163. člen OZ

Preventivno ravnanje vzdrževalca cest (preden dejansko pride do nevarnosti za udeležence v prometu zaradi zastoja vode v podvozu) ima lahko podlago zgolj v njegovem pričakovanju, da bo podvoz zalila voda. Zastajanje vode v podvozu v primeru obilnega deževja za vzdrževalca cest načeloma ni nepričakovan dogodek, vendar to ne pomeni, da je toženec v danih okoliščinah ravnal v nasprotju z dolžno skrbnostjo (torej protipravno). Njegova odškodninska odgovornost bi bila podana, če bi bile izkazane okoliščine, na podlagi katerih bi toženec ob dolžni skrbnosti moral in mogel pričakovati, da bo spornega večera poplavilo prav obravnavani podvoz.

Sodišče je s pomočjo izvedenskega mnenja ugotavljalo izgubljeni dobiček na podlagi podatkov o preteklem poslovanju tožnika, kar je skladno tudi s sodno prakso Vrhovnega sodišča (II Ips 107/2011 in druge), ki jo izpostavlja pritožnica in je materialno pravo pravilno uporabilo. Upoštevalo je zgolj tiste podatke, ki so za ugotovitev škode zaradi izgubljenega dobička primerni za ugotavljanje normalnega teka stvari in predvidenega tožnikovega poslovanja v prihodnje, če do škodnega dogodka ne bi prišlo (168. člen OZ). Pojasnilo je, da je tožeča stranka v letu 2015 ustvarila 53.224,00 EUR prihodka in 2.248,00 EUR dobička. Povprečni mesečni dobiček v letu 2015 je bil 187,33 EUR. Medtem, ko je v letu 2016 tožeča stranka v času do škodnega dogodka (14.7.2016), ustvarila že 44.258,00 EUR prihodkov in 14.480,74 EUR dobička, imela pa je zagotovljena in dogovorjena naročila za izvajanje prevozov tudi za naprej. Povsem utemeljeno je prvostopno sodišče sledilo izvedenskemu mnenju, da upoštevanje rezultatov skupaj za leto 2015 in 2016 ni primerno, ker so preprosto neprimerljivi. Tožnikova trditvena in dokazna podlaga glede izgubljenega dobička je bila povsem zadostna in konkretizirana. Drugačne

Tožena stranka, za katero zakon predvideva odgovornost za redno vzdrževanje javnih cest, da je zagotovljena varna uporaba (15. člen ZCes-1), pri čemer se obveznost razteza tudi na njene sestavne dele (prvi odstavek 8. člena ZCes-1), se ni razbremenila svoje subsidiarne odškodninske odgovornosti zaradi ugotovljenega neskrbnega vzdrževanja. Za tožnico, ki izvajalca vzdrževanja ni poznala in je lahko upravičeno domnevala, da je to Občina Laško, kot tudi, da prenosa ni bilo (toženka je šele na prvem naroku podala ugovor pasivne legitimacije), bi drugačno, s pritožbo uveljavljano ravnanje predstavljalo nesorazmerno breme, ki ga od nje v danih okoliščinah ni moč zahtevati; v tem smislu je potrebno razumeti stališče o subsidiarni odgovornosti v II Ips 702/2008 z dne 17. 11. 2011, v skladu s katerim odgovornost koncedenta nastopi, če oškodovanec na pisni odškodninski zahtevek od izvajalca v razumnem roku ni dobil odgovora oz. je ta zahtevek zavrnil.

Sodišče prve stopnje je tako izpovedbo tožnice kot tudi izpovedbe zaslišane priče pravilno dokazno ovrednotilo ter pri tem ocenilo tudi ostale izvedene dokaze ter jih povezala v skupno dokazno oceno. Za meritorno odločanje je potrebno prepričanje o pravno relevantnih dejstev, o prepričanju pa govorimo takrat, kadar o resničnosti trditev ne bi dvomil noben razumen človek. Tožnica bi torej trditev o nastanku škodnega dogodka morala dokazati s stopnjo prepričanja, kar pa ji tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni uspelo. Tožnica ni izkazala niti, iz katere klopce naj bi sploh padla, niti kaj je bil dejanski vzrok za njen padec. Tožnica pri tem ni bila v dokazni stiski, saj je imela možnost pridobiti prepričljive dokaze o dogodku. Res ni bila njena dolžnost, kot to pravilno navaja v pritožbi, da bi o škodnem dogodku morala obvestila MOL, niti da bi morala po škodnem dogodku fotografirati klopco oz. sam kraj škodnega dogodka, vendar pa bi si s tem na eni stran zagotovila lažje dokazovanje obstoja škodnega dogodka, na drugi strani pa bi s tem omogočila zavarovancu ustrezno obrambo. Resen dvom o obstoju škodnega dogodka je vzbujala tudi tožničina izpovedba, da bi mimoidoči sprehajalec s

Sodišče prve stopnje je pravilno kot pravno podlago uporabilo ustrezne določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), 147., 179., 178. člen OZ, 15. in 39. člen Ustave Republike Slovenije, Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah - EKČP (10. člen) in sodno prakso Ustavnega sodišča Republike Slovenije ter prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Sodišče prve stopnje je pravilno izvedlo tehtanje med človekovimi pravicami v koliziji - pravico do osebnega dostojanstva tožnika in pravica do svobode izražanja tožencev (svoboda novinarskega izražanja). Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik relativna javna oseba zaradi opravljanja uradne funkcije predsednika uprave C., predsednika nadzornega sveta B 1 in B 2 ter ekonoma A., ki je v letu 2011 tudi podal izjavo v parlamentu, ki je bila takrat posneta, v predmetnem prispevku pa kot arhivsko predvajana z namenom predstavitve različnih stališč o deset let trajajočih stečajnih postopkih, v interesu javnosti po informiranosti.

