VSM Sodba IV Kp 14999/2018

I. Pritožba zagovornika obdolženega M. G. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi M. G. je dolžan plačati sodno takso v višini 144,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Lenartu je s sodbo IV K 14999/2018 z dne 19. 11. 2018 spoznalo obdolženega M. G. za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo, znotraj katere mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščenke oškodovanke, odvetnice M. P.. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko M. Š. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 10.000,00 EUR napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega M. G. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in obdolženca oprosti obtožbe za očitano kaznivo dejanje, podredno pa, da zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3Zagovornik je v pritožbi v smislu prvega odstavka 445. člena ZKP predlagal, da se ga obvesti o seji senata, pri tem pa ni navedel nobenih razlogov, zakaj bi bila navzočnost strank na seji senata koristna za razjasnitev stvari. Ker po oceni pritožbenega sodišča razlogi, ki bi utemeljevali navzočnost strank na seji senata, niso podani, pritožbeno sodišče predlogu zagovornika ni sledilo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo uzakonjeno prepoved „spremembe na slabše,“ saj je prišlo do spremembe krivdoreka obtožnega predloga in spremembe pravne kvalifikacije kaznivega dejanja tako, da se je obdolžencu s spremembo očitalo hujše kaznivo dejanje. Po stališču zagovornika je namreč dopustno le odločanje o tistem, kar je bilo zajeto v sodbi o kaznovalnem nalogu, sprememba obtožnega akta v obravnavani zadevi pa je v razmerju glede na izrek sodbe o kaznovalnem nalogu občutno v škodo obdolženca, saj je bil s sodbo o kaznovalnem nalogu spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje.

6Zatrjevana kršitev ni podana. V 385. členu ZKP je sicer določeno, da če je podana pritožba samo v obdolženčevo korist, se sodba ne sme spremeniti v njegovo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije, vendar pa je v 445.d členu ZKP določeno, da sodišče pri izrekanju sodbe po vloženem ugovoru zoper kaznovalni nalog na to prepoved ni vezano, kar pomeni, da lahko v novi sodbi sodišče obdolženca spozna tudi za krivega za kaznivo dejanje po strožjem kazenskem zakonu in se mu lahko izreče tudi strožja kazen ali sankcija, kot mu je bila izrečena v sodbi o kaznovalnem nalogu.¹

7Zagovornik smiselno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da je sodba neobrazložena, pomanjkljiva in nezakonita, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb obdolženca, ki je zatrjeval, da se je pred oškodovanko zgolj branil in se tako sklicuje na silobran. Vendar pa z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni moč soglašati, saj iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče prve stopnje do teh navedb izrecno opredelilo v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je pojasnilo, da je verjelo izpovedbi oškodovanke in zato ni sledilo obdolžencu, da je oškodovanko med njenim napadom v silobranu le odrinil, da je padla po travi.

8V zvezi z zatrjevano kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa zagovornik tudi neutemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovega ugovora, da dejanje obdolženca v konkretnem primeru predstavlja zgolj prekršek oziroma da sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj bi naj bili izpolnjeni vsi znaki očitanega kaznivega dejanja. Zagovornik pri tem ne pojasni, znake katerega prekrška po Zakonu o varstvu javnega redu in miru (v nadaljevanju ZJRM-1) naj bi obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil, sicer pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe povsem jasno in tehtno pojasnilo, zakaj in s čim je obdolženec izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Da bi v obravnavanem primeru dejanje ostalo zgolj na ravni prekrška, pa tudi ni mogoče zaključiti že glede na opis dejanja, ki vsebuje takšne očitke, iz katerih brez kakršnega koli dvoma izhaja, da ti predstavljajo presežek nad katerokoli normo o prekršku po ZJRM-1.

