VSK Sklep CDn 145/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep, s katerim je sodišče dovolilo vpis zaznambe prepovedi zaradi nedovoljene gradnje.

2Zoper sklep se nasprotni udeleženec pritožuje in ponavlja svoje ugovorne navedbe, da je bila odločba, ki je podlaga vpisu, izdana že v letu 2001, sam pa je kasneje v dobri veri nepremičnino kupil bremen prosto. Za obstoj odločbe je izvedel šele ob izdaji sklepa zemljiškoknjižne sodne pomočnice. Odločba nikoli ni bila vročena niti takratnemu zemljiškoknjižnemu lastniku, izdana pa je bila zoper družbo W. d.o.o., ki je na predmetni nepremičnini postavila radijsko bazno postajo. Ker niti nasprotni udeleženec niti njegov pravni prednik v postopku izdaje odločbe nista bila udeležena, nanjo ne moreta biti vezana. Pritožnik opozarja še na določbo 8. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), po kateri v skladu z načelom zaupanja v zemljiško knjigo ne sme trpeti škodljivih posledic. Poleg tega v zadevi niso izpolnjeni niti pogoji za vpis zaznambe prepovedi zaradi nedovoljene gradnje, saj se je sodišče sklicevalo na določbo 159. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), ki ne velja več. V prejšnjih predpisih je bilo za gradnjo radijske bazne postaje zahtevano lokacijsko dovoljenje, te zahteve v sedaj veljavnem Gradbenem zakonu (GZ) ni več. Po 106. členu GZ pa se morajo vsi inšpekcijski postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona in tečejo zaradi dejanja, ki po GZ ni prepovedano, ustaviti po uradni dolžnosti. Vpis zaznambe v zemljiško knjigo pa predstavlja dokončanje inšpekcijskega postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Kot je pritožniku pojasnilo že sodišče prve stopnje, velja v zemljiškoknjižnem postopku načelo formalnosti, zato zemljiškoknjižno sodišče vpis dovoli le na podlagi listin, ki so lahko podlaga vpisu (kar odločba po v času njene izdaje veljavnem Zakonu o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), je). Prepovedi iz 76.c člena ZUN (v bistvenem enaki pa sta tudi določbi 158. člena ZGO-1 in 93. člena GZ) učinkujejo z izdajo odločbe in veljajo dokler nedovoljena gradnja ni legalizirana ali postopek zaradi nedovoljene gradnje ustavljen na kakšen drug ustrezen način, kar pomeni, da so pravne posledice odločbe nastopile že z njeno izdajo, v zemljiški knjigi pa se le zaznamuje pravno dejstvo, da je nepremičnina obremenjena s prepovedmi zaradi nedovoljene gradnje. Ne glede na to, da je bila odločba izdana že leta 2001, zato predstavlja listino, ki je podlaga vpisu. Zaradi načela formalnosti tudi ni pomembno, ali bi moral biti konkretni inšpekcijski postopek ustavljen ali ne. Če in kadar bo ustavljen, bo pristojni inšpektor izdal ustrezno odločbo in šele ta odločba bo lahko podlaga izbrisu zaznambe.

5Vprašanje, ali je nasprotni udeleženec nepremičnino pridobil v dobri veri, ni predmet odločanja v zemljiškoknjižnem postopku. Zemljiškoknjižno sodišče namreč ne sme ugotavljati dejstev mimo listin, ki so po zakonu podlaga za vpis.

6Po določbah zakonov, ki so urejali vprašanje nedovoljenih gradenj, je stranka inšpekcijskega postopka oseba, ki je izvedla nedovoljeni poseg, ne glede na to, ali je tudi lastnik zemljišča, na katerem je bil poseg izveden. Povedano pomeni, da se odločba nanaša na nepremičnino in ne na zemljiškoknjižnega lastnika. To posebnost je treba upoštevati pri presoji, ali odločba izpolnjuje pogoje za dovolitev vpisa po 148. in 150. členu ZZK-1. Zemljiško knjižno sodišče mora zato preveriti le, ali se odločba nanaša na nepremičnino, na kateri je predlagana zaznamba¹. Za pravilnost izpodbijanega vpisa torej ni pomembno, ali je nasprotni udeleženec, oziroma njegov pravni prednik sodeloval v inšpekcijskem postopku, ali ne.

7Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).

¹ Tako Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 245/2013.