VSL Sklep Cst 265/2019

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog Republike Slovenija za prisilno likvidacijo družbe O. d. o. o.

2Predlagateljica se je zoper sklep pravočasno pritožila. Navedla je, da uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbi je priložila seznam izvršilnih naslovov ter sklepe o začetku postopka prisilne likvidacije St 001, St 002, St 003, St 004, St 005 in St 006.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa natančno povzelo trditve predlagateljice iz predloga za začetek likvidacijskega postopka. Iz teh izhaja, da je davčni organ v postopku davčne izvršbe ugotovil, da pravna oseba O. d. o. o. dejansko ne posluje; da je bilo zadnje letno poročilo izdano za leto 2013; da je obračun davka pravnih oseb družba nazadnje predložila za leto 2013; da od 5. 1. 2015 dalje v Sloveniji nima odprtega nobenega bančnega računa, direktor družbe pa je tujec in ni dosegljiv. Na podlagi navedenih ugotovitev je zatrjevala, da poslovodstvo družbe ne deluje več kot šest mesecev, kar je razlog za prenehanje družbe. V predlogu pa je še navedla, da je iz uradnih evidenc razvidno, da družba nima premičnega premoženja ter da predlaga, da sodišče nad družbo začne postopek likvidacije.

5Sodišče prve stopnje je upničin predlog kot nedovoljen zavrglo. Svojo legitimacijo je Republika Slovenija v predlogu utemeljila na določbi šestega odstavka 404. člena ZGD-1, ki določa, da v primeru iz devete alineje prvega odstavka 402. člena tega zakona lahko vloži pri sodišču predlog za prisilno likvidacijo družbe poleg oseb iz četrtega odstavka tega člena (upnikov in delničarjev) tudi pristojni organ, ki kršitev ugotovi v postopku nadzora. V deveti alineji prvega odstavka 402. člena ZGD-1 je določeno, da družba preneha, če nima delničarjev ali če ima družba lastne delnice.

6Predlagateljica ni trdila, da družba O. d. o. o. nima družbenikov, ali da ima vse lastne poslovne deleže, zato je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da predlagateljica kot organ nadzora nad izvajanjem zakona (684. člen ZGD-1) ni procesno legitimirana za vložitev predloga za začetek likvidacijskega postopka zaradi nedelovanja poslovodstva družbe.

7Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo tudi določbo tretjega odstavka 404. člena ZGD-1, iz katere izhaja, da lahko v primeru, če poslovodstvo ne deluje več kot šest mesece, vloži na sodišču predlog za prisilno likvidacijo upnik ali vsak delničar (oziroma družbenik¹). V razlogih sklepa pa je ugotovilo, da predlagateljica ni trdila, da je upnica. Navedeno stališče pritožnica izpodbija s stališčem, da že iz njenih trditev o postopku davčne izvršbe izhaja, da je upnica. Pri tem v pritožbi pove, da res ni predložila seznama izvršilnih naslovov, iz katerega je razvidna terjatev do dolžnice. Priložila ga je pritožbi in navedla, da je iz tega seznama razviden tudi dolg dolžnice v višini 2.340,46 EUR. Sodišču prve stopnje očita tudi kršitev 108. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, ker je ni pozvalo, da predlog dopolni.

8Očitana kršitev določb postopka ni podana. Če bi želela predlagateljica utemeljiti svojo legitimacijo za vložitev predloga na statusu upnice in ne nadzornega organa, bi morala vsaj še navesti, da z izvršbo ni bila uspešna. V konkretnem primeru glede na navedbe v predlogu za začetek postopka prisilne likvidacije nad dolžnico, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da bi moralo, če je menilo, da upnica ni nadzorni organ, predlagateljico še pozivati, da dopolni trditve, na podlagi katerih bi lahko zaključilo, da ima predlagateljica, kljub opravljeni davčni izvršbi še vedno neporavnane terjatve do dolžnice. Pritožnica se neutemeljeno sklicuje na kršitev 108. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Če bi sodišče pozvalo predlagateljico, da naj utemelji svojo legitimacijo na statusu upnice, v kolikor je tak status imela ob vložitvi predloga, bi ravnalo v nasprotju z interesi nasprotne stranke, zoper katero je predlagateljica predlagala začetek postopka prisilne likvidacije. Trditev in listin, ki jih je predlagateljica priložila k pritožbi, pa pritožbeno sodišče ni smelo presojati, ker predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, saj pritožnica ni izkazala, da jih ni mogla brez svoje krivde navesti že v predlogu (337. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

9Neutemeljen se zato izkaže pritožničin očitek, da so njene trditve v predlogu zadoščale za začetek likvidacijskega postopka. Njeno sklicevanje na druge primere, v katerih je sodišče na enako obrazložen predlog začelo likvidacijski postopek in zavzemanje, da naj se poenoti taka sodna praksa, ni prepričalo pritožbenega sodišča. Če bi tudi v konkretnem primeru sodišče na podlagi navedb v predlogu začelo postopek, dolžnik pa bi se zoper sklep pritožil, bi pritožbeno sodišče ugotovilo, da predlog ni dovoljen ter da ga je treba zavreči. V primerih, na katere se sklicuje pritožnik, pa ni razvidno, kdaj je bil sklep o začetku likvidacije vročen dolžniku ter ali se je ta v katerem od primerov zoper sklep tudi pritožil.

10Ker pritožnica ni uspela z nobenim pritožbenim razlogom, ni pa niti podana nobena kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

¹ Glej 522. člen ZGD-1.