VSM Sklep I Cp 264/2019

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v razmerju do druge in tretjetoženke razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je ta uveljavljala od vseh treh tožencev:

- da se ugotovi, da je tožnica zakonita dedinja po pokojnem K.B.., umrlem 25. 10. 2002, in pokojni K.B., umrli 29. 11. 2001, do 1/3 zapuščine, ki jo predstavljajo parcele št. 1344, 1343, 1342, 1341, 1340, 1339, 1338, vse k.o. T. do 1/2 celote;

- da je tožnica lastnica zgoraj navedenih nepremičnin do 1/6 celote;

- da je dolžan prvi toženec izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri zgoraj navedenih nepremičninah vpisala lastninska pravica na ime tožnice do 1/12 celote, druga ter tretja toženka pa sta dolžni vsaka izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri zgoraj navedenih nepremičninah vpisala lastninska pravica na ime tožnice do 1/24 celote, vse v roku 15 dni, ker bo sicer takšne zemljiškoknjižne listine nadomestila pravnomočna prvostopenjska sodba (I. točka izreka);

- povrnitev pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Posledično je tožnico zavezalo, da drugi in tretji toženki v roku 15 dni povrne pravdne stroške v višini 1.028,11 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (neoštevilčena točka prvostopenjskega izreka).

2Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožnica. V delu, ki se nanaša na drugo in tretjo toženko, jo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje v zadevi odločilo materialnopravno zmotno. V obravnavani zadevi ni sporna njena dedna pravica po pokojnih starih starših, in sicer dedku K.B. st. in babici K.B., na podlagi vstopne pravice po že pred njima umrli materi tožnice S.Ž. Prav tako pa ni sporna nedobrovernost prvega toženca in njegovega že pokojnega brata K.B. ml. (stric tožnice oziroma mož in oče druge ter tretje toženke), ker pritožnice v zapuščinskem postopku po pokojnem K.B. st. in K.B. nista prijavila k dedovanju. V 141. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) je za uveljavljanje dediščinske tožbe predviden 20-letni zastaralni rok, ki pa je skladno s pravno teorijo in sodno prakso le objektiven. Zastaralni rok začne teči od zapustnikove smrti in je bil v obravnavanem primeru ob vložitvi tožbe nedvomno še odprt. Dodaja, da sodna praksa dopušča uveljavitev dediščinske tožbe tudi proti univerzalnim pravnim naslednikom dediča - posestnika zapuščine, kar enako velja tudi za dediče prikrajšanih dedičev, v kolikor pred uveljavitvijo tovrstnega zahtevka pride do smrti prvotnega dediča (VS RS II Ips 2/98 z dne 11. 2. 1999). Glede aktivne legitimacije tožnice ter pasivne legitimacije druge ter tretje toženke, četudi slednje ne sodijo več v prvotni krog dedičev po navedenih zapustnikih, sodišče prve stopnje ni imelo pomislekov. Prezrlo pa je, da druga in tretja toženka v sporno razmerje vstopata kot univerzalni pravni naslednici po pokojnem K.B. ml., nepoštenemu posestniku dela zapuščine, ki pripada tožnici. Univerzalni pravni naslednik vstopa v pravno razmerje v takšnem obsegu in s takšno vsebino ter pravnim položajem, kot ga je imel njegov pravni prednik. Tudi v obligacijskih razmerjih na primer velja, da pogodba veže tudi univerzalne pravne naslednike in jo morajo sprejeti enako kot pravni prednik (drugi odstavek 125. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Pritožnica zato nikakor ne more sprejeti prvostopenjskega stališča, da je potrebno vprašanje zastaranja presojati z vidika poštenosti samih toženk, ne glede na ugotovljeno nedobrovernost njunega prednika K.B. ml.. Sodišče prve stopnje si je pri tem tudi nepravilno pomagalo z uporabo določb Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) o priposestvovanju, saj med obema institutoma ni prav nobene veze. Glede na pravne učinke (univerzalnega) pravnega nasledstva, ko je pravni položaj naslednika lahko le enak pravnemu položaju prednika, bi sodišče prve stopnje moralo izhajati le iz ugotovljene nepoštenosti pokojnega K.B. st. in pri zastaranju upoštevati 20-letni zastaralni rok. Ker je ta rok še odprt, bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo zaključiti, da je ugovor zastaranja druge in tretje toženke neutemeljen. Prvostopenjsko sodišče pa je tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko se je mimo trditvene podlage druge in tretje toženke po nepotrebnem ukvarjalo z ugotavljanjem dejanskega stanja glede dobrovernosti toženk in teka subjektivnega zastaralnega roka. Kot povsem nesprejemljivo pa pritožba označuje možnost, da bi zastaranje začelo teči šele od smrti pokojnega K.B. ml.. V tej zvezi pritožnica navaja, da druga in tretja toženka v svoji trditveni podlagi nista zajeli navedb o karakterju K.B. ml., kot tudi ne, da je bil veliko z doma, da je imel prijavljeno stalno prebivališče na T. in tam prejemal tudi pošto. Prav tako nista zatrjevali, da odnosi med njimi niso bili pristni ter da je imenovani živel dvojno življenje in vse odločitve sprejemal sam. S tem, ko je sodišče brez ustrezne trditvene podlage druge in tretje toženke sprejelo pozitivno dokazno oceno, je tožnici onemogočilo, da bi se v tej smeri ustrezno izjavila. Slednja v tej zvezi izpostavlja še, da zaslišanje pravdnih strank manjkajočih trditev o pravno odločilnih dejstvih ne more nadomestiti. S tem, ko je izpovedbo toženk sprejelo kot resnično, je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Protispisno pa je sodišče prve stopnje na strani 11 izpodbijane sodbe v 4., 5. in 6. odstavku navedlo, da je tožnica na glavni obravnavi zaslišana kot stranka izpovedala, da je bila seznanjena s smrtjo strica K.B. ml., ker je prišla tudi na njegov pogreb. Pritožnica navedenega zaslišana kot stranka namreč nikoli ni povedala. Glede na navedeno tožnica sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo odločanje.

