404. člen ZGD-1

Po presoji pritožbenega sodišča je zato odgovor na vprašanje, kdo izvede postopek likvidacije in kako se ta izvede, treba iskati v določbah ZGD-1 o rednem prenehanju družb in te smiselno uporabiti glede na naravo odvetniške družbe, saj ZOdv določb o postopku likvidacije ne vsebuje.

Pritožbene navedbe, da je poslovodstvo delovalo s tem, ko je angažiralo odvetnike za zastopanje v tem postopku, da je komuniciralo s sodiščem, sprejemalo sodne pošiljke in vložilo ugovor zoper predlog za prisilno likvidacijo, ne predstavljajo pravno zahtevanega dejanega stanja, da je poslovodstvo družbe v času 6 mesecev pred začetkom tega postopka res delovalo. Argumentacija, ki se je poslužuje pritožnica, da je potrebno uporabiti zgolj jezikovno razlago zakona glede vsebine poslovanja gospodarske družbe, ne zdrži pritožbene presoje. Nedvomno je primarna jezikovna razlaga zakona, vendar pa je enako pomembna namenska razlaga zakona. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da zgolj dejstvo, da je direktorica družbe izvajala aktivnosti v zvezi s prevzemanjem pošte, angažiranje odvetnikov itd. v zvezi s tem postopkom ne izkazujejo poslovanja poslovodstva v času 6 mesecev pred začetkom tega postopka.

Predlagatelj mora izkazati le obstoj pogojev za začetek postopka prisilne likvidacije, sodišče pa ob tem ne presoja, ali je družba insolventna. Le če bi sodišče ocenilo (in seveda tudi obrazložilo), da gre za zlorabo instituta, bi v zvezi s tem izvajalo dokaze.

Zaključek o nedelovanju poslovodstva ne sme puščati dvomov.

Edini družbenik ima kot stranka postopka prisilne likvidacije možnost proti sklepu o začetku postopka likvidacije vložiti pritožbo in v njej uveljavljati razloge v zvezi z obstojem pogojev za začetek prisilne likvidacije. Pravice do pravnega sredstva zoper to odločitev tudi ni mogoče odvzeti dolžniku, ki zatrjuje, da družba deluje. Osrednja predpostavka za izvedbo postopka likvidacije je, da je na razpolago dovolj likvidacijske mase (premoženja) za popolno poplačilo vseh upnikov oziroma njihovih terjatev. Če se torej ugotovi, da premoženje dolžnika ne zadošča za poplačilo vseh terjatev upnikov v celoti, vključno z vsemi pripadki, se likvidacijski postopek ne opravi, ampak mora družba prenehati v stečajnem postopku.

V primeru, kadar Republika Slovenija nastopa kot predlagateljica postopka prisilne likvidacije, mora v predlogu jasno opredeliti svoj status, iz katerega bo že na prvi pogled razvidno, ali nastopa v razmerju z določeno pravno osebo v oblastni funkciji države, ali pa v funkciji upnice iz dolžniško upniškega razmerja. Sklicevanje na sklepanje, s pomočjo katerega bi lahko sodišče prepoznalo pravi pomen podanih trditev, ni utemeljeno. Predlog mora biti jasen in sklepčen, da bi ga sodišče sploh začelo obravnavati.

Predlagateljica kot organ nadzora nad izvajanjem zakona ni procesno legitimirana za vložitev predloga za začetek likvidacijskega postopka zaradi nedelovanja poslovodstva družbe. V primeru, če poslovodstvo ne deluje več kot šest mesecev, vloži na sodišču predlog za prisilno likvidacijo upnik ali vsak delničar. Če bi želela predlagateljica utemeljiti svojo legitimacijo za vložitev predloga na statusu upnice in ne nadzornega organa, bi morala navesti vsaj še, da z izvršbo ni bila uspešna. V konkretnem primeru glede na navedbe v predlogu za začetek postopka prisilne likvidacije nad dolžnico, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da bi moralo, če je menilo, da upnica ni nadzorni organ, predlagateljico še pozivati, da dopolni trditve, na podlagi katerih bi lahko zaključilo, da ima predlagateljica, kljub opravljeni davčni izvršbi še vedno neporavnane terjatve do dolžnice.

Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je postopek prisilne likvidacije iz tega razloga (da poslovodstvo ne deluje več kot šest mesecev) mogoče začeti le na predlog upravičenega predlagatelja, ne pa tudi po uradni dolžnosti. Peti odstavek 404. člena ZGD-1 ne spreminja v tretjem odstavku 404. člena ZGD-1 določene legitimacije za predlog za prisilno likvidacijo. Ob upoštevanju navedenih določb ZGD-1 pa je po oceni višjega sodišča logičen in pravilen le sklep, da sodišče iz razloga po 3. alineji prvega odstavka 402. člena ZGD-1 sklep o začetku postopka prisilne likvidacije izda zgolj na predlog upravičenega predlagatelja.

