201. člen KZ-1

Ker je obdolženi kljub izrečenim ukreom prepovedi približanja oškodovanki, z nasiljem nadaljeval, oz. ga celo stopnjeval, zato je pripor neogibno potreben za varnost ljudi (zlasti oškodovanke).

Glede obstoja utemeljenega suma ter vse dokaze, na katerih niti iz pritožbenih trditev niti iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi po pravnomočnosti obtožnice nastale nove okoliščine, ki bi lahko kakorkoli vplivale na zaključek o obstoju utemeljenega suma. Tako ni mogoče pritrditi stališčem zagovornikov obtoženih v delu, kjer izhajajo iz lastne ocene zbranih dokazov, da glede na predloženo dokazno gradivo ni podan utemeljen sum storitve očitanih kaznivih dejanj, saj je le ta bil s pravnomočnostjo obtožnice potrjen. Objektivne okoliščine - teža, način in okoliščine izvrševanih kaznivih dejanj, ki predstavljajo najtežja in družbeno najbolj zavržna kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost, kot tudi subjektivne okoliščine, ki so oprte predvsem na negativne osebnostne lastnosti obtožencev, ter okoliščine v katerih so bila kazniva dejanja storjena, ki predstavljajo globoke in trajne posege v spolno integriteto in nedotakljivost mladoletne osebe, so po presoji sodišča druge stopnje nedvomno podane. Zato vse ugotovljene okoliščine razumno utemeljujejo pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je pri navedenih obtožencih podana realna in konkretna ponovitvena nevarnost.

Do pripomb na izvedensko mnenje se mora sodišče opredeliti in navesti, zakaj niso utemeljene oziroma zakaj dodatna pojasnila, ki jih zahteva stranka, niso potrebna, ter zakaj ni potrebno dodatno zaslišanje izvedenca. V obravnavanem primeru, ko izvedensko mnenje odločilno vpliva na presojo sodišča in ko delo izvedencev predstavlja bistveni del dokaznega postopka, sodišče stranke ne sme prikrajšati za možnost, da izvedensko mnenje učinkovito preizkusi. Tudi za dokaz z izvedencem velja razpravno načelo iz 7. člena ZPP. To pomeni, da mora stranka v dokaznem predlogu navesti pravno relevantno dejstvo, ki ga želi s pomočjo izvida in mnenja izvedenca dokazati (212. člen ZPP). Četudi iz mnenja izvedenca izhajajo določena druga dejstva, ta ob izostanku ustrezne trditvene podlage tožbe ne morejo biti upoštevana.

Iz navedenih razlogov, ko torej dokazi izvedeni in zbrani v preiskavi predstavljajo zadostno podlago za utemeljen sum, da sta obdolženca očitano kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu storila, kar pomeni, da možnost obsodilne sodbe ni izključena, je pritožbeno sodišče o ugovorih zagovornikov obdolžencev odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

Ker je bila pritožba vložena le v korist obdolženca, je bilo sodišče prve stopnje v novem sojenju vezano na prepoved spremembe na slabše (385. člen ZKP). Slednja pa onemogoča v novem sojenju spremeniti pravno opredelitev kaznivega dejanja in kazensko sankcijo v obdolženčevo škodo ter, po pravni teoriji in ustaljeni sodni praksi, tudi ugotovitev slabšega, neugodnejšega dejanskega stanja za obdolženca. Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu po drugem odstavku 201. člena KZ-1 je nepravi delictum proprium in ga lahko stori le oseba, ki je odgovorna za varnost in zdravje pri delu v rudnikih, tovarnah, delavnicah, na gradbiščih in drugih delovnih krajih.

Oseba, odgovorna za varnost in zdravje pri delu, ni nujno le delodajalec, temveč je to lahko tudi druga oseba, ki bi morala v delovnem procesu zagotoviti varne delovne pogoje. Tako je tudi v skladu s sodno prakso odgovorna oseba v smislu drugega ostavka 201. člena KZ-1 lahko na primer strokovni sodelavec, pooblaščen za področje varnosti pri delu, ali pa vodja del na delovišču, vodja gradbišča, vodja strojne delavnice, torej oseba, pooblaščena za vodenje določenega obrata. Vendar pa mora biti takšen prenos pooblastil na področju varnosti in zdravja pri delu konkretno ugotovljen oziroma izkazan. V obravnavanem primeru delodajalec oškodovanca svoje odgovornosti na področju varnosti pri delu - vsaj ne z notranjimi delovnopravnimi akti - ni razdelil in ustrezno prenesel na svoje delavce, konkretno na obdolženca. Nadalje pa takšen prenos pooblastil ni razviden niti iz njunih pogodb o zaposlitvi niti na to ne nakazujejo drugi izvedeni dokazi. Dokazni postopek ni izkazal, da bi bile na obdolženca dejansko prenesene zadolžitve na področju varnosti in zdravja pri delu in da bi bila obdolženca v času nezgode odgovorni osebi v smislu določbe drugega odstavka 201. člena KZ-1.

