VSL Sodba I Cp 1837/2018

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

"1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 665.372,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2009.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v znesku 13.856,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

3. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 1.119,96 EUR.

4. Tožena stranka je dolžna do 31. 12. 2021 tožeči stranki plačati 957,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2022 dalje."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči strani povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 10.185 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 665.372,04 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in tožnici naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka.

2Tožnica v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stališče v izpodbijani sodbi o vsebini pogodbene obveznosti glede novih neto zaposlitev je v nasprotju z gramatikalno, logično in sistemsko razlago. Sodišče je spregledalo, da gre za pogodbo o državni pomoči, ki jo ureja pravo EU in da zato pristop, ki ga je uporabilo – širši pogled in načelo "pacta sunt servanda" – ni pravilen.

Skupen namen pogodbenih strank ni bil tak, kot je ugotovljen v sodbi. Tožnica je ves čas zastopala jasno stališče, da mora toženka doseči ustrezno število neto novih zaposlitev, kar se ugotavlja na način, določen v pogodbi. Razlaga v sodbi je v nasprotju s pravom državnih pomoč ter diskriminatorna do drugih prejemnikov državne pomoči in drugih oseb, ki niso sodelovale na razpisu, meneč da ne morejo izpolniti pogojev. Sama ni nikoli dala povoda za razlago pogodbe na način, kot jo je razumelo sodišče. Tudi toženka je ves čas ravnala na enak način. Med javnim razpisom in besedilom pogodbe ni bistvenih neskladij.

Vprašanje, ali je bil projekt zaključen 16. 7. 2012 ali 25. 11. 2011, ni pomembno, ker toženka v nobenem primeru ni izpolnila pogodbene obveznosti v zvezi z novimi zaposlitvami. Iz pogodbe jasno izhaja, da lahko toženka kadarkoli v roku šest let doseže ustrezno število delavcev, te pa mora v takšni kvoti zadržati najmanj tri leta. Različne izpovedbe prič ne morejo biti podlaga za zaključek o nejasnosti pogodbenih določb. Pogodbe se prvenstveno razlagajo z jezikovno in logično razlago, v okviru sistemske razlage pa je treba upoštevati, da gre za pogodbo o državni pomoči.

Tudi ob upoštevanju stališča sodbe o možnih datumih preverjanja ni mogoče ugotoviti, da je imela toženka zadostno število novo ustvarjenih delovnih mest. V sodbi je ugotovljeno, da je toženka po pogodbi 1 v obdobju od 16. 10. 2010 do 1. 9. 2014 zaposlila 29 delavcev, po pogodbi 2 pa od 15. 10. 2009 do 1. 9. 2014 25 delavcev. Upoštevaje zmanjševanje predhodno obstoječih zaposlitev ni podlage za sklep, da je bilo doseženo zadostno število neto novih zaposlitev, niti da so bile ohranjene tri leta. Po zaključku šestletnega obdobja je imela toženka zaposlenih 66 delavcev. Zadostno število zaposlenih ni bilo doseženo niti med šestletnim obdobjem. Dokazno breme o izpolnitvi pogodbe je bilo na toženki. Stališče sodbe, da tega ni dokazala tožnica, je napačno. Povsem napačen je zaključek sodbe, da ni treba upoštevati predhodno zaposlenih delavcev. Z vidika konkurenčnega prava EU predstavlja regijo Slovenija kot celota. Da gre za celotno državo, potrjuje tudi namen razpisa – privabiti tuje investitorje k investiranju v Sloveniji, se pravi doseči skladnejši razvoj Slovenije v primerjavi z razvitejšo tujino.

