VSL Sodba I Cpg 704/2018

I. Pritožba zoper II. točko izreka se zavrže.

II. Pritožba zoper I. in III. točko izreka se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.859,28 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo zneska 123.974,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.4.2013 (I. točka izreka), tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti od 22.9.2011 zavrnilo (II. točka izreka) ter toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 5.006,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega roka do izpolnitve obveznosti (III. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo se je v celoti iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlaga potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

5Pritožba tožene stranke zoper II. točko izreka ni dopustna. Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, zato tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo (4. odstavek 343. člena ZPP). Zaradi navedenega je višje sodišče pritožbo zoper II. točko izreka zavrglo (352. člen ZPP).

6Tožeča stranka vtožuje škodo, ki ji je nastala zaradi ravnanja tožene stranke. Slednja je kot direktor tožeče stranke zlorabila pooblastila s tem, da je 22.9.2011 brez soglasja skupščine sklenila kupoprodajno pogodbo št. ... v imenu in za račun tožeče stranke z Banko X., od katere je odkupila 200 lotov podrejenih obveznic XXXX 12/29/49 za 123.974,72 EUR. Tožena stranka je s tem kršila pogodbo o ustanovitvi tožeče stranke SV ..., saj bi v skladu s 6. členom direktor, ki tožečo stranko zastopa samostojno, za pravne posle, ki presegajo 50.000,00 EUR, moral pridobiti soglasje skupščine tožeče stranke. Nakup obveznic je bil tvegan posel, ki ga tožeča stranka ne bi smela opraviti brez posebnega pooblastila družbenikov. S tem nakupom je tožeči stranki nastala škoda, saj je vrednost obveznic 0,00 EUR. Nakup je bil opravljen iz rednega računa tožnice, na katerem so bila tudi sredstva tožeče stranke in sredstva prostovoljnega investicijskega sklada, ki so jih za namen vzdrževanja posameznih stavb vplačali etažni lastniki.

7Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožbenemu zahtevku (delno) ugodilo z nosilnimi razlogi, da je tožeča stranka v tem sporu aktivno legitimirana in je dokazala, da tožena stranka pri odločitvi za nakup podrejenih obveznic ni ravnala skrbno, sporni posel je sklenila brez odobritve skupščine, podana je vzročna zveza med nakupom podrejenih obveznic brez soglasja družbenikov in izgubo praktično celotne vrednosti vloženih sredstev, ekskulpacijski razlog, ki bi izključil odgovornost tožene stranke pa ne obstoji, tožeča stranka pa je dokazala tudi višino nastale škode.

8Višje sodišče se v celoti pridružuje stališčem in ugotovitvam sodišča prve stopnje. Sodba je jasna, pregledna, logična in analitična in je pritožbeno ponavljanje navedb, na katere je v celoti pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, ne morejo izpodbiti. V nadaljevanju bo zato višje sodišče odgovorilo zgolj na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Pri tem še opozarja, da so pritožbene navedbe glede kavze pravnega posla nedovoljena pritožbena navedba (337. člen ZPP). Uveljavljanje novot v pritožbenem postopku je po 1. odstavku 337. člena ZPP dovoljeno le, če pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do trenutka, do katerega je v postopku na prvi stopnji dovoljeno uveljavljati nova dejstva in predlagati nove dokaze, česar pa tožena stranka ni izkazala.

Aktivna legitimacija

9Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je bilo ugotovljeno, da sporne obveznice niso bile kupljene v imenu in za račun etažnih lastnikov. Sredstva za nakup so bila nakazana iz računa tožene stranke, iz bilanc stanja tožeče stranke in izpovedi priče S. R. pa nedvoumno izhaja, da je šlo izključno za sredstva tožeče stranke: obresti iz posla so bile knjižene v korist tožeče stranke (kar je potrdil tudi priča R. M.), ne etažnih lastnikov, tožena stranka pa za sporno naložbo tudi sicer ni imela soglasja oziroma pooblastila etažnih lastnikov. Še več: tožena stranka ni niti zatrjevala, še manj dokazala, da bi bili etažni lastniki o naložbi sploh obveščeni. V kolikor bi šlo za pogodbo, sklenjeno za račun etažnih lastnikov, potem bi morali biti slednji o tem obveščeni in za tak posel dati soglasje. Tožena stranka pa ne izpodbija niti ugotovitve sodišča prve stopnje, da že uvodne določbe kupoprodajne pogodbe navedb tožene stranke ne potrjujejo, saj je pogodbo sklenila tožeča stranka (ki jo je kot direktor zastopala tožena stranka), niti iz pogodbe ne izhaja, da bi bila sklenjena za račun etažnih lastnikov.

Skrbnost

10Sodišče prve stopnje je obširno pojasnilo, da je šlo za tvegan posel, tožena stranka pa se je za nakup podrejenih obveznic odločila brez skrbne presoje sporne investicije in izključno na podlagi priporočila vodje finančnega sektorja, ki pa je zaslišan kot priča pojasnil, da za odločanje o nakupu vrednostnih papirjev ni imel znanja. Da je šlo za tvegan posel je sodišče ugotovilo tudi na podlagi prospekta, v katerem je izrecno navedeno, da je volatilnost (na kapitalskem in valutnem trgu največkrat razumljena kot nasprotje stabilnosti) visoka, zaradi česar cene v naprej ni mogoče napovedati. Podrejene obveznice so zaradi različnega statusa glede poplačila terjatev ob stečaju izdajatelja bolj tvegane kot navadne obveznice (ter posledično običajno z višjim donosom), v prospektu pa datum dospelosti ni naveden.

