VSRS Sodba I Ips 23240/2015

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 300 EUR sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obsojenca spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj goljufije: 1. po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika (KZ) in 2. po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Za kaznivo dejanje pod 1. točko mu je izreklo kazen eno leto in štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje pod 2. točko pa kazen šest mesecev zapora, nakar mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in osem mesecev zapora. Naložilo mu je stroške kazenskega postopka, oškodovanca pa je s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo.

2Višje sodišče v Kopru je pritožbama obsojenca in zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obsojenca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje pod 1. točko, in odločilo, da se enotna kazen ne izreče, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili obsojenčevi zagovorniki iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve 22., 23., 27. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave), ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje in podrejeno, da obsojenca oprosti obtožbe.

4Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar, ki ocenjuje, da je zahteva neutemeljena. Očitke obrambe je pravilno zavrnilo že višje sodišče, zahteva pa uveljavlja tudi zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP).

5O odgovoru vrhovnega državnega tožilstva se obsojenec in zagovorniki niso izjavili.

B.

6Vložniki v zahtevi uveljavljajo kršitev pravic obrambe, ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov. Trdijo, da so se dokazni predlogi nanašali na relevantna in razbremenilna dejstva glede delnega poplačila dolga, kar naj bi nasprotovalo ugotovitvi sodišča glede obstoja goljufivega namena. Sklicujejo se na načelo materialne resnice in domnevo nedolžnosti, ki preprečujeta uporabo prekluzije. Obsojeni je na naroku, na katerem so bili dokazi predlagani, podal zagovor in ga želel podkrepiti z listinami. Kolikor sodišče predlagane dokaze ocenjuje kot nepotrebne, obramba uveljavlja kršitev zaradi vnaprejšnje dokazne ocene sodišča prve stopnje, glede postopanja sodišča druge stopnje pa meni, da je kot materialnopravno napačno ocenilo stališče, da plačilo oškodovancu ni pomembno, hkrati pa samo ni podalo ocene predlaganih dokazov.

7Na naroku dne 22. 5. 2017 je obramba predlagala izvedbo listinskih dokazov. Na poziv sodnika je obramba dokazni predlog obrazložila z navedbami, da listine izkazujejo delno vračilo izposojenih denarnih sredstev in dogovor o poravnavanju iz leta 2013. Sodišče prve stopnje je dokazne predloge obrambe zavrnilo kot prepozne in obrazložilo, da je bil opis kaznivih dejanj identičen že v zahtevi za preiskavo in je imela obramba na voljo dovolj časa za pripravo in podajo dokaznih predlogov. Sodnik je kljub takemu stališču opravil tudi vsebinsko presojo in nato ocenil, da so dokazi, s katerimi je sodišče že razpolagalo, zadostna podlaga za odločitev o obtožbi in so dokazni predlogi s tega vidika neutemeljeni ter da bi njihova izvedba pomenila le nepotrebno zavlačevanje kazenskega postopka.

8Višje sodišče je potrdilo odločitev sodišče prve stopnje, da so bili dokazni predlogi prepozni in v 7. točki obrazložitve napisalo, da je pri odločanju o dokaznih predlogih obrambe, ki so bili tudi podani šele na drugem naroku za glavno obravnavo, sodišče pravilno uporabilo določbo 4. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP.

9Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 34485/2013-109 z dne 26. 11. 2015 zapisalo, da je z uzakonitvijo prekluzije zakonodajalec sodišču dal pooblastilo, da glede na konkretne okoliščine primera ustavno skladno razlaga pojem „utemeljenih razlogov“ iz 4. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP tako, da bo našlo pravo ravnovesje med ekonomičnostjo postopka in pravico obdolženca do obrambe, upoštevaje na primer: kompleksnost obravnavane zadeve; ali je obramba imela dovolj časa in možnosti za pripravo obrambe na predobravnavnem naroku; ali je v teku kazenskega postopka prišlo do obrata, ki ga stranki nista mogli pričakovati; ali je tožilstvo spremenilo obtožnico; kdaj je stranka izvedela za določen dokaz in podobno.

