VSRS Sodba I Ips 26314/2015

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojencu se naloži plačilo sodne takse v znesku 250,00 EUR.

A.

1Okrajno sodišče v Žalcu je obsojenega E. H. s sodbo z dne 6. 7. 2017 spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilništva po drugem v s prvim odstavkom 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu na podlagi drugega odstavka 296. člena KZ-1 izreklo kazen štiri mesece zapora. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v višini 908,01 EUR ter sodno takso, ki bo odmerjena s plačilnim nalogom po pravnomočnosti sodbe. Na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanko D. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 5. 4. 2018 delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o kazenski sankciji ter obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, odločb o kazenski sankciji, o premoženjskopravnem zahtevku in o odvzemu premoženjske koristi. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi ugodi ter pravnomočno sodbo tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve zakona, ki jih uveljavlja, niso podane, uveljavlja pa tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

5O odgovoru državnega tožilca se obsojenec in zagovornik nista izjavila.

B.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložit njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in le poimensko navedene.

7Pod točko 1 zahteve zagovornik ne uveljavlja kršitve zakona, ampak nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju: s ponavljanjem obsojenčevega zagovora, z navedbami, da dokazni postopek ni pokazal, da je obsojenec storil kaznivo dejanje, s polemiziranjem z izpovedbo oškodovanke, nasprotovanjem oceni oškodovankine izpovedbe in oceni izpovedbe priče Č., s podarjanjem kaj izhaja iz izpovedbe policista priče Ž., navedbami, da ni dokazov o poškodbah oškodovanke oziroma, da bi obsojenec prizadejal te poškodbe, trditvijo, da je sodišče preuranjeno zaključilo dokazni postopek, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ali pa vsaj napačno ugotovljeno. S citiranimi navedbami zagovornik zatrjuje, da dejstva, na podlagi katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena. Uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno.

8Pod točko 2 zahteve zagovornik uvodoma uveljavlja, kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP (kazenski zakon je prekršen v vprašanju, ali je dejanje, za katerega se obtoženec preganja kaznivo dejanje). Po zagovornikovi oceni v opisu dejanja ni opisan zakonski znak "spravljanje v podrejen položaj". Kršitev utemeljuje z navedbami iz ustaljene sodne prakse, da spravljanja drugega v podrejen položaj, ni mogoče razumeti le kot neko ciljno ravnanje, s katerim hoče ena oseba podrediti drugo, ampak tudi ravnanje v primerih, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, inferioren položaj ali kadar storilec z uporabo nasilja z omejevanjem svobode gibanja, ali preganjanjem, oškodovancu odvzame svobodo odločanja o njegovem ravnanju, ali kadar pri žrtvi povzroči nemoč, strah, vznemirjenje in podobno. Po oceni zagovornika pa povzročitev poškodb, ki so opisane v opisu dejanja in protipravna uporaba fizične sile ali grožnje z neposrednim napadom na življenje, ne pomenita zakonskega znaka kaznivega dejanja nasilništva. Lahko bi šlo za blažja kazniva dejanja, če bi sploh šlo za kakšno kaznivo dejanje, in sicer za grožnjo po 135. členu, prisiljenja po 132. členu, razžalitev po 158. členu ali lahko telesno poškodbo po prvem odstavku 122. člena KZ-1.

9Vrhovno sodišče ne pritrjuje zagovornikovim navedbam. Presoja opisa dejanja pokaže, da so v opisu dejanja opisani vsi abstraktni kazenskopravni pojmi iz zakonskega opisa kaznivega dejanja nasilništva, tudi spravljanje v podrejen položaj. Dalj časa trajajoče ravnanje in znašanje nad oškodovanko pomeni spravljanje v podrejen položaj. Opisano nasilje, udarci, brce, omejitev svobode gibanja in ogrožanje varnosti predstavljajo ravnanja, zaradi katerih je bila oškodovanka v popolnoma podrejenem (brezizhodnem) položaju, in je postala objekt izvajanja nasilja. V opisu dejanja so opisani zakonski znaki kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, ne pa samostojni znaki kaznivih dejanj, ki jih navaja zagovornik. Kaznivo dejanje nasilništva je sestavljeno kaznivo dejanje, zato so v njem konzumirani zakonski znaki kaznivih dejanj grožnje po 135. členu ali razžalitve po 158. členu KZ-1, v primeru inkriminacije po drugem odstavku 296. člena KZ-1 pa tudi lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1.