Za presojo izpolnjenosti krivdne odgovornosti obdolženega A. A. v primeru opustitvenega kaznivega dejanja, ne zadošča le ugotovitev, da ni ravnal skladno s predpisi in varnostnimi ukrepi, ki so navedeni v izreku napadene sodbe, temveč je treba ob tem odgovoriti tudi na vprašanje ali je to posledico mogoče objektivno pripisati obdolženemu A. A., torej ali je podana dejanska vzročna zveza med njegovim ravnanjem in nastalo posledico ter ali je ta zveza v pravnem in vrednostnem smislu bistvena.

Obtoženec je državljan Kosova, kjer ima prijavljeno tudi stalno bivališče. Začasno bivališče naj bi imel prijavljeno nekje v bližini R.v Republiki Hrvaški, vendar podrobnejšega naslova ni vedel. Zagovornik v zvezi s tem v pritožbi navaja, da mu je bila na Hrvaškem izdana delovna viza, kakor tudi to, da ima v Republiki Sloveniji sorodnike (to naj bi bila neka D.B.), ki da lahko zagotovi, da obtoženec ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta obe te dve okoliščini premalo tehtno jamstvo, da bi obtoženec v primeru izpustitve na prostost v naši državi ostal in tako počakal na takšen ali drugačen izid kazenskega postopka. Nenadzorovano prehajanja državnih meja namreč pomeni ogrozitveni faktor za pravni red vsake države, zlasti pa to velja za sedanje pogoje pandemije COVID- 19, ko pomeni izvrševanje kaznivih dejanj, povezanih z ilegalnim prehajanjem državnih meja tudi grožnjo za zdravje ljudi, zaradi česar se pripor izkaže tudi kot sorazmeren ukrep.

Dejansko stanje glede zaključka sodišča prve stopnje, da je bil obtoženi odgovorna oseba za vodenje gradbenih del na kraju, kjer je prišlo do nesreče ter glede očitka, da obtoženec ni poskrbel za zavarovanje gradbišča, varnostno opremo in da je dovolil delavcem, da mečejo tramove na prostor, ki ni bil zavarovan.

Za odločitev ni bistvena okoliščina, da tožnik kritičnega dne ni bil razporejen na delo na trosilcu, zato ni bil dolžan pomagati pri praznjenju jumbo vreč. Tak način dela, ko so tudi drugi sodelavci pomagali pri polnitvi trosilca, se je pri toženi stranki stalno izvajal. Glede na to tožniku ni mogoče očitati izključne krivde za nastalo škodo oziroma da bi soprispeval k nastanku škode. Bistveno je, da tožnik ni predhodno dobil ustreznih navodil za varno delo, niti ustnih niti pisnih, kar je bilo pravnomočno ugotovljeno v kazenskem postopku. Ker je tožena stranka dopuščala takšno opravljanje dela, ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moral tožnik za rezanje jumbo vreče uporabiti srp z daljšim ročajem. Uporaba krajšega kuhinjskega noža torej ne pomeni sokrivde tožnika za nastalo škodo.

Očitano kaznivo dejanje po drugem odstavku 201. člena KZ-1 je glede storilca posebno kaznivo dejanje (nepravi delictum proprium), ki ga lahko izvrši le oseba, ki je odgovorna za varnost in zdravje pri delu v skladu z ustreznimi predpisi. Določbe področnih zakonov kot dopolnilnih predpisov blanketne norme drugega odstavka 201. člena KZ-1 (Zakon o varnosti o zdravju pri delu (ZVZD-1), Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) in Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih) nalagajo dolžnostna ravnanja zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu izvajalcu del, torej delodajalcu, ki izvaja gradbena ali druga dela iz I. priloge Uredbe in zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi (2. točka 3. člena ZVZD-1). Golo vložnikovo nestrinjanje z razlogi pritožbenega sodišča, s katerimi je zavrnilo relevantne pritožbene navedbe in pritrdilo pravni presoji sodišča prve stopnje, ne more predstavljati substanciranega uveljavljanja procesne kršitve in kršitve obsojenčeve pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS.

