123. člen ZPIZ

Za uporabo pravilne materialne pravne podlage je bistven datum vložitve zahteve za uveljavitev pravice, ne glede na to, da tožnik zahteva priznanje pravice za nazaj. Zato se v reviziji zmotno zavzema, da bi se morala njegova zahteva presojati po določbah ZPIZ in ne po določbah ZPIZ-1. ZPIZ-1 ne pozna več nadomestila plače zaradi čakanja invalida III. kategorije na ustrezno zaposlitev. V obravnavani zadevi ne gre niti za primer, ki ga ZPIZ-1 ureja v 390 členu, saj tožnik ni uveljavil pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev do začetka veljavnosti ZPIZ-1. Tudi določba 391. člena ZPIZ-1 ne pride v poštev, saj se postopek za uveljavljanje te pravice ni začel pred uveljavitvijo ZPIZ-1. naknadno ugotovljeni

Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru pri presoji, ali je toženec pravilno tožniku ustavil izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, zavzelo stališče, da je zakonita ustavitev izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu šele takrat, ko je zavarovancu istočasno priznana nova ali drugačna pravica iz naslova invalidnosti. Glede na navedeno je v konkretnem primeru, ne glede na to, da gre za nadomestilo, ki je višje od nadomestila za invalidnost in da so pogoji za pridobitev tega nadomestila v ZPIZ/92 drugačni kot pogoji za pridobitev nadomestila za invalidnost v ZPIZ-1, nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu pravilno ustavljeno z dnem 21. 3. 2011, ker je toženec tožniku pravico do nadomestila za invalidnost priznal od 22. 3. 2011.

Tožnik, invalid III. kategorije s pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu z omejitvami po ZPIZ, ob vložitvi zahteve za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugo ustrezno delo v letu 2011 ni imel zakonske podlage za priznanje te pravice, saj je ZPIZ-1 ne ureja več. Tožbeni zahtevek na priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja je zato neutemeljen.

Iz določbe 3. odstavka 397. člena ZPIZ-1 izhaja, da uživalci pravic iz prvega odstavka lahko pridobijo pravice po tem zakonu, kar pa ne govori o njihovi izbirni pravici, zlasti ne, kadar v času veljavnosti ZPIZ-1 uveljavljajo nove pravice zaradi poslabšanja že ugotovljene invalidnosti. Dolžnost tožene stranke je, da ob ugotovitvi pogojev za priznanje pravic iz naslova zavarovanja o teh pravicah odloča po takrat veljavnem predpisu – ZPIZ-1. Ni sprejemljivo, da bi se v primeru poslabšanja invalidnosti takšnim zavarovancem priznala le ena od pravic po ZPIZ-1, ne pa tudi druge. To sistemsko ne bi bilo sprejemljivo.

Tožnik je invalid III. kategorije s pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu od 1. 9. 2002 na podlagi prej veljavnega ZPIZ, ni pa uživalec pravice do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo po prej veljavnem ZPIZ. Zato na podlagi zahteve za priznanje pravice do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo, vložene že v času veljavnosti ZPIZ-1, te pravice ne more uveljaviti. Ob ustrezni zahtevi in izpolnjenih pogojih bi lahko uveljavil le eno od pravic po ZPIZ-1, ki pravice do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo ne pozna več.

Tožnik zahteva priznanje nadomestila za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu za čas od 1. 10. 2001 do 30. 4. 2007, pri čemer zatrjuje, da je zahtevo za uveljavljanje te pravice vložil že v letu 2001. Ker te svoje trditve ni dokazal, sta izpodbijani odločbi tožene stranke pravilni in zakoniti.

Tožniku, ki je bil kot invalid III. kategorije uživalec pravice do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo, je bila ob poslabšanju zdravstvenega stanja priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno. Nato mu je bila z odločbo priznana še pravica do delne invalidske pokojnine, s priznanjem te pravice pa ni bilo več pogojev za uživanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo, zaradi česar je odločitev toženca, da se izplačevanje tega nadomestila plače ustavi, zakonita.

O tožnikovi pravici do nadomestila kot invalidu III. kategorije ni bilo odločeno hkrati oziroma v celoti in sočasno z odločitvijo o (novih) pravicah iz naslova invalidnosti po ZPIZ-1, zato ima še nadalje priznano pravico do nadomestila po ZPIZ92, ki mu jo je tožena stranka dolžna tudi izplačevati – vse dotlej, dokler ne odloči, ali in v kakšni višini gre tožniku nadomestilo za invalidnost po 94. členu ZPIZ-1.

O tožnikovi pravici do nadomestila kot invalidu III. kategorije po določbah ZPIZ-1 še ni odločeno, zato ima še nadalje priznano pravico do nadomestila po ZPIZ92, ki mu jo je tožena stranka dolžna tudi izplačevati – vse dotlej, dokler ne bo odločila, ali in v kakšni višini gre tožniku nadomestilo za invalidnost po 94. členu ZPIZ-1.

Tožniku pravica do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu ni bila priznana za nedoločen čas, ampak samo za posamezne mesece, v katerih se je redno javljal zavodu za zaposlovanje in v katerih se ni mogel javiti iz opravičljivih razlogov. Za čas od 19. 6. 2002, ko se je odjavil iz evidence brezposelnih in se torej ni več javljal na zavodu, mu pravica ni bila priznana, zato vanjo tudi ni moglo biti poseženo.