3Druga in tretja toženka v pritožbenem odgovoru v celoti prerekata pritožbene navedbe tožnice in predlagata zavrnitev pritožbe ter potrditev prvostopenjske sodbe v izpodbijanem delu.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu, to je v kolikor je tožbeni zahtevek zavrnjen v razmerju do druge in tretje toženke ter posledično v stroškovni odločitvi, preizkusilo v okviru pritožbenih navedb. Pri tem je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu naslovno sodišče procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, sicer ne ugotavlja. Utemeljeno pa pritožba izpostavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o ugovoru zastaranja materialnopravno zmotna, kar je narekovalo odločitev kot izhaja iz zgornjega izreka.

6Tožnica s predmetno tožbo v razmerju do toženk uveljavlja zahtevek na izročitev dela zapuščine po njenih pokojnih starih starših, to je dedku K.B. st. in babici K.B., ki po svoji pravni naravi ustreza dediščinski tožbi kot posebni tožbi dednega prava, ki jo (sicer zgolj skopo) ureja 141. člen ZD. Z zahtevkom na ugotovitev njene dedne pravice po že zgoraj navedenih zapustnikih ter posledične lastninske pravice na nepremičninah kot predmetu zapuščine pa s predmetno tožbo zasleduje še rešitev predhodnega vprašanja za odločitev o postavljenem dajatvenem zahtevku z učinki pravnomočnosti (vmesni ugotovitveni zahtevek). Posebnost dediščinske tožbe (po kateri se loči od lastninske tožbe po 92. členu SPZ, ki ni podvržena zastaranju) je v tem, da njeno pravno podlago predstavlja dedna pravica. Dediščinska tožba je tako načeloma možna le med osebami, med katerimi je spor o dedni pravici, ker ena izmed njih (prikrajšani dedič) uveljavlja svojo enako ali močnejšo dedno pravico proti osebam, ki posest stvari iz zapuščine prav tako utemeljujejo s svojo (morda s sklepom o dedovanju ugotovljeno) dedno pravico.¹ Izhajajoč iz navedenega je Vrhovno sodišče RS samo izpostavilo, da je spor o pravici do dedovanja po logiki stvari same možen le med dediči istega zapustnika.² Vendar pa ne gre spregledati stališča tega istega sodišča v sodbi II Ips 2/1998 z dne 11. 2. 1999, kjer je poudarilo, da je dediščinska tožba po 141. členu ZD res tožba enega sodediča proti ostalim sodedičem, vendar pa če preide pravica do odpovedi dediščini na dediče, preide na dediče tudi pravica do uveljavljanja dediščine. Tudi oni zato lahko uveljavljajo dediščinsko tožbo, in sicer v istem roku, kot bi jo lahko uveljavil njihov prednik.³ Glede na navedeno, ko je za dediščinsko tožbo aktivno (stvarno) legitimiran tudi univerzalni pravni naslednik prikrajšanega dediča, pa sodišče druge stopnje ne najde razloga, da takšnega zahtevka na pasivni strani ne bi bilo moč uveljaviti tudi zoper univerzalne pravne naslednike posestnika zapuščine, v obravnavanem primeru zoper drugo in tretjo toženko. Imenovani sta namreč na podlagi dedovanja po zakonu vstopili v pravni položaj pokojnega moža oziroma očeta, ki se je skupaj s prvim tožencem edini priglasil k dedovanju po svojih pokojnih starših oziroma starih starših tožnice in bil kot dedič upoštevan v sklepu o dedovanju. Takšno stališče je skladno tudi z odločitvami iz sodne prakse.⁴

