UPRS Sodba I U 989/2017-27

I. Tožbi se ugodi, odločba Sveta za avtorsko pravo št. 31229-2/2012-101 z dne 22. 3. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Svet za avtorsko pravo (v nadaljevanju toženec) je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnika za izdajo odločbe o določitvi tarife za čas postopka pred tožencem (1. točka izreka), delno pa ugodil zahtevi za določitev primerne tarife za radiodifuzno retransmisijo glasbenih del in Tarifo za javno priobčitev glasbenih del (v nadaljevanju Tarifa), ki je priloga Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (v nadaljevanju Pravilnik), v delih, ki se nanašajo na radiodifuzno retransmisijo glasbenih del v radijskih in televizijskih programih, spremenil tako, da tarifa za uporabo glasbe oziroma višina avtorskega nadomestila znaša v primeru radiodifuzne retransmisije glasbenih del za radiodifuzno retransmisijo do 100 televizijskih in 60 radijskih programov 0,1824 EUR na aktivno uporabniško razmerje, za radiodifuzno retransmisijo nad 100 televizijskih in 60 radijskih programov pa 0,192 EUR na aktivno uporabniško razmerje. Odločil je, da Tarifa zajema tudi uporabo glasbe v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del, ki ni posebej ustvarjena za to delo in katere avtorji niso soavtorji avdiovizualnega dela, temveč so avtorji prispevkov k takemu delu, ter da se tarifa spreminja ob upoštevanju pri Statističnem uradu Republike Slovenije javno objavljenega indeksa letne rasti življenjskih potrebščin za preteklo koledarsko leto. Avtorski honorar se obračuna mesečno glede na povprečno število aktivnih uporabniških razmerij in število radiodifuzno retransmitiranih programov, ki so končnemu uporabniku dostopni preko kabelskega sistema operaterja, za hotele in ostale nastanitvene objekte pa se tarifa določi in nadomestilo odmeri po prvi in drugi alineji drugega odstavka 2. točke izreka odločbe za vse priključke v sobah sorazmerno glede na podatek Statističnega urada Republike Slovenije o povprečni letni zasedenosti sob v slovenskih hotelih v preteklem koledarskem letu (glej 2. točko izreka). Odločil je še, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (3. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 29. 5. 2012 pri tožencu na podlagi 157a. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) vložil zahtevo za določitev primerne tarife in tarife za čas trajanja postopka pred tožencem za primer kabelske retransmisije avtorskih del na podlagi dovoljenja A. (v nadaljevanju Združenje A.) št. 800-3/96 z dne 12. 3. 1998 (v nadaljevanju Dovoljenje A./1998), ker v postopku s pogajanji sporazum ni bil dosežen. Toženec je naprej ugotovil, da je A. na podlagi Dovoljenja A./1998 upravičeno kolektivno upravljati pravice avtorjev t. i. čiste glasbe, to je (neodrske) glasbe, ki se večinoma predvaja v radijskih programih, v televizijskih pa le tedaj, ko predstavlja podlago oziroma spremljavo televizijskim špicam, telopom, slajdom ipd. Nadalje je glede na izdana dovoljenja kolektivnim organizacijam, ki jih je tudi povzel, ugotovil, da je z dokončnostjo dovoljenja z dne 6. 2. 2012 B. (v nadaljevanju B.) prenehalo veljati začasno dovoljenje A. št. 800-3/00-3 z dne 24. 1. 2001 (v nadaljevanju Začasno dovoljenje A.). Zato A. ne more in ne sme pobirati nadomestil za kabelsko retransmisijo za račun avtorjev t. i. filmske glasbe (in drugih soavtorjev iz 105. člena ZASP) in tudi ne (so)določati njihove višine. Dovoljenje A./1998 pa se po presoji toženca nanaša tudi na kolektivno upravljanje pravic avtorjev glasbenih del z naravo avtorskih prispevkov k avdiovizualnemu delu, kadar se ta kabelsko retransmitirajo v okviru avdiovizualnega dela.

