420. člen ZFPPIPP

ZOAIS je prisilni predpis, ki ureja poslovanje alternativnih investicijskih skladov (AIS). Po prvem odstavku 5. člena se AIS lahko v Republiki Sloveniji oblikuje kot alternativni vzajemni sklad ali ustanovi kot investicijska družba ali specialna komanditna družba. Izjema za poslovanje AIS je določena le v tretjem in četrtem odstavku 235. člena ZOAIS, ki določa, da če je AIS oblikovan za določen čas sedmih oziroma petih let, mu zakon dovoljuje poslovanje po obstoječih aktih. Dolžnik bi moral biti tudi vpisan v register AIS pri Agenciji za trg vrednostnih papirjev (ATVP). Če ne pride do uskladitve AIS v skladu z ZOAIS, je upravljavec, ki zastopa dolžnika po 9. členu ZUAIS, v skladu z drugim odstavkom 235. člena ZOAIS dolžan začeti postopek likvidacije AIS. Če upravljavec AIS ne začne postopka likvidacije, je podan razlog iz petega odstavka 235. člena ZOAIS, torej postopek prisilne likvidacije po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZFPPIPP, ki jo izvede sodišče po uradni dolžnosti, na podlagi obvestila ATVP.

Sodišče prve stopnje predloga za začetek postopka prisilne likvidacije nad pravno osebo ni vročalo njegovemu edinemu družbeniku, temveč mu je vročilo šele sedaj izpodbijani sklep. Edini družbenik ima zato kot stranka postopka prisilne likvidacije možnost proti sklepa o začetku postopka likvidacije vložiti pritožbo in v njej uveljavljati razloge v zvezi z obstojem pogojev za začetek prisilne likvidacije (422. člen ZFPPIPP).

V postopku, ki se začne po uradni dolžnosti, uporaba pravil o predhodnem postopku ni smiselna. To pomeni, da sodišče o začetku postopku prisilne likvidacije po uradni dolžnosti pred izdajo sklepa o začetku postopka prisilne likvidacije ne obvešča poslovodstva, družbe ali družbenikov. Ti lahko razloge proti postopku prisilne likvidacije uveljavljajo v pritožbi zoper sklep o začetku postopka prisilne likvidacije. Pred izdajo sklepa o začetku postopka prisilne likvidacije na predlog pa mora sodišče ugotoviti, ali je predlog vložila upravičena oseba oziroma ali je podano procesno upravičenje predlagatelja. Tako mora upnik izkazati, da je upnik subjekta, zoper katerega predlaga začetek postopka prisilne likvidacije. Prav tako mora sodišče ugotoviti, ali obstajajo odločilna dejstva, ki izkazujejo, da so izpolnjeni pogoji za začetek postopka prisilne likvidacije.

Pritožbene navedbe, da je poslovodstvo delovalo s tem, ko je angažiralo odvetnike za zastopanje v tem postopku, da je komuniciralo s sodiščem, sprejemalo sodne pošiljke in vložilo ugovor zoper predlog za prisilno likvidacijo, ne predstavljajo pravno zahtevanega dejanega stanja, da je poslovodstvo družbe v času 6 mesecev pred začetkom tega postopka res delovalo. Argumentacija, ki se je poslužuje pritožnica, da je potrebno uporabiti zgolj jezikovno razlago zakona glede vsebine poslovanja gospodarske družbe, ne zdrži pritožbene presoje. Nedvomno je primarna jezikovna razlaga zakona, vendar pa je enako pomembna namenska razlaga zakona. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da zgolj dejstvo, da je direktorica družbe izvajala aktivnosti v zvezi s prevzemanjem pošte, angažiranje odvetnikov itd. v zvezi s tem postopkom ne izkazujejo poslovanja poslovodstva v času 6 mesecev pred začetkom tega postopka.

Predlagatelj mora izkazati le obstoj pogojev za začetek postopka prisilne likvidacije, sodišče pa ob tem ne presoja, ali je družba insolventna. Le če bi sodišče ocenilo (in seveda tudi obrazložilo), da gre za zlorabo instituta, bi v zvezi s tem izvajalo dokaze.

V primeru, kadar Republika Slovenija nastopa kot predlagateljica postopka prisilne likvidacije, mora v predlogu jasno opredeliti svoj status, iz katerega bo že na prvi pogled razvidno, ali nastopa v razmerju z določeno pravno osebo v oblastni funkciji države, ali pa v funkciji upnice iz dolžniško upniškega razmerja. Sklicevanje na sklepanje, s pomočjo katerega bi lahko sodišče prepoznalo pravi pomen podanih trditev, ni utemeljeno. Predlog mora biti jasen in sklepčen, da bi ga sodišče sploh začelo obravnavati.

