VSL Sodba I Cpg 345/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 21.283,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 20.539,16 EUR od dne 24. 2. 2016 dalje do plačila in od zneska 1.088,96 EUR od vložitve tožbe dne 26. 10. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe) ter da mora tožena stranka v 15 dneh od vročitve (te) sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 622,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje, do plačila (II. točka izreka sodbe).

2Zoper citirano sodbo je „iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)“ pritožbo vložila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obeh primerih je zahtevala povrnitev potrebnih pravdnih stroškov, in sicer v roku 15 dni od prejema sodne odločbe brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

4Pritožba ni utemeljena.

Glede zavrnitve dokaznih predlogov

5Neutemeljena je pritožbena navedba o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca varstva pri delu, prav tako tudi ne dokaznemu predlogu za izvedbo ogleda kraja škodnega dogodka.

6Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da ima vsipnik (pri čiščenju katerega je prišlo do poškodbe delavca tožene stranke, zavarovanca tožeče stranke) na vsaki strani po ena vratca in ena na zadnji strani (pri čemer je ob zamašitvi potrebno očistiti vsa vratca) in da je imela tožena stranka na levi strani postavljen podest z ograjo, s katerega so se lahko očistila leva stranska vratca konkretnega vsipnika¹. V zvezi s temi dejstvi sodišču prve stopnje dokaznega postopka torej ni bilo potrebno izvajati (prim. 214. člen ZPP). Sporno pa je bilo vprašanje, ali je bilo konkretni vsipnik mogoče očistiti na način, ki ga je zatrjevala tožena stranka. V nasprotju s tožečo stranko, ki je trdila, da čiščenje drugih stranskih in zadnjih vratc iz obstoječega podesta ni bilo mogoče in da je bil delavec zato primoran uporabiti sporni leseni ploh, je namreč toženka navedla, da so bili delavci seznanjeni s tem, da mora delavec v primeru zamašitve vsipnika najprej ugasniti transportni trak in nato z ustreznim pripomočkom očistiti zamašeni del, pri čemer mora čiščenje opraviti bodisi s podesta, ki ima nameščeno zaščitno ograjo, bodisi s tal (o tem, da do uporabe lesenega ploha, iz katerega je kritičnega dne padel delavec R., ne bi smelo priti, se je tožena stranka s tožečo stranko torej strinjala).

7Po presoji pritožbenega sodišča pa je na to vprašanje sodišče prve stopnje utemeljeno odgovorilo na podlagi zaslišanja prič, in sicer poškodovanega delavca S. R., delavca M. D., ki je pri toženi stranki zavarovanca R. uvajal v delo, in delavca J. F. Ti pa so skladno izpovedali, da čiščenje drugih, tj. desnih in zadnjih vratc iz obstoječega podesta (levo) ni bilo možno, saj jih ni bilo možno doseči, niti to ni bilo možno s tal. Prav tako so izpovedali, da se je desna stran vsipnika že vrsto let čistila na ta način, da so delavci uporabili leseni ploh, na katerega so sestopili s podesta z zaščitno ograjo. Poškodovani delavec je izpovedal, da je vsipnik tako čistil že devet let, nadalje delavec M. D., da drugače, kot da je delavec stopil na ploh, niti ni mogel preveriti, ali je vsipnik čist, da se, če bi bilo to nujno, iz podesta ali iz tal desne strani vsipnika ni dalo očistiti od znotraj, pa je potrdil tudi varnostni inženir, zaposlen pri toženi stranki.

8Niti za odgovor na vprašanje, kako ima tožena stranka organiziran delovni proces (v smislu, kje se nahajajo vratca in kje je bil nameščen ploh), niti za tistega, ali se je dalo vsipnik učinkovito očistiti na način, ki ga je zatrjevala tožena stranka, izvedba dokaza z ogledom kraja škodnega dogodka torej ni bila bistvena. Drugačne pritožbene navedbe so po presoji pritožbenega sodišča neutemeljene. Iz razloga, ker sodišče prve stopnje predlaganega dokaza z ogledom v obravnavanem primeru ni izvedlo, kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9Navedena kršitev pa ni podana niti iz razloga, ker prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku ni aktiviralo izvedenca varstva pri delu (ki naj bi potrdil navedbe glede ustreznega izvajanja ukrepov). Sodišče prve stopnje je po tem, ko je z zaslišanjem prič in na podlagi listinskih dokazov v spisu ugotovilo relevantno dejansko stanje, v tem primeru pravilno samo odgovorilo na (materialnopravno) vprašanje, ali je tožena stranka v konkretnem primeru izpolnila dolžnostno ravnanje, ki ji ga nalagajo splošni in abstraktni pravni akti, tj. Zakon o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1), Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih in Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme, oziroma (poenostavljeno) ali so bili izvedeni ustrezni ukrepi varstva pri delu (prim. 87. člen ZZVZZ).

