VSM Sodba IV Kp 88506/2010

I. Pritožba zagovornika obdolženega S.Z. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi S.Z. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega S.Z. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ter treh kaznivih dejanj poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, za kar mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena enotna kazen 1 leto in 8 mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. V skladu s 63. členom KZ-1 je bilo obdolžencu izrečeno tudi varstveno nadzorstvo za čas treh let, v skladu s prvim odstavkom 73. člena KZ-1 pa tudi varnostni ukrep odvzema predmetov.

V skladu s 4. točko 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bila zoper obdolženca zavrnjena obtožba, da bi naj storil tudi 6 kaznivih dejanj krive ovadbe po četrtem odstavku 283. člena KZ-1. Odločeno je bilo tudi o stroških kazenskega postopka, oškodovanka pa je bila v skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pot pravde.

2Zoper obsodilni del uvodoma navedene sodbe se je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožil obdolženčev zagovornik s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

3Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4Pritožbene trditve, da je prvostopno sodišče zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in posledično tudi kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker v ponovljenem postopku ni odločalo o predlogih obrambe za izločitev sodnice, podanih v prejšnjem (razveljavljenem) postopku, so neutemeljene.

5V ponovljenem postopku (po razveljavitvi prvostopne sodbe z dne 14. 2. 2018 se je kazenski postopek zoper obdolženca začel znova) obramba namreč ni podala zahteve za izločitev sodnice, sodišče pa o predlogu, ki ni bil podan, ni moglo odločati. Pritožbeno sodišče pa pri tem dodaja še, da obramba tudi v pritožbi ne izpostava ničesar, kar bi v ponovljenem postopku kakorkoli kazalo na pristranskost razpravljajoče sodnice, trditve o pristranskosti sodnice pa niso podprte niti s podatki kazenskega spisa.

6Neutemeljene pa so tudi obširne pritožbene trditve obdolženčevega zagovornika, s katerimi si prizadeva za izločitev vseh dokazov, ki so bili pridobljeni na podlagi zaseženega telefona in SIM kartic, saj bi naj po oceni pritožnika šlo za nedovoljene dokaze, na katere se sodba ne sme opirati, kar v obravnavani zadevi po oceni pritožnika pomeni kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ker bi naj policista protizakonito, brez odredbe sodišča, pregledala obdolženčev osebni avtomobil, pa bi naj tudi v tej smeri kršila obdolženčeve ustavne pravice.

7Kot je obširno pojasnjeno v točki 5 izpodbijane sodbe (z razlogi prvostopenjskega sodišča pa soglaša tudi pritožbeno sodišče), dokazi, ki jih v pritožbi izpostavlja obdolženčev zagovornik, niso nedovoljeni dokazi, na katere se sodba ne bi smela opirati. Policija je namreč ob zaustavitvi obdolženčevega vozila ter pregledu tako avtomobila kot obdolženca, ravnala v skladu s tedaj veljavnim Zakonom o policiji (ZPol) in ZKP.

838.a člen tedaj veljavnega ZPol namreč v prvem odstavku navaja, da sme iz razlogov javne varnosti policist z namenom zasega predmetov opraviti pregled osebe in stvari, ki jih ima ta pri sebi, če je na podlagi neposredne zaznave policista podana utemeljena verjetnost, da ima ta oseba pri sebi predmete, ki bi jih bilo v skladu z zakonom treba zaseči. Peti odstavek istega člena pa navaja, da če se oseba iz prvega odstavka nahaja v ali ob vozilu in je policist neposredno zaznal, da so bili predmeti skriti ali odvrženi v vozilo ali da se nahajajo v vozilu, sme policist opraviti tudi pregled notranjosti vozila, razen njegovih skritih delov. Kot izhaja iz podatkov v kazenskem spisu in zapisnikov o obširnem zaslišanju obeh policistov, in sicer T.C. ter M.P., je bil obdolženec z avtomobilom ustavljen v fazi zbiranja obvesti. Prijave o številnih grožnjah po telefonu je podala oškodovanka, takšne prijave pa je podal tudi obdolženec, ki je tedaj navajal, da nekdo grozi njemu in njegovi partnerki (zavrnilni del sodbe), oškodovanka pa je prijavila tudi poškodovanje svojega osebnega avtomobila. Obdolženec je torej v tisti fazi nastopal tudi kot oškodovanec.

