VSL Sklep Cst 262/2019

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za začetek postopka prisilne likvidacije nad dolžnikom.

2Zoper navedeni sklep se je predlagateljica pravočasno pritožila. Navaja, da je predlog vložila, ker je v postopku davčne izvršbe ugotovila, da poslovodstvo družbe ne deluje več kot šest mesecev. Iz tega razloga lahko sodišče začne likvidacijo bodisi na predlog upnika bodisi po uradni dolžnosti. Pritožnica je navedla, da je razlog ugotovila v postopku davčne izvršbe, iz česar izhaja, da je tudi upnik, saj sicer ne bi začela davčnega postopka skladno z določili 143. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2. Res ni predložila seznama izvršilnih naslovov, vendar bi jo sodišče prve stopnje moralo pozvati na dopolnitev vloge. K pritožbi prilaga tudi seznam izvršilnih naslovov. Pritožbo pa vlaga zaradi zagotovitve enotne sodne prakse, pri čemer je priložila več sklepov okrožnih sodišč, ko je bil postopek prisilne likvidacije začet na podlagi vsebinsko enakega predloga za začetek postopka prisilne likvidacije.

3Pritožba je utemeljena.

4Družba med drugim preneha, če poslovodstvo ne deluje več kot šest mesecev (3. alineja prvega odstavka 402. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1). V primeru obstoja tega razloga je sicer sodišče tisto, ki izda sklep o likvidaciji (tretji odstavek 403. člena ZGD-1) in nato tudi izvede postopek likvidacije (drugi odstavek 404. člena ZGD-1), vendar pa so predlog za prisilno likvidacijo upravičeni vložiti le upniki in delničarji (oziroma družbeniki), ki predstavljajo vsaj eno desetino osnovnega kapitala (tretji odstavek 404. člena ZGD-1 v zvezi s 521. in 522. členom ZGD-1).

5Višje sodišče tako kot sodišče prve stopnje ugotavlja, da pritožnica v svojem predlogu nikjer ni navedla, da je tudi upnica. O tem ni postavila ne trditve ne priložila kakšnega dokaza. Navaja, da naj bi že iz dejstva, da je vodila davčno izvršbo, samo po sebi izhajalo, da je tudi upnica. Vendar pa finančna uprava ne vodi davčne izvršbe le za svoje terjatve, temveč tudi za tuje terjatve (primerjaj 146. člen Zakona o davčnem postopku – ZdavP-2), ne izterjuje le davkov, ki pripadajo pritožnici, temveč tudi prispevke, nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in drugo.

6Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je postopek prisilne likvidacije iz tega razloga (da poslovodstvo ne deluje več kot šest mesecev) mogoče začeti le na predlog upravičenega predlagatelja, ne pa tudi po uradni dolžnosti. To stališče je bilo izraženo že v sklepu tega sodišča Cst 121/2018 z dne 14. 3. 2018, na katerega se izpodbijani sklep tudi sklicuje. V obravnavani zadevi se višje sodišče pridružuje stališču, da gre zgolj za redakcijsko napako, saj je edino smiselno, da se postopek začne po uradni dolžnosti le v primerih iz četrte in devete alineje prvega odstavka 402. člena ZGD-1. Peti odstavek 404. člena ZGD-1 ne spreminja v tretjem odstavku 404. člena ZGD-1 določene legitimacije za predlog za prisilno likvidacijo.¹ Ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih določb ZGD-1 pa je po oceni višjega sodišča logičen in pravilen le sklep, da sodišče iz razloga po tretji alineji prvega odstavka 402. člena ZGD-1 sklep o začetku postopka prisilne likvidacije izda le na predlog upravičenega predlagatelja (upnika ali delničarjev oziroma družbenikov, ki predstavljajo vsaj eno desetino osnovnega kapitala), vse v smislu 2. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP, nato pa postopek teče po uradni dolžnosti, kar hkrati tudi pomeni, da predlagatelj predloga ne more več umakniti.

7Ne glede na navedeno pa je pritožnica vložila predlog za začetek prisilne likvidacije. To že samo po sebi pomeni, da bi morala že v njem navesti vsa pravno pomembna dejstva, ki kažejo na to, da je tudi upravičeni predlagatelj postopka prisilne likvidacije. V primeru vložitve predloga za nek postopek je nelogično, da bi nato stranka postopka oziroma predlagateljica uveljavljala, da bi sodišče moralo postopek začeti po uradni dolžnosti. V obravnavani zadevi je sodišče zgolj odločilo o njenem predlogu, ki pa ni vseboval niti trditve, da je upnica dolžnika. Tega bremena pritožnica v predlogu ni zmogla.

8Vendar pa se višje sodišče strinja s pritožbeno navedbo, da gre v tem delu za nepopoln predlog za začetek postopka prisilne likvidacije, saj pritožnica aktivne legitimacije za njegovo vložitev ni prav v ničemer utemeljila. Zato bi sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 108. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP predlagateljico moralo pozvati na dopolnitev predloga, česar pa ni storilo.

9Zato je višje sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje tudi upošteva, da je pritožnica v pritožbi postavila trditev, da je upnica in je predložila tudi seznam izvršilnih naslovov, ki naj bi po njenih trditvah to potrjeval, iz predloženega dokaza pa bo mogoče ugotoviti tudi, ali ima predlagateljica dejansko položaj upnika. Nato pa bo, če bo aktivna legitimacija predlagateljice izkazana, treba tudi presoditi, ali je razlog za prenehanje družbe tudi izkazan.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

¹ Podrobneje o tem glej v: Nada Mitrovič, Prenehanje družb in drugih subjektov po zakonu, Pravosodni bilten 3/2017, str. 153 in 154.