VSL sodba II Cp 3332/2013

Pritožbi se zavrneta in sodba potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati v roku 15 dni 2.029,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dne 21. 3. 2001 dalje do plačila; višji tožbeni zahtevek (za plačilo še 11.670,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila) je zavrnilo in odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka.

2Zoper sodbo sta obe pravdni stranki vložili pravočasno pritožbo.

3Tožnik se po zakonitem zastopniku pritožuje zoper zavrnilni del sodbe „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlaga, da pritožbeno sodišče, po opravljeni glavni obravnavi, pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe 4. poglavja Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj tožniku na njegov predlog ni zagotovilo začasnega zastopnika, ki mora biti odvetnik in je postopek nezakonito prekinilo. Po pravnomočnem odvzemu poslovne sposobnosti, je kljub opozorilom tožnika, da odločba CSD z dne 6. 2. 2012 še ni dokončna in izvršljiva, nezakonito štelo CSD za tožnikovega zakonitega zastopnika in s tem kršilo 11. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz odločbe Upravnega sodišča RS I U 249/2013 z dne 2. 9. 2013 je razvidno, da CSD ni bil nikoli stalni skrbnik tožnika, zato je sodba nična. Sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 239. člena ZPP, saj tožnika ni zaslišalo, brez obrazložitve pa je zavrnilo tudi njegove pravočasno podane pripombe na izvedensko mnenje in pravočasen predlog za zaslišanje izvedenca ter predlog za postavitev izvedenca ORL. Tožnik je v škodnem dogodku 24. 4. 2008 s temenom glave močno udaril ob betonska tla, kar je povzročilo, da se mu je žična proteza v srednjem levem ušesu premaknila, zato je na levo uho gluh. Izvedenec bi moral sodišču pojasniti tudi uporabo ortopedskega aparata, kronično hripavost in premaknjena vratna vretenca. Sodišče vsega tega ni upoštevalo, kar si je verjetno dovolilo v dogovoru z nezakonitim zastopnikom oziroma tožniku nenaklonjeno direktorico CSD ter s tem poseglo v njegovo ustavno pravico do sodnega varstva iz 23. člena oziroma enakega varstva iz 22. člena Ustave RS. Sodba je v zavrnilnem delu pavšalna. Sodišče je kršilo tudi določbo 12. člena ZPP, saj CSD ni opozorilo, katera pravna dejanja lahko opravi. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik ni dobil udarca v vrat, ampak ga je bivši policist RS, premočno strokovno stisnil za vrat in obenem sunkovito privzdignil, zato od takrat tožnik trpi omejeno gibljivost vratu in kronične bolečine vratu ter kronično hripavost. Od prve poškodbe dne 20. 4. 1988 (pravilno 1998) dalje je bil tožnik nesposoben za delo vse do druge poškodbe z dne 1. 9. 1988 (pravilno 1998), kar je nesporno vidno iz njegovega zdravstvenega kartona, zato je upravičen do dnevne odškodnine za navedeno obdobje. Če bi tožnik pravočasno pridobil ortopedski aparat – štiritočkovno kolensko opornico, do druge poškodbe dne 1. 9. 1988 (pravilno 1998) sploh ne bi prišlo. Brez te kolenske opornice je tožnik še danes nesposoben za dvigovanje kakršnihkoli predmetov težjih od 5 kg in za vse rekreativne dejavnosti. V zvezi s tem je izvedenec le pavšalno navedel, da bi tožnika uporaba opornice le ovirala, kar je neresno. V posledici je sodišče prve stopnje napačno uporabilo tudi materialno pravo.

4Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma sodbo ustrezno spremeni. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da gre tožniku še 16 dni dnevne odškodnine in 6 % invalidnine. Izvedenec je zaključil, da je bil tožnik po prvi nezgodi nesposoben za delo mesec dni, kot tudi po drugi, kar je skupaj 60 dni. Sodišče pa je glede na dejstvo, da je tožena stranka po prvi nezgodi plačala tožniku 14 dni dnevne odškodnine, priznalo tožniku še 16 dni dnevne odškodnine. Takšen zaključek je nepravilen glede na to, da je izvedenec ugotovil, da je bil tožnik nesposoben za delo skupaj 60 dni, tožena stranka pa je izplačala dnevno odškodnino za skupaj 134 dni. Očitno je napačno ocenilo nezmožnost za delo in plačala premalo iz prve nezgode, preveč pa iz druge nezgode, vendar je skupaj gledano, plačala tožniku preveč – 74 dni. Ker je tožnik tožil le na skupno razliko 100 dni dnevne odškodnine, je jasno, da tožniku ne gre še dodatna dnevna odškodnina. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je pri tožniku prišlo do poškodbe sprednje križne vezi levega kolena v prvi nezgodi dne 20. 4. 1998. Izvedenec je na več mestih pojasnil, da ni medicinsko objektivnih dokazov, da je tožnik utrpel poškodbo prednje križne vezi v prvi nezgodi, zato je podal oceno invalidnosti le pogojno. Sodišče je svoj zaključek zgradilo le na domnevi, da je tožnik v prvi nezgodi utrpel poškodbo prednje križne vezi. Zdravstvena dokumentacija izkazuje le udarnino goleni, ne pa poškodbe kolena. Sodišče je napačno povzelo tako izvedensko mnenje kot zdravniško dokumentacijo in posledično zgradilo napačen zaključek, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15.točke 339. člena ZPP. Sodišče je tudi navedlo, da verjame tožnikovim navedbam, da ga je neznana oseba močno brcnila pod koleno, vendar je sodišče to zaključilo le na podlagi tožbenih navedb, brez zaslišanja tožnika ali drugega dokaza, ki bi to potrjeval. Sodišče bi pri dokazni oceni moralo upoštevati tudi navedbo na izvidu dr. Š. z dne 3. 12. 1998, da je imel tožnik pred več leti poškodovano koleno. V posledici napačno ugotovljenega dejanskega stanja, je sodišče napačno uporabilo tudi materialno pravo (919., 942. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR).

5Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožnika:

6Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z nepravilnim zastopanjem tožnika, ki mu je bila s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani N 53/2011 z dne 18. 5. 2012, ki je postal pravnomočen dne 10. 10. 2012, delno odvzeta poslovna sposobnost, in sicer za vse aktivnosti povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki, in o nepotrebnosti prekinitve pravdnega postopka s tem v zvezi. Tožnik je z dnem 10. 10. 2012 izgubil pravdno sposobnost, v pravdi pa ni imel (več) pooblaščenca. Za tak primer ZPP v 1. točki prvega odstavka 205. člena predvideva prekinitev postopka, kar je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito storilo s sklepom z dne 9. 1. 2013 (z ugotovitvijo, da je bil postopek prekinjen z dnem 10. 10. 2012). Prekinjeni postopek se je nadaljeval z dnem, ko ga je zakoniti zastopnik CSD prevzel, to je z dnem 20. 2. 2013 (glej dopis CSD, list. št. 160; sklep o tem je sodišče prve stopnje sprejelo na glavni obravnavi dne 6. 5. 2013). Da je bil v tem trenutku CSD skrbnik tožnika (206. člen v zvezi s 185. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR) izhaja iz odločbe tega centra št. 12211-8/2012-9 z dne 6. 2. 2013 (ki ni bila nikoli razveljavljena). Iz sklepa Upravnega sodišča I U 1249/2013 z dne 2. 9. 2013 ne izhaja, da CSD ni bil nikoli stalni skrbnik tožnika. Iz odločbe (priloga A22) izhaja, da je bil z odločbo z dne 6. 2. 2013, ki je tudi postala dokončna in izvršljiva, CSD postavljen za (stalnega) skrbnika tožniku, pritožbo tožnika zoper to odločbo v zvezi z odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti 12007-14/2013/11 z dne 2. 7. 2013, s katero je odločbo z dne 6. 2. 2013 potrdilo, pa je Upravno sodišče RS s sklepom z dne 2. 9. 2013 (ki ga izpostavlja pritožba) zavrglo.

