402. člen ZGD-1

Pritožnica ne trdi, da niso bile izpolnjene predpostavke iz prvega odstavka 34. člena ZSReg za vpis izbrisa subjekta vpisa iz sodnega registra. Trdi le, da ta nima poravnanih vseh obveznosti. Pri tem izrecno ne izpodbija izjave upravitelja, da so poravnane vse "znane" obveznosti, oziroma ne navede dejstev in okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je upravitelju terjatev upnice bila znana oziroma lahko bila znana. Upnik, ki ni prijavil terjatve oziroma je nanjo opozoril šele v pritožbi zoper sklep o izbrisu subjekta vpisa iz sodnega registra po opravljenem postopku redne likvidacije, ne more uspeti z golimi trditvami, da subjekt vpisa nima poravnanih vseh obveznosti.

Po presoji pritožbenega sodišča je zato odgovor na vprašanje, kdo izvede postopek likvidacije in kako se ta izvede, treba iskati v določbah ZGD-1 o rednem prenehanju družb in te smiselno uporabiti glede na naravo odvetniške družbe, saj ZOdv določb o postopku likvidacije ne vsebuje.

Pritožbene navedbe, da je poslovodstvo delovalo s tem, ko je angažiralo odvetnike za zastopanje v tem postopku, da je komuniciralo s sodiščem, sprejemalo sodne pošiljke in vložilo ugovor zoper predlog za prisilno likvidacijo, ne predstavljajo pravno zahtevanega dejanega stanja, da je poslovodstvo družbe v času 6 mesecev pred začetkom tega postopka res delovalo. Argumentacija, ki se je poslužuje pritožnica, da je potrebno uporabiti zgolj jezikovno razlago zakona glede vsebine poslovanja gospodarske družbe, ne zdrži pritožbene presoje. Nedvomno je primarna jezikovna razlaga zakona, vendar pa je enako pomembna namenska razlaga zakona. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da zgolj dejstvo, da je direktorica družbe izvajala aktivnosti v zvezi s prevzemanjem pošte, angažiranje odvetnikov itd. v zvezi s tem postopkom ne izkazujejo poslovanja poslovodstva v času 6 mesecev pred začetkom tega postopka.

Predlagatelj mora izkazati le obstoj pogojev za začetek postopka prisilne likvidacije, sodišče pa ob tem ne presoja, ali je družba insolventna. Le če bi sodišče ocenilo (in seveda tudi obrazložilo), da gre za zlorabo instituta, bi v zvezi s tem izvajalo dokaze.

Glede na zaprtje transakcijskega računa in dejstvo, da se dolžnik o predlogu upnice ni izjavil, je sodišče prve stopnje zaključilo, da poslovodstvo družbe ne deluje več kot šest mesecev, kar je upnica zatrjevala v predlogu, ki ga je utemeljevala z obstojem dejanskega stanu iz tretje alineje prvega odstavka 402. člena ZGD-1. Ne glede na navedeno je sodišče prve stopnje ocenilo, da niso podani pogoji za izvedbo likvidacije, češ da je osrednja predpostavka za izvedbo te, da likvidacijska masa zadošča za popolno poplačilo upnikov. Pojasnilo je, da ima upnica pravico predlagati stečajni postopek, kjer bodo upniki poplačani sorazmerno. V izreku izpodbijanega sklepa pa je sodišče prve stopnje napisalo, da se zavrne predlog upnice za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Obstaja torej nasprotje med izrekom sklepa in njegovo obrazložitvijo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.

Pri prenehanju družbe po skrajšanem postopku je treba imeti ves čas pred očmi, da se likvidacijski postopek nadomesti z izjavo vseh družbenikov, da bodo osebno poravnali obveznosti družbe upnikom, če se ti pojavijo po izbrisu družbe iz registra. Prav zaradi tega mora upnik v registrskem postopku prenehanja družbe po skrajšanem postopku (v ugovornem postopku proti sklepu o prenehanju ali pritožbenem postopku zoper sklep o izbrisu družbe iz registra) dokazati ne le, da je njegov ugovor (oziroma pritožba) utemeljen (na primer, da ima družba dolgove), temveč tudi, da bi bili z izbrisom družbe iz registra oškodovani upniki (ker so na primer družbeniki, ki so prevzeli dolgove družbe, insolventni, brez premoženja, ipd.).

Predlagateljica kot organ nadzora nad izvajanjem zakona ni procesno legitimirana za vložitev predloga za začetek likvidacijskega postopka zaradi nedelovanja poslovodstva družbe. V primeru, če poslovodstvo ne deluje več kot šest mesecev, vloži na sodišču predlog za prisilno likvidacijo upnik ali vsak delničar. Če bi želela predlagateljica utemeljiti svojo legitimacijo za vložitev predloga na statusu upnice in ne nadzornega organa, bi morala navesti vsaj še, da z izvršbo ni bila uspešna. V konkretnem primeru glede na navedbe v predlogu za začetek postopka prisilne likvidacije nad dolžnico, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da bi moralo, če je menilo, da upnica ni nadzorni organ, predlagateljico še pozivati, da dopolni trditve, na podlagi katerih bi lahko zaključilo, da ima predlagateljica, kljub opravljeni davčni izvršbi še vedno neporavnane terjatve do dolžnice.

Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je postopek prisilne likvidacije iz tega razloga (da poslovodstvo ne deluje več kot šest mesecev) mogoče začeti le na predlog upravičenega predlagatelja, ne pa tudi po uradni dolžnosti. Peti odstavek 404. člena ZGD-1 ne spreminja v tretjem odstavku 404. člena ZGD-1 določene legitimacije za predlog za prisilno likvidacijo. Ob upoštevanju navedenih določb ZGD-1 pa je po oceni višjega sodišča logičen in pravilen le sklep, da sodišče iz razloga po 3. alineji prvega odstavka 402. člena ZGD-1 sklep o začetku postopka prisilne likvidacije izda zgolj na predlog upravičenega predlagatelja.

Neutemeljeno je stališče, da edina družbenika ne moreta biti hkrati izključena iz družbe, kar bi pomenilo, da je družba brez družbenikov, in da naj bi bilo v nasprotju z zakonom. Materialno pravo rešuje tudi to skrajno možnost v zadnji alineji prvega odstavka 402. člena ZGD-1 v zvezi s 522. členom ZGD-1. Združevanje pravd v skladu s 300. členom ZPP je stvar materialnega vodstva sodišča prve stopnje in zavrnitev predloga za združitev ni razlog za izločitev sodnice po šesti točki 70. člena ZPP. Višina škode v postopku ugotavljanja razlogov za izključitev družbenika sama po sebi ni bistvena, saj ne gre za odškodninski spor. Tretji odstavek 501. člena ZGD-1 razlogov ne opredeljuje, ampak navaja le nekaj primerov. Vsi ti kažejo na nezakonito in nepošteno ravnanje drugih družbenikov in na njihovo krivdo. Taki primeri so res najbolj jasni, niso pa edini. Utemeljen razlog je tudi, da med družbeniki, ne glede na krivdo kogarkoli, obstajajo odnosi, ki ne dopuščajo takega sodelovanja, kot je nujno po pogodbi. V ta okvir je mogoče šteti tudi dejstva, ki ne učinkujejo neposredno v družbi, vendar se njihove posledice v družbi vseeno lahko čutijo.

Višje sodišče ugotavlja, da "pristojni organ" lahko vloži predlog za prisilno likvidacijo le v 9. alineji prvega odstavka 402. člena ZGD-1 navedenih primerih, ne pa v primeru, na katerem predlagateljica utemeljuje svoj predlog: nedelovanje poslovodstva več kot šest mesecev. Tega zakon ne določa, prav tako višje sodišče ocenjuje, da ni primerna smiselna uporaba zakonskih določb, kot jo ponuja pritožnica. V skladu z določbo tretjega odstavka 402. člena ZGD-1 v primeru iz 3. alineje prvega odstavka 402. člena ZGD-1 (in 7. alineje 521. člena ZGD-1, ko gre za družbo z omejeno odgovornostjo) lahko vložijo pri sodišču predlog za prisilno likvidacijo družbe upnik (ali delničarji, ki predstavljajo vsaj eno desetino osnovnega kapitala; primerjaj: VSL Cst 121/2018). Namesto napačnega utemeljevanja legitimacije za vložitev predloga za prisilno likvidacijo v primeru nedelovanja poslovodstva s prej opisano "smiselno" uporabo določb ZGD-1, bi pritožnica isti cilj dosegla, če bi zatrjevala (in dokazala), da je upnica (na kar kažejo njene navedbe, da je zatrjevane "kršitve" ugotovila v postopku davčne izvršbe). Na podlagi prej navedenih določb ZGD-1 bi kot upnica lahko predlagala začetek p

Sodišče lahko začne postopek prisilne likvidacije le na predlog ali po uradni dolžnosti, ne more pa ga začeti „na predlog po uradni dolžnosti“. V odvisnosti od tega, ali postopek začne na predlog ali po uradni dolžnosti, presoja tudi pogoje za začetek postopka prisilne likvidacije. V primeru iz tretje alineje prvega odstavka 402. člena ZGD-1, torej če poslovodstvo ne deluje več kot šest mesecev, se tako na podlagi tretjega odstavka 404. člena ZGD-1 lahko začne postopek prisilne likvidacije le na predlog upnika ali delničarjev, ki predstavljajo vsaj eno desetino osnovnega kapitala, ne pa tudi po uradni dolžnosti.

