VSC Sodba Cp 447/2018

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožene stranke same krijejo svoje pritožbene stroške. Prvotožena stranka sama krije svoje stroške za odgovor na pritožbo drugo in tretje tožene stranke.

1S sodbo P 444/2017 z dne 23. 5. 2018 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″I. Prvotožena stranka Občina ..., drugotožena stranka Zavarovalnica AA in tretjetožena stranka Zavarovalnica BB so dolžne v roku 15 dni tožeči stranki L. A., nerazdelno plačati znesek 3.618,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6. 1. 2011 dalje do plačila, prvotožena stranka pa še zakonske zamudne obresti od zneska 3.618,00 EUR za čas od dne 28. 11. 2010 do dne 5. 1. 2011, drugotožena stranka še zakonske zamudne obresti od zneska 3.600,00 EUR za čas od dne 17. 12. 2010 do dne 5. 1. 2011 in od zneska 18,00 EUR za čas od dne 28. 11. 2010 do dne 5. 1. 2011, tretjetožena stranka pa zakonske zamudne obresti od zneska 18,00 EUR za čas od dne 28. 11. 2010 do dne 5. 1.2011. II. Prvotožena stranka Občina ..., drugotožena stranka Zavarovalnica AA in tretjetožena stranka Zavarovalnica BB so dolžne v roku 15 dni tožeči stranki L. A. nerazdelno povrniti pravdne stroške v znesku 39,98 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka dalje do plačila. III. Tožeča stranka L. A., je dolžna v roku 15 dni prvotoženi stranki Občini ..., povrniti 275,92 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila. IV. Tožeča stranka L. A., je dolžna v roku 15 dni drugotoženi stranki Zavarovalnica AA povrniti 42,10 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila. V. Tožeča stranka L. A., je dolžna v roku 15 dni tretjetoženi stranki Zavarovalnica BB povrniti 49,03 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila. VI. Prvotožena stranka Občina ..., drugotožena stranka Zavarovalnica AA in tretjetožena stranka Zavarovalnica BB so dolžne v roku 15 dni nerazdelno povrniti 188,18 EUR pravdnih stroškov v korist proračuna Republike Slovenije na TRR Okrožnega sodišča v Celju, Organa za Bpp, št. 0110 0637 0421 586, sklicna številka 00 36-1717-2015, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila. VII. Prvotožena stranka Občina ..., drugotožena stranka Zavarovalnica AA in tretjetožena stranka Zavarovalnica BB so dolžne v roku 15 dni nerazdelno povrniti 292,88 EUR pravdnih stroškov v korist proračuna Republike Slovenije na TRR Okrožnega sodišča v Celju, Organa za Bpp, št. 0110 0637 0421 586, sklicna številka 00 36-567-2016, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila. VIII. Tožbeni zahtevek, po katerem so prvo, drugo in tretjetožena stranka dolžne tožeči stranki nerazdelno plačati še znesek 1.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28. 11. 2010 dalje do plačila, drugotožena stranka pa še zakonske zamudne obresti od zneska 3.600,00 EUR za čas od dne 28. 11. 2010 do dne 16. 12. 2010, tretjetožena stranka pa še zakonske zamudne obresti od zneska 3.600,00 EUR za čas od dne 28. 11. 2010 do dne 5. 1. 2011, se zavrne.″ Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica utrpela premoženjsko in nepremoženjsko škodo v škodnem dogodku, ki se je zgodil dne 7. 3. 2010. Tega dne se je tožnica po zaključku sodišča prve stopnje poškodovala ob 16.30 uri, ker je prišlo do njenega nerodnega sestopa z desno nogo, pri čemer se je stopalo gibalo v smeri navzdol, zaradi česar si je zvila desni gleženj in je nato še padla. Zaradi poškodovanosti zunanjega roba stopnice je bila namreč širina površine stopnice od 3 do 5 cm ožja in sicer na dolžini približno 70 cm. Sodišče je tudi na podlagi mnenja izvedenke in izpovedi tožnice ter priče zaključilo, da varna hoja po obravnavanem stopnišču ni bila zagotovljena s primernim vzdrževanjem stopnišča na način, ki bi omogočal normalno uporabo, torej uporabo s strani starejših in invalidnih oseb ter otrok. Poškodovani del stopnišča pa bi moral biti za zagotovitev varne hoje vsaj primerno označen ali s fizično prepreko izločen iz pohodne površine. Sodišče prve stopnje je nato ugotovilo, da so vse tri tožene stranke odgovorne za nastali škodni dogodek. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tako imenovana S. brv spada med javne pešpoti in sicer je šlo za javno pešpot št. 3807, kar med pravdnima strankama ni bilo sporno. Lastnik te poti pa je Občina ... . Čeprav je prvotožena stranka sklenila pogodbo št. JN-007/2009-S, s katero je bilo med drugim dogovorjeno, da območje izvajanja del obsega vzdrževanja cest na območju Občine ..., ki je določeno v Odloku o kategorizaciji, torej tudi vzdrževanje javne pešpoti št. 3807, kar med pravdnima strankama prav tako ni bilo sporno, da to prenese na V. d.d., vendar pa navedeno, po prepričanju sodišča ne pomeni tudi, da je prvotožena stranka s tem odškodninsko odgovornost prenesla na zavarovanca tretje tožene stranke kot koncesionarja. Po sodni praksi je namreč že zavzeto stališče, da upravljalec ceste ne more biti s sklenitvijo pogodbe s koncesionarjem prost vseh obveznosti nasproti oškodovancu. Gre za zakonito poroštvo koncendenta. Sodišče prve stopnje pa je še na podlagi izpovedi prič ugotovilo, da je prvotožena stranka že dlje časa vedela za opisano neustrezno stanje omenjenega stopnišča, vendar družbi V. d.d. kot vzdrževalcu ni naročila potrebne sanacije oziroma ni sama poskrbela za sanacijo omenjenega stopnišča kot konstrukcijskega elementa mostu S. brv v smislu določb 34. člena in drugega odstavka 37. člena Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest. Ker pa V. d.d. stopnišča ni primerno vzdrževala v smislu predhodno citiranih določil 15. člena prvega odstavka 24. člena Pravilnika na način, ki bi omogočal normalno uporabo, torej tudi s strani starejših in invalidnih oseb in otrok, je sodišče prve stopnje zaključilo, da odgovarja tudi ta tožena stranka. Četudi je stanje stopnišča presegalo okvir rednega vzdrževanja, za katerega je bil pristojen vzdrževalec, pa V. d.d. nevarnega mesta, to je poškodovanega dela stopnišča, v nasprotju s svojimi dolžnostmi ni ustrezno zavaroval, da do morebitnih poškodb ne bi prišlo. Tudi zaslišana priča je izpovedala, da bi poškodovano stopnišče moralo biti zavarovano z ustreznim opozorilom, da je stopnišče poškodovano oziroma bi moral vzdrževalec obravnavo stopnišča zapreti za uporabo pešcem, s tem pa je opustil svojo dolžnost kontinuiranega in kvalitetnega izvajanja gospodarske javne službe, ker je ravnal v nasprotju z določbo 6. člena OZ. Zato na podlagi določbe 163. člena OZ odgovarja solidarno z Občino ... . Ker pa sta prvotožena stranka in V. d.d. imeli svojo odgovornost zavarovano pri zavarovalnicah, le-te odgovarjajo na podlagi zavarovalnih pogodb. Sodišče prve stopnje je nato ugotovilo, da tožeča stranka ni prispevala k nastanku škodnega dogodka. Bila je primerno obuta v pohodne čevlje. Tožnici ni mogoče očitati, da je opustila skrb za lastno varnost v luči določila prvega odstavka 6. člena OZ. Poškodovana stopnica namreč ni bila vidna že od daleč, da bi jo lahko tožnica zaznala, še preden je stopila nanjo. Stopnice so bile tako dotrajane, da ni bila več varna pohodna površina in so ogrožale varno hojo že povprečno skrbnega pešca. Tožnica ni bila dolžna uporabiti klančino na desni strani, saj je slednja bila namenjena kolesarjem, rolerjem in invalidom na invalidskih vozičkih, ne pa pešcem. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do namena ograje ob stopnišču. Zato ni uporabilo določbe člena 171 OZ. Nato je še odločilo o višini nepremoženjske in premoženjske škode, ki pripada tožnici. Ugotovilo je, da je tožnica v obravnavanem škodnem dogodku utrpela zvin desnega gležnja in udarnino hrbta. Zvin desnega gležnja je bil po izvedenčevi strokovni oceni težje stopnje, z izrazito bolečnostjo v predelu zunanje strani gležnja in s podplutbo. Zato je sodišče prve stopnje iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem prisodilo tožnici 2.000,00 EUR od zahtevanih 3.000,00 EUR, pri čemer je kot odločilno dejstvo upoštevalo, da je zdravljenje tožnice trajalo tri mesece in pol. Ker je tožnica utrpela tako hud primaren strah kot sekundarni strah ji je sodišče prisodilo 600,00 EUR od zahtevanih 800,00 EUR. Ker je prišlo do natega ligamentov, gre za zmanjšano in zavrto gibljivost desnega gležnja pri tožnici in zato je pri tožnici zmanjšana sposobnost za ekstremne napore tako sedaj kot tudi v bodoče. Ker pa sedaj ne zmore hoje daljše od dveh kilometrov, prej pa je prehodila tudi do dvanajst kilometrov na dan, ji je sodišče prisodilo iz tega naslova od zahtevanih 1.500,00 EUR 1.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je še odločilo o ugovoru zastaranja. Odločilo je še o teku zakonskih zamudnih obresti od posameznih prisojenih zneskov. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi uspeha v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP).