7Po prvem odstavku 192. člena ZZZDR skrbnik zastopa varovanca, kar pomeni, da je njegov zakoniti zastopnik in je torej CSD tožnika tudi v pravdnem postopku upravičeno zastopal kot njegov zakoniti zastopnik (prvi odstavek 78. člena ZPP). Po pozivu sodišču (s sklepom z dne 28. 5. 2013), je CSD (kot zakoniti zastopnik tožnika) odobril vsa procesna dejanja, ki sta jih v tem postopku do tedaj opravila tožnik in njegov pooblaščenec, odvetnik J. (za katerega pooblastilo s strani tožnika ni bilo izkazano). Nato je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito postopek nadaljevalo z zakonitim zastopnikom tožnika in na naroku 1. 7. 2013 glavno obravnavo tudi zaključilo.

8Glede na vse povedano očitanih kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z zastopanjem tožnika po delnem odvzemu poslovne sposobnosti, sodišče prve stopnje torej ni zagrešilo.

9Neutemeljena je tudi pritožbena navedba o kršitvah določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pri odločanju upoštevalo vsa (odobrena) procesna dejanja tožnika. Tudi vsebinsko je sprejelo njegovo pripombo na izvedensko mnenje, o poškodbi sprednje križne vezi že v dogodku z dne 20. 4. 1998 (pripombe z dne 8. 9. 2008, list. št. 78). Upravičeno pa ni upoštevalo njegovih trditev v vlogi z dne 29. 11. 2008 (list. št. 86) o šumenju in zvenenju v ušesih, kar naj bi bilo prav tako povezano s prvim škodnim dogodkom, saj tožnik v zvezi s tem ni postavil tožbenega zahtevka, tako, da sodišče prve stopnje o tem sploh ni moglo odločati. Dokazni predlog za postavitev „izvedenca ORL“ je bil tako nepotreben in tudi neprimeren, saj je šlo za tako imenovani dokaz v informativne namene, po katerem naj bi sodišče izpeljalo dokaz z izvedencem zato, da bi tožniku šele na ta način izvedel za posamezna pravotvorna dejstva. Ne drži pa pritožbena navedba, da bi tožnik predlagal zaslišanje v postopku postavljenega izvedenca.

10Sodišče prve stopnje je dokazno oceno opravilo v skladu z določbo 8. člena ZPP, ki je tudi dovolj prepričljiva in jo pritožbeno sodišče sprejema, in je tudi očitek o kršitvi določbe 8. člena neutemeljen. Svoje zaključke je sodišče prve stopnje zgradilo tudi na mnenju izvedenca, ki je bilo jasno – udarninske poškodbe, ki jih je tožnik utrpel v nezgodi z dne 20. 4. 1998 niso pustile nobenih posledic na glasilkah ali grlu, pa tudi omejena gibljivost vratu ni posledica tega dogodka, stalna uporaba ortopedskega aparata zaradi poškodbe sprednje križne vezi levega kolena pa bi bila za tožnika celo škodljiva. V tem obsegu tožnik (in kasneje tudi ne njegov zakoniti zastopnik) na mnenje ni imel pripomb, sodišče prve stopnje pa tudi ni imelo utemeljenega razloga, da ne bi verjelo v pravilnost izvedenskega mnenja. Na podlagi povedanega tudi ni bilo potrebno tožnikovo zaslišanje, saj izvedba tega dokaza, ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča. Pravilno in zakonito je zato sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, kolikor se je nanašal na izplačilo zavarovalne vsote za trajno invalidnost zaradi zožanja sapnika, hripavosti, omejene gibljivosti vratu in zaradi stalne uporabe ortopedskega aparata, pa tudi delno iz naslova dnevne odškodnine, zavrnilo.

