VSK Sodba II Kp 8451/2014

I. Pritožba zagovornika obtoženega D. M. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega D. M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 in mu na podlagi prvega odstavka 206. člena KZ-1 izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora, obtoženega R. Z. pa na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) za isto kaznivo dejanje oprostilo obtožbe. Sklicujoč se na četrti odstavek 95. člena ZKP je obtoženega D. M. oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in stroškov sodne takse, stroške kazenskega postopka, kolikor zadevajo obtoženega R. Z., pa je na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP naložilo v breme proračuna. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je odločilo, da je obtoženi D. M. dolžan plačati oškodovancu D. Č. znesek 700,00 EUR, z višjim premoženjskopravnim zahtevkom je oškodovanca napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik, kot navaja, iz vseh pritožbenih razlogov po ZKP, tedaj zaradi kršitve kazenskega zakona in procesnih pravil ZKP ter zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca v celoti oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obtoženec še zahteva, da se mu priznajo in povrnejo priglašeni stroški postopka s pritožbo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik očita, da naj bi bil izrek izpodbijane sodbe sam s seboj v nasprotju s tem, ko je na eni strani v opisu dejanja navedeno, da so si vsi trije storilci denar v skupni vrednosti najmanj 700 EUR na škodo D. Č. protipravno prilastili, na drugi strani pa je obveznost plačila navedenega zneska oškodovancu v celoti naložena le obtoženemu D. M.. Gleda na to, da v sodbi, s katero je bil soobtoženi P. Z. spoznan za krivega istega kaznivega dejanja, oškodovancu premoženjskopravni zahtevek ni bil prisojen, plačila premoženjskopravnega zahtevka pa tudi ni mogoče naložiti neznanemu sostorilcu, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je premoženjskopravni zahtevek v navedenem obsegu naložilo v plačilo obtoženemu D. M.. Zato očitano nasprotje ni podano.

5Pritožnik nima prav, da je podano nasprotje med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo ter s tem bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedba v obrazložitvi, da so prišli storilci oškodovancu odvzet prepovedano drogo konopljo, namreč ni v nasprotju z izrekom, kjer se storilcem očita, da so si protipravno prilastili denar.

6Pritožnik trdi, da izrek sodbe nasprotuje obrazložitvi sodbe oziroma listinam ter izvedenim dokazom (izpovedba oškodovanca, zapisnik o sprejemu ustne ovadbe), ki jih sodišče povzema v obrazložitvi izpodbijane sodbe, glede zneska protipravno pridobljene premoženjske koristi, vendar to ne predstavlja zatrjevane kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak gre zgolj za podajanje drugačne ocene dokazov, kot jo je napravilo sodišče, in s tem uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

7Pritožnik trdi, da je podana bistvena kršitev določb 11. točke prvega odstavka odstavka 371. člena ZKP, ker so razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih nejasni, mestoma povsem nerazumljivi ali jih sploh ni, vendar ko utemeljuje te očitke, dejansko ponuja drugačno dokazno oceno od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

8V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja pravilno in popolno ugotovilo. Pritožnik v pritožbi podaja svojo dokazno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, sprejete in utemeljene v izpodbijani sodbi. Ker pa izpostavlja le posamične navedbe oziroma stavke iz izpodbijane sodbe, spregleda pa celotno obrazložitev oziroma spregleda, da sodišče prve stopnje presoje ni opravilo le na podlagi posamičnih dokazov (dejstev in okoliščin), ki jih izpostavlja pritožnik, ampak tudi na podlagi ter v povezavi z drugimi dokazi (dejstvi in okoliščinami), je zato, tudi po oceni pritožbenega sodišča, ob pravilni dokazni oceni v skladu s prvim odstavkom 18. člena in drugim odstavkom 355. člena ZKP, mogoče sprejeti le zaključke, kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in jih utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi. Pri tem je pravilno ocenilo dejstvo, da je obtoženec s P. Z. predhodno izvršil kaznivo dejanje ropa. Ustrezno kritično je analiziralo pogovore obtoženca po socialnem omrežju Facebook in jim, v povezavi z oškodovančevo izpovedbo, ki jo je presojalo v celoti, ter drugimi izvedenimi dokazi, kar pritožnik spregleda, dalo pravi pomen. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo zagovor obtoženca v zvezi z zatrjevanim alibijem, drugačni pritožbeni pogledi niso sprejemljivi. Zaradi ugotovljenih vrzeli v izpovedbi D. Š. in tudi na podlagi drugih dokazov, ki izpovedbo izpodbijajo in dajejo zanesljivo podlago utemeljenosti obtožbi, je sodišče prve stopnje to izpovedbo pravilno ocenilo kot neprepričljivo, tega pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti. Pritožnik nima prav, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaz z zaslišanjem obtoženčevih staršev v zvezi z zatrjevanim načinom poškodovanja obtoženca, ki ga obramba sicer ni predlagala. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je identiteta obtoženca na podlagi načela proste presoje dokazov ugotovljena že z drugimi izvedenimi dokazi. Zato očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Pritožnik izraža tudi pomisleke o verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe, vendar spregleda, da je sodišče prve stopnje to izpovedbo ocenilo v celoti ter v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. Okoliščina, kdo od storilcev je oškodovancu iz denarnice vzel denar, za presojo obravnavane zadeve ni bistvena. Pritožbene navedbe tudi ne predstavljajo nobene tehtne podlage za dvom o pravilnosti višine protipravno pridobljene premoženjske koristi, kot je ugotovljena v izpodbijani sodbi, pri čemer ta okoliščina ne sodi med odločilna dejstva oziroma zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi v prepričanje sodišča prve stopnje o obtoženčevi krivdi (drugi odstavek 3. člena ZKP).

9Čeprav pritožnik ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pri tem je ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter obtožencu izreklo primerno zaporno kazen. To je prepričljivo obrazložilo v izpodbijani sobi, tako da v odločbo o kazenski sankciji ni potrebno poseči.

10Glede na povedano pritožba obtoženčevega zagovornika ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

11Po določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP je tudi pritožbeno sodišče obtoženca glede na njegove premoženjske razmere, razvidne iz njegovih osebnih podatkov, oprostilo plačila sodne takse, nastale v pritožbenem postopku.