2Zoper prisodilni del sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, se pritožujejo tožene stranke.

3Zoper točko I., II., IV. in VII. izreka sodbe podaja pritožbo prvotožena stranka po svojem pooblaščencu. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju te prvotožene stranke sodišče v ponovljenem postopku ni upoštevalo napotkov drugostopnega sodišča iz točke 8. obrazložitve sklepa Cp 382/2017 z dne 7. 12. 2017, saj namreč ponovno ni pravilno ocenilo izvedenih dokazov, in je zaradi tega v posledici take napačne dokazne ocene izvedenih dokazov tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem pa je še zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP. V pritožbi pa navaja, da je sodišče prve stopnje v prvem postopku pravilno podvomilo v trditve tožeče stranke glede dejstva kako se je zgodil na, v tožbi zatrjevan škodni dogodek. Sodišče je v sedanji sodbi diametralno nasprotno zaključilo, da pa je tožeča stranka uspela dokazati nastanek škodnega dogodka na kraju, kjer zatrjuje, da se je zgodil škodni dogodek. V ponovljenem postopku namreč priča S. P. ni bila dodatno zaslišana, poleg tega pa se bistvenih okoliščin obravnavanega škodnega dogodka, ko je bila zaslišana kot priča, povsem očitno ni hotela spomniti in to očitno zgolj iz razloga, ker bi s tem, če bi povedala, kaj se je dejansko zgodilo, potrdila, da je edini vzrok za padec tožnica njena nepravilna hoja po stopnicah. Zato je sodišče prve stopnje v točki 29. obrazložitve napačno zaključilo, da je tožnica mesto in način poškodovanja izvedencu medicinske stroke opisala povsem enako kot pred sodiščem, ko je bila zaslišana kot stranka. Tožnica je namreč izvedencu dejala, da se je škodni dogodek zgodil ob obisku pokopališča, ko je stopila na odkrušeno in poškodovano stopnico in ji je zdrsnilo. Kot stranka pa je dne 6. 5. 2015 izpovedala, da je šla s hčerko na sprehod iz M. ceste, kjer je živela, čez center ..., mimo knjižnice in nato čez most ob ..., med potjo pa ji je spodrsnilo na odlomljeni stopnici. Res je, da izvedencu ni bilo s sklepom postavljeno vprašanje o tem, kje se je tožnica poškodovala, vendar pa ne gre spregledati dejstvo, da je tožnica v pripravljalni vlogi navedla, da izvedensko mnenje izvedenca v celoti sprejema. Zato okoliščine škodnega dogodka tako zaradi spreminjajočih se navedb tožeče stranke niso izkazane in je zato tožbeni zahteve že iz tega razloga neutemeljen, saj namreč tožeča stranka s stopnjo gotovosti sploh ni izkazala, da bi se zatrjevani škodni dogodek zgodil na, v tožbi zatrjevanem kraju. Skupek nasprotujočih si izjav glede mesta nastanka obravnavanega škodnega dogodka tako nikakor ne potrjuje verzije tega dogodka, kot se zatrjuje v tožbi in ki ji je neutemeljeno sledilo sodišče prve stopnje. Trditveno in dokazno breme glede mesta nastanka škodnega dogodka je bil na strani tožnice. Nadalje navaja, da je prva tožena stranka uspela dokazati, da je s sklenitvijo pogodbe št. JN007/2009-S za izvajanje rednega letnega in zimskega vzdrževanja to je varstvo cest v Občini ... za obdobje od 2009 do 2012 z dne 5. 8. 2009, prenesla odgovornost na V. d.d. S tem je prva tožena stranka zagotovila vzdrževanje tudi S. brvi, zato prvotožena stranka za obravnavani škodni dogodek, ki se naj bi zgodil na S. brvi, nikakor ni odškodninsko odgovorna, saj je namreč tudi po ugotovitvi prvostopnega sodišča s tem zagotovila vzdrževanje javne pešpoti št. 3807, na kateri naj bi prišlo do obravnavanega škodnega dogodka. Prva tožena stranka je bila dolžna zgolj zagotoviti vzdrževanje javne pešpoti št. 3807. Prvostopno sodišče je v točki 49. obrazložitve zato neutemeljeno zaključilo, da prvotožena stranka s sklenitvijo te pogodbe svojo odškodninsko odgovornost ni prenesla na zavarovalnico tretje tožene stranke, ko pa je predhodno v točki 48. obrazložitve zaključilo, da je zgolj zagotovila vzdrževanje te javne pešpoti. Prvotožena stranka je storila vse v smislu določbe člena 163 OZ, saj je ustanovila podjetje, ki opravlja komunalno dejavnost oziroma je s takšnim podjetjem sklenila pogodbo o izvajanju rednega in zimskega vzdrževanja in varstva občinskih cest. To je prvotožena stranka storila in se je s tem ogradila od odgovornosti za obravnavani škodni dogodek. Iz odločb sodišč izhaja, da občina ni vzdrževalec javnih površin, ampak je le njihov upravljalec. Sodišče zato ni navedlo nikakršnih razlogov o tem, da je prvotožena stranka v zvezi z vzdrževanjem javnih površin na svojem območju storila vse, kar ji nalaga 130. člen OZ in ji zato za obravnavani škodni dogodek ni mogoče očitati odškodninske odgovornosti. S sklenitvijo pogodbe z V. d.d. za redno letno in zimsko vzdrževanje občinskih cest v Občini ... se je prvotožena stranka razbremenila krivdne odgovornosti za vsa dejanja, katera ni opravil dejanski vzdrževalec javnih površin. Gre za obligacijo prizadevanja, ne za obligacijo rezultata. Prvotožena stranka je že s sklenitvijo pogodbe o vzdrževanju z V. d.d. storila vse potrebno in zato za nastanek škode ne more odgovarjati, ampak je zanjo lahko odgovoren vzdrževalec V. d.d., oziroma tretje tožena stranka kot njegova zavarovalnica. Nadalje je mnenja, da je vzrok za padec tožnice njena neprevidna hoja in ne domnevna nefunkcionalnost stopnice. To izhaja tudi iz mnenja izvedenke gradbene stroke. Tožnica ni zadostila standardu povprečne skrbne hoje po stopnicah. Tožnica pri hoji ni gledala navzdol. Prvostopno sodišče bi zato moralo tožeči stranki zaradi neskrbne hoje pripisati vsaj znatno soodgovornost, če že ne izključno odgovornost za obravnavani škodni dogodek. Nato navaja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje glede višine prisojenega odškodninskega zahtevka. Izvedenec je namreč ugotovil, da splošne življenjske aktivnosti tožeče stranke niso zmanjšane. Zato je zahtevek glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti v celoti neutemeljen. Pravno priznana je namreč le škoda za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti in zato ji sodišče prve stopnje ne bi smelo prisoditi 1.000,00 EUR iz tega naslova. Nadalje navaja, da je prvostopno sodišče napačno odločilo tudi v delu, ko je tožeči stranki neutemeljeno kar dvakrat prisodilo zakonske zamudne obresti od zneska 3.618,00 EUR v času po 28. 11. 2010 do 5. 1. 2011 oziroma v znesku 3.600,00 EUR v času od 17. 12. 2010 do 5. 1. 2011, od zneska 18,00 EUR pa za čas od 28. 11. 2010 do 5. 1. 2011. V točki I izreka izpodbijane sodbe je namreč prvostopno sodišče tožene stranke obsodilo na nerazdelno plačilo zneska 3.618,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2011 dalje do plačila, zatem pa je še odločilo, da je prva tožena stranka dolžna plačati še zakonske zamudne obresti od zneska 3.618,00 EUR za čas od dne 28. 11. 2010 do 5. 1. 2011, drugotožena stranka pa še zakonske zamudne obresti od zneska 3.600,00 EUR za čas od 17. 12. 2010 do 5. 1. 2011, tretje tožena stranka pa zakonske zamudne obresti od zneska 18,00 EUR za čas od 28. 11. 2010 do 5. 1. 2011. Takšna odločitev je napačna, saj so namreč bile tožeči stranki ob prisojenem znesku za ista časovna obdobja kar po dvakrat dosojene zakonske zamudne obresti. Od zneska 3.618,00 EUR so bile tako tožeči stranki neutemeljeno dvakrat priznane zakonske zamudne obresti in sicer za čas od 17. 12. 2010 do 5. 1. 2011, ko pa bi lahko prvo in drugotožena stranka bili kvečjemu obsojeni na solidarno plačilo teh zakonskih zamudnih obresti, ne pa, da jih je sodišče od iste glavnice dosodilo dvakratno. Prav tako je sodišče tudi od zneska 18,00 EUR dvakrat priznalo zakonske zamudne obresti za isti čas, to je za čas od 28. 11. 2010 do 5. 1. 2011. Dvakratna denarna odmera odškodnine za isto škodo, četudi v obliki zakonskih zamudnih obresti od le-teh namreč ni v skladu s standardom pravične denarne odškodnine. Odločitev sodišča je v nasprotju z odločitvami VSC v zadevah Cp 97/2011 in Cp 400/2014 in je sodišče zaradi tega napačno ocenilo soprispevek tožeče stranke k nastanku obravnavanega škodnega dogodka. Odločitev je zato napačna. Priglaša pritožbene stroške.