3V zvezi z določitvijo tarife pa je toženec uvodoma navedel, da dejstvo plačevanja nadomestil za uporabo glasbenih avtorskih del, kakor izhaja iz Memoranduma o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmitirane v kabelskih sistemih v Sloveniji z dne 1. 7. 1999 (v nadaljevanju Memorandum), Dodatka k Memorandumu, uveljavljenega 1. 1. 2007 (v nadaljevanju Dodatek) in licenčnih pogodb, sklenjenih na njuni podlagi, predstavlja okoliščino, ki jo je treba upoštevati pri odločanju, kako naj se določi tarifa in koliko naj znaša. Višina nadomestila sicer glede na tretji odstavek 156. člena ZASP ne bo upoštevana neposredno, vendar kot dodaten, orientacijski dejavnik, saj se poleg kriterijev, ki so v zakonu izrecno navedeni, lahko upoštevajo tudi drugi kriteriji, če so razumni in če je njihova uporaba upravičena glede na okoliščine konkretnega primera. Zaradi kompleksnosti zadeve je toženec uporabil integralen pristop. Ker načelo enakosti pred zakonom terja enakovredno obravnavo vseh aktualnih pojavnih oblik glasbe, ki se kabelsko retransmitirajo po radiu in televiziji, je toženec za izhodišče vzel ceno tiste od glasbenih pojavnih oblik, ki je v tem trenutku že sporazumno določena. To pa je cena t. i. filmske glasbe, kot izhaja iz Skupnega sporazuma z dne 7. 12. 2011 (v nadaljevanju Sporazum), sklenjenega med tožnikom in B.. Po tem Sporazumu izvajalci dejavnosti kabelske retransmisije v letu 2016 v korist soavtorjev avdiovizualnih del mesečno plačujejo nadomestilo v višini 0,56 EUR za do 100 TV programov oziroma 0,59 EUR za 100 ali več TV programov za posamezno aktivno uporabniško razmerje. Ker znaša v skladu z uveljavljenimi repatricijskimi principi povprečni delež prihodkov, ki odpade na avtorje t. i. filmske glasbe 16 % od celote zbranih nadomestil oziroma honorarjev, to pomeni, da se je za te avtorje v letu 2016 mesečno zbiralo približno 0,090 EUR (do 100 programov) oziroma 0,094 EUR (100 ali več TV programov) na posamezno aktivno uporabniško razmerje ali priključek brez vštetega DDV. Primerna tarifa za avtorje glasbenih del z naravo avtorskih prispevkov k avdiovizualnem delu je torej tista, ki je enakovredna veljavni tarifi skladateljev t. i. filmske glasbe, posebej ustvarjene za avdiovizualno delo. Ker se Dovoljenje A./1998 razteza tudi na kolektivno upravljanje pravic avtorjev (t. i. čisto glasbo), predstavlja primerno ceno za kabelsko retransmisijo glasbenih avtorskih del iz repertoarja, ki ga pokriva Združenje A., dvakratnik prej navedenih zneskov. Te vrednosti je po presoji toženca treba uskladiti z indeksom cen življenjskih potrebščin, tako da znaša nadomestilo 0,0912 in 0,0960 EUR, dvakratnik teh zneskov pa 0,1824 EUR oziroma 0,192 EUR. Skupna cena vse glasbe, ki je predmet kabelske retransmisije, je torej 0,2736 EUR - 0,288 EUR. Upoštevaje povprečno mesečno naročnino, kot jo zatrjuje tožnik (11,17 EUR), to predstavlja med 2,45 % in 2,58 % povprečnega bruto prihodka kabelskih operaterjev, kar sovpada s smernicami Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju Smernice WIPO). Primernost zneska tarife je potrjena s primerjavo z zneski tarif v državah članicah EU. Vrednost nadomestila iz Tarife je znižal, ker t.i. čista glasba in glasba z naravo avtorskih prispevkov k AV delom ne moreta biti cenovno ovrednoteni ugodneje kot t. i. filmska glasba, ni pa sledil tožnikovim predlogom za določitev tarifnih znižanj, ker za to ni našel ustreznih razlogov.

