391. člen ZPIZ-1

Pogoja starosti in pokojninske dobe za priznanje pravice do starostne in predčasne pokojnine sta določena kumulativno ter morata biti izpolnjena sočasno. Če torej eden izmed določenih pogojev ni izpolnjen, pravice do pokojnine ni mogoče priznati.

Za uporabo pravilne materialne pravne podlage je bistven datum vložitve zahteve za uveljavitev pravice, ne glede na to, da tožnik zahteva priznanje pravice za nazaj. Zato se v reviziji zmotno zavzema, da bi se morala njegova zahteva presojati po določbah ZPIZ in ne po določbah ZPIZ-1. ZPIZ-1 ne pozna več nadomestila plače zaradi čakanja invalida III. kategorije na ustrezno zaposlitev. V obravnavani zadevi ne gre niti za primer, ki ga ZPIZ-1 ureja v 390 členu, saj tožnik ni uveljavil pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev do začetka veljavnosti ZPIZ-1. Tudi določba 391. člena ZPIZ-1 ne pride v poštev, saj se postopek za uveljavljanje te pravice ni začel pred uveljavitvijo ZPIZ-1. naknadno ugotovljeni

Tožnik, invalid III. kategorije s pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu z omejitvami po ZPIZ, ob vložitvi zahteve za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugo ustrezno delo v letu 2011 ni imel zakonske podlage za priznanje te pravice, saj je ZPIZ-1 ne ureja več. Tožbeni zahtevek na priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja je zato neutemeljen.

Ker ZPIZ-1 ne pozna več pravice do nadomestila za čas čakanja, tožnici, invalidki II. kategorije s pravico do dela s skrajšanim delovnim časom, te pravice, kot jo je uveljavljala najprej pri tožencu in nato pred sodiščem, ni mogoče priznati, ne glede na to, ali ji je delovno razmerje prenehalo neodvisno ali odvisno od njene volje.

Ker ZPIZ-1 ne ureja več pravice do nadomestila za čas čakanja, je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku in tožniku to pravico priznalo, zaradi česar o podrednem zahtevku na priznanje pravice do nadomestila za invalidnost kot pravici po ZPIZ-1 sploh še ni odločalo.

Pri tožniku, ki je zmožen v polnem delovnem času opravljati drugo delovno mesto v delokrogu svojega poklica ali drugo ustrezno fizično lažje delo z omejitvami, je podana III. kategorija invalidnosti in ima pravico do premestitve, kljub temu da že ob nastopu dela na zadnjem delovnem mestu oskrbovalca živine za to delo ni bil zmožen, saj je tožnik strokovno usposobljen za obdelovalca lesa in kmetovalca. Invalidnost se namreč ugotavlja glede na zavarovančev poklic, ki po 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1 zajema delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami.

Tožnik kot invalid III. kategorije po ZPIZ, ki ni uživalec pravice do nadomestila po ZPIZ, na podlagi zahteve za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev, vložene že v času veljavnosti ZPIZ-1, te pravice ne more uveljaviti, saj je ZPIZ-1 ne pozna več. Ob izpolnjenih pogojih bi lahko uveljavil le katero od nadomestil po ZPIZ-1.

Tožnik je invalid III. kategorije invalidnosti s pravico do dela na drugem delovnem mestu od 31. 12. 2002 dalje, vendar ni pridobil pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev, zato te pravice na podlagi zahteve z dne 19. 7. 2011 ne more uveljaviti. Ob izpolnjenih pogojih in ustrezni zahtevi bi lahko uveljavil kvečjemu eno od pravic po ZPIZ-1 (nadomestilo za invalidnost), ki pravice do nadomestila plače za čas čakanja ne pozna več.

Kljub temu da je tožnik invalid III. kategorije s pravico do zaposlitve oziroma razporeditve na drugo ustrezno delo vse od leta 1995 dalje, ne more uveljaviti pravice do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugo ustrezno delo po ZPIZ, ker ni bil uživalec nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno delo, zahteva za uveljavitev pravice do nadomestila za čas čakanja pa je bila vložena v času veljavnosti ZPIZ-1, ki te pravice ne pozna več.

