VSL Sodba II Cpg 403/2019

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pravilno glasi:

1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 10324/2018 z dne 15. 2. 2018 se v 1. in 3. točki izreka razveljavi.

2. Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, se zavrne.

3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati pravdne stroške v znesku 428,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 264,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 10324/2018 z dne 15. 2. 2018 pustilo delno v veljavi v 1. odstavku in v celoti v 3. odstavku izreka sklepa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 400,00 EUR in izvršilne stroške v znesku 56,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči deveti dan od vročitve sklepa o izvršbi toženi stranki do plačila, pod izvršbo, medtem ko je navedeni sklep o izvršbi v 1. odstavku izreka razveljavilo za znesek 400,00 EUR in v tem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (1. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške (2. točka izreka).

2Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3Zoper obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Priglasila je pritožbene stroške.

4Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

5Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

6Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je utemeljena.

7Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

8Tožeča stranka ima na podlagi 63., 64. in 65. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju s toženo stranko sklenjeno Pogodbo o izvajanju programa zdravstvenih storitev za obdobje 2013 – 2017 in sicer za izvajanje specialistične zunaj bolnišnične dejavnosti okulistika z ortoptiko, operacije sive mrene in zobozdravstva za odrasle. Tožeča stranka je pri toženi stranki opravila nadzora in zaradi ugotovljenih kršitev toženi stranki izdala dva računa: št. 90223366 z dne 1. 8. 2017 za kršitev na področju zobozdravstvene protetike in št. 90223688 z dne 21. 8. 2017 za kršitev na področju okulistike. Plačilo teh računov terja v tem postopku.

K pritožbi tožene stranke

9Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala plačilo računa izdanega zaradi kršitev na področju zobozdravstvene protetike, zavrnilo pa glede računa izdanega zaradi kršitev na področju okulistike. Kot odločilno je zaključilo, da se utemeljenost izdaje računa št. 90223366 presoja na podlagi Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017, utemeljenost izdaje računa št. 90223688 pa na podlagi Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2016.

10Tožena stranka je v pritožbi utemeljeno sodišču prve stopnje očitala, da v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov za uporabo različne podlage pri presoji utemeljenosti vsakega od spornih računov. Prav tako so po oceni pritožbenega sodišča utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

11Splošni dogovor za pogodbeno leto 2017 velja od dneva podpisa vseh partnerjev oziroma odločitve arbitraže ali sklepa Vlade RS, uporablja pa se od 1. 1. 2017 (67. člen tega dogovora). Med strankama ni sporno, da je bil Splošni dogovor za pogodbeno leto 2017 podpisan oziroma sprejet 21. 6. 2017. Ker 67. člen Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017 svojo veljavo veže na dan sprejetja oziroma podpisa vseh partnerjev in sicer 21. 6. 2017, do tega dne Splošni dogovor za pogodbeno leto 2017 ni veljal in se posledično ne more uporabiti za izvajanje nadzora ter ugotovljene kršitve pred tem datumom.

12Iz ugotovljenih dejstev sodišča prve stopnje izhaja, da sta se oba opravljena nadzora s strani tožeče stranke nanašala na obdobje pred sprejetjem Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017. Tako iz 19. točke izpodbijane sodbe izhaja, da je bil osnutek zapisnika o opravljenem nadzoru dejavnosti okulistike pripravljen 19. 6. 2017, zato se izdani račun št. 90223688 nedvomno nanaša na kršitve ugotovljene pred sprejetjem Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017. Enako je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi glede nadzora na področju dejavnosti zobozdravstvene protetike. V 27. točki izpodbijane sodbe je namreč ugotovilo, da je bila v okviru tega nadzora tožena stranka pozvana, da predloži čakalni seznam v zobozdravstveni dejavnosti za zobno protetiko za obdobje od 1. 1. 2016 do 30. 4. 2017, dne 16. 6. 2017 pa je tožeča stranka že izdelala osnutek zapisnika o opravljenem nadzoru in ugotovljenih kršitvah. Glede na to se tudi račun št. 90223366 nedvomno nanaša na kršitve ugotovljene pred sprejetjem Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017.