Tudi prepovedi, da bi bila lahko ista oseba v istem zavodu večkrat imenovana za vršilca dolžnosti direktorja, ZLD-1 ne predpisuje, upoštevaje ob tem, da je po poteku mandata direktorja ista oseba lahko znova imenovana za direktorja (tretji odstavek 31. člena ZZ).

V postopku prisilne likvidacije je treba upoštevati posebno naravo tega postopka, ki se začne po uradni dolžnosti. Zato se na podlagi 419. člena ZFPPIPP uporabljajo pravila postopka, ki so določena v 6. poglavju. Ta nima določb o predhodnem postopku in tudi ne določa smiselne uporabe pravil o predhodnem postopku za postopek prisilne likvidacije. Edina družbenica kot stranka postopka prisilne likvidacije ima možnost proti sklepu o začetku postopka likvidacije vložiti pritožbo in v njej uveljavljati razloge v zvezi z obstojem pogojev za začetek prisilne likvidacije. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da dolžnikovo poslovodstvo ni delovalo več kot šest mesecev, pri tem pa se je sklicevalo na sklep z dne 2. 6. 2016, iz katerega izhaja, da je sodišče po stanju sodnega registra ugotovilo, da poslovodstvo ne deluje od 13. 11. 2015 dalje. Sklep registrskega sodišča je šteti za obvestilo sodišču (natančneje: sodniku), pristojnemu za izvedbo postopka prisilne likvidacije. V tem sklepu je navedeno, od kdaj naprej v sodnem registru pri dolžniku ni več vpisano poslovodstvo. Sklep in prejeto obvestilo sta sestavni del obrazložitve izpodbijanega sklepa, zato je obrazlo

Načeloma velja, da delničar nima pravnega interesa za ugotavljanje ničnosti letnega poročila, v katerem so bile postavke na strani sredstev prevrednotene in na podlagi katerega je dobil izplačane dividende, vendar je potrebno na interes (zlasti manjšinskega) delničarja gledati z dolgoročnega vidika. Če se družba z izplačevanjem dobička, ki ga ne bi smelo biti, izčrpava in na koncu celo preneha, bi lahko bil dolgoročno gledano interes delničarjev enak interesu upnikov, na vsak način pa bi šlo za ravnanje v nasprotju z javnim interesom, saj je dolgoročno uspešno delovanje gospodarskih družb v javnem interesu. Zato ni videti ovir, da bi v konkretni situaciji tudi delničarji lahko zahtevali ugotovitev ničnosti letnega poročila po prvi alineji prvega odstavka 401. člena ZGD-1.

Ker gre v primeru iz četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP za neizpodbojno zakonsko domnevo, bi pritožnica učinek te domneve izpodbila samo pod predpostavko, da bi izpodbila domnevno bazo te domneve, torej insolventnost. Pritožnica ni zanikala, da ima družba še vedno odprto obveznost do zaposlene delavke iz naslova plače za celotno leto 2015 in pripadajočih davkov in prispevkov, ki jih mora izplačati ob obračunu plače. To pa pomeni, da pritožnica ni uspela izpodbiti dejanskih predpostavk, katerim zakon pripisuje učinke neizpodbojne domneve insolventnosti. Tudi v stečajnem postopku, ne le pri redni likvidaciji družbe, se premoženje družbe lahko razdeli družbenikom oz. delničarjem.

Likvidacijski načrt nima moči izvršilnega naslova.

Pri toženi stranki je šlo za postopek redne likvidacije po določbah ZGD-1. Prijava terjatve v postopku redne likvidacije ne pomeni ovire, da tožnica te terjatve uveljavlja v sodnem postopku v višini, ki jo je priznal likvidacijski upravitelj. Ker je tožena stranka tožnici v postopku redne likvidacije priznala terjatev iz naslova odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja, regres za letni dopust za leto 2010 in 2011 in premalo izplačane plače za leto 2008 in 2009, tožnica pa je te terjatve v sodnem postopku uveljavljala v isti višini, je sodišče njenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.

Likvidacijski načrt, ki niti ni z zakonom predviden dokument, ne zavezuje sodišča, da bi že dospele terjatve upnikov obravnavalo kot nedospele oz. kot takšne, ki bodo zapadle šele čez 5 let. Zaradi tega prijava terjatev v postopku redne likvidacije ne pomeni ovire, da tožnica te terjatve ne bi mogla uveljavljati v sodnem sporu in pri tem zahtevati tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsake posamezne terjatve.

Do prenehanja je prišlo pred glavno obravnavo in izdajo izpodbijane sodbe, kar med drugim pomeni, da se sodba sedaj glasi na neobstoječo osebo.

Upnik ni zatrjeval niti dokazoval zakonsko dopustnega razloga za začetek postopka prisilne likvidacije. Če predlagatelj niti ni upnik družbe, ne more na tej podlagi predlagati njene prisilne likvidacije.