10Vložniki v zahtevi pravilno poudarjajo, da sodišče v kazenskem postopku zavezuje načelo materialne resnice, predsednik senata pa je dolžan skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti. Sodišče prve stopnje je presodilo, da za ugotovitev dejanskega stanja izvedba dokazov ni potrebna. Pri tem je zapisalo, da so bistveni podatki za presojo v zadevi razvidni iz posredovane stečajne dokumentacije v digitalni obliki, iz katere je razvidna višina obsojenčevih dolgov in njegovo premoženjsko stanje, pri čemer je bilo kaznivo dejanje dokončano, ko je zaradi obsojenčevega goljufivega ravnanja za oškodovanca nastala premoženjska škoda, to pa je bilo bistveno pred uvedbo osebnega stečaja zoper obsojenca. Te navedbe je treba brati tudi v povezavi z natančno obrazložitvijo obsojenčevih gmotnih razmer, kot so razvidne iz 18. točke sodbe, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, da obsojenec ni imel namena plačati dolga, ampak si je le kupoval čas do začetka stečajnega postopka. V točki 15 sodbe pa je prvostopenjsko sodišče zapisalo, da obsojenec oškodovanemu V. M. denarja ni vrnil niti potem, ko je prodal apartma drugemu kupcu in bi to lahko storil, pa tudi, da je iz oškodovančeve izpovedbe razvidno, da obsojencu nikoli ne bi posodil denarja, če bi bil seznanjen z njegovim takratnim finančnim stanjem. V 19. točki je tudi navedlo, da se plačilo drugemu oškodovancu (to je M., pripomba Vrhovnega sodišča) nanaša na drugo pravno podlago, ki ni predmet tega kazenskega postopka. Celovita presoja razlogov prvostopenjske sodbe, ki jim je pritrdilo tudi višje sodišče, kaže, da se je do relevantnosti dokazov tudi vsebinsko razumno opredelilo in njihovo izvedbo nato zavrnilo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obramba ne sprejema razlogov pravnomočne sodbe v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov, ko uveljavlja, da je obrazložitev višjega sodišča neprepričljiva in nelogična. Iz obrazložitve sodbe višjega sodišča v 8. točki izhaja, da je bilo načelo materialne resnice ustrezno upoštevano s tem, ko je sodišče obrambo pozvalo, da obrazloži dokazne predloge. Na pritožbene navedbe v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem (iz 2. točke sodbe sodišča prve stopnje) je višje sodišče izčrpno odgovorilo v točkah 13. in naslednjih. V zvezi z izpostavljeno kršitvijo je tudi poudarilo, da obramba v pritožbi, ob tem, ko je v posledici procesnih kršitev zatrjevala nepopolno in napačno ugotovitev dejanskega stanja, ni pojasnila, v čem naj bi bilo dejansko stanje z izvedbo spornih listinskih dokazov drugače ugotovljeno. Povedano drugače to pomeni, da je (tudi) višje sodišče ocenilo, da obramba z navedbami v pritožbi ni izkazala relevantnosti predlaganih dokaznih predlogov. Vsebinska presoja zavrnitve dokaznih predlogov obrambe v pravnomočni sodbi je razumna, zato vložniki, ki ponujajo drugačno stališče, njene zakonitosti ne morejo spodnesti. Samo zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje, temu pa je pritegnilo tudi višje sodišče, kljub ugotovitvi, da je bil obsojenec glede podaje dokaznih predlogov na naroku 22. 5. 2017 prekludiran, v skladu z ustavnopravnimi merili dokazne predloge zavrnilo tudi po vsebini, izpodbijana pravnomočna sodba ni nezakonita. Zato tudi ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, pa tudi ne zatrjevane ustavne pravice iz 22., 23., 27. in 29. člena Ustave ter 6. člen EKČP.

11Iz zahteve za varstvo zakonitosti izhaja zmotno prepričanje obrambe, da je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo glede kaznivega dejanja, ki naj bi ga obsojenec storil na škodo zakoncev B., ker je kot materialnopravno napačno ocenilo stališče sodišča prve stopnje, da (delno) plačilo oškodovancu ni pomembno. Oprostilno sodbo je namreč izreklo, ker goljufivi namen, ki predstavlja zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, in je bistven razlikovalni element v odnosu do običajnih civilnopravnih razmerij, v opisu ni bil konkretiziran.

12Obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti, tako kot že v pritožbi, prepleteno uveljavlja procesne in materialne kršitve zakona v navezavi na svoje videnje dejanskega stanja, ki se razlikuje od ugotovljenega v pravnomočni sodbi. Izpostavlja nujnost celovite presoje razmerja med obsojencem in oškodovancem. Pri tem poudarja pomen delnega plačila dolga oškodovanca, glede katerega je sodišče zaključilo, da je predstavljalo poravnavo obveznosti iz druge podlage, ne pa poravnave dolga, ki predstavlja temelj kazenskopravnega očitka obsojencu. S tem, ko vložniki uveljavljajo kršitev kazenskega zakona, ker da ni izkazana preslepitev oškodovanca, po vsebini izpodbijajo obstoj odločilnih dejstev, ugotovljenih v izpodbijani pravnomočni sodbi.

13Višje sodišče je v 18. točki posebej utemeljilo svojo oceno o obstoju obsojenčevega goljufivega namena ter odgovorilo tudi na v pritožbah izpostavljeni del obrazložitve prvostopenjske sodbe (v 17. točki), ko naj bi sodišče dopuščalo možnost, da je neizvajanje posojilnih pogodb možno pripisati zunanjim dejavnikom ter da je obtoženec ob sklepanju poslov računal z bodočimi posli, ki mu je obramba očitala absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče sprejema presojo pritožbenega sodišča, da je takšno navajanje iztrgano iz konteksta, saj je iz celotne argumentacije določno razvidno, da obsojenec kljub sredstvom, ki jih je imel na voljo po zapadlosti posojila (oziroma je nanje računal), sploh ni imel namena oškodovancu poravnati dolga.

14Zagovorniki v zahtevi uveljavljajo procesne kršitve zaradi upoštevanja obsojenčevih izjav, podanih brez pravnega pouka. Zatrjujejo, da je sodišče na naroku 25. 2. 2016 (očitna pomota in mišljeno 22. 5. 2017) zaslišalo obsojenca, ne da bi ga poučilo skladno z določbo desetega odstavka 227. člena ZKP. Obramba tudi trdi, da stališče sodišča druge stopnje, da na navedene izjave sodišče ni oprlo obsodilne sodbe, ne vzdrži, saj je sodišče na podlagi teh izjav obsojenčev zagovor ocenilo kot neprepričljiv. S tem vložniki po vsebini uveljavljajo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

15Višje sodišče je v 6. točki svoje obrazložitve na ta pritožbeni očitek odgovorilo, da obramba utemeljeno opozarja, da na naroku za glavno obravnavo dne 22. 5. 2017 obsojenec (takrat obtoženec) ni bil ustrezno poučen o pravicah, ki jih ima v postopku, čeprav je na naroku odgovarjal na vprašanja, in pravilno tudi zapisalo, da opustitev pravnega pouka ob izrecni zakonski določbi petega odstavka 321. člena ZKP ne more biti popravljiva, ne glede na okoliščino, da je bil obsojenec sicer o tem poučen že ob prvem zaslišanju, ter da bi bila v primeru, če bi se sodba opirala na ta dokaz, podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Obramba je v pritožbi v zvezi s tem navajala, da naj bi se sodba oprla na obtoženčeve izjave v zvezi z dejanjem na škodo zakoncev B. (kaznivo dejanje iz 1. točke sodbe sodišča prve stopnje), glede katerega je višje sodišče ugotovilo, da iz opisa dejanja ne izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja. Glede očitanega dejanja iz 2. točke izpodbijane sodbe pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje temelji na povsem drugih materialnih in personalnih dokazih. V zvezi z dokazno oceno sodišča prve stopnje v 17. točki obrazložitve o neprepričljivosti obtoženčevega zagovora in o tem, da ga prilagaja sprotnim potrebam, je višje sodišče tudi odgovorilo (da ni oprta na sporne izjave na glavni obravnavi, ampak na vsebino obtoženčevega elektronskega sporočila oškodovancu).