9Glede na opis kaznivega dejanja je iz pritožbenih izvajanj v tej smeri moč zaključiti, da se zagovornik zavzema, da naj bi obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil znake prekrška nasilnega vedenja po 6. členu ZJRM-1. Ta prekršek po prvem odstavku stori tisti, ki izziva ali koga spodbuja k pretepu ali se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in s takšnim vedenjem pri njem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu, po drugem odstavku pa tisti, ki koga udari oziroma po tretjem odstavku citiranega člena pa tisti, ki se pretepa, pri čemer gre za pretep, ko med dvema ali več osebami pride do medsebojnega izmenjavanja udarcev, brc ali podobne uporabe fizične sile (4. točka 2. člena ZJRM-1). Res je sicer tožilstvo sprva obdolžencu očitalo milejše kaznivo dejanje, to je kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, v zvezi s katerim je sodišče prve stopnje izdalo sodbo o kaznovalnem nalogu, ki pa je bil po vložitvi ugovora razveljavljen, postopek pa se je nato nadaljeval pred razpravljajočim sodnikom, ki je opravil glavno obravnavo. Po izvedenem dokaznem postopku pa je tožilstvo spremenilo obtožni predlog, ker je ocenilo, da izvedeni dokazi kažejo na to, da je obdolženec storil hujše kaznivo dejanje oziroma da je ogrozitveno kaznivo dejanje prešlo v hujše kaznivo dejanje, ker je obdolženec s svojim ravnanjem posegel v telesno integriteto oškodovanke, saj je s tem, ko jo je lahko telesno poškodoval, izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. V konkretnem pa se dispoziciji obravnavanih zakonskih norm (6. člen ZJRM-1 in prvi odstavek 122. člena KZ-1) ne prekrivata, saj pri prekršku po citiranem členu telesna poškodba ni zakonski znak tega prekrška, pri kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe pa je posledica - lahka telesna poškodba - bistveni znak tega kaznivega dejanja.² Ker torej v obravnavanem primeru opis kaznivega dejanja poleg znakov prekrška obsega še natančen opis lahke telesne poškodbe, ni podana objektivna identiteta med prekrškom in kaznivim dejanjem in se zato nikakor ni moč strinjati s stališčem zagovornika, da naj bi obdolženec s svojim dejanjem izpolnil zgolj znake prekrška.

10Pritožbeno sodišče tako glede na navedeno ugotavlja, da ima izpodbijana sodba ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa ni podana.

11Pritožba ni uspešna niti, ko navaja, da je obdolžencu bila kršena pravica do obrambe, ker sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznemu predlogu obrambe po zaslišanju prič A. A., B. B., M. Z. in T. L., s katerimi bi izkazal neverodostojnost oškodovanke, s čimer meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Vendar pa je sodišče prve stopnje zaslišanje navedenih prič povsem utemeljeno zavrnilo, za kar je navedlo tudi tehtne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja (točka 3 obrazložitve izpodbijane sodbe). Gre namreč zgolj za posredne priče, ki ob obravnavanem dogodku niso bile prisotne, zato njihove izpovedbe tudi po oceni pritožbenega sodišča ne bi z ničemer doprinesle k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja, saj bi lahko izpovedovale zgolj o tem, kar jim je o dogodku povedal obdolženec, njihove izpovedbe pa tudi z ničemer ne bi vplivale na oceno verodostojnosti oškodovanke. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je namreč že večkrat v svojih odločbah presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost ter da ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, da bo z njim moč ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev ali okoliščin, pomembnih za razsojo. Sodišče tako sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso potrebni za pravilno odločitev, če ugotovi, da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev. Takšna merila Vrhovnega sodišča RS pri odločanju o dokaznih predlogih pa so tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso Ustavnega sodišča. Glede na navedeno je tako sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je predlagane dokaze zavrnilo, obdolžencu pa s tem pravica do obrambe z ničemer ni bila kršena.

12Zagovornik v pritožbi sicer navaja, da se pritožuje tudi zaradi kršitve kazenskega zakona, česar pa ne obrazloži, saj ne pove, katero kršitev iz 372. člena ZKP uveljavlja, to pa tudi ni razvidno iz obrazložitve pritožbe. Zato je uveljavljanje tega pritožbenega razloga povsem brez podlage.

