124. člen ZPIZ

Odločbi sta izdani na temelju prehodne določbe 396. člena ZPIZ-2 ob uporabi 124. člena ZPIZ-92. Po 1. odstavku 396. člena ZPIZ-2, ki velja in se uporablja od 1. 1. 2013 dalje, je uživalcem pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti - invalidom II. ali III. kategorije, uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002 in uživalcem pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti po ZPIZ-1 zagotovljeno, da obdržijo pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljaviti ZPIZ-2. V 2. odstavku 396. člena ZPIZ-2 je eksplicitno določeno, da se nadomestila usklajujejo enako, kot se usklajujejo pokojnine.

Ker je tožnica izrecno uveljavljala pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, revident pa je odločil v tem okviru, in je tudi tožbo na sodišče vložil le za priznanje te pravice, izven tega okvira ni bilo mogoče naložiti revidentu, da glede na njen predlog oziroma tožbo ugotavlja, ali bi ji morda pripadala katera od drugih pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja, ki jih ureja ZPIZ-1.

Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru pri presoji, ali je toženec pravilno tožniku ustavil izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, zavzelo stališče, da je zakonita ustavitev izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu šele takrat, ko je zavarovancu istočasno priznana nova ali drugačna pravica iz naslova invalidnosti. Glede na navedeno je v konkretnem primeru, ne glede na to, da gre za nadomestilo, ki je višje od nadomestila za invalidnost in da so pogoji za pridobitev tega nadomestila v ZPIZ/92 drugačni kot pogoji za pridobitev nadomestila za invalidnost v ZPIZ-1, nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu pravilno ustavljeno z dnem 21. 3. 2011, ker je toženec tožniku pravico do nadomestila za invalidnost priznal od 22. 3. 2011.

Tožnik je pri tožencu v času veljavnosti ZPIZ-1 uveljavljal pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu po ZPIZ/92, ki je ZPIZ-1 ne ureja več, kar je toženec z izpodbijano odločbo zavrnil. Ker toženec o nadomestilu za invalidnost po ZPIZ-1 ni odločal, je sodišče izpodbijani odločbi utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo tožencu, da odloči o nadomestilu za invalidnost.

Prijava brezposelne osebe pri zavodu za zaposlovanje tako v smislu določb 124. člena ZPIZ/92, kot v smislu prvega odstavka 31. člena ZZZPB pomeni, da pristojni zavod za zaposlovanje tako prijavo tudi sprejme.

Iz določbe 3. odstavka 397. člena ZPIZ-1 izhaja, da uživalci pravic iz prvega odstavka lahko pridobijo pravice po tem zakonu, kar pa ne govori o njihovi izbirni pravici, zlasti ne, kadar v času veljavnosti ZPIZ-1 uveljavljajo nove pravice zaradi poslabšanja že ugotovljene invalidnosti. Dolžnost tožene stranke je, da ob ugotovitvi pogojev za priznanje pravic iz naslova zavarovanja o teh pravicah odloča po takrat veljavnem predpisu – ZPIZ-1. Ni sprejemljivo, da bi se v primeru poslabšanja invalidnosti takšnim zavarovancem priznala le ena od pravic po ZPIZ-1, ne pa tudi druge. To sistemsko ne bi bilo sprejemljivo.

Tožnik kot invalid III. kategorije po ZPIZ, ki ni uživalec pravice do nadomestila po ZPIZ, na podlagi zahteve za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev, vložene že v času veljavnosti ZPIZ-1, te pravice ne more uveljaviti, saj je ZPIZ-1 ne pozna več. Ob izpolnjenih pogojih bi lahko uveljavil le katero od nadomestil po ZPIZ-1.

Tožnik je invalid III. kategorije s pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu od 1. 9. 2002 na podlagi prej veljavnega ZPIZ, ni pa uživalec pravice do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo po prej veljavnem ZPIZ. Zato na podlagi zahteve za priznanje pravice do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo, vložene že v času veljavnosti ZPIZ-1, te pravice ne more uveljaviti. Ob ustrezni zahtevi in izpolnjenih pogojih bi lahko uveljavil le eno od pravic po ZPIZ-1, ki pravice do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo ne pozna več.

Ker je tožnik dne 21. 7. 2010, to je v času veljavnosti ZPIZ-1, vložil zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, je toženec z izpodbijano odločbo neutemeljeno odločil o pravici do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugem ustreznem delu po ZPIZ, namesto o pravici do nadomestila za invalidnost po ZPIZ-1.