10Sodišče prve stopnje je tako (med drugim!) pravilno navedlo, da mora po določbi 4. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih delodajalec delovna mesta urediti tako, da ni ogrožena varnost in zdravje delavcev pri delu na takšnih delovnih mestih, in da to pomeni, da bi tožena stranka morala delovni proces ustrezno urediti in zagotoviti varen ter ustrezen način čiščenja vsipnika, ter poskrbeti, da bi bilo možno učinkovito očistiti in preveriti čistočo vsipnika s tal oziroma zagotoviti varno delovno ploščad (varno delovno stojišče) delavcev pri opravljanju tega procesa dela tako, da delavci ne bi mogli pasti in se poškodovati. Ker način, ki ga je navajala tožena stranka, ni bil učinkovit (o čemer so izpovedale že zaslišane priče - prim. ugotovitve, povzete v 7. točki te obrazložitve) in je tožena stranka dopuščala, da so delavci za potrebe čiščenja desne in zadnje strani vsipnika uporabljali nezaščiten lesen ploh, s katerega je padel delavec R., zavarovanec tožeče stranke², pa je sodišče prve stopnje brez pomoči izvedenca za varstvo pri delu tudi povsem utemeljeno zaključilo, da tožena stranka ni zagotovila ustrezne in varne rešitve za izvedbo tega procesa dela.³

11Prav tako pravilno se je sodišče prve stopnje sklicevalo na določbo 37. člena ZVZD-1, po kateri mora delodajalec delavce obveščati o varnem in zdravem delu tako, da izdaja pisna obvestila in navodila, in pri tem tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka svojih navedb, da je delavce pisno (ali ustno) obvestila o pravilnem ravnanju, ni z ničemer izkazala. Vsi delavci so namreč skladno izpovedali, da navodil za čiščenje vsipnika ni bilo, ne pisnih ne ustnih, in da na potencialno nevarnost gibanja po plohu nikoli niso bili opozorjeni, niti jim to nikoli ni bilo prepovedano. Da konkretnih navodil za varno izvajanje procesa dela, tj. navodil za čiščenje spornega vsipnika in opozoril v zvezi z lesenim plohom, ni bilo, pa je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo tudi na podlagi izvedenih listinskih dokazov. Navodila za varno delo (B 7) vsebujejo le splošna navodila in prepovedi. Da bi tožena stranka delavce že ob vključitvi v delovni proces in naknadno pri opravljanju rednih izpitov iz področja varnosti in zdravja pri delu seznanila s prepovedjo drugačne odmašitve vsipnikov kot preko podesta z zaščitno ograjo oziroma s tal, pa ne izhaja niti iz predloženega obdobnega usposabljanja zavarovanca za varno opravljanje dela, varstva pred požari ter ekologije (B 4 in B 9) niti iz potrdila o teoretičnem in praktičnem usposabljanju (poškodovanega) delavca za varno delo na delovnem mestu (B 5 in B 10).

12Kljub temu da sodišče prve stopnje torej dokazov z ogledom kraja nesreče in angažiranjem izvedenca varstva pri delu ni izvedlo, dejanskega stanja po presoji pritožbenega sodišča ni ugotovilo nepopolno. Svojo odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov je v nasprotju s pritožbenimi očitki tudi ustrezno obrazložilo. V 3. točki obrazložitve je namreč izrecno navedlo sprejemljiv in ustavno dopustni razlog nepotrebnosti - zapisalo je, da je ostale dokazne predloge sodišče prve stopnje zavrnilo, saj se je o dejstvih, pomembnih za odločitev, prepričalo že z izvedenimi dokazi (čemur - kot obrazloženo - pritožbeno sodišče pritrjuje) in bi bila izvedba ostalih dokazov v nasprotju z načelom ekonomičnosti iz 11. člena ZPP. O tem, da so bili dokazni predlogi zavrnjeni neutemeljeno, v tem primeru torej ni mogoče govoriti.

13Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS načelno sicer izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov, vendar strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Ustaljeni praksi Ustavnega in Vrhovnega sodišča je skupno stališče, da sodišče lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Diskrecijsko pravico za zavrnitev dokaznega predloga ima torej sodišče prve stopnje le tedaj, ko so za njeno uporabo podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, pa mora biti razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe⁴. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti oziroma očitne neprimernosti predlaganega dokaza. Na ta način je namreč stranki, katere dokazni predlog je bil zavrnjen, dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga in jih z morebitno vložitvijo pritožbe napade.⁵

Glede pojasnil varnostnega inženirja O.

14Pritožnica v nadaljevanju ponavlja v postopku zatrjevano dejstvo, da je v obravnavnem primeru sprejela vse ustrezne ukrepe, s katerimi je zagotovila varnost in zdravje svojih delavcev pri delu, in se pri tem sklicuje (1) na izpoved priče O. (tj. pristojnega za področje sprejemanja in izvajanja ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu) ter (2) na redna praktična usposabljanja, na katerih naj bi bili delavci seznanjeni s pravilnim načinom čiščenja vsipnika.

15Da je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da iz potrdila o teoretičnem in praktičnem usposabljanju (poškodovanega) delavca za varno delo na delovnem mestu (B 5 in B 10) ne izhaja, da bi tožena stranka delavce že ob vključitvi v delovni proces in naknadno pri opravljanju rednih izpitov iz področja varnosti in zdravja pri delu seznanila s prepovedjo drugačne odmašitve vsipnikov kot preko podesta z zaščitno ograjo oziroma s tal oziroma ugotovitev, da iz dokumentacije ne izhaja nobeno vprašanje niti karkoli drugega v zvezi z varnim čiščenjem vsipnikov, je pritožbeno sodišče pojasnilo že v 11. točki te obrazložitve. Pritožbeno sodišče že iz tega razloga torej ne more pritrditi navedbi, da je tožena stranka v predmetnem primeru sprejela vse ustrezne ukrepe, s katerimi je zagotovila varnost in zdravje svojih delavcev. Kar zadeva izpovedbo priče O. pa ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje nanjo izrecno oprlo v 14. točki svoje obrazložitve, da pa ji je pripisalo drugačen pomen, kot ji ga pripisuje pritožnica (pri čemer je potrebno pojasniti, da pritožnica sama navaja, da je M. O. izpovedal, da je bil o namestitvi spornega ploha obveščen v letu 2012, in da to potrjujeta izpovedbi prič D. in F.). Z izpovedjo omenjene priče toženi stranki ni uspelo izpodbiti ugotovitve, da je dopuščala neustrezno prakso čiščenja vsipnika.

16Ukrep, za katerega tožena stranka meni, da je z njim ustrezno poskrbela za varnost delavcev in izvedbo katerega je zaslišana priča sicer potrdila (torej, da je odredila, da se ploh odstrani), je sodišče prve stopnje ocenilo kot nezadosten. Na njegovi podlagi je namreč sklepalo, da je tožena stranka za nepravilno prakso v bistvu vedela (tj. da delavci desno stran vsipnika čistijo na način, da na višini dveh metrov sestopijo na nezavarovan lesen ploh, ki je na drugi strani naslonjen na elektromotor, pri čemer pa je bilo potrebno za nemoten transport peska po traku ves čas skrbeti, da je vsipnik očiščen oziroma odmašen), da pa je ni ustrezno obvladovala niti preprečila. Zaslišani delavci so skladno izpovedali, da se je desna stran vsipnika že vrsto let čistila na ta način, da so delavci uporabili lesen ploh, na katerega so sestopili s podesta z zaščitno ograjo, sam varnostni inženir pa (kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče), da je bil ploh brez njegove vednosti nameščen nazaj. Z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da nadzor tožene stranke glede odprave kršitve (torej odstranitve spornega ploha), če je bil dejansko izveden, ni bil zadosten, se je zato mogoče strinjati. Tožena stranka je sicer odredila odstranitev, ni pa poskrbela za ustrezen nadzor nad ukrepom (o tem nenazadnje priča nesreča delavca R.). Ker je tožena stranka vedela, da delavci za čiščenje vsipnika na višini uporabljajo ploh, bi se (kot pravilno razloguje prvostopenjsko sodišče) od nje pričakovalo, da poostri nadzor - opravlja obhode in spremlja ter kontrolirala delo na konkretnem vsipniku tako, da bi njena prisotnost pri delavcih ustvarila zavest, da čiščenje na ta način ni dopustno in da tudi ne bo tolerirano, in sicer najmanj do tedaj, dokler ne bi z gotovostjo ugotovila, da do kršitev ne prihaja več. Predvsem pa bi tožeča stranka morala zagotoviti varno čiščenje in preverjanje čistoče s tal oziroma iz varnega stojišča ter dati jasna navodila, kako naj se vsipnik čisti (prim. 15. točko obrazložitve).

