157.b člen ZASP

Skladno s prvim odstavkom 156. člena ZASP se tarifa določi s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ali, če to ni mogoče, z odločbo SAP. Če namreč po štirih mesecih od začetka pogajanj kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov ne skleneta skupnega sporazuma, lahko kolektivna organizacija ali reprezentativno združenje uporabnikov zahteva, da SAP določi primerno tarifo. Z odločbo SAP z dne 18. 6. 2008, je bila tarifa za uporabo glasbe oziroma višina avtorskega nadomestila v gostinskih lokalih članov Obrtno podjetniške zbornice Slovenije določena v deležu od izkazanega prihodka uporabnika (za lokale tipa bife, bar, višina avtorskega nadomestila znaša 0,80 % od prihodka uporabnika). Takšna tarifa pa ne velja za vse istovrstne uporabnike avtorskih del iz repertoarja SAZAS. Odločba SAP namreč s pravnomočnostjo ni postala pravna podlaga za določitev višine avtorskega nadomestila za uporabo avtorskih glasbenih del v vseh gostinskih lokalih (ni nadomestila tarife Pravilnika 1998 kot skupnega sporazuma za vse istovrstne uporabnike - za vse uporabnike, ki se ukvarjajo z gostinsko dejavnostjo), temveč zgolj v go

Sodišče ugotavlja, da je 22. 10. 2016 pričel veljati ZKUASP, ki v prvi alineji prvega odstavka 87. člena izrecno določa, da z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati (med drugim) VI. poglavje ZASP. To pomeni, da je toženec s tem, ko je v obravnavani zadevi, upoštevaje datum izdaje izpodbijane odločbe (22. 3. 2017), odločil na podlagi določb ZASP, ki v času odločanja niso več veljale, kršil načelo zakonitosti (6. člen ZUP). Toženec v predmetnem postopku ni upošteval v času odločanja veljavne določbe šestega odstavka 53. člena ZKUASP, po kateri mora obvezno razpisati ustno obravnavo. Ker v postopku za izdajo izpodbijane odločbe toženec ni izvedel ustne obravnave, čeprav bi jo moral, opustitev tega procesnega dejanja pomeni bistveno kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

Toženec je s tem, ko je v obravnavani zadevi, upoštevaje datum izdaje izpodbijane odločbe, odločil na podlagi v času odločanja oziroma izdaje izpodbijane odločbe ne več veljavnih določb ZASP, kršil načelo zakonitosti, tako materialno kot tudi formalno (6. člen ZUP). V skladu s tem načelom bi namreč moral odločiti na podlagi zakona, veljavnega v času izdaje odločbe (ZKUASP), po postopku, kot je (na novo) urejen v 53. in 54. členu ZKUASP, ter pri določanju primerne tarife upoštevati v tem zakonu opredeljena merila (tretji odstavek 45. člena ZKUASP). Že iz same zakonske dikcije tretjega odstavka 45. člena ZKUASP izhaja, da kriteriji v navedenem členu niso določeni taksativno, temveč primeroma, pri čemer pa mora toženec izbiro kriterijev oziroma meril temeljito obrazložiti in v primeru, da morebiti kateri izmed kriterijev v konkretni zadevi ne pride v poštev, tudi konkretizirano pojasniti, zakaj ne (214. člen ZUP). Ker v postopku za izdajo izpodbijane odločbe toženec ni izvedel ustne obravnave, čeprav bi jo moral glede na določbo šestega odstavka 53. člena ZKUASP (izrecno pa jo je zahteval tudi sam tožnik), opustitev tega procesnega dejanja pomeni bistveno kršitev pravil

Pravilno je sklepanje sodišča druge stopnje, da je s sprejetjem SS/2006 tožeča stranka izgubila podlago za obračunavanje (posebnega) nadomestila po T/INT. Na takšno podlago se tožeča stranka ni mogla ponovno začeti sklicevati niti po prenehanju veljavnosti SS/2006. Če do sklenitve novega skupnega sporazuma ni prišlo, je imela tožeča stranka upravičenje, da določitev tarife predlaga Svetu. V četrtem odstavku 156. člena ZASP pa ni podlage, da bi lahko tožeča stranka potem, ko je bilo razmerje pogodbeno urejeno šest let, ponovno sama enostransko določala tarifo za obračun nadomestila za uporabo fonogramov oziroma, da bi ponovno „oživela“ merila, ki jih je tožeča stranka določila v T/INT še pred sklenitvijo SS/2006. Kriterij, ki so ga stranke SS/2006 določile, je skladen s priporočenim kriterijem iz 1. točke tretjega odstavka 156. člena ZASP. SS/2006 določa obveznost članov združenja, da plačujejo nadomestila za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo komercialno izdanih fonogramov v programu, ki ga izdajajo (VI. točka). Sprejeta merila SS/2006 kot relevantnega kriterija niso upoštevala števila radijskih programov, ki jih izdaja posamezna radiodifuzna organizacija

Izbira merila za določitev primerne tarife je prepuščena Svetu za avtorsko pravo (v nadaljevanju Svet), ki mu je torej podeljena diskrecija pri njegovi izbiri. V tem delu gre torej za pravila stroke, kar pomeni, da ima Svet, kot strokovni organ, odločilno vlogo pri njihovi razlagi. Sodni nadzor nad tem, uporaba katerih od več možnih možnih meril je pravilna, je zato nujno zadržan in pride v poštev le v omejenem obsegu in šele tedaj, če tožeča stranka vzbudi upravičen dvom v pravilnost tolmačenja uporabljenih pravil revizijskih in računovodskih standardov. Uporaba pa mora biti ustrezno obrazložena, kar je tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi storila. Dejstvo, da bi lahko Svet uporabil tudi drugo merilo (konkretno tarife v preostalih državah EU) ne more predstavljati kršitve materialnega prava.