10V točki 2 zahteve zagovornik ocenjuje, da pravnomočna sodba nima razlogov o naklepu, saj sodišče prve stopnje ni ustrezno pojasnilo, na podlagi česa je ocenilo, da je obsojenec ravnal z direktnim naklepom. Obsojenec lahko le predvideva, da je sodišče subjektivni odnos obsojenca do dejanja (direkten naklep) domnevno dokazalo na podlagi ocene v postopku zaslišanih prič, predvsem oškodovanke in poudarja, da izpovedbama oškodovanke in njene matere ni mogoče slediti.

11Na enake navedbe v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je odgovorilo v sodbi sodišče druge stopnje v točki 8. Pojasnilo je, da je sodišče prve stopnje jasen in logičen sklep o obsojenčevem naklepu, obrazložilo v točki 19 sodbe. Vrhovno sodišče le dodaja, da sodišče sklepa o obsojenčevem naklepu na podlagi presoje njegovega celotnega ravnanja. To oceno in presojo je napravilo tudi prvostopenjsko sodišče ter navedlo jasne in določne razloge, na podlagi katerih je napravilo pravni sklep, da je obsojenec ravnal z direktnim naklepom. Zagovornik s ponovnim zatrjevanjem, da izpovedbi oškodovanke in njene matere nista verodostojni, ne uveljavlja procesne kršitve, ampak ostaja na ravni nestrinjanja z oceno izpovedb obeh prič in ugotovljenim dejanskim stanjem.

12V točki 3 zahteve zagovornik zatrjuje, da je bila v pravnomočni sodbi storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe in da je opis dejanja v nasprotju z zaključki "vseh dokazov", kar je še posebej očitno v zvezi s trajanjem kaznivega dejanja. V izreku sodbe je navedeno, da je obsojeni oškodovanko zadrževal najmanj eno uro, kar pa je v nasprotju z obrazložitvijo sodbe in dokazi, saj ni ugotovljeno, koliko časa je obsojenec zadrževal oškodovanko.

13Na identične navedbe v pritožbi je zagovorniku odgovorilo sodišče druge stopnje v točki 7 sodbe. Navedlo je, da zagovornik ne uveljavlja procesne kršitve. Ker trdi, da čas ni ugotovljen, zatrjuje, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Čas pa tudi ni odločilna okoliščina in ni zakonski znak kaznivega dejanja. Odločilno dejstvo, da je obsojenec oškodovanki omejil svobodo gibanja, njegove grožnje in udarci ter spravljanje v podrejen položaj, kar so zakonski znaki kaznivega dejanja nasilništva, je v sodbi sodišče prve stopnje na podlagi presoje dokazov ugotovilo. Zato ni nasprotij v odločilnem dejstvu, kot v zahtevi zatrjuje zagovornik.

14Kršitev pravice do obrambe zagovornik uveljavlja z navedbami, da sodnica sodišča prve stopnje zagovorniku ni dovolila postavljati vprašanj o časovnem poteku dogodkov in da je sodišče neenako obravnavalo obsojenca in njegov zagovor ter izpovedbo oškodovanke. Pri oškodovanki je upoštevalo, da je izpovedovala pod vplivom čustev, pri obsojencu pa ne. Navaja, da bi bilo čustveno stanje obsojenca možno razbrati med podajanjem zagovora iz njegove govorice telesa ter psihološkimi odzivi. Obsojenec je podajal zagovor pod izrazito negativnim čustvom, saj se je zaradi postopka počutil kot žrtev in je bil izrazito razdražen.