Ker gre za upravno pogodbo, je v primeru nejasnosti ni mogoče razlagati z neposredno uporabo pravil, ki veljajo za civilnopravne pogodbe, ampak je treba izhajati iz normativnega okvira, ki je bil podlaga za sklenitev pogodbe in sodne prakse. S pogodbo je bilo vzpostavljeno pravno razmerje med državo in upravičencem za pridobitev sredstev, ki predstavljajo državno pomoč. Državne pomoči predstavljajo pomemben element konkurenčne politike EU. Urejene so z večjim številom uredb, ki predstavljajo avtonomen vir prava. Ker izkrivljajo konkurenco, so načeloma prepovedane. Združljiva s skupnim trgom je le, če ustreza kateri od izjem iz 107. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU). Vračilo nezdružljive oziroma nezakonite državne pomoči je poseben sanacijski ukrep, katerega namen je ob kršitvi pravil EUR o državnih pomočeh vzpostaviti prejšnje stanje. Namen sklenitve pogodbe o sofinanciranju ni plačilo za izvedeni projekt, ampak izvedba projekta v okviru pravil, ki so bila podlaga za dodelitev pomoči. Dodelitev sredstev državne pomoči se izvede pod odložnim pogojem, da bo upravičenec izvedel projekt v skladu z odločili javnega razpisa in razpisne dokumentacije ter pogodbe o sofinanciranju. Gre za obligacijo rezultata in ne za obligacijo prizadevanja.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožnica zahteva vračilo denarnega zneska, ki ga je plačala toženki na podlagi dveh pogodb o sofinanciranju, sklenjenih 3. 8. 2009. Zahtevo za vračilo 665.372,04 EUR je utemeljevala s trditvijo, da toženka ni izpolnila pogodbeno dogovorjenih obveznosti o ustvaritvi določenega števila novih delovnih mest. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je toženka izpolnila obveznost, da ustvari 52 novih delovnih mest v ajdovski regiji ter da le v manjšem delu in iz nezakrivljenih razlogov ni izpolnila obveznosti po ohranitvi teh delovnih mest v regiji.

6V izpodbijani sodbi je ugotovljeno,

- da sta pravdni stranki v okviru javnega razpisa za spodbujanje tujih neposrednih investicij v letu 2009 dne 3. 8. 2009 sklenili pogodbo št. 1/2009 o sofinanciranju dela upravičenih stroškov za projekt izgradnje objekta za proizvodnjo enot za čiščenje biofarmacevtskih učinkovin (v nadaljevanju pogodba št. 1) in pogodbo št. 2 o sofinanciranju dela upravičenih stroškov za projekt izgradnje objekta za razvojno raziskovalno dejavnost na področju biofarmacevtskih učinkovin (v nadaljevanju pogodba št. 2),

- da je toženka na podlagi pogodb prejela 665.372,04 EUR nepovratnih sredstev,

- da se relevantni del 9. člena pogodbe št. 1 glasi: "Prejemnik se zavezuje, da bo v 6 letih po tej pogodbi ustvaril 28 novih delovnih mest (nova neto delovna mesta). Povečanje novih neto delovnih mest se ugotavlja kot razlika med skupno zaposlenimi delavci v podjetju po koncu navedenega obdobja zmanjšana za število povprečno zaposlenih delavcev v zadnjih dvanajstih mesecih pred podpisom pogodbe o sofinanciranju ter številom delavcev, katere bo prejemnik dokumentirano zaposlil po določilih druge pogodbe po istem javnem razpisu št. 2 v okviru investicije 'Izgradnja objekta za proizvodnjo enot za čiščenje biofarmacevtskih učinkovin', sklenjene med agencijo in prejemnikom. … (4) Zaključno poročilo o ustvarjenih novih neto delovnih mestih iz 9. člena te pogodbe mora prejemnik predložiti najkasneje v roku 3 let od zaključka investicije."

- da je relevantni del 9. člena pogodbe št. 2 v bistvenem enak, razen v številu novih delovnih mest, ki po tej pogodbi znaša 24, in v tem, da se pri določitvi načina ugotavljanja števila novih delovnih mest upošteva še istovrstna obveznost po pogodbi 1,

- da se 10. člen obeh pogodb glasi: "Prejemnik se zavezuje, da bo nova neto delovna mesta iz 9. člena te pogodbe ohranil v regiji vsaj 3 leta po dnevu, ko je bilo posamezno delovno mesto prvič zasedeno.",

- da se je prejemnik sredstev v primeru neizpolnitve obveznosti bodisi iz 9. člena bodisi iz 10. člena zavezal prejeta sredstva vrniti v petih delovnih dneh po prejemu tožničinega poziva skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od dneva nakazila do plačila (11. člen vsake od pogodb),

- da je bil predmet javnega razpisa dodelitev spodbud za začetne investicije, ki jih bodo prijavitelji – tuje osebe zasebnega prava izvajali na ozemlju Republike Slovenije, da je namen razpisa zagotavljanje novih delovnih mest v panogah z višjo dodano vrednostjo, prenos znanja in tehnologij ter sodelovanje znanstveno-raziskovalnih podjetij in ustanov na območju države s tujimi investitorji, prispevanje k skladnejšemu regionalnemu razvoju in k povečanju sinergijskih učinkov,

- da je razpis določal, (1) da ustvarjanje novih delovnih mest pomeni neto povečanje števila neposredno zaposlenih v nekem podjetju v primerjavi s povprečjem predhodnih 12 mesecev pred podpisom pogodbe, pri čemer se sorazmerno upoštevajo zaposlitve s polnim in skrajšanim delovnim časom, (2) da morajo biti nova delovna mesta odprta v treh letih po zaključku investicije in (v malih podjetjih) ohranjena v regiji najmanj tri leta od prve zasedbe delovnega mesta in (3) da se kot datum zaključka investicije šteje končanje del na investicijskem projektu, ki mora biti zaključeno v treh letih od podpisa pogodbe,

- da je toženka z vsako od pogodb prevzela dve obveznosti, in sicer (1) da v določenem roku zaključi investicijo in (2) da v določenem roku ustvari neto nova delovna mesta in jih določen čas ohrani,

- da je toženka po pogodbi št. 1 v obdobju od 16. 10. 2010 do 1. 9. 2014 na novo (in nadomestno) zaposlila skupno 29 delavcev, po pogodbi št. 2 pa od 15. 10. 2010 do 1. 9. 2014 25 delavcev,

- da tožnica ni dokazala toženkine neizpolnitve tudi zato, ker je navedla zgolj skupno število vseh zaposlitev na dva presečna datuma (16. 7. 2015 in 7. 12. 2015), noben od njiju pa ni odločilen za ugotovitev o toženkini izpolnitvi pogodbe.

7Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje zavzelo stališča:

- da so pogodbene določbe o trenutku zaključka projekta jasne, da je to zaključek del in da je kot ta trenutek treba šteti dan izdaje uporabnega dovoljenja, tj. 25. 10. 2011,

- da so pogodbene določbe o kriterijih za izpolnjenost druge toženkine obveznosti nejasne in mestoma neskladne z javnim razpisom (v javnem razpisu ni določen šestletni rok za ustvaritev novih delovnih mest, način ugotavljanja neto povečanja delovnih mest je formuliran drugače, pogodbi ne omenjata zaposlitev s skrajšanim delovnim časom),

- da ni jasna pogodbena formulacija o ustvaritvi novih delovnih mest v šestih letih in njihovi ohranitvi v obdobju najmanj treh let: glede na to, da ni določeno, kdaj naj bi se delovna mesta prvič razpisala, se lahko razpišejo takoj po sklenitvi pogodbe ali pa enako število v zaporednih šestih letih, a v teh dveh primerih toženka ne bi prestala preverjanja po izteku šestletnega obdobja, kot določa 9. člen pogodb; v pogodbi torej ni nedvoumno določeno, kdaj začne teči triletni rok in kdaj izteče;

- da je bil namen razpisa ustvariti nova delovna mesta v določeni regiji in jih ohraniti tri leta, ne pa izpolnitve pogodbenih obveznosti zreducirati na preveritev novih zaposlitev na točno določen dan,

- da se za izpolnitev pogodbene obveznosti upoštevajo tudi delavci, ki so bili pri toženki zaposleni pred selitvijo poslovanja iz L. v A. (ker je gramatikalni pomen nejasne pogodbene določbe ob upoštevanju načela pacta sunt servanda treba dopolniti s teleološkim razlagalnim pravilom, tj. z upoštevanjem namena javnega razpisa, ki je bil v prispevanju k skladnejšemu regionalnemu razvoju),

- da je toženka v pretežni meri izpolnila obveznost ohranitve delovnih mest v regiji: za obdobje treh let ni uspela zadržati le manjšega števila delavcev, razlog za to pa ni v toženkinem krivdnem ravnanju, ampak v dejstvu, da zaradi ustavno zagotovljene pravice do svobodne izbire zaposlitve nikogar ni mogoče zadržati v delovnem razmerju.

8Utemeljen je pritožbeni očitek o zmotni uporabi pravil, ki veljajo za ugotavljanje vsebine pogodbe, in o posledično nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.

9V skladu z 82. členom OZ se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku. Za primere, da je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je v 83. členu OZ določeno, da se nejasna določila razlagajo v korist druge stranke.

10OZ razlikuje med spornimi in nejasnimi pogodbenimi določbami. Vsaka sporna pogodbena določba ni hkrati nejasna. Nejasna je šele, ko tudi ob upoštevanju zakonskih razlagalnih vodil ni mogoče priti do nedvoumnega odgovora o tem, kakšna je bila skupna pogodbena volja. Le tako določbo je ob predpostavkah iz 83. člena OZ treba razlagati v korist stranke, ki ni pripravila pogodbe, sicer pa upoštevati dopolnilno pravilo iz 84. člena OZ.

11Med primere spornih pogodbenih določil po stališču sodne prakse sodi tudi primer, ko sta tezi pravdnih strank o vsebini relevantne pogodbene določbe diametralno nasprotni, nobeni pa glede na vsebino pogodbe ni mogoče odreči relevantne teže.¹ V takem primeru je za ugotovitev vsebine pogodbenega dogovora treba ugotoviti skupen namen pogodbenikov ob upoštevanju načel obligacijskega prava v smislu drugega odstavka 82. člena OZ. Ob nasprotujočih tezah pravdnih strank o vsebini pogodbenega dogovora je torej sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ugotavljalo, kakšen je bil skupen namen pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je zaradi zmotne uporabe razlagalnih pravil napačno ugotovilo vsebino pogodbe.

12Ni več sporno, da sta bili bistveni toženkini obveznosti po pogodbah št. 1 in št. 2 dve: prva je bila izvedba investicijskega dela, druga pa ustvaritev 52 novih delovnih mest. Prav tako ni sporno, da je toženka prvo obveznost izpolnila, od izpolnitve druge pa je odvisno, ali lahko prejeta sredstva ohrani ali jih je dolžna (v celoti ali del njih) vrniti. Še v pritožbenem postopku pa ostaja sporno, katere zaposlitve se upoštevajo kot izpolnitev pogodbene zaveze. V izpodbijani sodbi je zavzeto stališče, da se v tej skupini upoštevajo vse zaposlitve na delovnih mestih na toženkinem sedežu v A., do katerih je prišlo v šestih letih od sklenitve pogodbe, če so ta delovna mesta ostala zapolnjena vsaj tri leta. Pritožnica utemeljeno uveljavlja, da pogodba ne daje podlage za tako razlago.

13Pravilna je ugotovitev v izpodbijani sodbi, da besedilo pogodbe ne daje podlage za nedvoumen sklep, da je odločilna razlika med povprečnim številom zaposlenih v zadnjih dvanajstih mesecih pred sklenitvijo pogodb in številom delovnih mest bodisi ob izteku treh let od zaključka investicije bodisi šest let od sklenitve pogodbe.² Glede na pritožbeno navedbo, da se upoštevajo delovna mesta, ki so bila na novo odprta v šestletnem obdobju od sklenitve pogodbe in ohranjena vsaj tri leta, se tudi pritožnica strinja s tem, da pogodba ne določa presečnega datuma za ugotovitev izpolnitve obveznosti o ustvaritvi novih delovnih mest.

14Pogodba pa ne daje podlage za sklep, da se v kvoti novih zaposlitev upoštevajo tudi zaposlitve na delovnih mestih, ki so že obstajale pred prenosom toženkinega poslovanja iz L. v A., se pravi pred sklenitvijo pogodb. Taka razlaga očitno nasprotuje 9. členu pogodbe. Ta člen jasno določa, da se v kvoti novih delovnih mest ne upoštevajo zaposlitve, ki so obstajale ob sklenitvi pogodbe.³ S takim razumevanjem je skladna tudi toženkina obveznost, določena v istem členu pogodbe, da je dolžna tožnici dostavljati podatke o zaposlovanju v obdobju izvrševanja pogodbe, vključno s sistemizacijo delovnih mest, veljavno ob sklenitvi pogodbe, in njene kasnejše spremembe. Ob interpretaciji pogodbe, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ta obveznost ne bi bila smiselna.

15Razumen dvom o neupoštevnosti obstoječih zaposlitev ni mogel nastati niti ob upoštevanju namena javnega razpisa, ki ga izpostavlja toženka, tj. zagotavljanje skladnejšega regionalnega razvoja. Namen javnega razpisa, ki je bil (s točkovnim ovrednotenjem) upoštevan v izbirnem postopku, ne more odvzeti celotne vsebine pogodbenemu zapisu, ki iz kvote "novih delovnih mest" izloča število povprečno zaposlenih delavcev pri toženki v dvanajstih mesecih pred sklenitvijo pogodbe. Nenazadnje je toženka tožnici ob sklenitvi pogodbe sporočila povprečno število zaposlenih v dvanajstih mesecih pred sklenitvijo pogodb. Če bi se te zaposlitve upoštevale kot izpolnitev pogodbe, je bilo to sporočilo nesmiselno, tega pa niti sama ni zatrjevala.

16Pogodbi torej jasno določata, da se je toženka zavezala k ustvaritvi novih delovnih mest in da se med nova delovna mesta ne prištevajo zaposlitve, ki so obstajale ob sklenitvi pogodbe.⁴ Ni torej utemeljeno stališče v sodbi, da pogodba omogoča več razlag izraza "novo delovno mesto". Ker izraz ni nejasen, ni bilo podlage za uporabo 83. člena OZ.

17Več možnih razlag omogočata pogodbi le glede tega, katero časovno obdobje je odločilno za presojo, ali je toženka ustvarila dogovorjenih 52 novih delovnih mest. Možni sta tako razlaga, da je za presojo odločilen presečni dan (bodisi šest let od sklenitve pogodbe bodisi tri leta od zaključka investicije), kot tudi razlaga, da se upošteva celotno šestletno obdobje. Sodišče je v tej dilemi utemeljeno uporabilo razlagalno pravilo iz 83. člena OZ, se pravi razlago v korist toženke kot tiste pogodbene stranke, ki ni imela vpliva na zapis pogodbe.

18Zaradi zmotne ugotovitve o vsebini pogodbenega dogovora je zmotna tudi ugotovitev, da iz toženkine navedbe, da je do 1. 9. 2014 po prvi pogodbi na novo (in nadomestno) zaposlila skupno 29 delavcev, po pogodbi št. 2 pa 25 delavcev, izhaja sklep, da je izpolnila pogodbeno obveznost po zagotovitvi 52 novih delovnih mest. Iz te navedbe namreč ni razvidno, ali gre za zaposlitve na novih delovnih mestih, se pravi delovnih mestih, ki niso bila zapolnjena pred sklenitvijo pogodb, ali so upoštevane tudi zaposlitve na delovnih mestih, ki so obstajala pred selitvijo poslovanja v A.