4Zahtevo za določitev tarife za čas pred izdajo odločbe je toženec zavrnil, ker zaradi izredne obsežnosti in vsebinske zahtevnosti zadeve izdaja take začasne odločbe ne bi bila smotrna. Toženec tudi ni sledil zahtevi tožnika za izvedbo ustne obravnave, ker obširno listinsko gradivo vsebuje več kot dovolj podatkov za razjasnitev dejanske podlage predmetne zadeve, izvedba obravnave v teh okoliščinah in na tej, skrajni točki postopka, pa ne bi imela pravega smisla. To velja še toliko bolj, ker je bila ustna obravnava predlagana za zaslišanje avtorja študije, ki jo je tožnik priložil in ki tvori trditveno podlago, nima pa narave dokaza, zaslišanje njenega avtorja pa tudi ne bi imelo nikakršne dokazne vrednosti.

5Iz 51. opombe obrazložitve izpodbijane odločbe pa še izhaja, da je bila z uveljavitvijo Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (v nadaljevanju ZKUASP) v mesecu oktobru 2016 spremenjena koncepcija vodenja postopka pred tožencem, med drugim tudi tako, da je izvedba ustne obravnave obvezna. Vendar ta in druge spremembe procesnih pravic v predmetnem postopku niso upoštevne, saj so nastopile v fazi, ko so bile procesne aktivnosti strank že izčrpane, in ko je tožencu ostala le še izdaja odločbe. Po mnenju toženca bi bilo nesmotrno in neekonomično ter v nasprotju z načelom zaupanja v pravo implementirati te spremembe v tej pozni fazi postopka, sploh ker bi bil edini s tem dosežen učinek ta, da bi se zaključek postopka brez potrebe odložil v prihodnost. Zato je prav, da se ta postopek konča po procesnih pravilih, po katerih se je začel, to pa so pravila 157a. člena in naslednjih ZASP.

6Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da bi moral toženec v obravnavani zadevi skladno s sedmim odstavkom 157a. člena ZASP v zvezi s 154. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) razpisati ustno obravnavo, ki jo je tudi sam izrecno zahteval in predlagal izvedbo več dokazov. Poleg tega je 22. 10. 2016 stopil v veljavo ZKUASP, ki je na novo uredil postopkovna pravila glede postopka pred tožencem in izrecno določil, da mora toženec razpisati in izvesti ustno obravnavo (šesti odstavek 53. člena ZKUASP). ZKUASP pa bi moral toženec uporabiti tudi v predmetni zadevi. Razlogi, zakaj toženec ni izvedel ustne obravnave, so pravno nepravilni. Ker se obravnava ni izvedla, niso bile zagotovljene temeljne pravice strank v postopku, s tem pa sta bili kršeni pravici do poštenega postopka in enakega varstva pravic. Poleg tega je toženec odločil preko zahtevka, saj je sam vložil zahtevo za določitev tarife v primeru pravice kabelske retransmisije po 2. točki 31. člena ZASP, medtem ko je toženec določil tarifo za celotno pravico radiodifuzne retransmisije, kot je določena v 1. in 2. točki 31. člena ZASP. Bistveno so bila kršena tudi pravila postopka s tem, ko je toženec ugotavljal dejstva in upošteval dokaze, ki jih nobena stranka ni navajala oziroma predlagala, pri tem pa mu ni dal možnosti, da se o njih izjavi. Toženec se tudi ni opredelil do tožnikovih navedb in dokaznih predlogov, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve.

