VSK Sodba II Kp 26198/2016

I. Pritožbi zagovornikov obtoženega B. B. in okrožne državne tožilke se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženi B. B. je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v znesku 360,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obtoženega B. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po petem v zvezi s tretjim in drugim odstavkom 201. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je, na podlagi petega odstavka 201. člena KZ-1, določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in sodno takso, ki jo je odmerilo v višini 240,00 EUR.

2Zoper sodbo so se pritožili zagovorniki obtoženega B. B. in okrožna državna tožilka. Zagovorniki obtoženega B. B. navajajo, da vlagajo pritožbo iz pritožbenih razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki 370. člena ZKP, ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Okrožna državna tožilka navaja, da vlaga pritožbo iz razlogov po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP - zaradi kršitve kazenskega zakona, in po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 374. člena ZKP - zaradi odločbe o kazenski sankciji, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženo pravno osebo K. d.o.o. spozna za odgovorno za kaznivo dejanje, ki ga je bila obtožena, in ji izreče ustrezno kazensko sankcijo, ter obtoženemu B. B. izreče nepogojno zaporno kazen v višini že določene zaporne kazni.

3Na pritožbo okrožne državne tožilke so odgovorili zagovorniki obtoženega B. B. in zagovornica obtožene pravne osebe K. d.o.o., M. P. K., odvetnica v L., in predlagali njeno zavrnitev, na pritožbo zagovornikov obtoženega B. B. pa je odgovorila okrožna državna tožilka in prav tako predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5V nasprotju z zagovorniki obtoženega B. B. pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, ko je obtoženca spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene je sodišče prve stopnje vse izvedene relevantne dokaze, vključujoč zagovor obtoženca, analiziralo skladno z načelom proste presoje dokazov, uzakonjenem v prvem odstavku 18. člena ZKP in drugem odstavku 355. člena ZKP, torej je analiziralo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, in na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne zaključke glede objektivnih in subjektivnih elementov obravnavanega kaznivega dejanja, ki jih je tako prepričljivo obrazložilo, da jih nestrinjanje pritožnikov z njimi in podajanje svoje subjektivne dokazne ocene ne moreta omajati.

6Pritožniki pod videzom t.i. protispisnosti iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP izražajo nestrinjanje z dokazno oceno izpovedb zaslišanih delavcev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, in ponujajo svojo dokazno oceno teh izpovedb. Vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje navedene izpovedbe pravilno ocenilo in svojo presojo tudi prepričljivo obrazložilo (točka 7 obrazložitve izpodbijane sodbe). Trditev pritožnikov, s katero utemeljujejo lastno dokazno oceno, da je do delovne nesreče prišlo pri izvajanju varovalnih ukrepov, je v nasprotju z izvedenimi dokazi, ki brez dvoma kažejo, da razen opozoril na nevarnost svetlobnih jaškov drugih varnostnih ukrepov ni nihče niti omenjal niti uporabljal, kot je prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje (prav tam). Pri tem okoliščina, ki jo izpostavljajo pritožniki, da so bili na objekt pripeljani plohi, ni odločilna. Pritožniki nadalje zatrjujejo, da obtožencu očitano protipredpisno ravnanje ni bilo v vzročni zvezi s padcem oškodovanca, temveč je vzročno zvezo pretrgalo ravnanje oškodovanca, ki se je v nasprotju z izrecnimi navodili in opozorili obtoženca oddaljil od kraja, kjer so se kritičnega dne izvajala dela in kjer je bilo za varnost ustrezno poskrbljeno, pri čemer se je oškodovanec oddaljil zato, ker se je pogovarjal po mobilnem telefonu, nevarnost takega ravnanja pa bi morala biti jasna vsakemu povprečnemu človeku. V nasprotju s trditvijo pritožnikov je sodišče prve stopnje presodilo navedeno ravnanje oškodovanca in ugotovilo, da predstavlja prispevek oškodovanca k delovni nesreči, kar je upoštevalo pri izreku kazenske sankcije (točka 10 obrazložitve izpodbijane sodbe), nikakor pa ne izključuje obtoženčeve odgovornosti za očitano kaznivo dejanje. Če bi obtoženec kot odgovorni vodja del skladno s predpisi pred pričetkom del poskrbel za označbo in pokritje vseh svetlobnih jaškov s pohodnimi ploščami in za zavarovanje pred padcem z višine oziroma v globino, do padca delavca skozi streho ne bi prišlo. Okoliščine, da naj bi imel tudi delavec, ki je v delovni nesreči padel skozi streho, opravljen izpit s področja varnosti in zdravja pri delu in bil usposobljen za delo na višini ter da bi lahko oziroma bi moral odkloniti delo, če bi ocenil da za varnost ni ustrezno poskrbljeno, še ne pomenijo, da je s tem obtoženec razbremenjen obveznosti in odgovornosti za nastalo nesrečo. S pritožnikom se prav tako ni mogoče strinjati, da smrt oškodovanca ni v vzročni zvezi s poškodbami, ki jih je utrpel pri padcu. Po navedbah pritožnikov naj bi bila vzročna zveza pretrgana zaradi malomarnostnega zdravljenja. V tej zvezi pritožniki sodišču prve stopnje očitajo še, da ni ugodilo dokaznemu predlogu obrambe za postavitev drugega izvedenca sodno-medicinske stroke. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje postavljenega izvedenca sodno-medinske stroke utemeljeno ocenilo kot popolno in prepričljivo ter mu dalo pravi pomen in na tej podlagi obrazloženo presodilo, da je vzročna zveza med nastankom poškodb v obravnavanem dogodku, njihovih posledic v toku zdravljenja in nastopom smrti oškodovanca podana, predlog za postavitev novega izvedenca pa utemeljeno zavrnilo, kar je v sodbi tudi tehtno obrazložilo (točka 2 in 6 obrazložitve). Zato v tej zvezi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen in ni podana uveljavljana kršitev 29. člena Ustave RS. Prav tako pritožbene navedbe ne nudijo nobene tehtne podlage za pomisleke o subjektivnem elementu obravnavanega kaznivega dejanja, kot je ugotovljen in utemeljen v izpodbijani sodbi (točka 9 obrazložitve). Kot določa drugi odstavek 3. člena ZKP, sme sodišče obsoditi obtoženca samo, če je prepričano o njegovi krivdi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje za tako prepričanje imelo podlago v izvedenih dokazih. Razlogi izpodbijane sodbe tudi niso pomanjkljivi, saj vsebujejo konkretne, jasne, medsebojno skladne in prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, to je tistih, na podlagi katerih je sodišče zaključevalo o obstoju kaznivega dejanja in kazenski odgovornosti obtoženca. Zato tudi pritožbeno uveljavljena kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