4Pritožbo podaja drugotožena stranka. Prvostopno sodbo izpodbija v celoti in sicer iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz člena 338 ZPP. Po mnenju drugotožene stranke je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je zmotno opravilo dokazno oceno, posledično pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Po mnenju te tožene stranke so v tej zadevi sporni kraj, čas in način nastanka škodnega dogodka. Sporno je tudi, ali je bila pešpot S. brv, na kateri naj bi prišlo do škodnega dogodka ustrezno vzdrževana, prav tako je sporen obstoj vzročne zveze med opustitvijo in tožnici nastalo škodo, ter obstojem odgovornosti te tožene stranke. Sporno je tudi, koliko je tožeča stranka sama prispevala k škodnemu dogodku. Po mnenju te tožene stranke je Občina ... v celoti izpolnila svoje obveznosti iz člena 163 OZ in sicer s tem, ko je zagotovila vzdrževanje javnih površin na svojem območju kot obvezno lokalno javno službo in je za vzdrževanje le-teh sklenila pogodbo št. JN007-2009/S za izvajanje rednega letnega in zimskega vzdrževanja ter varstva cest za Občina ... za obdobje 2009-2012. S tem se je prvotožena stranka ekskulpirala krivdne odgovornosti in ji zato, ker je zagotovila vzdrževanje cest, ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja v kolikor je bila cestna površina slabo vzdrževana. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da prva tožena stranka ni poskrbela za ustrezno vzdrževanje spornega stopnišča. Po mnenju te tožene stranke so bile sporne stopnice dovolj urejene, da bi povprečno skrben človek, ob povprečno skrbni hoji po njih ne mogel pasti. Popolna ter absolutna ravnost pohodnih površin v urbanem okolju je namreč nenavadna in neživljenjska. Gre za normalno pohodno površino in se tu ni terjalo dodatnega ukrepanja prvotožene stranke oziroma natančneje upravljalca pohodne površine kot zavarovanca tretje tožene stranke. Očitno je bila tožeča stranka pri svoji hoji nepazljiva in je stopila v udrtino in se spotaknila. Ker pa je bila pri hoji nepazljiva in s tem neskladna, je v navedeno udrtino stopila in se spotaknila. Njen način hoje je bil premalo pazljiv. Vzrok za tožničin padec je tako bila njena neprevidna hoja in ne nefunkcionalnost stopnic. Drugotožena stranka zato vztraja, da je za nastali padec odgovorna tožnica sama ali pa vsaj v višini 50 %. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno sledilo izpovedi priče S. P. Ta priča ni vedela povedati, po kateri strani stopnišča je šla tožnica. Ta priča ni vedela povedati ničesar pomembnega v zvezi z okoliščinami obravnavanega škodnega dogodka. Ta priča tudi ni vedela povedati kje je tožnica padla. Pri tem je pomembno, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je tožnica izvedencu medicinske stroke izjavila, da se je dogodek zgodil ob obisku pokopališča in zgolj okoliščina, da je tožnica kraj nastanka škodnega povezala s pokopališči in ne z mestnim parkom v ... , ne more omajati prepričanja sodišča, da se je tožnica poškodovala dne 7. 3. 2010 na stopnišču mostu, imenovanem S. brv. Sodišče prve stopnje je v prvem postopku pravilno podvomilo v verodostojnost izpovedbe tožnice in njene hčerke. Tožnica je ob pregledu zdravnici izjavila le, da si je zvila desni gleženj in nato še padla, pri čemer je navajala mehanizem in verzije sestopanja. Škodni dogodek se tako ni zgodil na zatrjevani način in tožena stranka je povsem logično opisala okoliščine, da se dogodek ni zgodil na način kot ga opisuje tožnica in s tem niso podani pogoji njene odškodninske odgovornosti po 131. členu OZ. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju izdalo sodbo, v kateri je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, čeprav je imelo pred seboj iste izvedene dokaze in navedbe pravdnih strank kot v predhodnem postopku. Prvostopno sodišče ni dokazno ocenilo in spoštovalo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, po katerem mora sodišče, ko ugotavlja, katera dejstva se štejejo za dokazana, odločiti po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, ter uspeha celotnega postopka. Ta tožena stranka je še mnenja, da bi lahko bila eventualno v solidarni zavezi prvotožena stranka in zavarovalnica te tožene stranke, ne pa drugotožena stranka, saj ne more biti in ni povzročiteljica škode. 186. člen OZ določa, da če je škodo povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno. 186. člen OZ opredeljuje solidarno zavezo le med neposrednimi povzročitelji škode. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi.