Višje sodišče ugotavlja, da "pristojni organ" lahko vloži predlog za prisilno likvidacijo le v 9. alineji prvega odstavka 402. člena ZGD-1 navedenih primerih, ne pa v primeru, na katerem predlagateljica utemeljuje svoj predlog: nedelovanje poslovodstva več kot šest mesecev. Tega zakon ne določa, prav tako višje sodišče ocenjuje, da ni primerna smiselna uporaba zakonskih določb, kot jo ponuja pritožnica. V skladu z določbo tretjega odstavka 402. člena ZGD-1 v primeru iz 3. alineje prvega odstavka 402. člena ZGD-1 (in 7. alineje 521. člena ZGD-1, ko gre za družbo z omejeno odgovornostjo) lahko vložijo pri sodišču predlog za prisilno likvidacijo družbe upnik (ali delničarji, ki predstavljajo vsaj eno desetino osnovnega kapitala; primerjaj: VSL Cst 121/2018). Namesto napačnega utemeljevanja legitimacije za vložitev predloga za prisilno likvidacijo v primeru nedelovanja poslovodstva s prej opisano "smiselno" uporabo določb ZGD-1, bi pritožnica isti cilj dosegla, če bi zatrjevala (in dokazala), da je upnica (na kar kažejo njene navedbe, da je zatrjevane "kršitve" ugotovila v postopku davčne izvršbe). Na podlagi prej navedenih določb ZGD-1 bi kot upnica lahko predlagala začetek p

Sodišče lahko začne postopek prisilne likvidacije le na predlog ali po uradni dolžnosti, ne more pa ga začeti „na predlog po uradni dolžnosti“. V odvisnosti od tega, ali postopek začne na predlog ali po uradni dolžnosti, presoja tudi pogoje za začetek postopka prisilne likvidacije. V primeru iz tretje alineje prvega odstavka 402. člena ZGD-1, torej če poslovodstvo ne deluje več kot šest mesecev, se tako na podlagi tretjega odstavka 404. člena ZGD-1 lahko začne postopek prisilne likvidacije le na predlog upnika ali delničarjev, ki predstavljajo vsaj eno desetino osnovnega kapitala, ne pa tudi po uradni dolžnosti.

Delovanje družbe se kaže v delovanju poslovodstva. Ne samo, da pritožbena navedba, ki bi bila sicer pravno pomembna (da je družba v letu 2017 izvedla dve aktivni operaciji, kar vsaj smiselno nakazuje na delujoče poslovodstvo), ni prav v ničemer konkretizirana, saj ni pojasnjeno, kaj konkretno zatrjevano sploh pomeni, ta pritožbena trditev tudi ni v ničemer dokazno podprta.

ZSReg torej registrskemu sodišču ne daje podlage za vpis dejstva, da subjekt vpisa preneha, prav tako takšnega upravičenja registrskemu sodišču ne daje ZGD-1. Ta v tretjem odstavku 405. člena nalaga dolžnost organu, ki sprejme sklep o likvidaciji, da pošlje sklep registrskemu organu, da vpiše začetek likvidacije v register. In nenazadnje, ZFPPIPP v 229. členu, katerega določba se v skladu s 421. členom ZFPPIPP uporablja tudi za prisilno likvidacijo, prav tako določa, da se v register vpišeta le začetek in konec postopka prisilne likvidacije.

V postopku prisilne likvidacije je treba upoštevati posebno naravo tega postopka, ki se začne po uradni dolžnosti. Zato se na podlagi 419. člena ZFPPIPP uporabljajo pravila postopka, ki so določena v 6. poglavju. Ta nima določb o predhodnem postopku in tudi ne določa smiselne uporabe pravil o predhodnem postopku za postopek prisilne likvidacije. Edina družbenica kot stranka postopka prisilne likvidacije ima možnost proti sklepu o začetku postopka likvidacije vložiti pritožbo in v njej uveljavljati razloge v zvezi z obstojem pogojev za začetek prisilne likvidacije. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da dolžnikovo poslovodstvo ni delovalo več kot šest mesecev, pri tem pa se je sklicevalo na sklep z dne 2. 6. 2016, iz katerega izhaja, da je sodišče po stanju sodnega registra ugotovilo, da poslovodstvo ne deluje od 13. 11. 2015 dalje. Sklep registrskega sodišča je šteti za obvestilo sodišču (natančneje: sodniku), pristojnemu za izvedbo postopka prisilne likvidacije. V tem sklepu je navedeno, od kdaj naprej v sodnem registru pri dolžniku ni več vpisano poslovodstvo. Sklep in prejeto obvestilo sta sestavni del obrazložitve izpodbijanega sklepa, zato je obrazlo