7Zraven že zgoraj pojasnjenega, da je dediščinska tožba možna le proti osebam, ki imajo stvari iz zapuščine v posesti na dednopravni podlagi, posebnost dediščinske tožbe predstavlja tudi zastaranje. Pravna varnost oziroma varnost pravnega prometa zahteva, da domnevni dedič ni predolgo v negotovosti. Pred tem ga varujejo zastaralni roki, ki so v 141. členu ZD določeni v odvisnosti od poštenosti posestnika stvari zapuščine.⁵ Kot pravilno izpostavlja pritožba, sodišče prve stopnje pomislekov o pasivni (stvarni) legitimaciji toženk v izpodbijani sodbi sicer ni izrazilo, je pa zgornja argumentacija o tem, da sta druga in tretja toženka na podlagi univerzalnega pravnega nasledstva vstopili v pravni položaj pokojnega moža oziroma očeta, pomembna za pravilno presojo ugovora zastaranja. Tega pa je sodišče prve stopnje sprejelo kot utemeljenega ob materialno pravno zmotnih izhodiščih. Skladno s prvim odstavkom 141. člena ZD velja, da lahko dedič svojo pravico do zapuščine proti dobrovernemu posestniku zapuščine uveljavlja v enem letu, odkar je zvedel zanjo in za posestnika stvari zapuščine (subjektivni zastaralni rok). V vsakem primeru, torej tudi kadar dedič za svojo dedno pravico ne izve v tem roku, pa iz razlogov pravne varnosti ta pravica dediča zastara v desetih letih, za zakonitega dediča računajoč od zapustnikove smrti, za oporočnega dediča pa od razglasitve oporoke (objektivni zastaralni rok). Za zastaranje zahtevka prikrajšanega dediča zoper nepoštenega posestnika zapuščine pa je v drugem odstavku 141. člena ZD določen zgolj objektivni dvajsetletni zastaralni rok.⁶

8Zaključki sodišča prve stopnje v 14. in 16. točki obrazložitve, da sta bila prvi toženec ter njegov sedaj že pokojni brat K.B. ml. nedobroverna posestnika zapuščine, saj sta tožnico kot zakonito dedinjo po njunih starših na podlagi vstopne pravice v zapuščinskem postopku zamolčala in je pri sestavi smrtovnice nista navedla kot dedinjo, v pritožbi tožnice razumljivo niso prerekani. So pa pravilni, saj je prvi toženec zgoraj navedeno v odgovoru na tožbo priznal (prvi odstavek 214. člena ZPP) ter skladno s tem tudi izpovedal. Naslovno sodišče jih v celoti povzema sploh zato, ker trditve tožnice o tem s strani toženk niti niso bile prerekane⁷ (drugi odstavek 214. člena ZPP). Navedeno pa narekuje sklep, je ugovor zastaranja mogoče presojati zgolj ob uporabi dvajsetletnega zastaralnega roka iz drugega odstavka 141. člena ZD. Zmotno je prepričanje sodišča prve stopnje o tem, da je pri presojanju zastaranja zahtevka iz dediščinske tožbe mogoče smiselno uporabiti določbe SPZ o računanju priposestvovalne dobe, skladno s katerimi velja, da se v primeru nedobrovernosti posestnega prednika dobra vera posestnega naslednika presoja samostojno (četrti odstavek 45. člena SPZ). Pravilno navaja pritožba, da za uporabo teh določb v obravnavanem primeru ni nobene osnove. Tehtno pa tožnica opozarja tudi na pravne učinke univerzalnega pravnega nasledstva. Po v našem pravu uveljavljenem sistemu ipso iure dedovanja sta druga in tretja toženka s smrtjo moža oziroma očeta kot zakoniti dedinji po njem glede podedljivih pravic in obveznosti v celoti vstopili v njegov pravni položaj (132. člen ZD)⁸ in sta zato v razmerju do tožnice kot prikrajšane dedinje dolžni izpolniti zgolj to, kar bi v odnosu do nje moral izpolniti zapustnik, v kolikor ne bi umrl že pred vložitvijo predmetne tožbe. Ker sta druga in tretja toženka zavezani izpolniti obveznost pokojnega moža oziroma očeta, ni osnove, da bi se vprašanje dobre vere za njiju lahko presojalo samostojno, kakor je to zmotno storilo sodišče prve stopnje. Prvi toženec in njegov sedaj že pokojni brat K.B. ml. sta bila nepoštena oziroma slaboverna posestnika zapuščine po njunih pokojnih starših v delu, ki jo s predmetno tožbo uveljavlja tožnica. O vprašanju zastaranja zahtevka iz dediščinske tožbe je zato mogoče pravilno odločiti zgolj ob uporabi dvajsetletnega zastaralnega roka iz drugega odstavka 141. člena ZD. Ker ta rok kot že zgoraj izpostavljeno predstavlja objektivni zastaralni rok, lahko teče zgolj od smrti zapustnikov, po katerih tožnica v predmetnem postopku uveljavlja svojo dedno pravico. Glede na to, da sta tožničina babica K.B. in dedek K.B. st. umrla v letih 2001 in 2002, je jasno, da se objektivni zastaralni rok iz drugega odstavka 141. člena ZD ob vložitvi predmetne tožbe dne 23. 4. 2018 še ni izrekel. Tožnica je predmetno dediščinsko tožbo vložila v še odprtem zastaralnem roku, tako da je ugovor zastaranja druge in tretje toženke neutemeljen in narekuje odločitev kot izhaja iz zgornjega izreka.