S tem, ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Zato imajo tudi v primeru, ko je bila sodna praksa oblikovana s strani VSRS, nižja sodišča pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. Ustavno dopustna je tudi omejitev pogodbene svobode pri določanju primernosti tarife (drugi odstavek 157.a člena ZASP; sedaj drugi odstavek 53. člena ZKUASP). Od nezakonitega uporabnika fonogramov lahko tožeča stranka uveljavlja le odškodnino po splošnih pravilih o povrnitvi škode ali v višini nadomestila za zakonito uporabo te vrste. Hkrati pa lahko tožeča stranka ob predpostavkah iz t

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno presodili nadomestilo za javno priobčitev glasbenih del.

ZASP jasno določa, da kolektivna organizacija v svojem imenu in za račun avtorjev uveljavlja pravice. Zakon ji daje procesno upravičenje, četudi ne uveljavlja lastnih pravic.

Nižja sodišča imajo pravico odstopiti od oblikovane sodne prakse VSRS, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. Takšna samovolja ni podana niti v primeru, ko se s strani nižjega sodišča izkaže kot pravilno vztrajanje pri že zavzetih materialnopravnih zaključkih, ki jih je nadrejeno sodišče v ustaljeni sodni praksi opredelilo kot zmotne, v kolikor za to ponudi dodatne argumente, ki pri obravnavi precedenčnega primera niso bili izpostavljeni, oziroma se instančno sodišče do njih ni argumentirano opredelilo. Tako ustaljeni sodni praksi pritožbenega sodišča je v celoti sledilo tudi prvostopenjsko sodišče, ki je odmero nadomestila opiralo na določila veljavnih skupnih sporazumov in ne na T 2005. Glede na kogentna določila 168. člena ZASP ni nobene zakonske podlage, da bi lahko tožeča stranka v okviru sklepanja skupnega sporazuma urejala obseg upravičenj, ki jih lahko uveljavlja zoper kršitelja pravice, to je toženo stranko. Ravno tak učinek poskuša tožeča stranka doseči z interpretacijo, da skupni sporazum ne učinkuje na toženo stranko in da zanjo še vedno veljajo določila tarife tožeče stra

Tožeča stranka ni z zadostno stopnjo verjetnosti konkretno navedla prepričljivih okoliščin in dejstev, s katerimi bi utemeljila nastanek težko popravljive škode, in jih podprla z dovolj konkretnimi in obrazloženimi navedbami ter morebitnimi dokazi. Izdaja začasne odredbe v obravnavani zadevi pa glede na določbe ZASP sploh ni potrebna. Prvi stavek drugega odstavka 156. člena ZASP določa, da se tarifa določi s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov, ali, če to ni mogoče, z odločbo Sveta za avtorsko pravo (v nadaljevanju Svet). Drugi stavek navedenega odstavka pa izrecno določa, da se do drugačne pravnomočne odločbe (in torej ne dokončne) Sveta šteje, da so tarife, določene z veljavnim skupnim sporazumom, primerne.

Sodišče odloži izvršitev odločbe v davčnih zadevah le izjemoma, to je, če tožnik izkaže okoliščine, ki so močnejše od javne koristi in jih z drugimi ukrepi ni mogoče preprečiti. Glede na prevladujoč javni interes v davčnih postopkih je zato treba tudi restriktivno presojati izkazanost težko popravljive škode oziroma verjetnost njenega nastanka, kot prvega pogoja za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Možnost uvedbe stečaja oziroma drugih zakonskih posledic zaradi insolventnosti zaradi izvršitve upravne odločbe glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (npr. I Up 32/2011, I Up 443/2013 in I Up 534/2013) samo po sebi ne predstavlja težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1. Izkazane morajo biti posebej kvalificirane okoliščine, zaradi katerih bi se škoda, ki naj bi zaradi davčne izvršbe nastala tožniku, štela za težko popravljivo. Teh pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnik s svojimi navedbami in priloženimi računovodskimi izkazi, kot tudi z njihovo razlago, ni dovolj prepričljivo oziroma z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal, saj ni konkretno navedel prepričljivih okoliščin in dejstev, da bo ta škoda dejansko nastala o

Svet lahko odloča le med strankami, ki so stranke postopka, začetega pred Svetom, in ne more širiti kroga udeležencev, ki naj v postopku sodelujejo. Predlagatelj (SAZAS) je v zahtevi izrecno zahteval določitev tarife oziroma avtorskega nadomestila za uporabo glasbe v gostinskih lokalih članov OZS in v tem okviru je Svet tudi odločal. Zato se je Svet v izpodbijani odločbi pravilno omejil le na razmerje med predlagateljem (SAZAS) in nasprotno stranko (OZS) in skladno s četrtim odstavkom 157.a člena ZASP tudi poslal predlagateljevo zahtevo nasprotni stranki ter jo pozvala, da se o njej izreče. Zato ugovori tožeče stranke, da bi morala biti v postopek pritegnjena tudi Gostinsko-turistična zbornica Slovenije in Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije, na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Glede na določbe prvega odstavka 2. člena ZUS-1 primernost osnove in višine tarife ni stvar presoje v upravnem sporu, kjer se presoja zakonitost izpodbijane dokončne odločbe.