Storilka kaznivega dejanja iz drugega odstavka 201. člena KZ-1 je lahko le oseba, ki je odgovorna za varnost in zdravje pri delu. Sodišče se je zadovoljilo z ugotovitvijo, da je bila ena od zadolžitev obdolženca, sicer tehničnega direktorja družbe, tudi "nadzor nad sredstvi za varnost pri delu in nadzorovanje postopkov v zvezi s tem". Kakšne vrste nadzor sta imela v mislih delodajalec in obdolženec, v kakšnem obsegu in nad katerimi sredstvi, sodišče ni ugotavljalo, konkretna določba obdolženčeve pogodbe o zaposlitvi pa je tako splošna, da je ni mogoče razlagati v smeri, da je bila na obdolženca z njo prenesena odgovornost za varnost in zdravje pri delu na konkretnem delovnem kraju.

Neobstoječ blanketni predpis je bil v opis kaznivega dejanja zapisan že v obtožnici Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 13. 8. 2012, številka Kt/1/2211/07, in pozneje, tekom kazenskega postopka te napake pristojni državni tožilec z ustrezno spremembo obtožbe ni odpravil. Določeno dejanje je sicer še vedno kaznivo, če v njegovem opisu ni navedena pravilna označba blanketne norme, a se v tem primeru zahteva, da je iz samega opisa popolnoma jasno, kakšna je vsebina te blanketne norme, ki storilcu prepoveduje oziroma zapoveduje določeno ravnanje. Iz opisa predmetnega kaznivega dejanja pa ni razvidno, da bi ta vseboval delodajalčevo dolžnostno ravnanje iz prvega in tretjega odstavka 61. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme in sicer: da mora preprečiti uporabo delovne opreme, ki nima predvidenih varnostnih naprav (prvi odstavek) in da mora zagotoviti, da varnostna naprava na delovni opremi, ki jo delavec uporablja, ni izključena (tretji odstavek). Opis dogodka, naveden v izreku sodbe, ki je predmet presoje, je po ustaljeni sodni praksi razumljiv in omogoča presojo, ali so v njem navedena vsa dejstva in okoliščine, ki so znake kaznivega dejanj

Kaznivo dejanje ogrožanje varnosti pri delu po drugem, tretjem in petem odstavku 201. člena KZ-1, kot se očita obdolženemu M.H., in kaznivo dejanje povzročitev nevarnosti pri gradbeni dejavnosti po prvem, drugem in četrtem odstavku 315. člena KZ-1, kot se očita obdolženi P.Ž.S., sta tipični blanketni kazenskopravni normi, zato mora opis kaznivega dejanja vsebovati tudi navedbo in konkretizacijo zakonskega znaka, določenega v dopolnilni normi, na katero se blanketna dispozicija sklicuje. Pri kaznivem dejanju ogrožanje varnosti pri delu je to kršitev ustreznih predpisov ali tehničnih pravil o varnostnih ukrepih, pri kaznivem dejanju povzročitev nevarnosti pri gradbeni dejavnosti pa kršitev predpisov ali splošno priznanih tehničnih pravil o gradbenih delih.

Pritožniki zatrjujejo, da obtožencu očitano protipredpisno ravnanje ni bilo v vzročni zvezi s padcem oškodovanca, temveč je vzročno zvezo pretrgalo ravnanje oškodovanca, ki se je v nasprotju z izrecnimi navodili in opozorili obtoženca oddaljil od kraja, kjer so se kritičnega dne izvajala dela in kjer je bilo za varnost ustrezno poskrbljeno, pri čemer se je oškodovanec oddaljil zato, ker se je pogovarjal po mobilnem telefonu, nevarnost takega ravnanja pa bi morala biti jasna vsakemu povprečnemu človeku. V nasprotju s trditvijo pritožnikov je sodišče prve stopnje presodilo navedeno ravnanje oškodovanca in ugotovilo, da predstavlja prispevek oškodovanca k delovni nesreči, kar je upoštevalo pri izreku kazenske sankcije, nikakor pa ne izključuje obtoženčeve odgovornosti za očitano kaznivo dejanje. Če bi obtoženec kot odgovorni vodja del skladno s predpisi pred pričetkom del poskrbel za označbo in pokritje vseh svetlobnih jaškov s pohodnimi ploščami in za zavarovanje pred padcem z višine oziroma v globino, do padca delavca skozi streho ne bi prišlo. S pritožnikom se prav tako ni mogoče strinjati, da smrt oškodovanca ni v vzročni zvezi s poškodbami, ki jih je utrpel pri padcu. Po naved

Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu po drugem odstavku 201. člena KZ-1 lahko stori vsaka oseba, ki bi v delovnem procesu morala zagotoviti varne delovne pogoje in ne le delodajalec osebe, ki se pri delu poškoduje.