9Po obrazloženem velja izpostaviti le še, da vprašanje (ne)dobrovernosti druge in tretje toženke kot univerzalnih pravnih naslednic pokojnega K.B. ml. ob pravilni uporabi materialnega prava za odločitev o ugovoru zastaranja ni pravno relevantno, posledično pa objektivni zastaralni rok iz drugega odstavka 141. člena ZD lahko teče le od smrti tožničinih starih staršev. Zaradi tega sodišče druge stopnje ni argumentirano obravnavalo pritožbenih navedb o prekoračitvi trditvene podlage v zvezi z vprašanjem njune dobrovernosti (bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP) ter prvostopenjske dokazne presoje v tej povezavi. Enako velja tudi za trditve o protispisnem povzemanju izpovedbe tožnice, ki daje sklepati o tem, ali oziroma kdaj je bila seznanjena s smrtjo K.B. ml. (bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Za sprejem predmetne odločitve to namreč ni bilo potrebno.

10Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi tožnice ugodilo in skladno s prvim odstavkom 355. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v kolikor je tožbeni zahtevek zavrnjen v razmerju do druge in tretje toženke ter posledično tudi v stroškovni odločitvi, razveljavilo in zadevo sodišču prve stopnje v tem obsegu vrnilo v novo sojenje. Z oziroma, da prvostopenjsko sodišče utemeljenosti zahtevka iz predmetne tožbe izhajajoč iz vidika, da je ta vložena pravočasno, še ni obravnavalo, bi drugačna odločitev namreč pregloboko posegla v pravico pravdnih strank do obravnavanja pred sodiščem prve stopnje in s tem v ustavno varovano pravico do pritožbe.

11Skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki sta jih priglasili obe pravdni stranki, pridrži za končno odločbo.

12V okviru novega sojenja bo sodišče prve stopnje tako razpravljalo o pravočasnem tožbenem zahtevku iz dediščinske tožbe, v tem okviru sprejeto odločitev pa bo skrbno argumentirano.

PRAVNI POUK:

1Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču.

2Morebitno pritožbo je potrebno vložiti pisno v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko pri sodišču prve stopnje.

3Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

4Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

5Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

6Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

7Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

¹ Pravno mnenje občne seje Vrhovnega Sodišča RS z dne 17. 12. 1991 in VS RS sklep II Ips 362/2001 z dne 7. 2. 2002.
² Tako v Pravnem mnenju občne seje Vrhovnega Sodišča RS z dne 17. 12. 1991.
³ Tožnik je stopil v pravni položaj pokojnega in tako pridobil tudi pravico zahtevati dediščino na podlagi 141. člena ZD (VS RS sodba II Ips 2/1998 z dne 11. 2. 1999).
⁴ VSL sodba in sklep I Cp 1557/2001 z dne 22. 8. 2002 in VSK sklep I Cp 1683/2005 z dne 16. 5. 2006.
⁵ Tako tudi VS RS sklep II Ips 362/2001 z dne 7. 2. 2002 in VSL sodba in sklep I Cp 1557/2001 z dne 22. 8. 2002 (Rok zastaranja pravice zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič se določa po poštenosti posestnika stvari zapuščine).
⁶ VS RS sklep II Ips 171/1998 z dne 28. 1. 1999 in VSK sklep I Cp 1683/2005 z dne 16. 5. 2006.
⁷ Druga in tretja toženka sta zatrjevali zgolj, da sta sami bili dobroverni.
⁸ 132. člen ZD: »Pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti.«