VSRS Sodba in sklep VIII Ips 434/2008

Revizija, ki jo je vložil tožnik sam, se zavrže.

Revizija, ki je vložena po pooblaščencih, se zavrne.

1Tožnik je bil s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ps 370/98 z dne 5. 12. 2003, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 99/2005 z dne od 1. 4. 2005, razvrščen v drugo kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila od 6. 8. 1996 priznana pravica do razporeditve oz. zaposlitve na svojem delu direktor družbe, z omejitvami ter s polovico polnega delovnega časa, odločitev o pravici in višini nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na delo s skrajšanim delovnim časom ter nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom pa je bila naložena toženi stranki. Le-ta je ugotovila, da tožnik ni nastopil dela s skrajšanim delovnim časom, ter z odločbama št. I – 5024727 z dne 14. 9. 2005 in 30. 12. 2005 odločila, da nima pravice do teh nadomestil. Tožnik izpodbija navedeni odločbi, zahteva priznanje vseh pravic iz naslova ugotovljene invalidnosti druge kategorije, vključno s pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na delo s skrajšanim delovnim časom, ki naj se mu obračuna za obdobje od 6. 8. 1996 do 6. 4. 2001, in izplača v valoriziranih neto zneskih, vendar ne manj kot 683,96 EUR neto mesečno, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nadalje zahteva tudi razliko med plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, in denarnim nadomestilom za primer brezposelnosti, ki ga je prejemal, in sicer naj se mu ta obračuna za obdobje od 2. 5. 1998 do 6. 4. 2001, ter izplača v valoriziranih neto zneskih, vendar ne manj kot 304,22 EUR neto mesečno, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahteva še, da mu tožena stranka iz naslova 5 % znižanja pokojnine zaradi predčasne upokojitve za obdobje od 6. 4. 2001 do 6. 4. 2006 obračuna in plača zneske mesečnih prikrajšanj, vendar ne manj kot 66,77 EUR neto mesečno, ter povrnitev stroškov postopka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Sodišče prve stopnje je vse tožbene zahtevke zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil dve reviziji, eno sam in drugo po svojih pooblaščencih. Po pooblaščencih vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da mu je tožena stranka neutemeljeno zavrnila priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na delo s skrajšanim delovnim časom in nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, saj dejstvo, da nikoli ni delal s skrajšanim delovnim časom ne gre pripisati njegovemu nestrinjanju ali pasivnosti. Na dan, ko mu je bila za nazaj priznana invalidnost II. kategorije, to je 1. 4. 2005, je bil namreč že upokojen in pogojev za priznanje pravice do nadomestil iz objektivnih razlogov ni mogel udejanjiti. Prav tako pa jih zaradi napačne odločitev tožene stranke ni mogel udejanjiti niti v času pred upokojitvijo; tožena stranka mu namreč pravic iz naslova invalidnosti ni priznavala. Meni, da bi moralo sodišče razlikovati med datumom priznanja pravice in datumom odločitve o pravici, kar je za obravnavanja zadeve odločilno. Primera, kot je njegov, Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Ur. l. RS, št. 12/92 in nadaljnji) ne obravnava, izenačevanje njegovega položaja s položajem drugih zavarovancev, ki niso bili razporejeni na drugo ustrezno delo oz. niso delali s krajšim časom od polnega, ker so opustili določena dejanja ali delodajalec ni sledil napotilu tožene stranke, pa je nedopustno in nezakonito. Tožena stranka ga je s tem, ko mu ni priznala statusa invalida, prikrajšala za pravico do dela s polovičnim delovnim časom ter tudi za izplačilo obeh vrst nadomestil. V kolikor bi tožena stranka o njegovi invalidnosti odločila pravilno, mu tudi ne bi moglo prenehati delovno razmerje, saj bi sodil v varovano kategorijo delavcev, in bi lahko delal do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev. Ker mu je tožena stranka zaradi strokovne napake vse to onemogočila, mora, v kolikor ne bo vzpostavljena njegova pravica do vtoževanih nadomestil v zakonsko določenem obsegu, za svoje ravnanje odškodninsko odgovarjati. Odškodninska odgovornost tožene stranke je po njegovem mnenju vzpostavljena s pravnomočnostjo sodbe Ps 370/98. Da so podani vsi elementi civilnega delikta smiselno ugotavlja že sodišče prve stopnje, ki pa kljub temu zaključuje, da napaka za toženo stranko ne more imeti posledic, ker je bila domnevno sanirana. Slednje ne drži, saj za sanacijo napake ne zadošča le papirnata potrditev tožnikovega stališča, pač pa je treba tudi poravnati povzročeno škodo. Poleg moralne satisfakcije je treba priznati tudi materialno. Kasnejša odprava nepravilnosti lahko vpliva le na višino prisojene odškodnine, protipravnosti ter odškodninske odgovornosti, kot je zmotno zaključilo sodišče, pa ne more izključiti. Pravno sredstvo namreč ne predstavlja ekskulpacijskega razloga.

4Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija, ki jo je vložil tožnik sam, ni dovoljena.