5Pritožbo podaja tudi tretje tožena stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju te tožene stranke je pasivno procesno legitimirala le prvotožena stranka, kot lastnica nepremičnine na kateri so se nahajale stopnice in na katerih je prišlo do škodnega dogodka. Ta tožena stranka ne sprejema odločitev, da je pasivno procesno legitimirana tudi sama, ker naj bi imel v času škodnega njen zavarovanec to je V. d.d. civilno odgovornost zavarovano pri njej in sicer zato, ker naj bi opustil svojo dolžnost iz pogodbe št. JN007-2009/S. Tožena stranka glede na izvedeni dokazni postopek namreč meni, da je ta pokazal, da njena odgovornost iz sklenjenega materialnopravnega razmerja ni podana, in da je torej tozadevna odločitev napačna. Sodišče je napačno štelo, da je zavarovanec te tožene stranke opustil dolžno ravnanje vzdrževanja stopnišča kakor tudi, da tega ni ustrezno zavaroval v smislu preprečitve morebitnih poškodb in da naj bi zato tudi ta tožena stranka bila odgovorna za njeno ravnanje. Takšna odločitev je nepravilna. Izpostaviti je namreč potrebno izpoved priče R. F., takratnega preglednika cest oziroma pohodnih površin, ki je ob zaslišanju prepričljivo pojasnil, da se je stopnišče pregledovalo redno, enkrat tedensko in, da se je v okviru izvajanja pregledniške službe obveščalo prvotoženo stranko tudi o obravnavanih nepravilnostih na konkretnem stopnišču. S strani Občina ... namreč ta tožena stranka ni sprejela nikakršnega naročila za sanacijo stopnišča. Dokazni postopek je tako pokazal, da je zavarovanec te tožene stranke opozoril in opozarjal na poškodovanost stopnišča in da je predstavnica Občina ... za poškodovanost stopnišča vedela, vendar ni ukrepala. Sodišče tudi ni upoštevalo izpoved priče R. F. v delu, kjer je ta ob predočanju fotografij stopnišča pojasnil, da je po opažanju odkrhka, tega tudi poslikal in opisal poškodbo v dnevnik pregleda cest, oboje pa posredoval svojim nadrejenim. Zavarovanec je tako storil vse potrebno. Po mnenju te tožene stranke je sodišče prve stopnje materialnopravno nepravilno zavrnilo njen ugovor pasivne legitimacije in je odločilo, da je tožena stranka solidarno odgovorna za tožnici nastalo škodo. Lahko je legitimirana le prvotožena stranka, kot lastnica zemljišča, na katerem so se nahajale stopnice in na katerih naj bi prišlo do škodnega dogodka. Tožena stranka ne sprejema odločitve, da je pasivno legitimirana tudi sama, ker naj bi imel v času škodnega dogodka njen zavarovanec V. d.d. civilno odgovornost zavarovano pri njej in da bi naj opustil svoje dolžnosti iz pogodbe št. JN-007/2009-S. Njena odgovornost iz sklenjenega materialnopravnega razmerja ni podana. Nepravilna je namreč odločitev sodišča prve stopnje, da je zavarovanec tretje tožene stranke opustil dolžno ravnanje vzdrževanje stopnišča, kakor tudi, da tega ni ustrezno zavaroval v smislu preprečitve morebitnih poškodb. Izpostaviti je namreč potrebno izpoved priče R. F., takratnega preglednika cest in pohodnih površin, ki je ob zaslišanju prepričljivo pojasnil, da se je to stopnišče pregledovalo redno, enkrat tedensko in da se je v okviru izvajanja pregledniške službe obveščalo prvotoženo stranko, tudi o obravnavanih nepravilnostih na konkretnem stopnišču. S strani Občina ... pa tožena stranka ni prejela nikakršnega naročila za sanacijo stopnišča. Dokazni postopek je torej pokazal, da je zavarovanec te tožene stranke opozoril in opozarjal na poškodovano stopnišče in je s tem izpolnil svojo dolžnost obveščanja, prvotožena stranka je tako vedela za poškodovano stopnišče in ni ukrepala. Preglednik je odkrhnjenost stopnic vpisal v dnevnik, oboje pa je posredoval svoji nadrejeni to je K. P., katera je nato vso dokumentacijo posredovala M. Z. na Občino ..., kar vse dodatno potrjuje, da je zavarovanec tožene stranke obveznost izpolnjeval redno in vestno. Priča je izpovedala, da sanacija stopnišča glede letni čas ni bila mogoča. Preglednik je še izpovedal, da so namestili varovalni trak, vendar so ga huligani odstranili. Stopnišča pa ni bilo potrebno označevati s prometno signalizacijo, zato je napačen zaključek sodišča, da je zavarovanec tožene stranke opustil svojo dolžnost glede opozorila sprehajalcem. Začasni ukrep za odvrnitev nevarnosti oziroma preprečitev škode je bil večkrat izveden, dejstvo pa je, da se ne more od preglednika pričakovati, da bo ves čas tam stal in skrbel za to, da ne bo kdo odstranil nameščenega opozorila. Od preglednika pa se ne more pričakovati, da bo povedal, kako je obveščal svoje nadrejene o poškodovanosti, dokazni postopek pa je dokazal, da je Občina ... vedela dalj časa glede poškodovanih stopnic, vendar sanacije ni odredila. Tožena stranka zato na podlagi izvedenega dokaznega postopka vztraja, da njenemu zavarovancu ni mogoče očitati nikakršnih protipravnih ravnanj oziroma opustitev in torej odgovornosti za obravnavani škodni dogodek oziroma za škodo. Nadalje tožena stranka ugovarja odločitvi sodišča, da je tožnici uspelo dokazati, da se je dogodek pripetil na takratnem stopnišču S. brvi. Sodišče prve stopnje bi moralo glede na skope navedbe tožnice kritično presoditi izpoved priče S. P., ki je njen najbližji sorodnik in je zato nedvomno bila zainteresirana za izid pravdnega postopka. Če bi tožnica padla ravno na tem mestu bi izvedencu medicinske stroke to tudi povedala, ne pa da je izpovedala, da se je dogodek zgodil pri zdrsu na stopnici ob obisku pokopališča. Tožena stranka zato vztraja, da spisovni podatki ne utemeljujejo zaključka, da je tožnici uspelo dokazati, da se je poškodovala na stopnišču S. brvi. S tem, ko je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedi tožnice in njene hčerke o kraju zatrjevanega škodnega dogodka ni pa presodilo objektivne medicinske dokumentacije je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nato še navaja, da bi sodišče moralo obravnavati sokrivdo tožnice za nastali škodni dogodek. Tožnica je s svojo nepozorno hojo in z neprevidnim sestopom, ko je zdrsnila na robu stopnice, sama povzročila nevarnost zase in je s tem prispevala k nastanku škodnega dogodka. Stopnice so bile še dovolj široke v preostalem delu, na obeh straneh so imele ograjo, zato je bil ob drugem robu omogočen varen sestop po njih. Nihče drug od drugih uporabnikov se namreč ni poškodoval na teh stopnicah. Šlo je za zunanjo pohodno površino, za katero se ve, da ni moč pričakovati absolutne ravnosti in nepoškodovanosti in da je šlo za poškodovanost brez prikritih ovir. Stanje pri okrušenem robu po mnenju toženke pa v ničemer ni zmanjšalo funkcionalnosti stopnice, ki je bila še vedno dovolj široka za varen sestop. Po mnenju te tožene stranke pa je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo pri določanju odškodnine pri posameznih postavkah nepremoženjske škode. Odškodnina v znesku 3.600,00 EUR je previsoka. Tožena stranka meni, da teža utrpelih telesnih poškodb ter jakost in trajanje po izvedencu ugotovljenih utrpelih telesnih bolečin, vključno z neugodnostmi, ne opravičuje prisoje odškodnine v znesku 2.000,00 EUR. Tudi odškodnina za strah je prisojena v previsokem znesku. Tožeča stranka je ugovarjala tudi prisoji odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in je poudarjala, da je mogoče v skladu s sodno prakso, odškodnino za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti prisoditi le, če je prikrajšanje pri oškodovancu take narave, da je pri njem povzročilo duševno trpljenje. Mora pa biti takšno, da pomeni vlaganje večjega napora v vsakdanjem življenju, ki presega omejitve zaradi bolečin in zato preide v duševno trpljenje, ki je samostojno pravno priznana škoda. Izvedenec je omenil, da je pri tožnici nekoliko zmanjšana sposobnost za določene stvari, vendar je dejstvo, da gre le za nekolikšno zmanjšanje in ne gre za aktivnosti, ki bi jih tožnica izvajala oziroma počela vsak dan. Tožena stranka še ugovarja odločitvi sodišča v obrestnem delu. Tožena stranka je namreč prejela odškodninski zahtevek 6. 1. 2011, zato upoštevaje prvi in drugi odstavek 943. člena OZ, kakor tudi glede na čas, ki je bil potreben za izvedbo dokazov, ki so bili potrebni za sprejem odločitve sodišča ne more biti v zamudi že od omenjenega datuma dalje. Izpodbija še odločitev sodišča prve stopnje glede stroškovnega dela. Predlaga ugoditev pritožbi in priglaša pritožbene stroške.