11Tožena stranka je presojo tveganja spornih obveznic oprla zgolj na oceno vodje finančnega sektorja (ki za nakup vrednostnih papirjev sploh ni imel potrebnega znanja) in mnenje borzno posredniške družbe, s katero je tožeča stranka tudi sicer sodelovala (in je vsekakor zainteresirana, da se stranka odloči na nakup), kar ne more zadostovati. Ravnanje tožeče stranke je zato tudi po oceni višjega sodišča mogoče oceniti kot neskrbno ravnanje in nepremišljeno vlaganje sredstev v tvegano naložbo. Takšno ravnanje ni v skladu niti s povprečno skrbnostjo, še manj s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika (prim. 2. odstavek 263. člena v zvezi s 515. členom ZGD-1).

12Za vprašanje tveganosti investicije ne morejo biti relevantne pritožbene navedbe v zvezi z razlastninjenjem imetnikov podrejenih obveznic, saj to v ničemer ne vpliva na vprašanje stabilnosti in tveganosti investicije, posledično pa tudi ne (četudi je šlo za nepredvidljiv dogodek) na presojo potrebne skrbnosti.

Zaslišanje prič, izvedenec

13Pritožba sodišču prve stopnje očita relativno bistveno kršitev postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki jo vidi v tem, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče B. B. in dokaza z izvedencem.

14Kot izhaja iz podatkov v spisu, nobena od pravdnih strank v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala kršitve zaradi zavrnitve dokaznega predloga z izvedencem finančne stroke. To kršitev mora stranka uveljavljati takoj, ko je to mogoče, sicer je višje sodišče ne upošteva (286.b člen ZPP). Tožena stranka v pritožbi zatrjevane kršitve v postopku na prvi stopnji ni grajala, v pritožbi pa niti ne trdi, da je brez svoje krivde ni mogla grajati, zato so te njene pritožbene navedbe neupoštevne.

15Višje sodišče kot pravilno potrjuje ravnanje sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče B. B. V primeru zavrnjenih pritožnikovih dokaznih predlogov gre za vprašanje uporabe sodnikovega pooblastila glede izvedbe dokazov (2. odstavek 213. člena ZPP), vprašanje dokazne ocene do tedaj izvedenih dokazov (8. člen ZPP) in tako v končni posledici za vprašanje dejanskega stanja. Sodišče ima pravico in dolžnost, da najprej izvrši izbor dejstev, ki se bodo dokazovala, in dokazov, s katerimi se bodo ta dejstva dokazovala (načelo proste presoje dokazov v širšem smislu). Po oceni višjega sodišča je v izpodbijani sodbi odločeno v skladu z gornjim načelom, ki omogoča tudi realizacijo racionalnosti in ekonomičnosti postopka. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali pa da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati (prim. odločbo Ustavnega sodišča Up 175/98 z dne 16.2.2002). Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up 90/98 z dne 10.10.2000). Podobna je tudi praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije: sodišče sme zavrniti izvedbo dokaza, katerega dokazno sporočilo ne bi moglo odločilno vplivati na odločitev sodišča (prim. sodba II Ips 554/99). Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da zaslišanje predlagane priče za odločitev ni relevantno, tudi sicer pa je listina najzanesljivejše in najučinkovitejše dokazno sredstvo; učinkovitost dokazovanja z zaslišanjem priče pa bi bilo v konkretnem primeru zaradi časovne oddaljenosti tudi sicer vprašljivo. Priča je zaposlena pri borznoposredniški družbi, s pomočjo katere je bil izveden sporni nakup, njeno zaslišanje pa je bilo predlagano zaradi obrazložitve okoliščin glede pojasnil o tveganjih in donosih, ki so bila pred nakupom dana tožencu. Četudi drži, da ima borznoposredniška družba določeno informacijsko dolžnost, pa to ne vpliva na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je šlo za visoko tvegan posel, za katerega tožena stranka ni imela potrebnega soglasja. Tudi sicer odločitve za nakup in tveganja za investicijo ni mogoče prevaliti na borznoposredniško družbo; šlo je za odločitev, ki spada v izključno sfero odločanja tožene stranke.

Višina

16Pritožba pavšalno navaja, da bi bilo potrebno upoštevati tudi natekle obresti od obveznic, ker pa toženec sam ni imel znanja, kolikšen je znesek, je v ta namen predlagal izvedenca finančne stroke. Višje sodišče je že zgoraj pojasnilo, da bi tožena stranka neizvedbo dokaza z izvedencem morala grajati v postopku na prvi stopnji, česar pa ni storila. Tudi sicer za konkretizirano nasprotovanje višini tožbenega zahtevka ni potrebno nobeno strokovno znanje, nenazadnje pa je tožena stranka sama razpolagala z vsemi podatki, s katerimi bi lahko izpodbijala višino tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je zatrjevala in dokazovala, v kakšni višini je bilo zaradi ravnanja tožene stranke zmanjšano njeno premoženje, tožena stranka pa višini nastale škode ni (konkretizirano) nasprotovala, zaradi česar je sodišče prve stopnje v skladu z 2. odstavkom 214. člena ZPP pravilno štelo, da dejstva v zvezi z višino škode priznava.

17Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo v I. in III. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

18Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.