19Ker se zaradi zmotne uporabe določb OZ o razlagi pogodb sodišče prve stopnje ni izreklo o vseh odločilnih dejstvih, je pritožbeno sodišče opravilo obravnavo (prva alineja tretjega odstavka 347. člena ZPP). Na obravnavi je ponovilo dokaze z branjem listin, ki sta jih pravočasno predložili pravdni stranki, in sicer pogodbi št. 1 in št. 2 (A2 in A3), kontno kartico (A4), izjavo o številu zaposlenih (A5 in B17), podatke o številu zaposlenih (A6), izjavo o odstopu od pogodbe (A8, A10), zapis sestanka z dne 18. 12. 2015 (A9), elektronska sporočila pravdnih strank (A12 do A16), tožničine dopise (A17 do A21), javni razpis (A22 in B2), uporabno dovoljenje (A28), toženkina poročila o poteku investicije (B3 do B16, B19), spremljanje novih zaposlitev (B18) in podatke o prijavah zaposlitev (B20 do B77). Toženkine trditve o neupoštevnosti mladih raziskovalcev, podane po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo, in dokazi, predloženi v zvezi s tem (priloge B88 do B95), v izpodbijani sodbi niso upoštevani (tretji odstavek 286. člena ZPP). Ker toženka stališča sodišča prve stopnje o njihovi neupoštevnosti v pritožbenem postopku ni izpodbijala, pritožbeno sodišče teh dokazov ni izvedlo.

20Zbrano procesno gradivo utemeljuje sklep, da toženka ni izpolnila obveznosti o dogovorjenem številu neto novih zaposlitev.

21Neutemeljeno je toženkino stališče o nesklepčni tožbi. Tožnica je utemeljevala zahtevek s trditvijo, da toženka ni izpolnila pogodbene obveznosti v zvezi z zagotovitvijo novih delovnih mest. Trdila je, da bi morala na novo zaposliti 52 oseb in da tega toženka ni storila. Njena stališča o časovnem vidiku te obveznosti so bila sicer različna,⁵ a navedeno ne pomeni, da ni podala trditve o odločilnem dejstvu.

22Zmotno je tožničino pritožbeno stališče, da je dokazno breme o izpolnjenosti pogodbene obveznosti na toženki. Dokazno breme glede dejstev, s katerimi tožnik utemeljuje zahtevek, je na njegovi strani (212. člen ZPP). Ker je neizpolnitev obveznosti glede dogovorjenega števila neto novih zaposlitev odločilno za utemeljenost zahtevka, je tožnica tista, ki je dolžna to dejstvo dokazati. Pri oceni o dokazanosti navedene trditve pa je pritožbeno sodišče upoštevalo, da so dokazi za relevantna dejstva v toženkini sferi – gre za sistemizacije delovnih mest in njihovo zasedenost pred sklenitvijo pogodb in v šestih letih po njuni sklenitvi. Ker zaradi omejenega dostopa do dokazov pravdne stranke ni dopustno spraviti v dokazno stisko, je v takih položajih treba uporabiti procesne možnosti za olajšanje dokaznega bremena, kot so npr. posredno dokazovanje z dokazovanjem dejstev, ki istočasen obstoj spornega dejstva izključujejo, znižanje dokaznega standarda in dokazovanje z indici.⁶

23V zvezi s trditvijo, da toženka v šestih letih od sklenitve pogodbe ni na novo zaposlila 52 oseb, je tožnica navedla, (1) da ji je bila toženka dolžna v skladu s pogodbama sproti poročati o izpolnjevanju pogodbenih obveznosti, a ji ni predložila listin, iz katerih bi izhajalo, da je zapolnila dogovorjeno število novih delovnih mest, (2) da je v pogovorih pred vložitvijo tožbe priznala, da ni dosegla dogovorjenega števila novih zaposlitev, in (3) da je ob kontroli investicije 1. 4. 2015, tj. tri mesece pred iztekom šestih let od sklenitve pogodb, toženko pozvala, naj predloži ažurne tabele o zaposlitvah, a toženka tega ni storila.