17Kljub ugotovljenem dejstvu izvedbe ukrepa odstranitve lesenega ploha v letu 2012 pritožnici glede na vse obrazloženo torej ni mogoče pritrditi v navedbi, da je bilo v tem primeru za varnost in zdravje delavcev ustrezno poskrbljeno. V zvezi z navedenim ukrepom je namreč po pravilnih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča izostal ustrezen nadzor, tožena stranka pa tudi ni bila dovolj aktivna in dosledna pri iskanju rešitev za zagotovitev varnega dostopa do desne strani vsipnika. Kakšen naj bi bil ta nadzor, je iz obrazložitve izpodbijane sodbe mogoče jasno razbrati. Očitek pritožnice, da je v tem delu podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je zato neutemeljen. Razveljavitve izpodbijane sodbe na tej podlagi ne more doseči. Ker iz pritožbenih navedb ne izhaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi napačno povzelo vsebino listin, zapisnikov o izvedbi dokazov oziroma prepisov zvočnih posnetkov, niti iz katerih od navedenih listin, pa se tožena stranka ne more uspešno sklicevati niti na kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka s pretežnim delom navedb na 5. strani pritožbe v bistvu izraža nestrinjanje z dokazno oceno in dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, zakaj ji v tem ni pritrditi, pa je pritožbeno sodišče predhodno že pojasnilo.

Glede sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 297/2017 z dne 27. 12. 2017

18Tožena stranka se v tem pritožbenem postopku ne more uspešno sklicevati na ugotovitve in zaključke iz sodbe III P 297/2017, s katero naj bi Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo odškodninski zahtevek S. R.⁶, tj. da se na strani, kjer je prišlo do nesreče, vratca sploh ne nahajajo, da se zato ploh ni uporabljal za dostop do predmetnih vratc, ampak za bližnjico, in da je celotni vsipnik mogoče očistiti s podesta s pomočjo kovinske palice. Ugotovitev o dejstvih, ki so plod izvedenega dokaznega postopka v navedenem sporu, ni dopustno sprejeti kot ugotovitev o dejstvih v tej zadevi. Gre namreč za ugotovitve, do katerih se je sodišče dokopalo na podlagi procesnega gradiva (dejstva dokazi in pravna pravila oziroma vse, kar tvori podlago sodne odločbe), ki je bilo zbrano v tisti in ne predmetni zadevi. Pritožbeno sodišče v tem postopku tudi ne sme upoštevati ocene, da je priča M. D. neverodostojna priča.

19V zadevi, ki se je vodila pod opravilno številko III P 297/2017, je bilo med pravdnima strankama vprašanje, ali se na strani, kjer je prišlo do nesreče, nahajajo vratca, očitno sporno. Pritožnica v obravnavani pritožbi namreč navaja, da je sodišče v zvezi s tem opravilo ogled kraja škodnega dogodka, kar pomeni, da je izvedlo dokazni postopek, tega pa ne bi storilo, če omenjeno dejstvo ne bi bilo sporno - prim. prvi odstavek 214. člena ZPP. Ker to vprašanje ni bilo sporno v tem postopku (tožena stranka niti zatrjevala ni, da se na strani, kjer je prišlo do nesreče, vratca ne nahajajo in da se leseni ploh zato ni uporabljal za dostop do predmetnih vratc), sodišče prve stopnje posledično tega dejstva pravilno ni ugotavljalo.