7V zvezi z obsegom dovoljenj A. pa je tožnik navedel, da je Začasno dovoljenje A. prenehalo veljati že 11. 10. 2010, ko je bilo B. izdano Dovoljenje št. 31227-1/2008-123 z dne 11. 10. 2010 (v nadaljevanju Dovoljenje B.), in ne šele 6. 2. 2012, kot je napačno ugotovil toženec. A. ima danes enak obseg pooblastil, kot ga je imelo ob podelitvi še danes veljavnega Dovoljenja A./1998. Toženec je napačno smatral, da se glasbena dela, ki niso posebej ustvarjena za uporabo v avdiovizualnem delu, vanj vključijo v nespremenjeni oziroma neprirejeni obliki. Glasba, ki se vključi v avdiovizualno delo, postane sestavni del novega avtorskega dela in se z njim zaraste v nedeljivo celoto. Tako je tudi stališče v sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 97/2012 z dne 19. 9. 2012. Po njegovem mnenju predobstoječa glasba, kadar je uporabljena v avdiovizualnem delu, izgubi svojo samostojno pravno naravo in se spoji z novim (avdiovizualnim) avtorskim delom, v katerega je vključena A. dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic avtorjev prispevkov z Dovoljenjem A./1998 ni pridobilo. Tarife A. za kabelsko retransmisijo so previsoke, ker A. pri določitvi teh tarif napačno upošteva tudi glasbo v povezavi z avdiovizualnim delom. Za pretežni del glasbe v avdiovizualnem delu namreč pravice soavtorjev kolektivno uveljavlja B. Avtorji prispevkov v primerih, ko se njihova dela priobčijo javnosti v okviru avdiovizualnega dela, pa nimajo posebne pravice do nadomestila, ki bi jo smelo kolektivno uveljavljati A. oziroma A. nima takega dovoljenja. Zato bi moral toženec določiti višino tarife le za glasbo, ki se kabelsko retransmitira izven avdiovizualnih del. Ker tega toženec ni upošteval, je napačno uporabil materialno pravo in nepravilno ugotovil dejansko stanje.

8Po mnenju tožnika je toženec pri določitvi tarife napačno presodil pomen Memoranduma in Dodatka ter na njuni podlagi sklenjenih licenčnih pogodb in jih neupravičeno upošteval kot orientacijski dejavnik pri določanju tarife, poleg tega pa tudi napačno uporabil materialno pravo, ker pri določitvi tarife ni uporabil zakonskih kriterijev po tretjem odstavku 45. člena ZKUASP, temveč je kot ključni kriterij uporabil sporazum, ki ga je tožnik sklenil z B., česar pa zakon ne predvideva. Toženec je napačno in arbitrarno uporabil primerjalnopravni kriterij, napačno presodil pravila o delitvi B., tudi njegova uporaba Smernic WIPO in prihodkovne metode je napačna. Toženec se tudi ni opredelil do predložene analize, študijo C., na katero se je tožnik skliceval, pa je pavšalno zavrnil, nezakonito pa je zavrnil tudi dokazni predlog z zaslišanjem glavnega avtorja te študije.

9Tožnik je v nadaljevanju tožbe predstavil izračun primerne tarife za repertoar A. Po mnenju tožnika je treba v skupnem znesku nadomestil, ki so namenjena plačilu vseh avtorskih pravic, upoštevati avtorska nadomestila, ki jih operaterji poravnavajo RTV organizacijam za njihova lastna oddajanja, ter tovrstna plačila upoštevati pri določitvi tarife, česar pa toženec ni storil, saj je predlog za tovrstno tarifno znižanje zavrnil brez vsebinske utemeljitve. Nezakonit je tudi sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev izvedenca. Ker je toženec napačno uporabil materialno pravo (kriterije primernosti), nepopolno ugotovil dejansko stanje in bistveno kršil pravila postopka, je tožnik predlagal, naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da Tarifo razveljavi in določi primerno tarifo oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovni postopek.

10Toženec je sodišču poslal dokumente upravnega spisa, na tožbo pa ni posebej vsebinsko odgovoril.