9Obdolženčevo vozilo sta policista P. in C. ustavila zaradi zbiranja obvestil, kar sta oba ob svojem zaslišanju na glavni obravnavi tudi povsem določno izpovedala in so zato kakršnekoli insinuacije v drugi smeri brez podlage. Policista sta z obdolžencem najprej opravila informativni razgovor (zaslišanje policista M. P. l. št. 779, pa tudi policista C. l. št. 877). Med zbiranjem obvestil je bilo ugotovljeno, da je obdolženec kupil predplačniške kartice za mobilni telefon, zato je bil pozvan, da izroči predmete, ki jih ima pri sebi, pri čemer je obdolženec iz žepa za sedež odvrgel mobilni telefon. Ker je obdolženec ves čas navajal, da bi naj imel le en telefon na naročnino, SMS sporočila z grozilno vsebino pa so bila poslana iz drugega telefona, ugotovljeno pa je bilo, da je obdolženec kupil predplačniško kartico in je bilo torej potrebno ugotoviti ali ima še kak drug telefon, kar vse je opisal policist P. ob svojem zaslišanju, sta policista tedaj, v skladu z 38.a členom ZPol z namenom zasega predmeta, in sicer telefona, ki ga je obdolženec vrgel pod sedež vozila, opravila pregled obdolženčevega vozila, saj sta na podlagi svoje neposredne zaznave ugotovila, da je podana utemeljena verjetnost, da ima obdolženec pri sebi predmete, ki bi jih bilo v skladu z zakonom treba zaseči. Policista sta torej ravnala v skladu z določbo petega odstavka 38.a člen ZPol in je torej bil pregled notranjosti vozila opravljen šele, ko je bila nedvomno podana utemeljena verjetnost, da ima obdolženec pri sebi predmete, ki bi jih bilo treba zaseči. Policisti so torej, ko so zasegli obdolženčev telefon, ki je bil najden pri pregledu notranjosti vozila, brez njegovih skritih delov (tako tudi odločba Ustavnega sodišča Up 430/2000) ravnali v skladu z določbo petega odstavka 38.a člena ZPol, kot je obširno obrazloženo tudi v izpodbijani sodbi. In tudi kasnejši pregled obdolženca, ki je bil zatem tudi pridržan, je bil izveden v skladu z 38.a členom ZPol, kjer je določeno, da sme policist iz razlogov javne varnosti, z namenom zasega predmetov, opraviti tudi pregled osebe in stvari, ki jih ima ta pri sebi, če je na podlagi neposredne zaznave policista podana utemeljena verjetnost, da ima oseba pri sebi predmete, ki bi jih bilo v skladu z zakonom treba zaseči.

10Vse navedeno sta, kot je že navedeno, obširno pojasnila tudi policista C. in P., zaslišana na glavni obravnavi 8. 1. 2019 (l. št. 877 do 880). Zato je obširno pritožbeno prikazovanje, da sta policista ob ustavitvi obdolženčevega vozila ravnala protizakonito, brez podlage. Pa tudi pritožbeno sklicevanje na vsebino in način zapisov v uradnih zaznamkih, ki jih je glede obravnavane zadeve izdelal policist C., je iz razlogov, navedenih že v izpodbijani sodbi, brez podlage. V zadevi je bilo, kot je že obrazloženo, podanih namreč več prijav in več ovadb in policisti so očitno vsebino navedenega UZ tudi večkrat prepisovali tudi zaradi posredovanja zadev na ODT in izpostavljanje določenih delov teh zapisov in sklicevanje na besedno zvezo "varnostni pregled", ob dejstvu, da pri zapisu UZ lahko pride tudi do napak, kot je to opisal tudi policist P. (l. št. 880), ne more vzbuditi dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, da dokazi, ki jih izpostavlja pritožba, niso nedovoljeni. Prvostopno sodišče tako tudi po oceni pritožbenega sodišča ni zagrešilo v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev kazenskega postopka, kazenskega zakona in tudi ni kršilo Ustave Republike Slovenije.

11Pritožbi obdolženčevega zagovornika pa ni mogoče slediti niti v delu, ko navaja, da gre pri obdolžencu očitanih treh kaznivih dejanjih poškodovanja tuje stvari za nadaljevano kaznivo dejanje, "ker so podani vsi pogoji po členu 54 KZ-1 in tako sodišče obdolženca ne bi smelo obsoditi za tri kazniva dejanja". Svojih skopih pritožbenih navedb v tej smeri pritožnik ni namreč z ničemer obrazložil, pa tudi sicer ni v postopku pred sodiščem prve stopnje (pa tudi ne v pritožbi zoper izpodbijano sodbo) z ničemer obrazložil elementov, ki bi omogočali zaključek o nadaljevanem kaznivem dejanju, zato pritožba tudi v tem delu ne more biti uspešna.

12Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, ko napada pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in tudi popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi utemeljeno zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe podrobneje opisana kazniva dejanja. Pritožbeno sodišče, ki soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki napadene sodbe, se tako v izogib ponavljanju na razloge prvostopne sodbe tudi sklicuje, zato le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

13Bistvo pritožbe v delu, ko graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, je v posplošenih navedbah, da kaznivo dejanje pod točko I/9 obdolženec ni mogel storiti, ker sta priči V. M. in I. Z. potrdili obdolženčev alibi, kazniva dejanja poškodovanja tuje stvari pa obdolžencu tudi niso dokazana, saj to, da se je obdolženec veliko gibal okoli oškodovankinega avtomobila in bloka kjer je živela ter da so napisi na avtu skoraj identični z zapisi v zvezku oškodovanke, namreč po oceni pritožnika še ne pomeni, da so obdolžencu kazniva dejanja dokazana.

14Takšne pritožbene navedbe pa je utemeljeno zavrnilo že prvostopno sodišče, ki je obširno, tehtno in prepričljivo pojasnilo na čem temeljijo zaključki o obdolženčevi krivdi. V točki 7 je tako opisano tudi, zakaj sodišče ni verjelo obdolženčevemu, sicer skopemu zagovoru, v točki 8 izpodbijane sodbe pa je pojasnjeno tudi, zakaj ne držijo trditve o obdolženčevem alibiju za kaznivo dejanje pod točko I/9, kar v pritožbi ponovno izpostavlja zagovornik. V točkah 8 in 9 prvostopne sodbe pa je sodišče tudi prepričljivo pojasnilo, zakaj je verjelo oškodovanki in tudi opisalo na čem temeljijo zaključki, da je obdolženec storil tudi kazniva dejanja poškodovanja tuje stvari, pri čemer tudi ni videti prav nobene okoliščine, ki bi kazale, da bi navedena kazniva dejanja lahko storil kdorkoli drug in ne obdolženec, o čemer skuša v svoji pritožbi prepričati zagovornik.

15Glede na navedeno, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev, ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbujalo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo, vloženo zoper prvostopni krivdni izrek, zavrniti kot neutemeljeno.

16Odločbe o kazenski sankciji pritožba ne graja, zato je ta del izpodbijane sodbe prvostopno sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni obdolžencu pravilno upoštevalo vse okoliščine, ki so upoštevne pri izbiri in odmeri kazni in je obdolžencu izreklo povsem primerno in pravično kazen, pri kateri so v zadostni meri prišle do izraza tudi v prvostopni sodbi opisane olajševalne okoliščine. V točki 13 izpodbijane sodbe pa je tehtno obrazloženo tudi, zakaj se je sodišče odločilo za izrek varstvenega nadzora ter varnostni ukrep odvzema predmetov.

17Glede pritožbenih navedb v smeri, da je prvostopno sodišče pod točko V izreka ponovno odločalo o kaznivih dejanjih krive ovadbe, čeprav je o teh dejanjih že bilo pravnomočno odločeno, pa pritožbeno sodišče dodaja še, da je prvostopno sodišče v tem delu (sicer po nepotrebnem) le prepisalo zavrnilni del sodbe zoper obdolženca (kazenski pregon zaradi šestih kaznivih dejanj krive ovadbe po četrtem odstavku 281. člena KZ-1 zaradi zastaranja kazenskega pregona namreč ni bil več dopusten), ki je dejansko postala pravnomočna že 27. 9. 2018, saj zoper ta del prvostopne sodbe v prejšnjem postopku ni bila vložena pritožba, vendar navedeno ne predstavlja takšne kršitve, ki bi lahko vplivala na pravilnost izpodbijanega dela prvostopne sodbe.

18Pritožbeno sodišče pa dodaja tudi, da je pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo še, da se datum pisnega odpravka sodbe (4. februar 2018) ne ujema z datumom razglašene sodbe (4. februar 2019). Ker gre za očitno pisno napako, jo bo sodišče prve stopnje odpravilo z ustreznim sklepom.

19Glede na vse navedeno, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot izhaja iz te sodbe (391. člen ZKP).

20Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse.