942. člen ZOR

Če je toženka iz drugega škodnega dogodka izplačala dnevno odškodnino za 120 dni (čeprav bi bil po ugotovitvah izvedenca tožnik upravičen le do dnevne odškodnine za 30 dni), gre za napačno oceno toženke same, ki gre v njeno breme in na pravilnost odločitve v zvezi s dnevno odškodnino iz prvega škodnega dogodka, ne vpliva.

Tožnikov zahtevek za plačilo zavarovalnine je bil zavrnjen, ker pravilno opozorjen ni zmogel ovreči s splošnimi pogoji dogovorjene domneve o vzročni zvezi med lastno alkoholiziranostjo in nastalo prometno nesrečo.

Kakšen je odstotek invalidnosti, je brez dvoma strokovno vprašanje, na katerega mora odgovoriti sodno izvedenec in njegovo sodelovanje je v tem primeru nujno. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je zaradi neplačila predujma izvedbo tega dokaza opustilo. Ker pa je ugotavljanje stopnje invalidnosti dejansko in tudi strokovno vprašanje, je sodišče prve stopnje spoznavno krizo, ki je posledica pomanjkanja ustreznega strokovnega znanja, utemeljeno pripisalo v škodo tožnika, ki nosi dokazno breme glede v tožbi zatrjevane stopnje invalidnosti.

Plačilo premije za zavarovanje iz naslova plačila življenjskega zavarovanja predstavlja boniteto v zvezi z delovnim razmerjem in tako vir dohodnine skladno s 6. členom ZDoh. Kasnejša pogodba o prenosu pravic iz zavarovalne pogodbe ne vpliva na davčno razmerje, ki je nastalo s sklenitvijo pogodbe in plačevanjem premij.

Dne 30.10.2002 je tožnik devizni znesek spremenil v tolarskega in zahteval zakonite zamudne obresti že od 2.3.1995 dalje. V konkretnem primeru bi zastarale vse obresti, ki so zapadle v plačilo pred 30.10.1999, če jih ne bi tožnik uveljavljal že v tožbi z dne 30.12.1998. Zato mu gredo obresti, tako kot je bilo pravočasno zahtevano, od vložitve tožbe dalje, obresti pred tem datumom pa so, ker so bile prvič uveljavljane šele na obravnavi leta 2002, ko je poteklo več kot tri leta od njihove zapadlosti, že zastarale.

V primeru, ko stranka iz naslova osebnega zavarovanja zahteva zavarovalno vsoto, katere višina je določena že v zavarovalni pogodbi (in torej ni bila določena šele s sodbo), ni mogoče uporabiti načelnega pravnega mnenja občne seje VS RS z dne 26. 6. 2002.

Pogodbeni stranki sta s pogodbo o nezgodnem zavarovanju časovno omejili rok, v katerem upravičenec še lahko uveljavlja izgubo splošne delovne sposobnosti zaradi nezgode. Ker splošni pogoji kot skrajno časovno točko za presojo invalidnosti določajo rok treh let po nezgodi, zavarovanec pa je oba izpaha v letu 2003 utrpel po tem roku, tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Kadar zavarovalno premijo za nezgodno zavarovanje plačuje delodajalec, tedaj zavarovanje krije del njegove odgovornosti, zato oškodovanec ne more imeti pravice iz obeh pravnih temeljev, odškodninskega in zavarovalnega.

Zavarovalnina tožniku gre le za tisto stopnjo invalidnosti, trajne izgube splošnih delovnih sposobnosti po tabeli invalidnosti, ki je v vzročni zvezi z nezgodo, katera je zajeta v zavarovanje ter jih je potrebno razmejiti od posledic, ki lahko predstavljajo tudi določeno izgubo splošne delovne sposobnosti, vendar njihov nastanek ni v vzročni zvezi z nezgodo, temveč z bolezenskim stanjem, to je degenerativnimi spremembami vratne hrbtenice, katere so obstajale pred nezgodo.

Plačilo premije za zavarovanje iz naslova plačila življenjskega zavarovanja predstavlja boniteto v zvezi z delovnim razmerjem in tako vir dohodnine skladno s 6. členom ZDoh. Kasnejša pogodba o prenosu pravic iz zavarovalne pogodbe ne vpliva na davčno razmerje, ki je nastalo s sklenitvijo pogodbe in plačevanjem premij.

Plačilo premije za zavarovanje iz naslova plačila življenjskega zavarovanja predstavlja boniteto v zvezi z delovnim razmerjem in tako vir dohodnine skladno s 6. členom ZDoh.

V skladu s Splošnimi pogoji za nezgodno zavarovanje oseb ni pravilno razlikovanje oz. delitev procenta invalidnosti na del, ki izvira iz poškodbe ter na del, ki izvira iz degenerativnih sprememb.

Tožena stranka je v pogojih zapisala, da navedbe o zdravstvenem stanju zavarovanca niso resnične, prijavljenec ne more uveljavljati pravice do skladove pokojnine zaradi bolezni, ki je ob vstopu v sklad ni navedel. Takšna določba pogojev je lahko le vnaprej dogovorjena pogodbena odškodninska odgovornost, ki ima za posledico pravico tožene stranke, da ne izpolni zavarovalne pogodbe, ko nastane zavarovalni primer. Gre za vnaprej dogovorjeno civilno kazen. Zato mora biti tožniku ta posledica znana, sicer se nanjo tožena stranka ne more sklicevati.

Zavarovalna pogodba, ki je podlaga tožnikovi terjatvi, zajema nezgodno zavarovanje in ničesar drugega, zato je za zastaranje tožbenega zahtevka treba uporabiti določilo 380. člena ZOR, ki specialno ureja vprašanja zastaralnih rokov pri zavarovalnih pogodbah, na uporabo katerega napeljuje tudi določilo splošnih pogojev nezgodnega zavarovanja - NE 94; kljub temu, da sta dve osebni zavarovanji (življenjsko in nezgodno) sklenjeni na eni zavarovalni polici, torej eni zavarovalni pogodbi, gre za dve različni zavarovanji in različne zastaralne roke.

Zavarovalna pogodba ni bila sklenjena, ker ponudba za sklenitev pogodbe ni bila izročena zavarovalnici. Podana je odškodninska odgovornost posrednika, ki je z malomarnim nadzorom nad sodelavci in nad originalnimi obrazci z oznakami zavarovalnice in posrednika, opustil skrbnost, ki je potrebna po običajnih normah obnašanja, ter s tem omogočil C. C., da se je lažno predstavil za njegovega zastopnika in pri tožnici ustvaril vtis, da bo s podpisom ponudbe prišlo do sklenitve zavarovalne pogodbe, vendar te ponudbe ni dostavil zavarovalnici.

Ker je zahtevek naperjen proti zavarovalnici iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja povzročitelja nesreče, ki je njen zavarovanec, je sodišče prve stopnje v tem primeru tudi pravilno uporabilo specialna določila ZOZP. Po tem zakonu pa je krita škoda, ki je povzročena z vozilom le tistim, ki so v škodnem dogodku udeleženi, torej le neposrednim oškodovancem. Posredni ali indirektni oškodovanci, torej osebe, ki niso bile neposredno udeležene v škodnem dogodku, pa imajo pravico uveljavljati odškodninski zahtevek proti zavarovalnici le v primeru, če je tako določeno v ZOZP ali s kakšnim drugim predpisom. V nasprotnem primeru za tožbo proti zavarovalnici niso aktivno legitimirani, saj jim ZOZP ne daje pravne podlage, da bi lahko zahtevali tovrstno povrnitev škode.

Zavarovalni pogoji veljajo kot sestavni del zavarovalne pogodbe ter vežejo stranke, če je zavarovalnica nanje opozorila sklenitelja zavarovanja in mu izročila njihovo besedilo, kar more biti ugotovljeno na polici.

Volja zavarovalnice je bila glede njenih obveznosti izražena v splošnih pogojih za življenjsko in dodatno nezgodno zavarovanje ter v navedeni zavarovalni polici, s podpisom katere je bila zavarovalna pogodba med strankami pogodbe sklenjena (901. člen ZOR). Če zavarovanec meni, da se je z zavarovalnico sporazumel za kakšno drugačno (višjo) zavarovalno vsoto od tako dogovorjene, v resnici pa do sporazuma ni prišlo, gre za nesporazum (63. člen ZOR), ki tožnice ne upravičuje do zahtevka za izplačilo višje zavarovalnine od sporazumno dogovorjene, saj pogodba v tem obsegu spričo z določbo 63. člena ZOR predvidenih posledic nesporazuma sploh ni nastala. Povedano še drugače to pomeni, da je zaveza tožene stranke (zavarovalnice) iz izvensodne poravnave za plačilo zneska, ki presega dogovorjeno zavarovalno vsoto z nateklimi obrestmi zaradi njene zamude s plačilom, brez podlage in da je v tem delu izvensodna poravnava, ki ima naravo pogodbe, nična na podlagi določbe 52. člena ZOR. Vendar tožnica ne more uspešno uveljavljati odškodninske terjatve s sklicevanjem na izjalovitev tistih pričakovanj, katerih možnost nastanka je z obstoječim pravnim redom izključena (glede na nemožnost ustva

Brez pomena je revizijsko sklicevanje na določbe drugega odstavka 1. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb (NE-94), ki sicer res določajo, da se s temi pogoji urejajo razmerja med zavarovalnico in skleniteljem zavarovanja tudi za primer smrti zaradi nezgode. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da "toženka jamči z dodatnim nezgodnim zavarovanjem le za invalidnost in dnevno odškodnino", kar z drugimi besedami pomeni, da zavarovanec v okviru nezgodnega zavarovanja ni imel zavarovanja za primer smrti zaradi nezgode. Tako podvajanje zavarovanj bi bilo tudi nelogično. Zato prvi odstavek 20. člena Splošnih pogojev za življenjsko zavarovanje (ŽZ 93/ATS) določa, kaj je predmet dodatnega nezgodnega zavarovanja: popolna ali delna trajna invalidnost zaradi nezgode in prehodna nesposobnost za delo (ne pa tudi /kar je povsem logično/ smrt).

Pri ugotovljenem nezgodnem zavarovanju je predmet zavarovanja nezgoda, kakor jo opredeljujejo splošni pogoji za nezgodno zavarovanje oseb NE-93. Za nezgodo se po teh pogojih ne štejejo medvretenčna kila, vse vrste lumbalgij, diskopatij in podobnega. Ker torej ne gre za nezgodo, ni obveznosti tožene zavarovalnice.