6Pritožbe so bile vročene nasprotnim strankam, tožeča stranka in prvotožena sta odgovorili na pritožbe.

7Po mnenju tožeče stranke, je prvostopno sodišče pravilno sledilo navodilom višjega sodišča in dalo dokazom takšen pomen, kot to izhaja iz zapisnika o izjavi prič in izvedencev, pri tem pa je pri ponovnem obravnavanju ugotovilo skladnost tako izjav tožnice in priče, kakor tudi jasno izkazanost protipravnega stanja na stopnicah samih, katero je jasno izkazal dokaz po izvedenki gradbene stroke. Po mnenju tožeče stranke so tožene zgolj pavšalno navedle, da je bila tožnica pri prehajanju stopnic nepazljiva in tekom postopka niso navedle ničesar drugega kar bi determiniralo domnevo o sokrivdi tožnice. Tožene stranke tako v ničemer niso izkazale opustitev povprečne skrbnosti na strani tožnice. Zato predlaga, da se pritožbe zavrnejo.

8Odgovor na pritožbo podaja tudi prvotožena stranka. Odgovor da je na pritožbo tako drugotožene stranke, kakor tudi tretje tožene stranke. Prvotožena stranka soglaša s pritožbo drugotožene stranke v delu, ko le-ta zatrjuje, da je prva tožena stranka s tem, ko je zagotovila vzdrževanje javnih površin na svojem območju kot obvezno lokalno javno službo in za vzdrževanje le-teh sklenila pogodbo št. JN-007/2009-S za izvajanje rednega letnega in zimskega vzdrževanja ter varstva cest v Občini ... za obdobje 2009-2012 z zato usposobljenim gospodarskim subjektom, to je V. d.d., v celoti izpolnila svoje obveznosti za opravljanje posla splošnega pomena iz člena 163 OZ. Zato prvotoženi stranki ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja, če je bila cesta ali javna površina v obravnavanem primeru javne pešpoti slabo vzdrževana. Prvotožena stranka se pridružuje tudi pritožbenim navedbam drugotožene stranke, da so bile stopnice na javni pešpoti št. 3807 dovolj urejene, da povprečno skrben človek na njih ne bi mogel pasti. Popolna ter absolutna ravnost pohodnih površin v urbanem okolju je namreč nenavadna in neživljenjska in je zato vzrok za padec tožnice njena neprevidna hoja, nikakor pa ne očitana nefunkcionalnost stopnic. Tožnica je opustila skrbnost povprečnega pešca in ni storila tega, da je vsak povprečno skrben pešec po stopnicah dolžan hoditi z ustrezno skrbnostjo in previdnostjo, to je najmanj da gleda pod noge. Prvotožena stranka ni v solidarni zavezi z drugotoženo stranko pri zavarovanju pred odgovornostjo. Tudi zavarovalnica odgovarja za škodo le v primeru, če oškodovanec zahteva odškodnino, zato določba člena 186 OZ velja tudi za zavarovalnico. Kot zavarovalnica za škodo je v primeru zavarovanja odgovornosti izpostavljena določbam 964. in 965. člena OZ. Druga tožena je zato solidarni zavezanec za plačilo odškodnine. Prvostopno sodišče je zato, s tem ko je vsem toženim strankam naložilo solidarno plačilo, povsem nepravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe člena 964 in 965 OZ, kar je vse obrazloženo v točkah 57. in 58. sodbe. Podana je solidarna obveznost, zato predlaga, da se pritožba zavrne. Podaja tudi odgovor na pritožbo tretje tožene stranke. Prvostopno sodišče je po mnenju prvotožene stranke v točki 56. obrazložitve povsem pravilno zaključilo, da V. d.d. obravnavanega stopnišča ni primerno vzdrževal v smislu 15. člena in prvega odstavka 24. člena Pravilnika o vrstah vzdrževanih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest na način, ki bi omogočal normalno uporabo tudi s strani starejših, invalidnih oseb ter otrok. Četudi je stanje stopnišča eventualno presegalo okvire rednega vzdrževanja za katerega je bil pristojen vzdrževalec, pa po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje V. d.d. nevarnega mesta, to je poškodovanega dela stopnišča, v nasprotju s svojimi dolžnostmi ni ustrezno zavaroval, da do morebitnih poškodb ne bi prišlo. Ker torej V. d.d. kljub poškodovanosti stopnišča ni poskrbel za ustrezno opozorilo, da je stopnišče poškodovano oziroma obravnavanega stopnišča ni zaprl za uporabo pešcem, kot je prepričljivo potrdila priča M. Z., je opustil svojo dolžnost kontinuiranega in kvalitetnega izvajanja gospodarske javne službe in je tako ravnal v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ki zahteva izvedbo prav vseh ukrepov za preprečitev nastanka škode. Ker torej po pravilnem zaključku prvostopnega sodišča tretje toženi stranki ni uspelo dokazati, da je njen zavarovanec V. d.d. storil vse, kar mu je nalagala zakonska dolžnost, da do obravnavanega škodnega dogodka ne bi prišlo, je podana krivdna odškodninska odgovornost V. d.d. za obravnavani škodni dogodek, na podlagi 964. in 965. člena OZ, s tem pa je podana tudi odgovornost tretje tožene stranke. Nadalje navaja, da se tretje tožena stranka neutemeljeno sklicuje na izpovedbo priče F. R., ki naj bi pojasnil, da se je v okviru izvajanja pregledniške službe obveščalo prvotoženo stranko tudi o obravnavanih nepravilnostih na konkretnem stopnišču, ki pa da so po njegovem mnenju narekovale poseg preko pogodbeno dogovorjenega rednega vzdrževanja, za kar s strani Občine ... ni bilo ustreznega naročila za sanacijo stopnišča. Glede izpovedi priče F. R. velja domneva, da se ta tožena stranka nanjo ni sklicevala, zato gre za nedopustno pritožbeno novoto. Prav tako pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da V. d.d. nevarnega mesta, to je dela stopnišča, v nasprotju s svojimi dolžnostmi ni ustrezno zavaroval, da do morebitnih poškodb ne bi prišlo. Ta tožena stranka ni ponudila nobenega dokaza, da je bil varovalni trak nameščen že pred obravnavanim škodnim dogodkom. Tretje tožena stranka se zato neutemeljeno sklicuje na odgovornost prvotožene stranke, ko pa vendarle njen zavarovanec nedvomno ni izpolnil svojih pogodbenih in zakonskih dolžnosti, da do tega škodnega dogodka ne bi prišlo. Zavarovanec tretje tožene stranke je bil vsekakor dolžan sanirati tudi odkruške stopnic na S. brvi ali vsaj na podlagi ugotovitev v rednih mesečnih pregledih ustrezno zavarovati poškodovane stopnice, česar pa vsekakor ni storil. Zavarovanec tretje tožene stranke bi se lahko eventualno rešil svoje odgovornosti za škodni dogodek le, če bi izkazal, da je prvotoženo stranko opozoril na poškodovane stopnice in predlagal izdajo naročila za popravilo le-teh, pa prvotožena stranka na takšno morebitno opozorilo ne bi odreagirala. Tega pa, kot je pojasnila priča M. Z, zavarovanec tretje tožene stranke ni storil, s tem pa tudi ni ustrezno zavaroval nevarnega mesta. Zato je prvostopno sodišče povsem pravilno odločilo, da je podana odgovornost zavarovanca tretje tožene stranke in s tem tudi tretje tožene stranke za obravnavani škodni dogodek. Za obravnavani škodni dogodek je odškodninsko odgovoren pogodbeni vzdrževalec občinskih cest, v tem primeru pa je to zavarovanec tretje tožene stranke V. d.d. S preostalimi pritožbenimi navedbami tretje tožene pa se prvotožena stranka strinja. Po mnenju te stranke tožeča stranka ni uspela dokazati, da je do škodnega dogodka prišlo na način kot ga je opisovala. Prav tako bi prvostopno sodišče moralo ugotoviti tožničino sokrivdo v višini najmanj 50 %, če ne že njeno pretežno oziroma izključno odgovornost za nastanek obravnavanega škodnega dogodka. Predlaga, da se pritožbi zavrneta in priglaša pritožbene stroške.

9Pritožbe niso utemeljene.