Navedeni določbi tako na splošno predpisujeta obveznost delodajalca, da zagotovi varnost in zdravje pri delu. Varno ravnanje s konkretnimi opaži pa je določeno v 5. točki Programa. Po presoji Vrhovnega sodišča navedeni predpisi in splošno priznana tehnična pravila skupaj predstavljajo dopolnilno normo blanketne določbe iz drugega odstavka 201. člena KZ-1, ki določa varno deponiranje opažev oziroma onemogočanje približevanja nepravilno deponiranim opažem. Obravnavano kaznivo dejanje je pravo opustitveno kaznivo dejanje1, pri katerem gre 1) za opustitev dolžnosti odgovorne osebe za postavitev, delovanje in brezhibnost varnostnih naprav ter 2) za opustitev drugih oblik varnostnih ukrepov, ki se zahtevajo po predpisih ali tehničnih pravilih. Sodišči sta ugotovili in obrazložili, da bi moral obsojenec kot odgovorni vodja gradbišča, ki je bil določen za odgovorno osebo za izvajanje ukrepov za zagotovitev varstva in zdravja pri delu, pri čemer so bile njegove dolžnosti in odgovornosti določene v odločbi o imenovanju in pooblastilih z dne 26. 3. 2010, ali zagotoviti ustrezno deponiranje opažev ali zagotoviti postavitev varnostnih naprav, (alternativna) opustitev obeh dolžnos

Ko pritožba graja večjo konkretizacijo predpisov ali tehničnih pravil o varnostnih ukrepih, kot je navedena in opisana v opisu kaznivega dejanja in obrazložena v razlogih sodbe, prezre pomen podatka, ki ga sicer sama navaja, da konkretnejšega prepisa, ki bi urejal prav tako delo, kot se je odvijalo kritičnega dne, ni bilo in je to pojasnil že izvedenec za varstvo pri delu, ki ga je pritegnilo sodišče prve stopnje.

Da bi bila v obravnavanem dogodku škoda povzročena s kaznivim dejanjem, tožnik ni izkazal. Toženka je pravilno zavrnila tožnikovo prošnjo, ker je na podlagi s strani tožnika predstavljene trditvene podlage in zbranega v ugotovitvenem postopku lahko zaključila, da je očitno nerazumno sprožati pravdni postopek.

Nesprejemljiva je argumentacija, s katero pritožnik utemeljuje svoje stališče, da Program ukrepov varstva pri delu podjetja E. za opaže Faresin ne predstavlja tehničnega pravila o varnostnih ukrepih v smislu 201. člena KZ-1. Vzročna zveza med obtoženčevo opustitvijo dolžnostnega ravnanja in nastalo posledico, to je smrtjo oškodovanca je podana. Prepričljivo je sodišče prve stopnje zavrnilo stališče pritožbe, da sta bila ravnanje oškodovanca in udarec delovnega stroja ob opaža takšna, ki ju izkustveno in življenjsko gledano ni bilo mogoče predvideti. Nadalje je tudi prepričljivo pojasnilo, da do prevrnitve opažev v primeru njihovega pravilnega deponiranja ne bi prišlo kljub pritožbeno izpostavljenim okoliščinam. Ni pomembno, da obtoženca od 26.1.2011 do 2.2.2011 ni bilo na gradbišču, saj gre za odgovornega vodjo del, ki so mu bile razmere na delovišču tako v dneh pred kot po nesreči gotovo dobro poznane. Zanesljivo je bilo ugotovljeno, da je bil obtoženec kot odgovorni vodja del odgovoren za izvajanje varnostnih ukrepov pri delu. Zaradi tega njegove kazenske odgovornosti ne izključuje morebitna odgovornost koordinatorja za varnost in zdravje pri delu. Njuna odgovornost se namreč