Ker do škodnega dogodka ni prišlo na zatrjevani način, se ni bilo potrebno ukvarjati z elementi civilnega delikta (protipravnost, vzročna zveza, odgovornost), in v tem okviru z vprašanji, ali je toženka opustila dolžno ravnanje ter s tem ravnala protipravno in krivdno, in ali bi tožnik lahko preprečil nastanek škode.

Pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da čas nesreče spada v čas po preteku enega dne po zadnjem sneženju, ki ga Pravilnik določa kot časovni okvir, in da bi zavarovanec tožene stranke moral v času enega dne po sneženju poskrbeti za očiščenje in posipanje poledenele površine parkirišča, na katerem je prišlo do nesreče. Površina parkirišča v času nesreče torej ni bila očiščena in posipana, od zadnjega sneženja pa je minilo več kot en dan. Ob tem, ko tožena stranka ni niti zatrjevala, da je bil razlog (ki mora biti v takih primerih objektiven) za prenehanje oziroma neredno opravljanje storitev utemeljen, zaradi česar sodišče tega ni ugotavljalo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zavarovanec tožene stranke ni zadostil standardu potrebne skrbnosti pri opravljanju čiščenja in posipavanja sporne površine (standard posebej skrbnega strokovnjaka po drugem odstavku 6. člena OZ), in da je zato je tožniku odgovoren za škodo, ki je vzročno povezano nastala (prvi odstavek 131. člena OZ). Če bi zavarovanec tožene stranke ukrepal, kot mu je nalagalo dolžno ravnanje, bi škodo lahko preprečil.

Čeprav dolžnosti vzdrževalca ceste res ni mogoče razlagati tako, da je dolžan odstraniti vse ovire, mora poskrbeti za ustrezno stanje cest. Redno vzdrževanje javnih cest je obvezna gospodarska javna služba, ki obsega vzdrževalna dela za ohranjanje javnih cest v stanju, ki zagotavlja varnost in prevoznost javnih cest ter nadzor nad stanjem javnih cest. Skrbnost dobrega strokovnjaka je v konkretnem primeru od zavarovanca kot poklicnega vzdrževalca ceste terjala preprečitev nastale situacije (to je poškodovanega, nevarnega vozišča), ki ni nastala hipno, temveč vnaprej postopoma, predvidljivo (kot pogosta posledica zimskih razmer in dotrajanosti ceste) in tudi odvrnljivo (z rednimi pregledi in pravočasnimi popravili).

Ker tožena stranka - zavarovanec ni kršil določbo 14. in 15. člena Pravilnika o vrstih vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest, pri upravljanju z občinsko cesto ni ravnala protipravno. Drugotožena stranka je uspela dokazati, da cesta v delu, kjer je tožnik padel, ni bila v stanju, ki bi glede na vsebino Pogodbe, terjala zavarovančevo ukrepanje. Tako ni podana odškodninska odgovornost drugotožene stranke že po temelju.

Splošen pregled sodne prakse v primeru padcev in poškodb na poledenelih javnih površinah pokaže, da je najprej ključno, ali se je zimska služba (čiščenje in vzdrževanje) izvajala redno in ustrezno glede na zimske razmere. Takšna zahteva pa mora biti uglašena z realnostjo in s tem tudi z možnostjo izvajalca gospodarske javne službe, da zmanjšuje škodljiva tveganja v tipičnem urbanem okolju. Drugačno stališče bi zanikalo samo izhodišče krivdne odgovornosti, katere nujna predpostavka je, da naslovnik pravne norme na predpisan način sploh lahko ravna. Če te možnosti ni ali pa je zahteva nerealna, tedaj bi šlo le še za navidezno krivdno odgovornosti, v resnici pa za prikrito objektivno odgovornost. Če se torej izvajalec gospodarske javne službe odziva na vremenske razmere oziroma če se zimska služba izvaja redno in ustrezno glede na razmere (čiščenje in posipavanje), le temu ne moremo naložiti bremena za popolno očiščenost, odsotnost ledu in varnost na prav vsakem delu javne pohodne površine, saj to ni življenjsko razumno pričakovanje.