10Neutemeljene so pritožbene navedbe vseh treh toženih strank, da tožeča stranka ni uspela dokazati načina in kraja nastanka škodnega dogodka. Med pravdnimi strankami je bil sporen kraj, čas in način nastanka škodnega dogodka. Po zaključku sodišča prve stopnje pa je bilo sporno tudi ali je bila javna pešpot S. brv, na kateri naj bi prišlo do obravnavanega škodnega dogodka ustrezno vzdrževana, prav tako pa je sporen obstoj vzročne zveze med opustitvijo toženk in nastalo škodo ter obstoj odgovornosti toženih strank. Sporno je tudi ali je tožnica soprispevala k škodnemu dogodku. Sodišče prve stopnje je na ta izpostavljena vprašanja odgovorilo. Najprej je pozitivno odgovorilo na tožbene trditve tožeče stranke, da je do škodnega dogodka dne 7. 3. 2010 ob 16.30 uri prišlo zaradi nerodnega sestopa tožnice z desno nogo, pri čemer si je tožnica zvila desni gleženj in zaradi tega je do škodnega dogodka prišlo na tretji stopnici na stopnišču S. brvi. Sodišče je dokazno ocenilo izpoved tako tožnice, kakor priče S. P. in pritožbene trditve toženih strank, da sodišče ni opravilo dokazne ocene izvedenih dokazov, niso utemeljene. Priča je potrdila, da je tožnici kritičnega dne zdrsnilo proti koncu stopnišča S. brv, slaba pol metra stran od ograje, na desni strani stopnišča gledano od zgoraj navzdol in da se je po zdrsu zaradi izgube ravnotežja usedla na stopnico. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo to izpoved priče v točki 27. obrazložitve, ko je zaključilo, da se ta priča zaradi odmaknjenosti škodnega dogodka ni spomnila vseh podrobnosti dogodka, to pa tudi med drugim zaradi zaskrbljenosti za materino stanje. Je pa ta priča nedvoumno izpovedala o kraju dogodka in sicer da sta se z materjo sprehajali po ..., nato pa sta šli po mostu čez ... . Tožnici je proti koncu stopnišča tega mostu spodrsnilo, nakar se je usedla na stopnice in potožila, da jo boli desna roka in desni gleženj. Tožnici je zdrsnilo na robu stopnice, izgubila je ravnotežje. Stopnica, na kateri je tožnici spodrsnilo pa je bila po širini krajša za približno pet do šest centimetrov. Priča je še izpovedala, da je po škodnem dogodku tožnica odšepala domov. Ob predočenju fotografij pod prilogo A6, je S. P. zaslišana kot priča pojasnila, da prikazuje prva fotografija stopnico, na kateri je materi zdrsnilo in s krožcem modre barve je tudi označila približno mesto zdrsa ter dodala, da je bila mati v trenutku zdrsa slaba pol metra stran od ograje na desni strani stopnišča, gledano od zgoraj navzdol. Nadalje sodišče prve stopnje na podlagi kopije ambulantnega kartona tožnice (priloga A5), ter izvida urgence SB ... z dne 8. 3. 2010 (priloga A3) zaključuje, da je do škodnega dogodka prišlo dne 7. 3. 2010 ob 16.30 uri. Iz obeh medicinskih dokumentov ne izhaja, da bi tožnica lečeči zdravnici oziroma zdravniku v urgenci omenila tudi mesto in vzrok svojega poškodovanja. Sodišče pa zdravniške zapise ocenjuje kot takšne, da so velikokrat pomanjkljivi, saj zdravniki mestu poškodovanja ne posvečajo pretirane pozornosti, ker je njihovo delo diagnoza in zdravljenje utrpelih poškodb, ne pa ugotavljanje kraja njihovega nastanka. Tožnica je v urgenci SB ... navajala tudi mehanizem poškodovanja in sicer mehanizem inverzije desnega stopala, kar je sodišče prve stopnje utrdilo v prepričanju, da tožnica zdravniku ob pregledu, dan po škodnem dogodku ni zamolčala oziroma priredila okoliščine škodnega dogodka. Sodišče je kraj in čas nastanka poškodbe štelo za dokazano. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do navedb v mnenju izvedenca medicinske stroke, ker naj bi iz tega mnenja izhajalo v okviru anamneze, da je tožnica izjavila, da se je dogodek zgodil ob obisku pokopališča. Sodišče prve stopnje je ob tem pravilno poudarilo, da je mesto in način poškodovanja imenovanemu izvedencu medicinske stroke tožnica opisala povsem enako kot pred sodiščem, zaslišana kot stranka. Tudi njemu je v razgovoru izjavila, da se je poškodovala dne 7. 3.2010, ko je sestopala po stopnicah in sicer je stopila na odkrušeno oziroma poškodovano stopnico, pri čemer ji je zdrsnilo in ji je močno spodvilo desno stopalo tako, da je padla vznak in se je udarila v hrbet. Zgolj okoliščina, da je tožnica kraj nastanka škodnega dogodka v razgovoru z izvedencem medicinske stroke povezala s pokopališčem oziroma ne z Mestnim parkom v ..., katerega je nameravala obiskati neposredno pred škodnim dogodkom, tako ni omajalo prepričanja sodišča, temelječega na enotnih in prepričljivih izpovedbah tožnice in njene hčerke S. P., da se je tožnica poškodovala dne 7. 3. 2010 na stopnišču mostu, imenovanega S. brv, ki je povezoval mestno jedro z mestnim parkom in sicer ji je pri sestopu po desni strani stopnišča spodrsnilo na tretji stopnici, gledano od spodaj navzgor. Sodišče prve stopnje je še zaključilo, da tožnica ni bila dolžna obvestiti policije. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so dvomi toženih strank glede mesta, časa in načina tožničinega poškodovanja docela neutemeljeni, saj tudi nobena tožena stranka ni predlagala angažiranje izvedenca sodne medicine za ugotovitev, ali so tožničine poškodbe v skladu z zatrjevanim načinom njihovega nastanka. Tako pritožbene navedbe vseh treh toženih strank, da do škodnega dogodka ni prišlo na način in na kraju in v času, kot ga je tožeča stranka opisala v tožbi, niso utemeljene.

11Nadalje so tudi neutemeljene pritožbene navedbe vseh treh toženih strank glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da javna pešpot S. brv, na kateri je prišlo do nastanka škodnega dogodka ni bila ustrezno vzdrževana in da obstoji vzročna zveza med opustitvijo toženk in nastalo škodo, in s tem obstoj odgovornosti toženih strank. Na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke gradbene stroke je sodišče ugotovilo, da je bilo stopnišče mostu, imenovanem S. brv, ki je povezoval ... nabrežje s ... cesto oziroma mestnim parkom, sicer zgrajeno v skladu z gradbenimi standardi z namenom, da bi bilo omogočeno sprehajanje večjega števila ljudi vseh starosti, vendar pa je stopnišče v času škodnega dogodka zaradi dotrajanosti ogrožalo varno hojo povprečno skrbnega pešca. Stopnišče namreč ni več ustrezalo predpisom in standardom, saj širine oziroma globine posameznih stopnic zaradi odkruškov niso bile več enake, pa tudi površina stopnic zaradi odkrušenih robov in razpok ni bila več ravna. Sprednji previsni deli nastopne ploskve so bili razpokani, na nekaterih delih pa odlomljeni od armature. Zaradi poškodovanosti zunanjega roba navedene stopnice je bila namreč pohodna površina stopnice od 3 do 5 cm ožja in sicer v dolžini približno 70 cm. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi mnenja izvedenke in izpovedi tožnice ter priče zaključilo, da varna hoja po obravnavanem stopnišču ni bila zagotovljena s primernim vzdrževanjem stopnišča na način, ki bi omogočal normalno uporabo ter uporabo tudi s strani starejših, invalidnih oseb ter otrok. Poškodovani del stopnišča pa bi moral biti za zagotovitev varne hoje vsaj primerno označen ali s fizično prepreko izločen iz pohodne površine. Pritožbene navedbe, da je bilo stopnišče primerno vzdrževano in ni bilo vzrok nastanka poškodbe, tako niso utemeljene in je zato sodišče druge stopnje pritožbe vseh treh toženih strank v tem delu kot neutemeljene zavrnilo.

12Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo odgovornost prvotožene stranke in pritožba prvotožene stranke, da s tem ko je prenesla vzdrževanje na gospodarski subjekt V. d.d., ni bila več krivdno odgovorna za nastalo škodo, ni bila več podana, ni utemeljena. To, da je prvotožena stranka s pogodbo št. JN-007/2009-S prenesla izvajanje obsežnega vzdrževanja cest na območju Občine ... na zavarovanca tretje tožene stranke to ne pomeni, da je s tem svojo odškodninsko odgovornost prenesla na zavarovanca tretje tožene stranke kot koncesionarja. Gre za notranje pogodbeno razmerje in to ne vpliva na njeno odgovornost nasproti tretjim. V sodni praksi je že bilo sprejeto stališče, da upravljalec ceste ne more biti s sklenitvijo pogodbe s koncesionarjem prost obveznosti nasproti oškodovancu. Gre za zakonito poroštvo koncedenta in se uporabnikov javnih cest vsebina koncesijske pogodbe ne tiče in velja ta le v notranjem razmerju med koncedentom in koncesionarjem.¹ Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka tudi ugotovilo, da je prvotožena stranka dalj časa vedela za opisano neustrezno stanje predmetnega stopnišča, vendar družbi V. d.d. kot vzdrževalcu ni naročila potrebne sanacije oziroma ni sama poskrbela za sanacijo tega stopnišča kot konstrukcijskega elementa mostu S. brv v smislu določbe člena 34 in drugega odstavka člena 37 Pravilnika. Ker prvotožena stranka preko svojih služb ni poskrbela za ustrezno vzdrževanje stopnišča na mostu čez ... oziroma za njegovo sanacijo oziroma, vse za zavarovanje nevarnega mesta (poškodovanega dela stopnišča), je opustila svojo dolžnost zagotoviti vzdrževanje javne pešpoti št. 3807, tako da je postala nevarna njena uporaba, tudi s strani starejših, invalidnih oseb ter otrok in je ravnala v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ). Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da prvotoženi stranki, skladno s pravilom obrnjenega dokaznega bremena ni uspelo dokazati, da je storila vse, kar ji je nalagala v sodbi sodišča prve stopnje našteta zakonska in podzakonska dolžnost, da do obravnavanega škodnega dogodka ne bi prišlo in je zato podana njena krivdna odškodninska odgovornost za obravnavani škodni dogodek in je posledično odgovorna za škodo, po določilu prvega odstavka 131. člena oziroma 163. člena OZ in sta zato pritožbi prvo in drugotožene stranke v tem delu neutemeljeni.

13Nadalje je neutemeljena pritožba tretje tožene stranke glede odškodninske odgovornosti njenega zavarovanca, to je V. d.d. Sodišče prve stopnje je sprejelo pravilno odločitev v zvezi z odškodninsko odgovornostjo dejanskega vzdrževalca sporne nepremičnine. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je v skladu z določilom 2. člena pogodbe št. JN007/2009-S bil V. d.d. dolžan izvajati redno vzdrževanje prometnih površin in cestnih objektov, torej tudi mostov. Stanje kakršnega je ugotovilo sodišče prve stopnje glede stopnišča, je pravilno napeljalo sodišče prve stopnje na zaključek, da V. d.d. stopnišča ni primerno vzdrževal v smislu predhodno citirane določbe 15. člena in prvega odstavka 24. člena Pravilnika na način, ki bi omogočal normalno uporabo, torej uporabo tudi s strani starejših, invalidnih oseb ter otrok. Priča F. R. je izpovedal, da je bila sporna stopnica v tako slabem stanju, ″da ni bila za nikamor″. Četudi bi stanje stopnišča presegalo okvir rednega vzdrževanja, za katerega je bil pristojen vzdrževalec, pa V. d.d. nevarnega mesta, to je poškodovanega dela stopnišča, v nasprotju s svojo dolžnostjo ni ustrezno zavaroval, da do morebitnih poškodb ne bi prišlo. Tudi priča K. P. je izpovedala, da so imeli na V. d.d. v času škodnega dogodka možnost s prometno signalizacijo samoiniciativno zapreti določeno nevarno območje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo da, ker V. d.d., kljub poškodovanosti stopnišča ni poskrbel za ustrezno opozorilo, da je stopnišče poškodovano oziroma obravnavano stopnišče ni zaprl za uporabo pešcem in je s tem opustil svojo dolžnost kontinuiranega in kvalitetnega izvajanja gospodarske javne službe in je tako ravnal v nasprotju z skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ), ki zahteva izvedbo ukrepov za preprečitev nastanka škode. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da tretji toženi stranki, skladno s pravilom obrnjenega dokaznega bremena ni uspelo dokazati, da je V. d.d. storil vse, kar mu je nalagala zakonska dolžnost, da do obravnavanega škodnega dogodka ne bi prišlo in je zato pravilno ocenilo, da je podana tudi krivdna odškodninska odgovornost V. d.d. za obravnavani škodni dogodek in posledično tudi za ugotovljeno škodo, vse po določbi prvega odstavka 131. člena oziroma 163. člena OZ in zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

14Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo in to obrazložilo v točki 58. obrazložitve, da v skladu s prvim odstavkom 186. člena OZ za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, le-te odgovarjajo solidarno, skladno s tretjim odstavkom 186. člena OZ. Solidarno odgovarjajo za povzročeno škodo tudi tisti, ki so jo povzročili, delali pa neodvisno drug od drugega, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tako prvotožena stranka, kakor tudi V. d.d. z opustitvami povzročili tveganje za nastanek škodnega dogodka, pri čemer ni mogoče ugotoviti njunih deležev pri povzročeni škodi, splošno civilno odgovornost pa sta imeli zavarovano pri drugo oziroma tretji toženi stranki. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožene stranke nerazdelno (solidarno) odgovarjajo tožnici za, v obravnavanem škodnem dogodku nastalo ji škodo. Prvostopno sodišče je zato, ko je vsem toženim strankam naložilo solidarno plačilo prisojene odškodnine, pravilno uporabilo materialno pravo, ker se je potrebno pri solidarni odgovornosti opirati tudi na določbi člena 964 in 965 OZ. Pritožbe v tem delu tako niso utemeljene.

15Sodišče prve stopnje tudi pravilno, ni uporabilo določbo člena 171 OZ in člena 185 OZ, ki določata, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Glede na očitke toženih strank, da je tudi sama tožnica prispevala k nastanku škodnega dogodka, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnica pri sestopanju držala za stopniščno ograjo, kar je potrdila njena hči, tožnica je bila pozorna na hojo, kljub temu da je šla prvič po dolgem času po teh stopnicah, tožnica je imela obute pohodne čevlje, kar je po zaključku sodišča prve stopnje ustrezna obutev za daljše sprehode. Pri sestopanju je gledala predse in je videla naslednji dve stopnici, medtem ko poškodovano spodnjo stopnico pred zdrsom in posledično pred padcem ni zaznala. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ni materialnopravno zaključilo, da obstaja soprispevek tožnice. Pritožbe so v tej zvezi neutemeljene.

16Neutemeljene so pritožbe v delu, ko izpodbijajo višino prisojene odškodnine. V tej zvezi je sodišče prve stopnje, po zaključku sodišča druge stopnje pravilno uporabil odločbe člena 179 in 182 OZ. Dejansko stanje poškodovanosti tožnice in oblike negmotne škode je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi zaslišanja tožnice, na podlagi zdravstvene dokumentacije in s pomočjo izvedenca medicinske stroke prim. mag. A. A., dr. med. specialista kirurga travmatologa, katerega izvedensko mnenje z dne 30. 5. 2018 je sodišče sprejelo kot takšno, ki je razumljivo, argumentirano in objektivno, ki mu je v celoti poklonilo vero. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v obravnavanem škodnem dogodku utrpela zvin desnega gležnja in udarnino hrbta. Zvin desnega gležnja je bil po izvedenčevi strokovni oceni težje stopnje, z izrazito bolečnostjo v predelu zunanje strani gležnja in s podplutbo.