16Glede kaznivega dejanja na škodo oškodovanca M. (kaznivo dejanje iz 2. točke sodbe sodišča prve stopnje) obsojenčevi zagovorniki v pritožbi niso zatrjevali, da se sodba opira na obsojenčevo izpovedbo na naroku za glavno obravnavo. Obramba ne more šele v zahtevi za varstvo zakonitosti vsebinsko širiti navedbe o kršitvah, ki jih je v pritožbi zoper sodbo uveljavljala le glede enega kaznivega dejanja, tudi na drugo kaznivo dejanje. Ravno to pa so v zvezi zatrjevano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka storili obsojenčevi zagovorniki, zato zaradi materialne neizčrpanosti (peti odstavek 420. člena ZKP) teh navedb Vrhovno sodišče ni presojalo.

17Vložnik v nadaljevanju zahteve za varstvo zakonitosti zatrjuje kršitev pravice do proste izbire zagovornika in dvom v nepristranskost sojenja. Prvostopenjskemu sodišču očita, da ni preložilo naroka, na katerega s strani obsojenca pooblaščeni zagovornik ni mogel priti. Ker sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj naroka ni preložilo, se je porodil dvom v njegovo nepristranskost, vendar pa obramba, ki je zahtevala izločitev sodnika z zahtevo ni uspela.

18Sodnik je na prošnjo za preložitev predobravnavnega naroka dne 8. 12. 2016 zagovorniku odgovoril, da prošnji za preložitev naroka ni ugodil, zagovornik je dopis prejel dne 23. 11. 2016. Obramba izpostavlja, da predsednik senata ni odgovoril na nadaljnji dopis zagovornika sodišču, naj pojasni razloge za nepreložitev naroka. Iz spisa še izhaja, da je sodišče med kazenskim postopkom obsojencu pošiljke vročalo z vročevalcem, da so bile s strani zagovornika večkrat podane prošnje za preložitev narokov in kot posledica nepreložitve uveljavljana pristranskost sojenja ter zahtevana izločitev sodnika, s strani obrambe pa je bil podan (in zavrnjen) tudi predlog za prenos pristojnosti. Obsojencu je bil med postopkom postavljen zagovornik po uradni dolžnosti. Glede na opisan potek postopka in okoliščine v zvezi s prošnjo za preložitev predobravnavnega naroka Vrhovno sodišče sprejema stališče višjega sodišča, da je zasedenost zagovornika stvar organizacije poslovanja znotraj odvetniške pisarne in ne gre za okoliščino, na katero bi moralo sodišče obrazloženo odgovarjati. Sodišče je tisto, ki skrbi za procesno disciplino in v okviru čvrstega procesnega vodstva presoja upravičenost razlogov za preložitev procesnega dejanja. Razumno je stališče drugostopenjskega sodišča, da bi drugačna razlaga nasprotovala načelu pospešitve (učinkovitosti) postopka in prepovedi zlorabe procesnih pravic. Vložniki odločitev sodišča grajajo s posplošenimi navedbami, ne da bi uveljavljano kršitev konkretizirali v skladu z zahtevo prvega odstavka 424. člena ZKP. Zato Vrhovno sodišče utemeljenosti tako pavšalnih navedb ni presojalo.

19V zvezi s strani obrambe zatrjevanim dvomom v nepristranskost sojenja, ki ga utemeljuje zgolj z navedbami glede organizacije razpisov narokov na sodišču, na katere zagovorniki nimajo vpliva, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je očitek neutemeljen, saj gre izključno za nestrinjanje obrambe s procesnim vodstvom. Tudi te procesne kršitve torej niso podane, obramba pa v zahtevi ni niti zatrjevala, da bi, če bi bile podane, imele vpliv na zakonitost izpodbijane sodbe.

C.

20Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

21Izrek o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenčevi zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 300,00 EUR po tarifni številki 7111 v zvezi tarifno številko 7152 Taksne tarife, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja in zapletenosti postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.