20Na podlagi ugotovitev iz drugega postopka v obravnavani zadevi torej v nasprotju z navedbami pritožnice ni mogoče ugotoviti, da je tožena stranka „ustrezno poskrbela za usposabljanje svojih delavcev v zvezi z ukrepi s področja varnosti in zdravja pri delu“⁷. Med pravdnima strankama v tej zadevi ni bilo sporno, da je do nezgode prišlo, ker se je delavec, da bi očistil še desno stran vsipnika, povzpel na leseni ploh (pri čemer je izgubil ravnotežje in padel), sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da se teh vratc na drugačen način kot s sestopom na omenjeni nezavarovani ploh ni dalo očistiti. Sodišče prve stopnje je toženki zato v nadaljevanju pravilno očitalo, da bi morala delovni proces ustrezno urediti in zagotoviti varen ter ustrezen način čiščenja vsipnika (kot ji to nalaga 4. člen Pravilnika o zahtevah za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih) - poskrbeti bi morala, da bi bilo možno učinkovito očistiti ter preveriti čistočo vsipnika s tal oziroma zagotoviti varno delovno ploščad. Prav tako pravilno je tudi ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je za varno čiščenje vsipnika izdala izrecna pisna navodila vključno s prepovedjo uporabe ploha (tudi po ugotovljeni kršitvi uporabe lesenega ploha ne!). Delodajalec mora namreč po določbi 37. člena ZVZD-1 delavce obveščati o varnem in zdravem delu tako, da izdaja pisna obvestila in navodila (v izjemnih primerih, kadar jim grozi neposredna nevarnost za življenje in zdravje, so obvestila in navodila lahko tudi ustna). V tej zadevi zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča toženka ni uspela izkazati, da je z ustreznimi ukrepi poskrbela za varnost in zdravje pri delu. Ukrepa odstranitve lesenega ploha pa ni ustrezno nadzorovala.

Glede ugovora soprispevka

21V nasprotju s pritožbenim zatrjevanjem listine v spisu ne dokazujejo, da je bil S. R. ustrezno poučen o varnosti in zdravju pri delu ter pravilnem načinu čiščenja spornega vsipnika. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da navodila za varno delo (B 7) vsebujejo splošna navodila in prepovedi, ne pa tudi navodil za varno izvajanje procesa dela, tj. navodil glede čiščenja konkretnega vsipnika, ali opozoril na ugotovljene kršitve uporabe ploha. Prav tako je pravilno ugotovilo, da iz listine o usposabljanju delavcev za varno opravljanje dela, varstvo pred požari ter ekologije (ki ga je delavec R. opravil 3. 2. 2012) in iz listine o teoretičnem in praktičnem usposabljanju delavca za varno delo na delovnem mestu ne izhaja, da bi tožena stranka zavarovanca R. seznanila s prepovedjo drugačnega čiščenja vsipnika kot preko podesta z zaščitno ograjo (leva stran vsipnika) oziroma s tal (desna stran vsipnika).

22Delodajalec mora delavce o varnem in zdravem delu obveščati prek pisnih obvestil in navodil (zgolj v izjemnih primerih ustno - prim. prvi odstavek 37. člena ZVZD-1). Glede na navedeno v predhodni točki te obrazložitve, delodajalec (tj. tožena stranka) v obravnavanem primeru tej zahtevi ni zadostil, in sicer ne glede na pritožbeno zatrjevano dejstvo, da je priča O. izpovedala, da je bila uporaba ploha prepovedana. Če poškodovani delavec S. R. ni bil seznanjen z navedeno prepovedjo (in sodišče prve stopnje je v tem postopku na podlagi izvedenih dokazov presodilo, da ni bil - to namreč ne izhaja niti iz listinskih dokazov, skladno pa so o tem izpovedali tudi delavci; 10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), mu ni mogoče očitati, da je zato sam kriv za obravnavano nesrečo. To pa še posebej, ker je lahko sporni vsipnik učinkovito očistil zgolj, če se je povzpel na leseni ploh (in delovni proces ni bil organiziran tako, da bi delovno okolje delavcu zagotavljalo varnost in je zato ogrožalo njegovo zdravje). Tožena stranka torej ni zagotovila učinkovitega čiščenja vsipnika niti delavca ni usposobila za varno delo na način, da bi mu prepovedala uporabo ploha. Opustitve takšne dolžnosti delodajalca prvostopenjsko sodišče zato delavcu pravilno ni štelo v breme.