11Očitek, da sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe 12. člena ZPP (1) je pavšalen, pa tudi neutemeljen. Čim je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožniku delno odvzeta poslovna sposobnost (pred tem je nekaj časa tožnika zastopal strokovni pooblaščenec – odvetnik), je ravnalo v skladu z določbami ZPP s tem v zvezi. V nadaljevanju pa je, kot rečeno, tožnika zastopal zakoniti zastopnik, ki je tudi odobril vsa tožnikova opravljena procesna dejanja. Da bi zakoniti zastopnik zlorabljal pravice in to z namenom škodovati tožniku (11. člen ZPP), pa iz postopka tudi ne izhaja.

K pritožbi toženke:

12Tožnik je imel v času škodnih primerov z dne 20. 4. 1998 in z dne 1. 9. 1998 sklenjeno življenjsko zavarovanje z dodatnim nezgodnim zavarovanjem po polici št. 4015634, katere sestavni del so Splošni pogoji za nezgodno zavarovanje oseb NE-88. Že pred pravdo je toženka iz naslova škodnega dogodka z dne 20. 4. 1998 tožniku priznala zavarovalnino in mu izplačala dnevno odškodnino za 14 dni ter dnevno odškodnino za 120 dni iz naslova škodnega dogodka z dne 1. 9. 1998 ter zavarovalnino za invalidnost v višini 3,3 % zaradi ohlapnosti kolenskega sklepa ter 5 % zaradi poškodbe meniskusa. V pravdnem postopku pa je bilo nato ugotovljeno, da gre tožniku iz prvega škodnega dogodka dnevna odškodnina za 30 dni, iz drugega škodnega dogodka pa prav tako za 30 dni. Pravilno in zakonito je tako sodišče prve stopnje tožniku iz naslova prvega škodnega dogodka pripoznalo še dnevno odškodnino za 16 dni. Ni pravno utemeljeno sklicevanje toženke na dejstvo, da je tožniku skupaj za oba dogodka izplačala dnevno odškodnino za 134 dni, zato tožniku dodatna odškodnina iz tega naslova iz prvega škodnega dogodka, ne gre. Če je toženka iz drugega škodnega dogodka izplačala dnevno odškodnino za 120 dni (čeprav bi bil po ugotovitvah izvedenca tožnik upravičen le do dnevne odškodnine za 30 dni), gre za napačno oceno toženke same, ki gre v njeno breme in na pravilnost odločitve v zvezi s dnevno odškodnino iz prvega škodnega dogodka, ne vpliva.

13Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik izkazal, da je prišlo do poškodbe sprednje križne vezi levega kolena v nezgodi dne 20. 4. 1998, temelji na dokazni oceni, ki je skladna z določbo 8. člena ZPP in je tudi življenjska ter dovolj prepričljiva, da jo pritožbeno sodišče sprejema (primerjaj 18. točko obrazložitve). Tudi po mnenju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da ne bi verjelo tožnikovim trditvam, da je imel težave s kolenskim sklepom že od nezgode 20. 4. 1998 dalje, da pa so se te težave, zaradi nespecifičnosti primera, ugotovile šele kasneje, z artroskopijo, ki je potrdila objektivno staro poškodbo križne vezi. Iz medicinske dokumentacije izhaja tudi, da je tožnik v tej nezgodi utrpel udarec pod koleno (priloga B3), kar pa v skladu s pojasnili izvedenca, lahko pomeni tudi poškodbo sprednje križne vezi. Pravilno in zakonito je zato tožniku iz tega naslova (izplačilo zavarovalnine po Tabeli invalidnosti točka XVIII – golen 202.a) priznalo invalidnino v višini 6 % in mu prisodilo še 1.800,00 EUR.

14Odločitev sodišča prve stopnje je torej materialnopravno pravilna in temelji na pogodbi o sklenjenem življenjskem zavarovanju z dodatnim nezgodnim zavarovanjem v zvezi z 942. in 919. členom Zakona o obligacijskih razmerjih v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika.

15Glede na povedano je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

- - - - - - - - -

(1) Stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, opozori sodišče, katera pravdna dejanja lahko opravi.