13Tožeča stranka se je v svoji trditveni podlagi v dopolnitvi tožbe sklicevala na Splošni dogovor za pogodbeno leto 2016, v pripravljalni vlogi z dne 21. 5. 2018 pa na Splošni dogovor za pogodbeno leto 2017. Glede na zgoraj ugotovljeno dejansko stanje, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za uporabo Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017, saj se je v obeh primerih nadzor nanašal na obdobje pred sprejetjem Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017. Zato je treba utemeljenost obeh izdanih računov presojati na podlagi Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2016, kar je sodišče prve stopnje zmotno storilo le v zvezi z računom št. 90223688. Je pa pravilno presodilo, da na podlagi Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2016 račun, izdan za ugotovljene kršitve, ne more biti utemeljen.

14Skladno s prvim odstavkom 45. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2016 je dolžan izvajalec, ki prekrši pogodbeno obveznost, ZZZS povrniti škodo, ki je s kršitvijo nastala in je ZZZS dokumentiral finančni izdatek, s katerim je bil zaradi tega obremenjen. Če škode ni mogoče utemeljiti z dokumentiranim finančnim izdatkom, ZZZS izvajalcu izreče pogodbeno kazen in izstavi račun v višini 400,00 EUR za vsak primer kršitve.¹ Glede na to bi morala tožeča stranka za utemeljitev svojega tožbenega zahtevka, s katerim je zahtevala plačilo pogodbenih kazni, trditi in dokazati, da ji je (v obeh primerih) s kršitvijo pogodbenih obveznosti tožene stranke nastala škoda.² Nastanka škode pa ni niti zatrjevala. Zato je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 436. člena ZPP). Posledično na druge pritožbene navedbe tožene stranke ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15V posledici spremembe izpodbijane sodbe je bilo treba odločiti tudi o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremembi sodbe, je tožeča stranka v pravdi v celoti propadla, tožena stranka pa v celoti uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene stroške postopka. Pritožbeno sodišče je toženi stranki upoštevaje priglašene stroške in Odvetniško tarifo priznalo: za ugovor zoper sklep o izvršbi 200 točk (tarifna št. 27), za prvo pripravljalno vlogo (odgovor na dopolnitev tožbe) 200 točk (tarifna št. 19), za drugo pripravljalno vlogo 150 točk (tarifna št. 19), za zastopanje na naroku 200 točk (tarifna št. 20), 2 % materialnih izdatkov (tretji odstavek 11. člena Odvetniške tarife – OT), skupaj 765 točk oziroma 351,14 EUR, z 22 % DDV pa 428,38 EUR, ki jih je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje so plačila. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo večkrat priglašene nagrade za poročilo stranki, ki se po tarifni št. 39 prizna le, če gre za samostojno storitev, ki ni zajeta v drugi storitvi, kar v konkretnem primeru ni izpolnjeno. Prav tako iz spisa ne izhaja, da ji je bila za ugovor zoper sklep o izvršbi odmerjena sodna taksa, zato ji pritožbeno sodišče tega stroška ni priznalo.

K pritožbi tožeče stranke

16Glede na zgoraj navedeno v zvezi z veljavnostjo oziroma uporabo Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2016 in 2017, so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje za presojo utemeljenosti obeh izdanih računov uporabiti Splošni dogovor za pogodbeno leto 2017, ker se je le-ta uporabljal od 1. 1. 2017. Kot že rečeno, je treba upoštevaje določbe Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017 kot ključno upoštevati, da je slednji stopil v veljavo, ko je bil podpisan s strani vseh partnerjev oziroma od odločitve arbitraže oziroma sklepa Vlade RS. V konkretnem primeru ni sporno, da je Splošni dogovor za pogodbeno leto 2017 začel veljati 21. 6. 2017 in pred tem za toženo stranko ni veljal oziroma je veljal Splošni dogovor za pogodbeno leto 2016.

17Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da je imela tožeča stranka tudi na temelju Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2016 podlago za izrek pogodbenih kazni. Pritožba je sodišču prve stopnje očitala, da je napačno razlagalo določbo prvega odstavka 45. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2016, ko je zaključilo, da je nastanek škode v takšnih primerih predpostavka za izrek pogodbene kazni. Zatrjevala je, da iz te določbe izhaja, da se pogodbena kazen lahko izreče za vsak primer kršitve, neodvisno od nastanka škode.

18Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, ki je sledilo že zavzetemu stališču v sodni praksi (II Cpg 948/2016). Določba 45. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2016 sicer v drugem stavku omenja „pogodbeno kazen“, za katero po splošnih pravilih Obligacijskega zakonika (OZ) ni potreben nastanek škode. Vendar pri povzetem dogovoru nikakor ne gre za tipično pogodbeno kazen, temveč kazen, ki je dogovorjena za posebne primere kršitev pogodbe oziroma „sui generis“ pogodbeno kazen. Kadar stranki takšno sankcijo dogovorita, se pogoji za obstoj utemeljenosti zahtevka za njeno plačilo presojajo na podlagi pogodbeno dogovorjenih kriterijev oziroma pogojev, določenih v sami pogodbi (ne po določilih OZ o pogodbeni kazni). Prvi stavek prvega odstavka 45. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2016 določa, da je izvajalec, ki prekrši določena določila pogodbe, ZZZS dolžan povrniti škodo, ki je s kršitvijo nastala in je ZZZS dokumentiral finančni izdatek, s katerim je bil zaradi tega obremenjen. Slednji torej definira višino odškodnine, ki jo je izvajalec dolžan plačati ZZZS v primeru, da ob kršitvi nastane škoda, ki jo ZZZS lahko dokumentira s finančnim izdatkom. Nadalje navedeni 45. člen določa, če škode ni mogoče utemeljiti z dokumentiranim finančnim izdatkom, ZZZS izvajalcu izreče pogodbeno kazen v višini 400,00 EUR za vsak primer kršitve in torej tudi za ta primer omenja škodo in sicer škodo, katere višine ni mogoče utemeljiti z dokumentiranim finančnim izdatkom. Jezikovna razlaga citirane določbe torej privede do ugotovitve, da za izrek tako imenovane pogodbene kazni, tožeči stranki mora nastati škoda (II Cpg 948/2016).

19V dokaz svojih trditev, da je zahtevek utemeljen tudi na podlagi določb Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2016, se je tožeča stranka v pritožbi sklicevala na sklep in sodbo VSC I Cpg 49/2016. Gre za pritožbeno novoto, saj se nanjo v postopku na prvi stopnji ni sklicevala in ni pojasnila, zakaj tega brez svoje krivde ni mogla storiti (prvi odstavek 337. člena ZPP). Poleg tega pritožbeno sodišče dodaja, da je VSC v citirani odločbi presojalo utemeljenost izrečene pogodbene kazni za primer, da se pri nadzoru ugotovi, da je izvajalec preveč obračunal zdravstvene storitve, kar (v Splošnem dogovoru za pogodbeno leto 2016 in 2017) ureja drugi odstavek 45. člena, ki ne govori o škodi, kot predpostavki izreka pogodbene kazni. Zato navedena zadeva ni primerljiva z obravnavano zadevo.

20Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo (353. člen ZPP).

Pritožbeni stroški

21Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Toženi stranki je pritožbeno sodišče za pritožbo priznalo nagrado v višini 250 točk in 2 % materialnih izdatkov, skupaj 255 točk oziroma 153,00 EUR, z 22 % DDV pa 186,66 EUR ter sodno takso za pritožbo v znesku 78,00 EUR, vse skupaj 264,66 EUR, ki jih je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni plačati toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Pritožbeno sodišče toženi stranki iz že zgoraj navedenih razlogov (15. točka sodbe) ni priznalo nagrade za poročilo stranki. Prav tako ji ni priznalo nagrade za odgovor na pritožbo tožeče stranke, ker z njim ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča in je bil zato nepotreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Za razliko od Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017, ki govori zgolj o kršitvi, ki nima neposrednih finančnih posledic in ne o škodi (prim. 45. člen).
² Več o tem v točki 18 sodbe.