Tožnik je invalid III. kategorije s pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu od 1. 9. 2002 na podlagi prej veljavnega ZPIZ, ni pa uživalec pravice do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo po prej veljavnem ZPIZ. Zato na podlagi zahteve za priznanje pravice do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo, vložene že v času veljavnosti ZPIZ-1, te pravice ne more uveljaviti. Ob ustrezni zahtevi in izpolnjenih pogojih bi lahko uveljavil le eno od pravic po ZPIZ-1, ki pravice do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo ne pozna več.

Pravice do nadomestila za invalidnost ni mogoče mešati s pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj.) oziroma predpisih, ki so veljali še pred tem zakonom. Podlaga za priznanje ene in druge pravice ter odmera nadomestil je različna.

Tožnik kot invalid III. kategorije invalidnosti ob vložitvi zahteve dne 5. 2. 2003 ni imel zakonske podlage za pridobitev pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, temveč kvečjemu ene od pravic po ZPIZ-1.

Ker so se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe o zaposlitvi in je tožnik zato odpovedal pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da mu je delovno razmerje prenehalo brez njegove volje oziroma krivde. Kot invalid III. kategorije invalidnosti s pravico do razporeditve na drugo delovno mesto od 31. 12. 1999, ki ni bil uživalec nadomestila po ZPIZ, na podlagi zahteve, vložene dne 20. 10. 2008, lahko uveljavi le pravice po ZPIZ-1 (nadomestilo za invalidnost), ne pa po prej veljavnem ZPIZ (nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo).

Tožnica je invalidka III. kategorije invalidnosti s pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami od 20. 11. 1995 dalje, pravica do nadomestila po prej veljavnem ZPIZ pa ji ni bila priznana. Zato lahko na podlagi zahteve, vložene že v času veljavnosti ZPIZ-1, ob izpolnjenih pogojih uveljavi le pravico do nadomestila za invalidnost po ZPIZ-1, ne pa pravice do nadomestila po ZPIZ.

Tožnik je imel ob vložitvi zahteve dne 21. 3. 2006 zakonsko podlago kvečjemu za pridobitev ene od pravic po ZPIZ-1, ki pa nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, kot pravice po tem zakonu, ne pozna več.

Določilo 446. člena ZPIZ-1 od 1. 1. 2003 ni bilo več podlaga za uporabo določb ZPIZ/92 o nadomestilu plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Tožnik je imel ob vložitvi zahteve dne 26. 6. 2006 zakonsko podlago kvečjemu za pridobitev ene od pravic po ZPIZ-1, ki pa nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, kot pravice po tem zakonu, ne pozna več.

Ker tožnica ni več delazmožna za organizirano pridobitno delo, jo je sodišče pravilno razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do invalidske pokojnine. Zavrnilna odločba tožene stranke glede priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja ni ovira, da zavarovanec ne bi mogel ponovno uveljavljati pravic iz invalidskega zavarovanja.

Tožnik ima na podlagi predloga za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, vloženega v letu 2003, od 13. 11. 2003 dalje, kot invalid III. kategorije invalidnosti s pravico do premestitve, pravnomočno priznano pravico do nadomestila za invalidnost. Ta postopek se je začel in končal še preden je bil zaključen postopek, začet v letu 2000, na podlagi katerega je bil tožnik v letu 2007 za nazaj od leta 2000 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela na drugem delovnem mestu. Toženec je zato tožniku nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugo ustrezno delo utemeljeno priznal le za čas od 5. 10. 2000 do 12. 11. 2003, za priznanje tega nadomestila za čas od 13. 11. 2003 dalje pa ni podlage.

Zneski družinske pokojnine, ki bi morali biti izplačani tožnicam, so izhajali že iz obdobja pred 1. 1. 2000. Tožena stranka je bila v zamudi z njihovim izplačilom brez krivde tožnic, vendar je zakon (drugi odstavek 276. člena ZPIZ-1) posledice takšne zamude v obliki odškodnine v višini zamudnih obresti določil šele s 1. 1. 2000. Zato je bila od uveljavitve te določbe tožena stranka dolžna od skupnega zneska obrokov družinske pokojnine pred 1. 1. 2000, prav od takrat dalje izplačati tožnicam odškodnino v višini obračunanih zamudnih obresti. Zaradi pomanjkanja pravne podlage pa ni bilo razlogov, da bi te zamudne obresti (oziroma odškodnino v takšni višini) obračunali že za obdobje pred 1. 1. 2000.