V zvezi z vprašanjem odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke sodišče druge stopnje še dodaja, da sodišče prve stopnje ob ugotavljanju stanja prehoda za pešce ter presoji ugotovljenih dejanskih okoliščin glede stanja tega prehoda na kritičen dan, res ni uporabilo izraza "standard normalne pohodne površine", kot to izpostavlja pritožba. A iz dokazne ocene vseh dejstev, s katerimi je utemeljevalo protipravnost, izhaja, da je ta standard upoštevalo.

Do pritožbeno zatrjevane kršitve načela neposrednosti in posledične absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zaradi nepravilne uporabe 3. odstavka 302. člena ZPP bi tako lahko prišlo samo v primeru, če bi sodbo sprejel sodnik, ki sploh ni sodeloval na glavni obravnavi, kar pa ni bil primer v tej zadevi. Kakršna koli druga nepravilna uporaba pravil iz 3. odstavka 302. člena ZPP pa bi lahko predstavljala zgolj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa v tem konkretnem primeru tudi ni podana. Čeprav je tožnica, ko se je izjavila o tem, vztrajala, da se tako priče kot stranke zaslišijo znova, pa v tej izjavi ni navedla prav nobenega razloga, kot to pravilno izpostavlja tudi sodišče prve stopnje, zakaj bi bila ponovna izvedba teh dokazov potrebna. Ker sodišče prve stopnje samo razloga za ponovno izvedbo teh dokazov ni našlo, z odločitvijo, da prič in stranke kljub drugačni izjavi tožnice ne bo zaslišalo znova, ni kršilo določila 3. odstavka 302. člena ZPP, saj je odločitev o tem, ali bo te dokaze izvedel znova ali ne, v domeni novega sodnika. Pravilen je materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje,

Ker zavarovanec drugotožene stranke kot izvajalec javne gospodarske službe ni poskrbel za ustrezno tornost asfaltiranega dela cestišča, obe toženki odškodninsko odgovarjata za tožniku nastalo škodo.

Ker je sporni del pločnika še ustrezal pravnemu standardu normalne pohodne površine, to pomeni, da se od normalno pazljivega pešča pričakuje, da bo uporabil za hojo ta del pločnika, ki omogoča varno hojo.

Res je, da sodišče prve stopnje ni dobesedno zapisalo, da stopnice ne ustrezajo več standardu normalne pohodne poti, pa vendar je iz obrazložitve mogoče razbrati, da se je sodišče s tem ukvarjalo in tudi ugotovilo, da je šlo za poškodbo stopnišča, kjer se dnevno giblje večje število ljudi, da je šlo za večjo poškodbo (kar logično pomeni, da gre za odstopanje od preostalega dela javne površine), ki bi ob ustrezni skrbnosti pregledov morala biti opažena in ki je terjala sanacijo oziroma vsaj označbo, ki bi uporabnike stopnišča opozarjala na poškodovani del stopnišča. Vse to pa po presoji pritožbenega sodišča ustreza ugotovitvi, da poškodovani del stopnišča ni več ustrezal standardu normalne pohodne poti. Sodišče prve stopnje namreč pri svoji odločitvi ni izhajalo iz gole ugotovitve opustitve vzdrževanja, ampak je ugotavljalo tudi potrebnost ukrepanja in s tem odstopanje poškodovanega dela od siceršnje površine.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik padel na ledeni ploskvi, ki je nastala kot posledica zastajanja vode v večjem obsegu v neravnini v asfaltu. Ob upoštevanju, da je drugo toženec kot upravljalec parkirišča za zastajanje vode na mestu padca tožnika vedel ali pa bi vsaj moral vedeti, ter dejstvu, da je vidljivost pohodne površine zmanjševala tanka plast novo zapadlega snega, je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je drugo toženec, ki parkirišča na navedenem mestu, ki je v takšnih zimskih razmerah, kakršne so bile kritičnega dne, predstavljal za hojo nevarnejšo površino, ni posul v večji meri z ustreznim materialom, opustil dolžno ravnanje.

Oškodovanec mora za obstoj odškodninske odgovornosti izvajalca dokazati nastanek škodnega dogodka in škode ter vzročne zveze, izvajalec pa se lahko razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je vse svoje obveznosti, ki jih ima kot izvajalec javne gospodarske službe, ustrezno opravil.

Pritožba ima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da se za postopek z zavarovalnico ne uporablja določba 239. člena OZ. Obveznosti zavarovalnice so zakonsko določene v 943. členu OZ. Če zavarovalnica glede izplačila zavarovalnine pride v zamudo, jo bremenijo zamudne sankcije po splošnih pravilih obligacijskega prava in v poštev pride predvsem plačilo zamudnih obresti, pa tudi odškodnine. Kot jo je pravilno opozorila tožena stranka že v svojih trditvenih (ugovornih) navedbah, je na tožeči stranki trditveno in dokazno breme v zvezi z ugotavljanjem višine izgubljenega dobička ne le glede prihodkov, ampak tudi glede odhodkov, ampak tožeča stranka svojih trditve v to smer ni podala. Trditveno in dokazno breme je vprašanje materialnega prava in pomanjkanje trditev, ki jih mora podati stranka, v konkretnem primeru tožeča stranka, ki vtožuje izgubljeni dobiček, ima za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka.