403. člen ZGD-1

Ker so torej pri prenehanju družbe z redno likvidacijo pravni nasledniki družbeniki, sodišče prve stopnje tožbe ne bi smelo zavreči. Upoštevati bi moralo 3. točko prvega odstavka 205. člena ZPP, ki določa, da se postopek (že po zakonu) prekine, če je stranka, ki je pravna oseba, prenehala obstajati. Sodišče o tej prekinitvi izda sklep, ki ima deklaratorni značaj. V skladu s prvim odstavkom 208. člena ZPP nato izda sklep o nadaljevanju postopka, ko ga pravni nasledniki pravne osebe prevzamejo ali ko jih sodnik (lahko tudi na predlog tožnika) povabi, naj to storijo.

Po presoji pritožbenega sodišča je zato odgovor na vprašanje, kdo izvede postopek likvidacije in kako se ta izvede, treba iskati v določbah ZGD-1 o rednem prenehanju družb in te smiselno uporabiti glede na naravo odvetniške družbe, saj ZOdv določb o postopku likvidacije ne vsebuje.

Zoper sklep, s katerim registrsko sodišče odloči o vpisu v sodni register, se lahko pritoži udeleženec ali kdo drug, ki meni, da je s sklepom prizadeta njegova pravica ali na zakonu temelječ interes. Pritožnik utemeljuje pravni interes za pritožbo kot nekdanji zakoniti zastopnik pri subjektu vpisa in s položajem upnika subjekta vpisa. Pravni interes v zvezi s položajem zakonitega zastopnika pred C. C. bi pritožnik lahko uveljavljal le v registrskem postopku o vpisu nje kot zakonite zastopnice subjekta vpisa. Pritožnikov pravni položaj kot upnika je varovan z njegovo pravico, da v postavljenem roku prijavi terjatev do subjekta vpisa. S pritožbo zoper izpodbijani sklep registrskega sodišča pa zase ne more doseči boljšega pravnega položaja, kot ga ima kot upnik.

Zaključek o nedelovanju poslovodstva ne sme puščati dvomov.

Edini družbenik ima kot stranka postopka prisilne likvidacije možnost proti sklepu o začetku postopka likvidacije vložiti pritožbo in v njej uveljavljati razloge v zvezi z obstojem pogojev za začetek prisilne likvidacije. Pravice do pravnega sredstva zoper to odločitev tudi ni mogoče odvzeti dolžniku, ki zatrjuje, da družba deluje. Osrednja predpostavka za izvedbo postopka likvidacije je, da je na razpolago dovolj likvidacijske mase (premoženja) za popolno poplačilo vseh upnikov oziroma njihovih terjatev. Če se torej ugotovi, da premoženje dolžnika ne zadošča za poplačilo vseh terjatev upnikov v celoti, vključno z vsemi pripadki, se likvidacijski postopek ne opravi, ampak mora družba prenehati v stečajnem postopku.

Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je postopek prisilne likvidacije iz tega razloga (da poslovodstvo ne deluje več kot šest mesecev) mogoče začeti le na predlog upravičenega predlagatelja, ne pa tudi po uradni dolžnosti. Peti odstavek 404. člena ZGD-1 ne spreminja v tretjem odstavku 404. člena ZGD-1 določene legitimacije za predlog za prisilno likvidacijo. Ob upoštevanju navedenih določb ZGD-1 pa je po oceni višjega sodišča logičen in pravilen le sklep, da sodišče iz razloga po 3. alineji prvega odstavka 402. člena ZGD-1 sklep o začetku postopka prisilne likvidacije izda zgolj na predlog upravičenega predlagatelja.

ZSReg torej registrskemu sodišču ne daje podlage za vpis dejstva, da subjekt vpisa preneha, prav tako takšnega upravičenja registrskemu sodišču ne daje ZGD-1. Ta v tretjem odstavku 405. člena nalaga dolžnost organu, ki sprejme sklep o likvidaciji, da pošlje sklep registrskemu organu, da vpiše začetek likvidacije v register. In nenazadnje, ZFPPIPP v 229. členu, katerega določba se v skladu s 421. členom ZFPPIPP uporablja tudi za prisilno likvidacijo, prav tako določa, da se v register vpišeta le začetek in konec postopka prisilne likvidacije.

V postopku prisilne likvidacije je treba upoštevati posebno naravo tega postopka, ki se začne po uradni dolžnosti. Zato se na podlagi 419. člena ZFPPIPP uporabljajo pravila postopka, ki so določena v 6. poglavju. Ta nima določb o predhodnem postopku in tudi ne določa smiselne uporabe pravil o predhodnem postopku za postopek prisilne likvidacije. Edina družbenica kot stranka postopka prisilne likvidacije ima možnost proti sklepu o začetku postopka likvidacije vložiti pritožbo in v njej uveljavljati razloge v zvezi z obstojem pogojev za začetek prisilne likvidacije. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da dolžnikovo poslovodstvo ni delovalo več kot šest mesecev, pri tem pa se je sklicevalo na sklep z dne 2. 6. 2016, iz katerega izhaja, da je sodišče po stanju sodnega registra ugotovilo, da poslovodstvo ne deluje od 13. 11. 2015 dalje. Sklep registrskega sodišča je šteti za obvestilo sodišču (natančneje: sodniku), pristojnemu za izvedbo postopka prisilne likvidacije. V tem sklepu je navedeno, od kdaj naprej v sodnem registru pri dolžniku ni več vpisano poslovodstvo. Sklep in prejeto obvestilo sta sestavni del obrazložitve izpodbijanega sklepa, zato je obrazlo

Upoštevaje, da je vpis zastopnika v sodni register deklaratorne narave, samo dejstvo, da zakoniti zastopnik ni vpisan v sodni register, ne zadošča za zaključek, da poslovodstvo dolžnika ne deluje več kot 12 mesecev in je podan razlog za prisilno likvidacijo družbe zaradi prenehanja družbe.