Tožnica je invalidka III. kategorije invalidnosti s pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami od 20. 11. 1995 dalje, pravica do nadomestila po prej veljavnem ZPIZ pa ji ni bila priznana. Zato lahko na podlagi zahteve, vložene že v času veljavnosti ZPIZ-1, ob izpolnjenih pogojih uveljavi le pravico do nadomestila za invalidnost po ZPIZ-1, ne pa pravice do nadomestila po ZPIZ.

Tožnik je imel ob vložitvi zahteve dne 21. 3. 2006 zakonsko podlago kvečjemu za pridobitev ene od pravic po ZPIZ-1, ki pa nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, kot pravice po tem zakonu, ne pozna več.

Določilo 446. člena ZPIZ-1 od 1. 1. 2003 ni bilo več podlaga za uporabo določb ZPIZ/92 o nadomestilu plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Tožnik je imel ob vložitvi zahteve dne 26. 6. 2006 zakonsko podlago kvečjemu za pridobitev ene od pravic po ZPIZ-1, ki pa nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, kot pravice po tem zakonu, ne pozna več.

Tožnica je zahtevo za priznanje pravice vložila v času veljavnosti ZPIZ-1, ki pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu oziroma nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo ne pozna več. Iz tega razloga toženka ne bi smela odločati, ali gre tožnici ta pravica, ampak bi morala ugotoviti, ali tožnici pripada katera od pravic iz naslova invalidnosti po ZPIZ-1.

O tožnikovi pravici do nadomestila kot invalidu III. kategorije po določbah ZPIZ-1 še ni odločeno, zato ima še nadalje priznano pravico do nadomestila po ZPIZ92, ki mu jo je tožena stranka dolžna tudi izplačevati – vse dotlej, dokler ne bo odločila, ali in v kakšni višini gre tožniku nadomestilo za invalidnost po 94. členu ZPIZ-1.

Tožnikov umik tožbe zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi sam po sebi ne pomeni, da mu je delovno razmerje prenehalo odvisno od njegove volje. Pri odgovoru na vprašanje, kako je tožniku delovno razmerje prenehalo (odvisno ali neodvisno od njegove volje), je sodišče druge stopnje zato utemeljeno upoštevalo razloge, ki so privedli do odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožniku delovno razmerje ni prenehalo kot delovnemu invalidu, ampak zaradi nujnih operativnih razlogov kot trajno presežnemu delavcu, zato zanj določba 124. člena ZPIZ ni uporabljiva. Napake v postopku, pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja.

Pri pravici do nadomestila iz invalidskega zavarovanja, ki ga tožnica kot invalid III. kategorije invalidnosti po določbah prej veljavnega ZPIZ uveljavlja za čas od 1. 10. 2005 do 23. 4. 2007, je treba upoštevati delo, ki ga je tožnica opravljala, preden ji je dne 31. 12. 2004 prenehalo delovno razmerje (do 30. 9. 2005 je prejemala denarno nadomestilo med brezposelnostjo), in za to delo ugotavljati, ali je bilo ustrezno glede na njeno tedanjo delovno zmožnost, kot je bila na podlagi določb ZPIZ ugotovljena v invalidskem postopku v letu 1996. Tožnica v obdobju do 31. 12. 2004 ni uveljavila novih pravic iz invalidskega zavarovanja po ZPIZ-1, tudi v postopku za priznanje novih pravic, uvedenem v letu 2005 po ZPIZ-1, pa ni pridobila novih pravic na podlagi v tem postopku ugotovljene oziroma spremenjene invalidnosti. To pomeni, da ob zato izpolnjenih pogojih pridobi pravico do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo iz 124. člena ZPIZ, ne pa pravice do nadomestila za invalidnost iz 94. člena ZPIZ-1.

Ker je tožnik vložil dve zahtevi za priznanje pravice do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugo ustrezno delo, pa je bila prva (za priznanje od dneva, ko je tožniku delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, dejansko sporazumno prenehalo) z odločbo toženca že zavrnjena, je toženec drugo (za priznanje od dneva, ko bi tožniku sicer z iztekom časa prenehala pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas) pravilno zavrgel, saj se ne dejansko ne pravno stanje zadeve nista spremenila. Ker na podlagi istega dejanskega stanja in iste pravne podlage o tem, ali je tožnik upravičen do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugo ustrezno delo že teče sodni postopek, je potrebno zaradi odločanja o isti pravici tožbo v tem delu zavreči.