11Sodišče je tožbo poslalo v odgovor tudi strankama z interesom, A. in Č.. Č., na tožbo ni posebej odgovorilo, A. pa se je v odgovoru na tožbo sklicevalo na navedbe, podane v predhodnem upravnem postopku pred tožencem, ter dodatno še navedlo, da lahko B. upravlja le z avdiovizualnim delom, ne pa tudi z glasbenim, ter da s spojitvijo posameznih del v avdiovizualno delo avtorske pravice na posameznih delih ne prenehajo, niti se ne spremenijo. Menil je tudi, da je napačna tožnikova omejevalna interpretacija dovoljenja A. ter njegovi izračuni, primerjave in tožbeni predlogi. Tožbene navedbe v zvezi z Memorandumom in Dodatkom so brezpredmetne, saj v teh listinah dogovorjene cene toženec ni upošteval. Glasbeno delo je ena vrsta dela in nima več pojavnih oblik, zato so vsa tožnikova izvajanja glede vrednotenja domnevnih vrst glasbenih del brezpredmetna. Tudi vsi izračuni, ki jih podaja tožnik, in v zvezi s katerimi predlaga višino tarife, temeljijo na napačnih izhodiščnih podatkih. Za tožbene zahtevke, ki od sodišča zahtevajo odločitev v sporu polne jurisdikcije, pa tožnik ni aktivno legitimiran, saj zanje ne obstaja podlaga v materialnem pravu, tudi sicer pa pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije v tem primeru niso izpolnjeni. Tožnikova zahteva po izločitvi izvedenca ni utemeljena. Predlagal je, naj sodišče tožbo v celoti zavrže oziroma podrejeno zavrne, v vsakem primeru pa tožniku naloži plačilo stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12Tožba je utemeljena.

13V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženca o določitvi primerne tarife za radiodifuzno retransmisijo glasbenih del in o zavrnitvi zahteve tožnika za izdajo odločbe o določitvi tarife za čas postopka pred tožencem (drugi odstavek 157b. člena ZASP). Tožnik ugovarja, da je toženec pri odločitvi napačno uporabil določbe ZASP, ko bi moral ZKUASP, da je kršil pravila postopka in da je nepopolno oziroma zmotno ugotovil dejansko stanje.

14Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je toženec v predmetni zadevi odločil na podlagi ZASP, torej (tudi) na podlagi določb šestega poglavja tega zakona (upravljanje in uveljavljanje pravic; 156., 157a. člen in naslednji). V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da je 22. 10. 2016 pričel veljati ZKUASP, ki v prvi alineji prvega odstavka 87. člena izrecno določa, da z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati (med drugim) VI. poglavje ZASP. To pomeni, da je toženec s tem, ko je v obravnavani zadevi, upoštevaje datum izdaje izpodbijane odločbe (22. 3. 2017), odločil na podlagi v času odločanja oziroma izdaje izpodbijane odločbe ne več veljavnih določb ZASP, kršil načelo zakonitosti, tako materialno kot tudi formalno (6. člen ZUP). V skladu s tem načelom bi namreč moral odločiti na podlagi zakona, veljavnega v času izdaje odločbe (ZKUASP), po postopku, kot je (na novo) urejen v 53. in 54. členu ZKUASP, ter pri določanju primerne tarife upoštevati v tem zakonu opredeljena merila (tretji odstavek 45. člena ZKUASP), na kar pravilno opozarja tudi tožnik. Razlogovanje toženca v 51. opombi obrazložitve izpodbijane odločbe o tem, zakaj je predmetni postopek potekal po pravilih ZASP, in sicer, ker je ZKUASP stopil v veljavo v fazi, ko so bile procesne aktivnosti strank in toženca, ki so potekale po ZASP, že izčrpane, in je ostala le še izdaja odločbe, ter naj bi bila zato uporaba ustreznih določb ZKUASP nesmotrna in neekonomična, je glede na povedano neutemeljeno in ne vzdrži pravne presoje. Navedeno namreč po presoji sodišča ne more biti razlog, da bi smel toženec v tem primeru odločati na podlagi pravnih pravil, ki v času izdaje odločbe niso več v veljavi.