6Po določbah tretjega in četrtega odstavka 86. člena ZPP lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima sama opravljen pravniški državni izpit. Ker tožnik ne zatrjuje in ne dokazuje, da ima opravljen tak izpit, njegova revizija ni dovoljena, zaradi česar jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP). Take odločitve ne more spremeniti navedba v reviziji tožnikovih pooblaščencev, naj se revizija, ki jo je spisal osebno tožnik, in njihova revizija obravnavata skupaj. S tako navedbo tožnikova revizija ni postala revizija, vložena po odvetniku.

7Revizija, ki je vložena po pooblaščencih, ni utemeljena.

8Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje.

9Na podlagi določbe prvega 391. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 - Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji) se v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja oziroma za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, na podlagi določbe drugega odstavka 391. člena ZPIZ-1 pa se v teh primerih pravice na podlagi invalidnosti določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti. Glede na takšno prehodno določbo ZPIZ-1 pravno podlago za odločitev predstavljajo določila ZPIZ.

10Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na delo s skrajšanim delovnim časom je sodišče druge stopnje pravilno oprlo na določbo 123. člena ZPIZ. Ta v prvem odstavku omogoča priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu delovnemu invalidu druge in tretje kategorije invalidnosti, ki mu je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu oziroma do dela s skrajšanim delovnim časom, če mu to delo ni bilo zagotovljeno. V drugem odstavku pa določa, da mu ta pravica pripada, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznanju pravice do zaposlitve na drugem ustreznem delu oziroma do dela s skrajšanim delovnim časom, prijavi zavodu za zaposlovanje. Tožnik se, kot je razvidno iz izvedenih dokazov, v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe, s katero so mu bile priznane ustrezne pravice iz invalidskega zavarovanja, ni prijavil zavodu za zaposlovanje. Na zavod za zaposlovanje se je tožnik sicer prijavil 2. 6. 1998, po prenehanju delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov kot trajno presežni delavec, vendar je bilo to v času, ko še ni imel statusa invalida, zato v njegovem primeru tudi ni mogoče uporabiti določb 124. člena ZPIZ. Po določbi 124. člena ZPIZ ima namreč pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu tudi delovni invalid druge in tretje kategorije, ki mu je neodvisno od njegove volje prenehalo delovno razmerje na drugem ustreznem delu, na katero je bil razporejen oziroma mu je bilo preskrbljeno po nastanku invalidnosti, če se v 30 dneh po prenehanju delovnega razmerja prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Revidentu, kot je bilo že povedano, delovno razmerje ni prenehalo kot delovnemu invalidu, ampak zaradi nujnih operativnih razlogov kot trajno presežnemu delavcu, zato zanj ta določba ni uporabljiva, ker sploh ni bil ustrezno razporejen oziroma mu drugo ustrezno delo ni bilo preskrbljeno.

11Glede na določbi 129. in 130. člena ZPIZ je pravilna tudi zavrnitev tožbenega zahtevka za priznanje pravice do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Navedeno odločitev je celovito in po vsebini pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, revizijsko sodišče pa k razlogom izpodbijane sodbe, ki ji pritrjujejo, nima kaj dodati.

12Utemeljeno pa je bil zavrnjen tudi tožnikov odškodninski zahtevek, saj niso bile izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke. Pogoj za odgovornost je civilni delikt, ki je podan, če je nastala (pravno priznana) škoda, če ta izvira iz nedopustnega (protipravnega) ravnanja, če med obojim obstaja vzročna zveza in če obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. V obravnavanem primeru to pomeni, da bi moralo biti ugotovljeno krivdno ravnanje delavcev tožene stranke, ki so odločali o tožnikovi pravici, in da bi moralo biti njihovo ravnanje protipravno. Napake v postopku, pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja. Nezakonitosti (in nepravilnosti) dokončnih odločb tožene stranke ni mogoče enačiti s protipravnostjo kot predpostavko za odškodninsko odgovornost tožene stranke po 154. oz. 172. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadaljnji). Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da pojma protipravnosti ravnanja delavca oz. organa tožene stranke, ki je lahko podlaga za odškodninsko odgovornost po citiranih določbah ZOR, tudi ni mogoče enačiti z razlogi, zaradi katerih je bila izpodbijana upravna odločba v sodnem postopku odpravljena. Ločiti je tudi treba nepravilnosti v postopku, v katerem se splošne pravne norme uporabljajo na konkreten primer, od zakrivljenih nezakonitih ravnanj, ki v danih okoliščinah kršijo dolžno ravnanje do take mere, da je v nasprotju s predpisi - da je torej protipravno (1). Ker morajo biti za nastanek odškodninske odgovornosti vse štiri zgoraj navedene temeljne predpostavke podane kumulativno, v predmetni zadevi pa tožnik ni dokazal niti prve od njih, je bil njegov odškodninski zahtevek že iz tega razloga materialnopravno pravilno zavrnjen. Tudi v primeru, da bi tožnik dokazal nastanek (pravno priznane) škode ter obstoj vzročne zveze, odškodninska odgovornost tožene stranke ne bi bila podana.

13Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava, je revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): Prim. sodbo VS RS VIII Ips 64/2008 z dne 22. 9. 2009.