17Za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo od zahtevanih 3.000,00, 2.000,00 EUR. Pri tem je pravilno ugotovilo stopnjo bolečnosti in obdobje telesnih bolečin ter neugodnosti med zdravljenjem. Ker je ugotovilo, da je tožnica utrpela tako hude telesne bolečine kakor nato srednje hude, stalne blage, stalne občasne blage, občasne blage in da še vedno trpi sicer blage telesne bolečine in da je zdravljenje potekalo od 7. 3. 2010 do 23. 6. 2010, je tako pravilno materialnopravno zaključilo, da znaša pravična denarna odškodnina iz tega naslova 2.000,00 EUR in pritožbe v tej zvezi, ko zahtevajo prisojo nižje pravične denarno odškodnine iz tega naslova, niso utemeljene.

18Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnica utrpela tako hud primarni strah, nato še srednje hud in sekundarni strah, ki je trajal 14 dni, nato še v času nošenja longete, kar vse je obrazloženo v točki 67. obrazložitve, kateri se sodišče druge stopnje v celoti pridružuje in je zato tudi po zaključku sodišča drug stopnje pravična in primerna odškodnina za tako izkazan obseg primarnega in sekundarnega strahu v znesku 600,00 EUR.

19Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pripada tožnici tudi odškodnina za nepremoženjsko škodo iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Izvedenec je ugotovil, da je v obravnavanem škodnem dogodku tožnica utrpela zvin desnega gležnja, pri katerem je po njegovi oceni prišlo v manjši meri do natrganja posameznih vlaken v vezeh (ligamenti) in posledično do tvorbe vezivnega fibroznega tkiva in je to pri tožnici vse pustilo trajne posledice v obliki manjše, zavrte gibljivosti v desnem gležnju, v skrajnih legah. Te spremembe vplivajo na gibljivost tožničinega gležnja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zaradi te trajne okvare gležnja tožnica nekoliko zmanjšano sposobna za ekstremno naporne aktivnosti in je zaradi tega nekoliko zmanjšano sposobna za dolgotrajno zelo naporno hojo po neravnem terenu, za dolgotrajno hojo navkreber in navzdol ter za hojo po podestih, stopnicah, odrih in podobno. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pa je tožnica pred škodnim dogodkom lahko opravljala tudi daljšo hojo (tudi do 12 km), je tako pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnici tudi iz tega naslova pripada pravična denarna odškodnina, v prisojenem znesku 1.000,00 EUR. Pritožbe tako v tem delu niso utemeljene.

20Sodišče druge stopnje je opravilo primerjavo konkretnega primera s podobnimi primeri, v katerih je že bila oškodovancem prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo. Vrhovno sodišče RS se je že v svojih odločbah izjasnilo, da je potrebno v okviru objektivizacije višine odškodnine, pri vsakem primeru škodo primerjati prvenstveno s škodo, ki izvira iz tovrstnih poškodb ali pri drugih oškodovancih.² Zato je sodišče druge stopnje ob reševanju pritožb toženih strank opravilo tudi objektivizacijo višine prisojene odškodnine in je pri tem ugotovilo, da je glede na dosedanje podobne primere³ tudi v celoti gledano, odškodnina, v celotnem prisojenem znesku 3.600,00 EUR (kar je 3,5 povprečne plače), prisojena kot pravična denarna odškodnina. Tako se izkažejo pritožbe toženih strank glede prisoje pravične denarne odškodnine kot neutemeljene in je sodišče prve stopnje v tej zvezi pravilno uporabilo določbe člena 179 in 182 OZ.

21Neutemeljene so tudi pritožbe glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene premoženjske in nepremoženjske škode. O teku zakonskih zamudnih obresti se je sodišče prve stopnje opredelilo v točki 77. in 78. obrazložitve. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka in tožbenih trditev tožeče stranke in neprerekanih trditev toženih strank zaključilo, da bi bila tožnica upravičena zahtevati od prvotožene stranke zakonske zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo že od dne 3. 11. 2010 dalje do plačila. Ker pa je sodišče prve stopnje vezano na tožbeni zahtevek je prisodilo zakonske zamudne obresti od dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo od zahtevanega dne 28. 11. 2010 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je od drugotožene stranke upravičena zahtevati zakonske zamudne obresti od dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo šele od dne 17. 12. 2010 dalje, do plačila. Iz dokazov v prilogi (A 10) namreč izhaja, da je drugotožena stranka z dopisom z dne 17. 12. 2010 zavrnila odškodninski zahtevek tožnice, kar je sodišču prve stopnje omogočilo sklepanje, da je drugotožena stranka pred navedenim datumom prejela predpravdni odškodninski zahtevek tožnice, zaradi česar je drugotožena stranka najkasneje od dne 17. 12. 2010 v zamudi s plačilom odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tudi tretje tožena stranka je na podlagi citiranih določil OZ in sicer določbe člena 299 in 378 OZ, dolžna plačati zakonske zamudne obresti od dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo od dne 6. 1. 2011 dalje do plačila. Tretje tožena stranka je namreč v tožbenem odgovoru z dne 12. 6. 2013 priznala, da je predpravdni odškodninski zahtevek tožnice prejela dne 6. 1. 2011. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti, ki ga je sodišče prve stopnje izreklo v izreku in nato materialnopravno obrazložilo v točki 80. obrazložitve. Zato pritožbe toženih strank glede teka zakonskih zamudnih obresti od posameznih prisojenih zneskov niso utemeljene.

22Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP vse tri pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo vso, v sodbi cititrano materialno pravo. Sodišče prve stopnje ni storilo, v pritožbah očitanih bistvenih kršitev določb ZPP in tudi ni storilo tistih, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Glede na to, da je sodišče prve stopnje potrdilo odločitev sodišča prve stopnje glede glavne stvari, je pravilna tudi odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji (člen 165 ZPP).

23Ker tožene stranke s pritožbami niso uspele, same krijejo svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tudi prvotožena stranka sama krije stroške za odgovor na pritožbi drugo in tretje tožene stranke. V odgovorih na te pritožbe namreč prvotožena stranka skuša prevaliti krivdo na tretje toženo stranko, kar vse pa je sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrnilo. Prvotožena stranka tudi ni prispevala z odgovorom na pritožbo drugotožene stranke k odločitvi sodišča druge stopnje v tej zvezi. Tožeča ni priglasila stroške za odgovor na pritožbe toženih strank (vse po prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Tako tudi VSL sodba in sklep I Cp 1937/2017 z dne 7. 12. 2017, sodba VS RS II Ips 19/2007 z dne 8. 10. 2009, sklep VS RS II Ips 5/2015 z dne 14. 8. 2015, sodba VSC Cp 717/2013 z dne 20. 3. 2014.
² Tako sodba VS RS II Ips 328/2014 z dne 19. 5. 2018.
³ V zadevi II Ips 499/2005 je bila tožnici prisojena odškodnina v skupnem znesku 7 povprečnih mesečnih plač (v našem primeru 3,6 povprečne mesečne plače) vendar je šlo pri oškodovanki še za dodatne poškodbe, v zadevi VS RS II Ips 39/2005 je bila prisojena odškodnina v znesku 10 povprečnih mesečnih plač, vendar je v tem primeru poleg zvina levega gležnja oškodovanec utrpel še tudi prelom zunanjega dela levega gležnja, v zadevi II Ips 67/2004 z dne 4. 5. 2005 je bila oškodovancu prisojena odškodnina za zvin levega stopala in zvin levega gležnja v znesku 5 plač, v zadevi VS RS II Ips 1067/2008 je bila prisojena odškodnina v znesku 9 povprečnih plač, pri čemer je ta oškodovanka utrpela še nekaj več poškodb kot samo zvin gležnja, v zadevi II Ips 63/2003 so bile prisojene 4 plače za zvin desnega skočnega sklepa s kostno poko v gležnju ter udarnino levega zapestja, v zadevi VS RS II Ips 210/2007 je bilo prisojenih 5 plač za zvin desnega gležnja s poškodbo vezi nad zunanjo strani gleženjskih vilic in skočnico, v zadevi VS RS II Ips 553/2007 je bilo prisojenih 5 plač in sicer za lažji zvin desnega gležnja (nateg sklepnih vezi), kar kaže na primerljivost prisojene odškodnine v konkretnem primeru.