15V (sedaj in tudi v času odločanja toženca) veljavnem tretjem odstavku 45. člena ZKUASP je določeno, da mora tarifa odražati ekonomsko vrednost pravic, ki so predmet skupnega sporazuma, naravo in obseg uporabe avtorskih del ter ekonomsko vrednost storitve, ki jo zagotavlja kolektivna organizacija, pri čemer se glede na okoliščine posameznega primera upoštevajo zlasti: obseg repertoarja; obseg dovoljenja; prihodek, ki se doseže z uporabo avtorskega dela, ali, če to ni mogoče, stroški, povezani s to uporabo; pomen avtorskega dela za dejavnost uporabnika; razmerje med varovanimi in nevarovanimi avtorskimi deli, ki so uporabljena; razmerje med pravicami, ki se upravljajo kolektivno ali individualno; posebna zahtevnost kolektivnega upravljanja pravic zaradi določene uporabe avtorskih del; primerljivost predlagane tarife s tarifami istovrstnih kolektivnih organizacij na istovrstnih delih za istovrstno uporabo v Republiki Sloveniji in drugih državah članicah, ob upoštevanju bruto domačega proizvoda na prebivalca v enoti kupne moči. Ob tem sodišče pripominja, da že iz same zakonske dikcije tretjega odstavka 45. člena ZKUASP izhaja, da kriteriji v navedenem členu niso določeni taksativno, temveč primeroma, pri čemer pa mora toženec izbiro kriterijev oziroma meril temeljito obrazložiti in v primeru, da morebiti kateri izmed kriterijev v konkretni zadevi ne pride v poštev, tudi konkretizirano pojasniti, zakaj ne (214. člen ZUP).

16Ker torej toženec v tej zadevi ni odločil na podlagi veljavnih določb ZKUASP, je izpodbijana odločba nezakonita in jo je že iz tega razloga treba odpraviti.

17Ob zgornji ugotovitvi - da toženec ni odločil na podlagi določb ZKUASP, pa bi moral - pa je slediti (tudi) tožbenemu ugovoru, da toženec nepravilno ni upošteval v času odločanja veljavne določbe šestega odstavka 53. člena ZKUASP. Ta določa, da mora toženec narok za ustno obravnavo obvezno razpisati najpozneje v treh mesecih od prejetja odgovora oziroma izteka roka za odgovor nasprotne stranke na zahtevo iz četrtega odstavka tega člena. Ker v postopku za izdajo izpodbijane odločbe toženec ni izvedel ustne obravnave, čeprav bi jo moral glede na zgoraj citirano določbo šestega odstavka 53. člena ZKUASP (izrecno pa jo je zahteval tudi sam tožnik), opustitev tega procesnega dejanja pomeni bistveno kršitev pravil postopka. Pred odločitvijo bi namreč moral toženec dati vsaki od udeleženih strank možnost ustno izjaviti se o zahtevkih in navedbah ostalih strank ter o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (9. člen ZUP), torej bi moral razpisati ustno obravnavo (šesti odstavek 53. člena ZKUASP). Razlogi toženca v 45. točki obrazložitve izpodbijane odločbe, da ni sledil predlogu za izvedbo ustne obravnave, ker več tisoč strani obsegajoče listinsko gradivo vsebuje več kot dovolj podatkov za razjasnitev dejanske podlage in izvedba obravnave ne bi imela pravega smisla, obravnava pa je bila predlagana zgolj zaradi zaslišanja avtorja študije, njegovo zaslišanje pa ne bi imelo nikakršne dokazne vrednosti, zato naj bi bila izvedba ustne obravnave sama sebi namen, tako niso pravno pravilni. Pri tem sodišče pripominja, da bi moral toženec razpisati ustno obravnavo že ob upoštevanju (splošnih) določb ZUP. Sedmi odstavek 157a. člena tega zakona je namreč določal, da se v postopku pred tožencem smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, z izjemo določb o pravnih sredstvih in izvršbi, razen če je s tem zakonom drugače določeno. Skladno s prvim odstavkom 154. člena ZUP pa mora organ razpisati ustno obravnavo v zadevah, kadar je treba zaslišati priče, izvedence ali opraviti ogled in v zadevah, v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi. Za tako zadevo pa v obravnavanem primeru nedvomno gre.