7Ob preizkusu pritožbenih navedb okrožne državne tožilke v smeri pritožbenega razloga zaradi odločbe o kazenski sankciji in preizkus po uradni dolžnosti v smislu 386. člena ZKP (pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji) je pritožbeno sodišče ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter je obtožencu za obravnavano kaznivo dejanje izreklo primerno kazensko sankcijo, to je pogojno obsodbo, v okviru katere je določilo primerno zaporno kazen, primerna je tudi preizkusna doba. Pri tem je pravilno ovrednotilo samo težo očitanega kaznivega dejanja. Pravilno je presodilo, da ravnanje oškodovanca, ki se je, kljub izrecnemu opozorilu obtoženca na nevarnost, v času delovne nesreče nahajal na kraju, kjer se dela niso izvajala, predstavlja prispevek oškodovanca k delovni nesreči, to je pravilno upoštevalo pri izreku kazenske sankcije. Okrožna državna tožilka ima prav, da je bila prisotnost podizvajalcev posledica odločitve obtoženca kot direktorja družbe K. d.o.o., ki je edina podpisala pogodbo z naročnikom, zato je sodišče prve stopnje to okoliščino nepravilno upoštevalo kot olajševalno, vendar bi bila tudi brez upoštevanja te okoliščine ravno tako izrečena pogojna obsodba. Zato v odločbo o kazenski sankciji ni bilo potrebno poseči.

8Okrožna državna tožilka neutemeljeno izpodbija tudi presojo sodišča prve stopnje, da dejanje, kot se očita obtoženi pravni osebi K. d.o.o., po zakonu ni kaznivo dejanje. Pritožnica navaja, da je obtoženec pri storitvi kaznivega dejanja nastopal v vlogi direktorja družbe K. d.o.o.. Družba ni imela organa nadzora, obtoženec je bil njen edini direktor. Pravne osebe nimajo lastne volje, njihovo vstopanje v pravna razmerja pa je v celoti odvisno od volje poslovodstva. V primerih, ko je poslovodja le eden, je zato poslovanje pravne osebe v celoti odvisno od njegove volje. Zaradi navedenega zakon izenačuje meje krivde poslovodje s kazensko odgovornostjo pravne osebe, saj je ravnanje storilca kot fizične osebe (ki se izrazi v njegovi krivdi) enako njegovemu ravnanju v imenu in za račun pravne osebe. Navedeno ZOPOKD izrecno ureja v četrtem odstavku 5. člena. Drugačno tolmačenje te določbe bi v primerih, ko ima družba le enega poslovodjo in je kaznivo dejanje storjeno iz malomarnosti, pomenilo samodejno izključitev njene kazenske odgovornosti, za kar pa ni videti vzdržnega argumenta. V konkretnem primeru se obtoženi pravni osebi očita, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v njenem imenu, na njen račun in v njeno korist. Izrecno je opisano, da je bil obtoženec direktor družbe in da razen njega v družbi ni bilo drugega organa, ki bi ga vodil ali nadziral. S tem je v izreku obtožnice podlaga za njeno kazensko odgovornost v celoti opisana.

9Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da obtoženi pravni osebi očitano dejanje po zakonu ni kaznivo dejanje, in za to podalo razumne in prepričljive razloge (točka 13 in 14 obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker pritožnica zgolj ponavlja lastna pravna stališča, na nesprejemljivost katerih je opozorilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ne navaja pa nobenih novih ali dodatnih argumentov, ki bi terjali dodatno razlago, se pritožbeno sodišče na tehtno prvostopenjsko argumentacijo v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona tako ni podana.

10Glede na vse povedano pritožbena izvajanja zagovornikov obtoženega B. B. in okrožne državne tožilke niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče njuni pritožbi na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

11Ker obtoženec s pritožbo svojih zagovornikov ni uspel, je v skladu z 98. členom ZKP, v zvezi s 95. členom ZKP, dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso v znesku 360,00 EUR (tarifna številka 7122 Zakona o sodnih taksah-ZST-1).