13Pritožba neutemeljeno graja tudi pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Svoje zaključke je v izpodbijani sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodbe sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, pa dodaja naslednje:

14Bistvo pritožbe zagovornika je v graji dokazne ocene, saj meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanke, čeprav njene izpovedbe zaslišane priče niso potrdile, njena izpovedba pa je celo v nasprotju z ugotovitvami izvedenca, ki je dopustil možnost, da si je oškodovanka poškodbe izmislila oziroma da so nastale kje drugje. Po drugi strani pa je zagovor obdolženca potrjen z izpovedbami drugih prič.

15Vendar s takšnimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, da očitanega kaznivega dejanja ni storil in da se je zgolj branil pred napadom oškodovanke. S takimi razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, pritožbene navedbe pa takšne odločitve sodišča prve stopnje ne morejo omajati. Dokazna ocena, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje namreč ne temelji zgolj na izpovedbi oškodovanke, ampak je njena izpovedba podprta tako z medicinsko dokumentacijo v spisu kot tudi z mnenjem sodnega izvedenca medicinske stroke prof. dr. K. M.. Sicer pa je oškodovanka tudi po oceni pritožbenega sodišča ves čas izpovedovala smiselno enako in je njena izpovedba skladna v vseh bistvenih podrobnosti, svojo izpoved v postopku je zgolj dopolnjevala s podrobnostmi, kar pa na njeno verodostojnost ne vpliva, kot sicer skuša prikazati pritožba s selektivnim izpostavljanjem posameznih delov njenih izjav. Zagovornik skuša ravno njenim spreminjajočim se izjavam pripisati spremembo obtožnega predloga, po kateri je tožilstvo obdolžencu očitalo hujše kaznivo dejanje, vendar neutemeljeno. Dejstvo, da je tožilstvo modificiralo obtožni predlog, je namreč posledica tega, da so izvedeni dokazi v zvezi z obravnavanim dogodkom pokazali, da se je spremenilo v obtožbi navedeno dejansko stanje, in sicer da je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake hujšega kaznivega dejanja, za kar pa ima državni tožilec pooblastilo v prvem odstavku 344. člena ZKP. Tako sprememba obtožnega predloga sama po sebi ne more vplivati na oceno verodostojnosti oškodovanke, ki je svojo izpoved ob zaslišanjih zgolj dopolnjevala s podrobnostmi, kot že obrazloženo.

16Sicer pa je oškodovankino izpovedbo glede načina nastanka poškodb, kot so opisana v izreku te sodbe, potrdil tudi sodni izvedenec medicinske stroke. V svojem mnenju je namreč pojasnil, da je bila oškodovanka zelo verjetno poškodovana na način, kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja, sodišče prve stopnje pa je njegovo mnenje v točki 7 tudi ustrezno povzelo in se v izogib ponavljanju nanj tudi sklicuje. Res je, da sodni izvedenec ni mogel izključiti, da bi poškodba nastala kje drugje, saj je bila oškodovanka v bolnišnici pregledana 12 ur po dogodku, vendar pa je po drugi strani z visoko stopnjo verjetnosti utemeljil, zakaj so poškodbe nastale na način, kot ga je opisala oškodovanka. Pri tem ni moč prezreti, da je izvedenec medicinske stroke, ki se pri svojem delu redno srečuje s podobnimi poškodbami, pojasnil, da je oškodovanko najbrž nekdo porinil, saj si ne more predstavljati, da bi se sama tako vrgla. S tem v zvezi pa si zagovornik tudi napačno razlaga izvedensko mnenje, ko navaja, da naj bi izvedenec demantiral izpovedbo oškodovanke, da jo je obdolženec kar trikrat prijel za vrat, saj bi v tem primeru morale biti poškodbe vidne tudi navzven. Prezre namreč, da je izvedenec v zvezi s tem pojasnil, da prijem za vrat niti ni bil tako močan in zato ob pregledu oškodovanke ni bilo videti znakov poškodb. Taka obrazložitev pa je tudi povsem življenjsko sprejemljiva in logična. Zgolj dejstvo, da je bila oškodovanka pregledana 12 ur po dogodku pa tudi ne more omajati njene verodostojnosti, kot to skuša prikazati pritožba, saj iz podatkov spisa ne izhaja, da bi se oškodovanka v tem času zapletla v kakšen drug konflikt ali bila izpostavljena takšni situaciji, v kateri bi lahko utrpela opisane poškodbe. Glede na navedeno tako tudi pritožbeno sodišče ni našlo razloga, da bi podvomilo v strokovnost, objektivnost in prepričljivost mnenja sodnega izvedenca, zaradi česar je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko mu je v celoti sledilo.

17Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ocenilo izpovedbo priče D. Č., ki je bila ob dogodku prisotna in je potrdila zagovor obdolženca. V točki 8 je namreč s tehtnimi razlogi pojasnilo, zakaj njeni izpovedbi ni sledilo, saj gre za pričo, ki je z obdolžencem v razmerju, z oškodovanko pa v konfliktu, zaradi česar ne gre za nepristransko pričo. Priča je tudi po oceni pritožbenega sodišča neverodostojna, saj ima interes za izid postopka v korist obdolženca. Prav tako zagovornik neutemeljeno izpostavlja, da naj bi zagovor obdolženca potrdila policista D. Ž. in K. Ž.. Slednja sta namreč samo potrdila, da se je obdolženec prišel na policijsko postajo zanimati, ali je morebiti oškodovanka zoper njega v zvezi z dogodkom podala prijavo, a ker prijava zoper njega ni bila podana, tudi sam ni podal ovadbe. Sodišče prve stopnje zato povsem pravilno zaključi, da je obdolženec očitno menil, da je oškodovanka imela razlog, da poda prijavo zoper njega, in ga je skrbelo, da je to tudi storila. Sicer pa bi tudi obdolženec ob tej priliki lahko zoper oškodovanko vložil ovadbo, če je ocenil, da je bil napad oškodovanke zoper njega tako resen, kot to skuša prikazati v pritožbi. Ne glede na navedeno pa tudi ne gre za ključni priči, ki bi lahko v celoti potrdili obdolženčev zagovor, saj sta potrdili zgolj majhen segment dogajanja po samem dogodku, ki v zvezi z obravnavanim dejanjem niti ni tako relevanten.

18Zaključkov sodišča, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje oziroma da obdolženec ni ravnal v silobranu, da bi se ubranil pred istočasnim protipravnim napadom oškodovanke, pa tudi ne more omajati izpovedba priče B. N., kateri se je obdolženec zaupal po dogodku. Priča je namreč povedala, da je med D. Č. in oškodovanko prišlo do spora, pri čemer se je nato oškodovanka spustila v njega in ga opraskala, njegove poškodbe pa je slednja fotografirala. Vendar pa to nikakor ne potrdi njegovega zagovora, da je pri tem ravnal v silobranu, saj je sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno pojasnilo, da je oškodovanka sama dopustila možnost, da ga je med dogajanjem opraskala, kar pa je glede na njeno izpoved, da jo je obdolženec z rokami večkrat zgrabil za vrat in jo davil, povsem življenjsko in logično, da se je s tem ona skušala braniti pred takšnim prijemom obdolženca.

19Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, pravilno je ugotovilo tudi njegovo krivdo, to je direktni naklep, kar vse je v izpodbijani sodbi tehtno obrazložilo. In ker pritožba niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, je pritožba vložena zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljena.

20Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo v skladu z določbo 386. člena ZKP preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji zaradi v pritožbi uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazni zapora v obdolženčevo korist, saj je pri tem upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali bo kazen večja ali manjša. Obdolžencu je izreklo primerno kazensko sankcijo, ki je zgolj opozorilne narave, v njej pa mu določilo ustrezno zaporno kazen in preizkusno dobo. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih takšnih okoliščin, ki bi narekovale spremembo izrečene pogojne obsodbe obdolžencu v korist, saj zaključuje, da bo prav izrečena pogojna obsodba tako vplivala nanj, da v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

21Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

22Odločitev o stroških postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah in Taksne tarife (7111, 71113, 7122) ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolženca.

¹ Prim.: Horvat Štefan, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, d.o.o., 2004.
² Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 43745/2012 z dne 1. 2. 2018.