18Niso pa utemeljene tožbene navedbe, da naj bi toženec kršil pravila postopka s tem, ker je pri odločanju ugotavljal dejstva in upošteval dokaze, ki jih ni navedla oziroma predlagala nobena stranka. V postopku je namreč treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (prvi odstavek 8. člena ZUP). Zato lahko organ med postopkom ves čas ugotavlja dejansko stanje in izvaja dokaze o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, tudi o tistih, ki v postopku še niso bila navedena. Prav tako lahko odredi po uradni dolžnosti izvedbo vsakega dokaza, če spozna, da je to potrebno za razjasnitev zadeve (prvi in drugi odstavek 139. člena ZUP). Kolikor tožnik izpodbija sklep toženca, s katerim je bila zavrnjena njegova zahteva za izločitev izvedenca, pa sodišče pojasnjuje, da skladno s sedmim odstavkom 53. člena ZKUASP, ki bi ga moral toženec v skladu z načelom zakonitosti upoštevati pri odločanju v tej zadevi, toženec niti ne more imenovati izvedenca, zato so tožbeni ugovori v tej smeri nerelevantni.

19Ker je torej toženec izdal izpodbijano odločbo na podlagi v času odločanja neveljavnih določb ZASP in kršil pravila postopka, je sodišče skladno s 4. in 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo na podlagi tretjega odstavka tega člena vrnilo tožencu v ponoven postopek. Sodišče se do preostalih navedb strank in v zvezi z njimi predlaganih dokazov ni posebej in izrecno opredeljevalo, saj glede na razloge za sprejeto odločitev v tem primeru niso pravno relevantni, kajti na (drugačno) odločitev sodišča ne bi mogli vplivati. Vendar pa bo moral navedbe in dokazne predloge strank upoštevati toženec, ko bo v ponovljenem postopku ponovno odločil v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1. V ponovnem postopku mora toženec upoštevati pravno mnenje sodišča in odločiti na podlagi veljavnih določb ZKUASP (45., 53., 54. člen in ostali) ter razpisati ustno obravnavo in tako dati vsem strankam možnost izjaviti se o vseh pravno odločilnih dejstvih in okoliščinah ter o zahtevkih in navedbah nasprotnih strank, nato pa presoditi vse navedbe in dokazne predloge strank, se do njih konkretizirano opredeliti ter ponovno odločiti v zadevi in svojo odločitev argumentirano obrazložiti (214. člen ZUP).

20Tožnik je sicer (med drugim) predlagal, da sodišče samo odloči o stvari, vendar za odločanje v sporu polne jurisdikcije niso izkazani pogoji po 65. členu ZUS-1. Za predlagano odločitev o stvari namreč podatki postopka ne dajejo zanesljive podlage, saj je toženec nepravilno odločil na podlagi v času odločanja neveljavnih določb ZASP. Po presoji sodišča tudi ne gre za primer, ko bi sodno odločanje moralo nadomestiti upravno odločanje, ker bi drugačno ravnanje pomenilo nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva ali ker bi to zahtevala narava pravice ali varstvo ustavne pravice. Da naj sodišče le izjemoma odloča o sami stvari, izhaja tudi iz 65. člena ZUS-1.

21Sodišče je lahko razsodilo že na podlagi trditvene podlage strank, izpodbijane odločitve, relevantne pravne podlage in spisne dokumentacije, zato je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, ker stranke niso substancirano predlagale izvedbe dokazov oziroma izvedba le-teh glede na razloge za sprejeto odločitev ne bi mogla vplivati na (drugačno) odločitev v zadevi; nekateri predlagani dokazi pa se nanašajo na listine v spisu, katerih obstoj in vsebina med strankami niti ni sporna.

22Odločitev o stroških temelji na drugem odstavku 56. člena ZKUASP (ta ureja sodno varstvo zoper odločbe Sveta in plačilo stroškov v upravnem sporu), po katerem vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.