133. člen KZ-1

Niti tožnica niti toženec odločitve sodišča prve stopnje nista grajala, zato je sedaj v pritožbi z tovrstnimi pritožbenimi trditvami toženec prepozen, saj izvedenskega mnenja pred sodiščem prve stopnje ni grajal niti ni predlagal dopolnitve izvedenskega mnenja (286.b člen ZPP). V skladu z 14. členom ZPP je pravdno sodišče v primeru identičnega dejanskega stanja, kot ga je obravnavalo kazensko sodišče, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

Za osebe, ki niso poslovno sposobne, poda predlog za pregon njihov zakoniti zastopnik, v konkretnem primeru Center za socialno delo, oškodovankin skrbnik. Protipravnost pri kaznivem dejanju protipravnega odvzema prostosti je posebni zakonski znak in mora biti konkretiziran v opisu kaznivega dejanja.

Obtožencu očitano kaznivo dejanje protipraven odvzem prostosti, po prvem odstavku 133. člena KZ-1, stori kdor koga protipravno zapre, ima zaprtega ali mu kako drugače omeji svobodo gibanja. Kazenskopravna dobrina, ki jo varuje inkriminacija v navedeni zakonski določbi, je osebna svoboda gibanja. Zato je standard ustrezno omejene svobode gibanja iz prvega odstavka 133. člena KZ-1 izpolnjen takrat, ko oseba mesta kjer je zadržana, ne more zapustiti ali pa tega ne more storiti na razumen način. Iz njegove izpovedi na glavni obravnavi, ki je bila namenjena razjasnjevanju tega vprašanja, je namreč mogoče ugotoviti, da je oškodovanec imel še en ključ stanovanja na nočni omarici, da je zanj vedel in da je iz stanovanja odšel šele po kakšni uri, ker je med tem časom iskal zdravstveno izkaznico. Pri tem pa je imel težave, saj sta storilca stanovanje precej razmetala in na tla pometala več predmetov. Slednje je razvidno tudi iz spisu priloženih fotografij, iz katerih pa izhaja tudi to, da se je nočna omarica na kateri je bil ključ, nahajala ob postelji, na kateri je bil oškodovanec pretepen. Ker pa je zanj vedel, je več kot očitno, da pri njegovem iskanju ni imel nobenih težav, kar

Kaznivo dejanje prisiljenja se zaradi svoje subsidiarnosti pojavi kot eden izmed elementov drugih kaznivih dejanj. V ravnanju obtoženih, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe in kot ga je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa je podano mnogo več kot zgolj prisiljenje. Obtoženi so tudi po presoji pritožbenega sodišča s svojim ravnanjem izvršili zakonske znake ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1. Z uporabo sile in grožnje proti oškodovancu, so dosegli, da je oškodovanec na bankomatu in v banki dvignil vsa denarna sredstva in jih izročil obtoženim. Uporabljena fizična sila in grožnja sta bili torej sredstvi za storitev tatvine. Kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti je trajajoče kaznivo dejanje in traja od začetka do prenehanja protipravnega stanja, nastalega s protipravnim odvzemom prostosti. S tem, ko so obtoženi protipravno zadrževali oškodovanca vsaj eno uro in 15 minut pred prvim dvigom in ga izpustili šele pol ure po tem, ko je dvignil vsa denarna sredstva in jih izročil obtoženim, so izvršili zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 133. člena KZ-1 in ne gre slediti naziranju pritožnikov, da je v ravnanju obtoženih mogoče prepoznati le zako

Kaznivo dejanje prisiljenja je zaradi odnosa specialnosti v navideznem steku s kaznivim dejanjem protipravnega odvzema prostosti, pri katerem storilec oškodovanca s silo ali grožnjo prisili, da trpi odvzem prostosti. Pri tem je kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti prevladujoče, kaznivo dejanje prisiljenja pa izrinjeno kaznivo dejanje.2 S tem ko je obsojenec oškodovanko s fizično silo in z grožnjo z orožjem prisilil, da je v nasprotju s svojo voljo šla z njim do svojega vozila in v vozilo, se z njim vozila do svojega stanovanja ter ostala v stanovanju, dokler ji ni uspelo pobegniti in jo na ta način prisilil, da je ves ta čas trpela odvzem prostosti, je poleg zakonskih znakov kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti izpolnil tudi zakonske znake kaznivega dejanja prisiljenja. Če bi sodišče ugotovilo, da je obsojenec oškodovanki odvzel prostost z namenom, da jo prisili, da nekaj stori, opusti ali trpi, bi bili podani zakonski znaki kaznivega dejanja ugrabitve po 134. členu KZ-1, ki je sestavljeno iz odvzema prostosti in prisiljenja. Ob odsotnosti pouka osumljencu mora država izkazati, da je bila izjava posameznika prostovoljna, če jo želi uporabiti v

Kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 133. člena KZ-1 je namreč trajajoče kaznivo dejanje, ki ga storilec lahko med drugim stori tudi tako, da ima žrtev zaprto ali ji kako drugače omeji svobodo gibanja, kot se v konkretnem primeru očita obdolžencem. Zato za obstoj zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja ni relevantno, ali je žrtev prostovoljno vstopila v nek prostor, ampak da se je storilec nato odločil, da je proti njeni volji iz tega prostora ne izpusti. Žrtev pa mora svojo voljo jasno izraziti navzven. To je oškodovanka v konkretnem primeru tudi storila, ko je obdolžencem rekla, da bi šla rada na stranišče, a ji obdolženci, vključno z M.Š., tega niso pustili, pri tem pa bili še nesramni. Prav tako avta sama ni mogla zapustiti, ker je sedela na zadnjem sedežu in avto od zadaj ni imel vrat, zraven nje je sedela obdolžena V.H., spredaj pa obdolžena Š. in K.. Avto je lahko zapustila šele, ko so prišli policisti.

Pritožbeno sodišče pritrjuje obrazložitvi obrambe v zvezi z zavrnitvijo dokazov v zvezi z uveljavljanjem alibija ter zaključuje, da kazenski postopek zoper obdolženega L.O. ni potekal v skladu z načelom poštenosti postopka, ki izhaja iz vrste pravic v kazenskem postopku, predvsem tistih, ki zadevajo pravico do obrambe in ko mora sodišče ob popolni enakopravnosti strank postopka obdolžencu zagotoviti ustrezne in zadostne možnosti, da se opredeli in zavzame stališče o dejanskih in pravnih vidikih zadeve in da v razmerju do nasprotne strani ni zapostavljen. Prav tako mora biti obdolžencu omogočeno, da zaslišuje in zahteva zaslišanje obremenilnih prič ter da doseže navzočnost zaslišanja razbremenilnih prič, ob enakih pogojih kot veljajo za obremenilne priče. Še s posebno skrbnostjo je treba presojati dokazne predloge, s katerimi obdolženci uveljavljajo alibi. Ti sodijo med dokaze, ki so obdolžencu v korist in so materialnopravno relevantni, saj potrjujejo, da se morebitni storilec ni nahajal na kraju kaznivega dejanja v času, ko je bilo dejanje izvršeno in je zato sodišče dolžno obstoj alibija, ki je vsaj verjetno izkazan, preveriti z izvedbo predlaganega dokaza. Če tega ne st

Obdolženec je pri oškodovanki z ustrahovanjem, z grožnjami, da bo uporabil silo zoper njeno telo in da bo oba ubil, med pojavljanjem v javnosti pa jo je fizično nadzoroval in jo spremljal, predhodno ji je vzel telefon in ga onesposobil, dosegel, da se mu iz strahu ni upala upreti in v javnosti pokazati, da je v svojem gibanju omejena. Obdolženec je oškodovanko proti njeni volji zadrževal ne le v avtomobilu, ko ga je morala spremljati po njegovih opravkih, vozilo pa je z drugim vozilom spremljal obdolženčev brat, temveč jo je brez pravne podlage tudi zaprl in zaklenil v njegovo sobo na njegovem domu, od koder ni imela izhoda.

Podana je nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja in posledicami, ki bi jih povzročila obsodba obdolženki, saj so bile posledice obdolženkinih ravnanj odpravljene.

Ker je oškodovanec pri kaznivem dejanju ugrabitve po 1. odstavku 134. člena KZ-1 utrpel poškodbe, ki so na spodnji meji lahkih telesnih poškodb in jih zato ni moč šteti za samostojno kriminalno količino, je kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe zaradi razmerja inkluzije s kaznivim dejanjem ugrabitve izgubilo svojo samostojnost.