Predlagateljica kot organ nadzora nad izvajanjem zakona ni procesno legitimirana za vložitev predloga za začetek likvidacijskega postopka zaradi nedelovanja poslovodstva družbe. V primeru, če poslovodstvo ne deluje več kot šest mesecev, vloži na sodišču predlog za prisilno likvidacijo upnik ali vsak delničar. Če bi želela predlagateljica utemeljiti svojo legitimacijo za vložitev predloga na statusu upnice in ne nadzornega organa, bi morala navesti vsaj še, da z izvršbo ni bila uspešna. V konkretnem primeru glede na navedbe v predlogu za začetek postopka prisilne likvidacije nad dolžnico, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da bi moralo, če je menilo, da upnica ni nadzorni organ, predlagateljico še pozivati, da dopolni trditve, na podlagi katerih bi lahko zaključilo, da ima predlagateljica, kljub opravljeni davčni izvršbi še vedno neporavnane terjatve do dolžnice.

Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je postopek prisilne likvidacije iz tega razloga (da poslovodstvo ne deluje več kot šest mesecev) mogoče začeti le na predlog upravičenega predlagatelja, ne pa tudi po uradni dolžnosti. Peti odstavek 404. člena ZGD-1 ne spreminja v tretjem odstavku 404. člena ZGD-1 določene legitimacije za predlog za prisilno likvidacijo. Ob upoštevanju navedenih določb ZGD-1 pa je po oceni višjega sodišča logičen in pravilen le sklep, da sodišče iz razloga po 3. alineji prvega odstavka 402. člena ZGD-1 sklep o začetku postopka prisilne likvidacije izda zgolj na predlog upravičenega predlagatelja.

Sodišče lahko začne postopek prisilne likvidacije le na predlog ali po uradni dolžnosti, ne more pa ga začeti „na predlog po uradni dolžnosti“. V odvisnosti od tega, ali postopek začne na predlog ali po uradni dolžnosti, presoja tudi pogoje za začetek postopka prisilne likvidacije. V primeru iz tretje alineje prvega odstavka 402. člena ZGD-1, torej če poslovodstvo ne deluje več kot šest mesecev, se tako na podlagi tretjega odstavka 404. člena ZGD-1 lahko začne postopek prisilne likvidacije le na predlog upnika ali delničarjev, ki predstavljajo vsaj eno desetino osnovnega kapitala, ne pa tudi po uradni dolžnosti.

Delovanje družbe se kaže v delovanju poslovodstva. Ne samo, da pritožbena navedba, ki bi bila sicer pravno pomembna (da je družba v letu 2017 izvedla dve aktivni operaciji, kar vsaj smiselno nakazuje na delujoče poslovodstvo), ni prav v ničemer konkretizirana, saj ni pojasnjeno, kaj konkretno zatrjevano sploh pomeni, ta pritožbena trditev tudi ni v ničemer dokazno podprta.

Pritožnik ne izpodbija odločilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je zgoraj citirani sklep o prenehanju družbe zaradi več kot šestmesečnega nedelovanja njenega poslovodstva, pravnomočen. Prokuristka dolžnika je v vlogi z dne 27. 1. 2017 sama navedla, da je bil direktor družbe razrešen maja 2016. Ker je bila družba izbrisana iz sodnega registra s sklepom z dne 15. 12. 2016, je bila izbrisana več kot šest mesecev po nedelovanju uprave dolžnika. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da so zakonski pogoji za začetek postopek prisilne likvidacije nad dolžnikom izpolnjeni. Teh pogojev pa pritožnica ne more izpodbiti z navedbo o novi viziji dolžnika.

Posle družbe z omejeno odgovornostjo vodijo en ali več poslovodij/direktorjev, prokurist pa po zakonu glede na obseg prokure nima pooblastil za vodenje družbe. V skladu z določbo petega odstavka 8. člena ZSReg se na neseznanjenost glede podatka o prenehanju pooblastila edini direktorici družbe, ki je bil vpisan v sodni register in javno objavljen, edini družbenik družbe neutemeljeno sklicuje.

Odločitev uprave o prenehanju ustanove je veljavna pod pogojem, če organ, ki je pristojen za ustanovo (področno ministrstvo), k odločitvi uprave izda soglasje. Organ se šteje za predlagatelja postopka.

Upnik ni zatrjeval niti dokazoval zakonsko dopustnega razloga za začetek postopka prisilne likvidacije. Če predlagatelj niti ni upnik družbe, ne more na tej podlagi predlagati njene prisilne likvidacije.

V poglavju zakona, ki ureja prenehanje delniške družbe, je pooblastilo sodišču, da po uradni dolžnosti izvede postopek likvidacije delniške družbe v primeru, če se zmanjša osnovni kapital družbe pod zakonsko določen najnižji znesek osnovnega kapitala, dano v 5. odstavku 404. člena ZGD-1. Ob smiselni uporabi te določbe za družbo z omejeno odgovornostjo, sodišče v primeru, če obstajajo razlogi za prenehanje družbe z omejeno odgovornostjo po 7. alineji 1. odstavka 521. člena ZGD-1, brez predloga in sodne odločbe o prenehanju pravne osebe, po uradni dolžnosti začne postopek prisilne likvidacije take družbe.