15Na enake navedbe v pritožbi je odgovorilo sodišče druge stopnje v točkah 10 in 11 sodbe. Ugotovilo je, da sodnica zagovorniku ni dovolila postavljati tistih vprašanj, na katere je oškodovanka že odgovorila in jih je zagovornik ponavljal. Tega, na katera vprašanja ni bil dovoljen odgovor, zagovornik v zahtevi ni pojasnil, niti ni utemeljil, katere določbe procesnega zakona so bile kršene. Zagovornik ni obrazložil kršitve, ki jo zatrjuje tako, da bi jo Vrhovno sodišče lahko preizkusilo.

16Pritožbeno sodišče je v točki 11 sodbe zapisalo, da so bile zagotovljene obsojencu vse pravice, ki jih ima v postopku obdolženec (v okviru kontrole sodbe sodišča prve stopnje pri presoji pritožbenih navedb, je presodilo tudi oceno zagovora in izpovedbe oškodovanke). V čem naj bi bila, ker sodišče kot zatrjuje zagovornik, ni upoštevala čustvenega stanja obsojenca v času podajanja zagovora, kršena obsojenčeva pravica do obrambe, zagovornik tudi ni pojasnil, zato tudi te navedbe Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

17Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik utemeljuje z navedbami, da je oškodovanka umaknila predlog za pregon zoper obsojenca zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. Lahka telesna poškodba po prvem odstavku 122. člena KZ-1 je opisana v dejanju, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega. Ker je oškodovanka za navedeno kaznivo dejanje predlog za pregon umaknila, bi sodišče moralo obtožbo ali zavreči ali pa zavrniti, saj procesna predpostavka za pregon kaznivega dejanja - predlog oškodovanca - ni podana.

18Že sodišče prve stopnje je v točki 2 obrazložitve sodbe pojasnilo, da kaznivo dejanje nasilništva po drugem odstavku 296. člena KZ-1 ni predlagalni delikt in da zato umik oškodovankinega predloga za pregon za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe na kazenski pregon obsojenca ne vpliva. Stališču sodišča prve stopnje je pritrdilo sodišče druge stopnje v točki 6 sodbe. Zoper obsojenca je bil vložen obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po 133. členu KZ-1, ki se ne preganja na predlog oškodovanca. Državni tožilec je na podlagi presoje izvedenih dokazov na glavni obravnavi obtožbo spremenil tako, da je spremenjena obtožba obsojencu očitala kaznivo dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 296. člena KZ-1. Umik predloga za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po navedenem ni vplival ne na vložitev prvotnega obtožnega predloga niti na njegovo spremembo. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki obstaja, če je sodišče prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca, ali je podan predlog oškodovanca ali dovoljenje pristojnega državnega organa, ni podana.

19Z navedbami, da je v pravnomočni sodbi kršeno načelo materialne resnice, urejeno v 17. členu ZKP in da obstaja dvom o odločilnih dejstvih, zato je sodišče kršilo temeljno načelo kazenskega postopka "in dubio pro reo" ter domnevo nedolžnosti iz 3. člena ZKP, zagovornik ponovno ne konkretizira kršitve zakona, ki jih obravnava Vrhovno sodišče z zahtevo za varstvo zakonitosti. Zagovornik ni pojasnil, katera določila Zakona o kazenskem postopku, ki udejanjajo načelo materialne resnice, so bila prekršena. Z navedbami o kršitvi načela materialne resnice in da je bilo kršeno načelo in dubio pro reo ter kršena domneva nedolžnosti pa nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju in ne uveljavlja kršitve procesnega zakona.

20Tudi z navedbami, da je sodišče vsa odločilna dejstva ugotovilo le na podlagi indicev in da je sodišče napačno ocenilo fotografije oškodovanke in fotografijo napravljeno na Policijski postaji Celje zagovornik nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju.

21V točki 4 zahteve zagovornik še trdi, da je sodišče kršilo tudi 374. člen ZKP, ker je napačno odločilo o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka. Z navedbami ne utemelji zatrjevane kršitve, zaradi česar je Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

C.

22Ker kršitve po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane in ker zagovornik uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

23Izrek o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo po tarifnih številkah 7111, 71113 in 7152 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti zadeve ter obsojenčevih premoženjskih razmer.