23Sodišče prve stopnje je vse predhodno opisane okoliščine v izpodbijani sodbi natančno in sistematično pojasnilo. Celovito je obrazložilo, zakaj meni, da je za obravnavano nesrečo v celoti odgovorna tožena stranka, in sicer da ni zagotovila ustrezne in varne rešitve za izvedbo procesa dela, da je bilo njeno ravnanje pri organizaciji dela, seznanjanju delavca z načinom dela in povezanimi nevarnostmi ter pri nadzoru pomanjkljivo ter da je do škodnega dogodka prišlo zaradi opustitve konkretnih ukrepov iz varstva pri delu in kršitve predpisov o varnosti pri delu s strani tožene stranke, ki ji je zaradi nedoslednosti pri organizaciji dela in njegovem nadzoru mogoče očitati malomarnost. Tožena stranka svoje odgovornosti za zagotovitev varnega in zdravega delovnega okolja ne more prenesti na delavce, ampak mora kot organizator delovnega procesa poskrbeti, da se delo izvaja pravilno in zdravju neškodljivo. Delovni proces bi zato morala ustrezno organizirati in nadzirati in predvsem zagotoviti varen način čiščenja vsipnika, tako, da bi bil tak način čiščenja tudi učinkovit. Na tej podlagi je nato prvostopenjsko sodišče utemeljeno sklenilo, da zavarovanec k nastanku škode ni prispeval in da je zanjo polno odgovorna toženka. Ker so torej iz izpodbijane sodbe razlogi za odločitev prvostopenjskega sodišča razvidni in je zato sodbo tudi mogoče objektivno preizkusiti, kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP po oceni pritožbenega sodišča ni podana, očitek pritožnice, da je bil ugovor soprispevka obravnavan pavšalno, pa je posledično neutemeljen.

Glede višine tožbenega zahtevka

24Prav tako neutemeljena je pritožbena navedba, da tožeča stranka svojega zahtevka po višini ni ustrezno specificirala (na kar je tožena stranka opozorila že v odgovoru na tožbo) in da je sodišče prve stopnje neupravičeno ugodilo tožbenemu zahtevku po višini.

25Tožeča stranka je v tožbi konkretizirano pojasnila, da se je v posledici nezgode, ko je delavec S. R. pri rednem nadzoru oziroma čiščenju transportnih trakov in vsipnikov padel iz provizoričnega lesenega podesta v globino 2 metrov na ravna tla, le-ta zdravil v breme tožeče stranke, ki je plačala stroške njegovega zdravljenja v Z. v višini 723,26 EUR, v X. v višini 1.080,11 EUR, za izdana zdravila 21,13 EUR, stroške prevoza 8,85 EUR ter izplačala nadomestilo plače v breme sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja za čas začasne zadržanosti od dela za obdobje od 28. 4. 2014 do 21. 8. 2015 v višini 19.450,19 EUR, skupaj 21.283,27 EUR, ter da navedeno za tožečo stranko predstavlja dejansko škodo. V svoji vlogi z dne 11. 9. 2017 se je tožeča stranka sklicevala na predložene dokaze o višini škode kot del trditvene podlage glede specifikacije škode. Pri tem je v nadaljevanju navedla tudi, da po 91. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ) odškodnina tožeče stranke obsega stroške za zdravstvene in druge storitve ter zneske denarnih nadomestil in drugih dajatev, ki jih plačuje.

26Da tožeča stranka ni obrazložila, plačilo katerih zneskov terja in na podlagi česa, ampak se je sklicevala zgolj na končni seštevek, glede na navedeno torej ni res. Prav tako ne (kar toženka sicer prvič podaja šele z obravnavano pritožbo), da bi tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje morala za vsak posamezni strošek navesti račun izvajalca s celotno vrednostjo stroška oziroma višino porabljenega avansa. Tožeča stranka je pojasnila, koliko je za zdravstvene storitve plačala posameznemu zdravstvenemu zavodu in kakšen znesek je poškodovanemu delavcu izplačala iz naslova nadomestil plače. Ker tožena stranka teh zneskov ni konkretizirano prerekala (kar je pravilno izpostavilo tudi prvostopenjsko sodišče), pa tožeča stranka v nadaljevanju svoje trditvene podlage teh zneskov ni bila dolžna še natančneje razčleniti in za vsako posamezno postavko oziroma za vsak posamezni strošek navesti še račun izvajalca. Trditvena podlaga tožeče stranke je bila po stališču pritožbenega sodišča zadostna ter izkazana z listinskimi dokazi v spisu, na katere se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo (prim. 20. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

Sklepno

27Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožene stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je sodba uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

28Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala trditev v smeri, da bi se z ogledom kraja delovne nesreče sodišče prve stopnje lahko prepričalo, kje se nahajajo vratca, kje je bil nameščen ploh ipd. (to navaja šele v obravnavani pritožbi). Lokaciji vratc in ploha v postopku pred sodiščem prve stopnje nista bili sporni.
² Prim. 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
³ Prim. 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁴ Kar v obravnavanem primeru je.
⁵ Sklep VIII Ips 144/2013.
⁶ Po navedbah pritožnice naj bi sodišče ugotovilo, da ni podana objektivna ali subjektivna odgovornost delodajalca, tj. tožene stranke v tem postopku.
⁷ 6. točka pritožbe.