Posle družbe z omejeno odgovornostjo vodijo en ali več poslovodij/direktorjev, prokurist pa po zakonu glede na obseg prokure nima pooblastil za vodenje družbe. V skladu z določbo petega odstavka 8. člena ZSReg se na neseznanjenost glede podatka o prenehanju pooblastila edini direktorici družbe, ki je bil vpisan v sodni register in javno objavljen, edini družbenik družbe neutemeljeno sklicuje.

Postopek prisilne likvidacije izvede (likvidacijsko) sodišče (drugi odstavek 404. člena v zvezi s 522. členom ZGD-1). Ta postopek pa je urejen v ZFPPIPP (členi od 419 do 423), kar pomeni, da v konkretnem primeru za odločanje o začetku postopka prisilne likvidacije (izdaja sklepa o začetku likvidacije, ki inplicira tudi sprejem sklepa o tem, ali so podani vzroki za prenehanje družbe) ni pristojno sodišče, ki je pristojno za odločanje o vpisih podatkov o pravni osebi v sodni register. Likvidacijsko sodišče, ki sprejme sklep o likvidaciji (katerega vsebina je tudi razlog za prenehanje), pa pošlje ta sklep registrskemu organu, da vpiše začetek likvidacije v sodni register (1. točka 421. člena ZFPPIPP).

Upnik ni zatrjeval niti dokazoval zakonsko dopustnega razloga za začetek postopka prisilne likvidacije. Če predlagatelj niti ni upnik družbe, ne more na tej podlagi predlagati njene prisilne likvidacije.

Tožena stranka je že ob sprejetju sklepa o likvidaciji vedela, da bo postalo nepotrebno delo vseh 69 delavcev. Odpovedi iz poslovnega razloga zaradi uvedene likvidacije je pričela pošiljati 28. 8. 2012, ko je odpoved poslala osmim delavcem. Nato je 18. 9. 2012 odpoved poslala eni delavki, 25. 9. 2012 šestim delavcem, 9. 10. 2012 štirim delavcem, 10. 10. 2012 dvema delavkama in 12. 11. 2012 šestim delavcem (med njimi tudi tožniku). Skupno je bila odpoved zaradi uvedene likvidacije v času od 28. 8. 2012 do 12. 11. 2012 podana 27 delavcem. Zato bi tožena stranka morala upoštevati določbe ZDR o odpovedi večjemu številu delavcev, saj je obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev obstajala (96. člen ZDR). Podobno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS, ko je utemeljenost tožbenega zahtevka glede nezakonitosti odpovedi ugotovilo na podlagi navedb, da je šlo za odpoved večjemu številu delavcev v postopku redne likvidacije družbe, pri čemer delodajalec pri podaji odpovedi ni spoštoval programa razreševanja presežnih delavcev.

V poglavju zakona, ki ureja prenehanje delniške družbe, je pooblastilo sodišču, da po uradni dolžnosti izvede postopek likvidacije delniške družbe v primeru, če se zmanjša osnovni kapital družbe pod zakonsko določen najnižji znesek osnovnega kapitala, dano v 5. odstavku 404. člena ZGD-1. Ob smiselni uporabi te določbe za družbo z omejeno odgovornostjo, sodišče v primeru, če obstajajo razlogi za prenehanje družbe z omejeno odgovornostjo po 7. alineji 1. odstavka 521. člena ZGD-1, brez predloga in sodne odločbe o prenehanju pravne osebe, po uradni dolžnosti začne postopek prisilne likvidacije take družbe.

Upoštevaje, da je vpis zastopnika v sodni register deklaratorne narave, samo dejstvo, da zakoniti zastopnik ni vpisan v sodni register, ne zadošča za zaključek, da poslovodstvo dolžnika ne deluje več kot 12 mesecev in je podan razlog za prisilno likvidacijo družbe zaradi prenehanja družbe.

V primeru iz 8. alineje 1. odstavka 402. člena ZGD, ki določa, da družba preneha, če se zmanjša osnovni kapital družbe pod minimum, izvede postopek likvidacije sodišče po uradni dolžnosti in ne na predlog. Zato iz tega razloga predloga za prenehanje družbe ni upravičen vložiti predlagatelj, ki navaja, da je upnik nasprotnega udeleženca. V postopkih likvidacije družb, kadar je ta v pristojnosti sodišča, odloča okrožno sodišče.