24Toženka ni nasprotovala tožničini trditvi, da ji po 1. 4. 2015 ni predložila zaključnega poročila, kot se je zavezala v četrtem odstavku 9. člena pogodb. Navedeno potrjuje tudi predložena korespondenca. Iz nje izhaja, da je toženka tožnici obljubila poročilo, a ga niti 10. 6. 2015 niti 4. 7. 2015 še ni poslala. Listine, ki jih je predložila toženka,⁷ ne dajejo podlage za drugačen sklep. Iz njih ne izhaja, da je predložila sistemizacijo delovnih mest, veljavno ob sklenitvi pogodb, niti njene kasnejše spremembe. Toženka tudi ni predložila dokazil, ki bi nasprotovale tožničini trditvi, da je v pogovorih pred tožbo priznala, da ni dosegla dogovorjenega števila novih zaposlitev. Poleg tega niti v pravdi ni podala navedb, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, koliko izmed oseb, ki jih je – po lastnih trditvah – zaposlila po sklenitvi pogodb, tj. po 3. 8. 2009, je bilo zaposlenih na delovnih mestih, ki ob sklenitvi pogodb še niso obstajala. Tako v poročilih tožnici med izvrševanjem pogodb kot tudi v navedbah, danih v postopku, je podala le število zaposlenih v različnih časovnih točkah ali časovnih obdobji. Ko jo je tožnica po predložitvi seznama vseh zaposlenih z obdobjem zaposlitve pri toženki in morebitno nadomestno zaposlitvijo na istem delovnem mestu opozorila, da iz teh podatkov ne izhaja, da gre za zaposlitve na delovnih mestih, ki so bila na novo odprta po sklenitvi pogodbe, se je toženka odzvala z novo interpretacijo pogodbene določbe. Niti iz navedb niti iz dokazov, ki jih je predložila toženka, torej ne izhaja, da bi kadarkoli po sklenitvi pogodb odprla 52 novih delovnih mest.

25Toženkina neizpolnitev obveznosti v zvezi s predložitvijo listin o ustvaritvi in zapolnitvi novih delovnih mest in njeno ravnanje med pravdo (vključujoč navedbe in predložene dokaze) utemeljujejo sklep o dokazanosti tožbene trditve, da v šestih letih od sklenitve pogodb ni ustvarila 52 novih delovnih mest.

26Toženka je tožbenemu zahtevku ugovarjala tudi s trditvijo, da je po 11. členu pogodb dolžna vrniti le sorazmerni del prejetih sredstev, ker je število novih neto zaposlitev višje od 14 (po pogodbi št. 1) oziroma višje od 12 (po pogodbi št. 2). Ugovor ni utemeljen.

27V 11. členu pogodbe št. 1 je bilo dogovorjeno, da je toženka dolžna vrniti vsa dodeljena sredstva, če je število novih neto zaposlitev manjše od 14, če je število neto zaposlitev od 14 do 28, pa je dolžna vrniti njihov pripadajoč delež. Podobna je določba 11. člena pogodbe št. 2. Ker toženka ni predložila dokazil, iz katerih bi izhajalo, koliko novih delovnih mest, tj. delovnih mest, ustvarjenih po sklenitvi pogodb, je zapolnila (in zaposlitev na njih ohranila vsaj tri leta), ni dokazala, da bi prišla v poštev uporaba navedenih določb.

28Neutemeljeno je tudi njeno stališče, da ne dolguje zamudnih obresti. Po pogodbah se je toženka zavezala vrniti prejeta sredstva v petih delovnih dneh od tožničinega poziva s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od dneva nakazila sredstev do plačila (prvi odstavek 11. člena vsake od pogodb). Trditev, da se o tej določbi ni mogla pogajati in da je pogodbi podpisala v stiski, ker je sredstva nujno potrebovala za svoj obstoj in razvoj dejavnosti, ne utemeljuje zaključka o morebitni ničnosti pogodbenega dogovora (oderuštvo, kršitev ustave, prisilnih predpisov ali moralnih načel).

29Ker do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje postopek prisilne poravnave zoper toženko še ni bil zaključen, to dejstvo ne vpliva na odločitev o utemeljenosti zahtevka. Na upnikovo pravico uveljavljati plačilo v sodnem postopku vpliva namreč šele pravnomočen sklep o potrditvi prisilne poravnave (214. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP), ta pa do trenutka, na katerega se vežejo časovne meje pravnomočnosti sodbe, še ni bil izdan.

30Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je toženka 20. 11. 2009 na podlagi pogodbe št. 1 prejela 201.600 EUR, na podlagi pogodbe št. 2 pa istega dne 463.772,04 EUR. Ker toženka ni dosegla dogovorjenega števila novih neto zaposlitev, je tožnica upravičena zahtevati 665.372,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2009.

31Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku za plačilo 665.372,04 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2009 (prva alineja 358. člena ZPP). Posledično je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker je tožnica uspela, ji je toženka dolžna povrniti potrebne stroška postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti znašajo 13.856,95 EUR, in sicer gre za stroške zastopanja v postopku, nastale po začetku postopka prisilne poravnave (5.500 točk za pripravljalne vloge, 5.100 točk za zastopanje na obravnavi, 136 točk za materialne stroške)⁸, vse povečano za 22 % davek na dodano vrednost (6.011,95 EUR⁹), in za sodno takso (7.845 EUR). Strošek za sestavo tožbe 1.119,96 EUR (2.000 točk in 22 % davek na dodano vrednost), ki je nastal pred začetkom postopka prisilne poravnave, je dolžna plačati pod pogoji prisilne poravnave (212. člen ZFPPIPP), tj. 80 % tega zneska do 31. 12. 2021, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti (sklep Okrožnega sodišča v Novi Gorici St 3241/2016 z dne 11. 5. 2018). Skladno z 217. členom ZFPPIPP je v izreku ugotovljen znesek celotne terjatve, nato pa toženki naloženo plačilo v skladu s pogoji prisilne poravnave.

32Ker je tožnica s pritožbo uspela, ji je toženka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 10.185 EUR, in sicer gre za strošek za vložitev pritožbe (2500 točk = 1.500 EUR¹⁰) in strošek zastopanja na pritožbeni obravnavi (2500 točk = 1.500 EUR), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in za sodno takso (6.525 EUR).

33Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi utrjenemu stališču sodne prakse, oblikovanem po sprejetju pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

¹ Glej npr. sodbi VS RS II Ips 95/2013 z dne 15. 10. 2015 in II Ips 1055/2007 z dne 17. 2. 2011.
² V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo sporno, kateri časovni trenutek se šteje za zaključek investicije – izdaja uporabnega dovoljenja ali dan tožničinega pregleda. Za odločitev o pritožbi to dejstvo ni več pomembno.
³ Enak je bil tudi pogoj v javnem razpisu. Ugotovitev v sodbi, da se pogodba in javni razpis razlikujeta v tem, da pogodba ne upošteva zaposlitev za krajši delovni čas, je za odločitev nepomembna. V procesnem gradivu, zbranem v postopku pred sodiščem prve stopnje, namreč ni trditev, ki bi se nanašale na tovrstne zaposlitve. Toženkina navedba na pritožbeni obravnavi o tem je prepozna in zato neupoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP).
⁴ Natančneje: njihovo povprečje v zadnjih dvanajstih mesecih pred sklenitvijo pogodb.
⁵ V tožbi je trdila, da bi moralo dogovorjeno število zaposlenih, tj. 44,42 + 52, obstajati na presečni datum treh let od zaključka investicije, kasneje pa (še), da bi moralo biti dogovorjeno število zaposlitev doseženo najkasneje 2015, a ga toženka nikoli v šestih letih od sklenitve pogodbe ni dosegla.
⁶ Tako tudi sklepa VS RS II Ips 156/2018 z dne 17. 1. 2019 in II Ips 182/2013 z dne 24. 4. 2014.
⁷ Gre za poročili o investiciji z dne 8. 1. 2014 ter izjavi z dne 31. 12. 2013 in z dne 31. 12. 2014.
⁸ Strošek za konferenco s stranko je vključen v strošek za sestavo tožbe; materialni stroški so odmerjeni v skladu s tretjim odstavkom 11. člena Odvetniške tarife; glede na vsebino pripravljalnih vlog je pritožbeno sodišče kot potrebne ovrednotilo tri od priglašenih štirih.
⁹ Upoštevaje vrednost točke ob zaključku obravnave pred sodiščem prve stopnje.
¹⁰ Upoštevaje vrednost točke ob sojenju pred sodiščem druge stopnje.