Tožniku delovno razmerje ni prenehalo kot delovnemu invalidu, ampak zaradi nujnih operativnih razlogov kot trajno presežnemu delavcu, zato zanj določba 124. člena ZPIZ ni uporabljiva. Napake v postopku, pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja.

Pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu je med drugim vezana tudi na pravočasno prijavo na zavodu za zaposlovanje. Razlog, zaradi katerega je prišlo do prekoračitve roka za prijavo, ni relevanten.

Ustavitev izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu v primeru, ko odločitev ni bila sprejeta v postopku z izrednim pravnim sredstvom, v skladu z ustavnimi določbami o prepovedi povratne veljave lahko učinkuje le za naprej, to je od dneva izdaje odločbe dalje. Stranka mora povrnitev stroškov predsodnega postopka zahtevati do izdaje odločbe, sicer pravico izgubi.

Ker je pri tožniku invalidnost nastala pred uveljavitvijo ZPIZ-1, je treba njegov zahtevek za priznanje pravic na podlagi invalidnosti presojati po ZPIZ. Po tem zakonu je kot invalid III. kategorije invalidnosti s pravico do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu izpolnjeval pogoje za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, saj je dopolnil 27 let in 12 dni pokojninske dobe, kot brezposelna oseba pa se je tudi prijavil na zavodu za zaposlovanje.

Zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja so bile tožeči stranki v odločbi z dne 28. 6. 2004 glede na odločbo z dne 28. 6. 1996 še vedno v okviru iste, III. stopnje invalidnosti, določene dodatne omejitve pri delu. Tako ugotovljeno dejansko stanje je potrebno razlagati kot poslabšanje že ugotovljene invalidnosti v smislu določila tretjega odstavka 397. člena ZPIZ-1, kar je narekovalo priznanje pravic tožeči stranki po določbah ZPIZ-1. Tožena stranka je zato utemeljeno izdala odločbe, da z dnem pravnomočnosti odločbe z dne 28. 6. 2004 preneha pravica tožeče stranke do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev in ji priznala in odmerila nadomestilo za invalidnost. Uživalcem pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija) je zagotovljeno varstvo po prejšnjih predpisih (ZPIZ) pridobljenih pravic le ob predpostavki, da je dejansko stanje, ki je bilo podlaga za priznanje teh pravic v času odločanja po ZPIZ, ostalo nespremenjeno ob morebitnem vnovičnem odločanju o pravicah na podlagi preostale delovne zmožnosti po določilih ZPIZ-1.

Odločbe zavoda z dne 7.8.1995, kljub kasnejši pravnomočni razveljavitvi, ni mogoče opredeliti kot protipravno ravnanje v smislu ene od predpostavk odškodninske obveznosti. Temelj za njeno izdajo je predstavljala dne 19.1.1995 vložena pritožba. Ker je bila tožeča stranka s to odločbo uvrščena v III. kategorijo invalidnosti, je bila napotitev v odločbi, naj se po njeni dokončnosti prijavi Zavodu za zaposlovanje zaradi pridobitve denarnega nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev, materialnopravno utemeljena v določilu 123. člena ZPIZ.

O zahtevku tožnika – tujca v zvezi s plačilom nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu je mogoče odločiti ne glede na to, kakšne so njegove pravice glede prebivališča, delovnega dovoljenja ali brezposelne osebe. Če tožnik katerega od teh položajev oziroma pravic nima, to v tem sporu pomeni, da predpisanih pogojev za določeno pravico iz invalidskega zavarovanja pač ne izpolnjuje. Kot predhodno vprašanje ni mogoče uveljavljati zahtevka, da naj sodišče v socialnem sporu odloči o pravici ali pravnem razmerju, o katerem sploh še ni bilo odločeno pred pristojnim organom oziroma tožnik takega postopka sploh ni začel.

Glede na izvedeniške ugotovitve je prišlo pri tožniku po izdaji sporne odločbe do razvoja psihotravmatske motnje, ki je skupaj z drugimi posledicami poškodbe v letu 2004 privedla do izgube delovne zmožnosti za pridobitno delo. Takšna sprememba v zdravstvenem stanju lahko pomeni podlago za spremembo tožnikovih pravic iz invalidskega zavarovanja, ki v skladu z 2. odstavkom 186. člena ZPIZ lahko velja za naprej, ne more pa vplivati na zakonitost izdaje sporne invalidske odločbe, ki je bila izdana več let pred nastankom in ugotovitvijo te spremembe zdravstvenega stanja. Pravice na podlagi spremenjenega zdravstvenega stanja mora tožnik najprej uveljavljati pri toženi stranki (Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje).

Tožnik - invalid III. kategorije nima pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, ker se v skladu z 2. odstavkom 123. člena ZPIZ ni prijavil Zavodu za zaposlovanje v roku 30 dni po izdaji in prejemu dokončne odločbe o priznanju pravice do dela na drugem ustreznem delu. Na presojo, da pogoj prijave Zavodu za zaposlovanje v predpisanem roku ni bil izpolnjen, ne vpliva dejstvo, da je tožnik tujec in da se brez veljavnega delovnega dovoljenja niti ni mogel prijaviti Zavodu za zaposlovanje, prav tako pa na to presojo ne vpliva kasnejša prijava tožnika Zavodu za zaposlovanje po pridobitvi osebnega delovnega dovoljenja.

Dokler delodajalec delavcu - invalidu ne zagotovi drugega ustreznega dela v skladu z dokončno invalidsko odločbo, mu mora plačevati nadomestilo plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo, delavec - invalid pa v tem času ni neopravičeno odsoten z dela.