UPRS Sodba I U 173/2016-17

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da v izreku te odločbe naštete nepremičnine v katastrskih občinah ..., katerih zemljiškoknjižna lastnica je pokojna A.A., ne sestavljajo več zaščitene kmetije in da se v e-zemljiški knjigi za te nepremičnine izbriše zaznamba zaščitene kmetije.

2Iz obrazložitve izhaja, da je B.B. (v tem upravnem sporu prizadeta stranka) vložila vlogo za izdajo odločbe o izpolnjevanju pogojev za zaščiteno kmetijo pok. A.A. Ker je B.B. zakonita dedinja po A.A., ji Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG) daje aktivno legitimacijo za to. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila kmetija pokojne A.A. z odločbo istega upravnega organa v letu 2003 že določena kot zaščitena kmetija, kar je bilo tudi zabeleženo v zemljiški knjigi pri vseh relevantnih nepremičninah. V nadaljevanju organ podrobno povzema dosedanji potek postopka, se sklicuje na relevantne določbe ZDKG in zemljiškoknjižne izpiske za relevantna zemljišča ter za vsako zemljišče posebej navaja številko parcele, katastrsko občino, boniteto, dejansko rabo, površino in primerljivo površino v skladu z določbami ZDKG. Še posebej navaja, da nepremične, pri katerih je bila pokojna A.A. le solastnica, v skladu z 2. členom ZDKG kot solastnina ne sodijo v okvir zaščitene kmetije. V zvezi s tem se sklicuje tudi na sodbo naslovnega sodišča I U 365/2015. Sklepno ugotavlja, da zemljišča pokojne A.A., navedena v izreku izpodbijane odločbe, pomenijo 4,4718 ha primerljivih kmetijskih površin, zaradi česar kmetija ne izpolnjuje pogojev za zaščiteno kmetijo po 2. členu ZDKG.

3Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil.

4Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga obsežno tožbo, ki jo sodišče na tem mestu zaradi preglednosti povzema le v bistvenih elementih, podrobnejše oziroma konkretnejše navedbe pa – kolikor jih je štelo za pravno pomembne – navaja skupaj z razlogi za odločitev o posameznem vprašanju.

5Tožnik meni, da je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena, ker se toženka ne opredeljuje do navedb in listinskih dokazov tožnika in njegovega brata C.C., iz katerih izhajajo drugačni podatki od tistih, na katere se nekritično sklicuje toženka, pri čemer tožnik posebej poudarja možnost, da so se podatki v uradnih evidencah spremenili na predlog Občine A., kjer je kot direktorica občinske uprave zaposlena hčerka prizadete stranke B.B. ki je zainteresirana za razbitje kmetije in dedovanje po Zakonu o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Toženka je v dosedanjih odločbah in potrdilih o preverbah pogojev o zaščitenosti do leta 2014 navajala, da je primerljivih kmetijskih površin več kot 5 ha. Ves ta čas ni bilo nobenega pravnega prometa z zemljišči kmetije, ne obremenitev, komasacij ali drugih bistvenih sprememb. Nekatere od parcel pri odločanju sploh niso bile upoštevane, druge pa so bile upoštevane nepravilno, kljub predloženim listinskim dokazom, ki bi morali vzbuditi vsaj dvom v uradne evidence, za katere je splošno znano, da so pomanjkljive in v velikem obsegu nepravilne. Zato je bilo dejansko stanje ugotovljeno zmotno in nepopolno, upravni organ pa bi moral izvesti redni upravni postopek z zaslišanjem strank in po potrebi z ogledom na kraju samem. Zaradi nepopolne obrazložitve je bila tožniku kršena tudi pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

6Tožnik povzema dosedanje postopke v zvezi z zaščito kmetije in opozarja na dolgotrajen dedni postopek, izid katerega je odvisen od vprašanja, ali je treba kmetijo šteti za zaščiteno, ter posebej poudarja, da so bile kmetijske površine vsa leta po zapustničini smrti obdelane.

7Glede tabele, v kateri so navedene lastnosti posameznih parcel, navaja vrsto trditev o nepravilnosti podatkov o boniteti posameznih parcel, njihovi površini in načinu upoštevanja oziroma neupoštevanja v izračunu primerljive površine. Posebej poudarja, da ne on, ne drugi dediči niso nikoli dobili nobene odločbe o spremembi kulture zemljišča oziroma o spremembi bonitete, zato niso imeli možnosti z ustavo zagotovljenega pravnega sredstva. Posebej opozarja, da je odločba „nesklepčna“, saj iz nje ni razvidno, katere podatke GURS je toženka uporabila pri svoji odločitvi, tožnikovi podatki, pridobljeni od iste inštitucije, pa kažejo drugačne površine, kulture in bonitetne točke.

8Poleg tega tožnik meni še, da bi morala toženka v sklop zaščitene kmetije vključiti tudi gozdno zemljišče, ki ga je zapustnica ves čas v celoti uživala kot svoje in ga je nesporno priposestvovala. To zemljišče zemljiškoknjižno ni urejeno zaradi neurejenih zadev v zvezi z nekdanjimi agrarnimi skupnostmi, z opisanim statusom zemljišča pa se strinja tudi pravna naslednica prejšnje agrarne skupnosti. Meni, da je treba to parcelo šteti v sklop zaščitene kmetije tudi skladno z drugim odstavkom 3. člena ZDKG, ki govori o pravicah na zemljiščih nekdanjih agrarnih skupnosti. Poleg tega bi bilo treba k zaščiteni kmetiji šteti tudi zemljišče, ki je bilo v solasti med zapustnico in tožnikom ter njegovo ženo, ker je treba izpolnjevanje pogojev za zaščiteno kmetijo presojati po kriteriju gospodarske celote, pa bi morala toženka upoštevati tudi nepremičnine v izključni lasti tožnika kot zapustničinega sina. Iz enakega razloga bi morala toženka upoštevati tudi nepremičnine v izključni lasti drugega zapustničinega sina, predvidenega prevzemnika kmetije, C.C. Tožnik vsa ta zemljišča tudi konkretno našteva.

9Navaja tudi, da A.A. ni aktivno legitimirana za vložitev zahteve za izdajo izpodbijane odločbe, zato bi morala toženka njeno vlogo zavreči. Stališče naslovnega sodišča, da gre le za določitev statusa premoženja, ne pa za lastniško razpolaganje, šteje za umetni pravni konstrukt, ki nima podlage v zakonski normi. Meni, da če bi zakonodajalec želel podeliti tako pravico posameznemu dediču, bi to tudi izrecno naredil.

10Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in ugotovi, da predloga za ugotavljanje oziroma preverbo izpolnjevanja pogojev za zaščitenost kmetije ni podala upravičena oseba, oziroma naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek oziroma naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči, da kmetija pokojne A.A. sama ali skupaj z zemljišči v lasti njenega sina C.C. ali njenega sina Č.Č. izpolnjuje pogoje za zaščitenost, poleg tega naj toženki naloži vzpostaviti zakonito stanje z vpisom zaznambe o zaščitenosti kmetije v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Cerknici. Zahteva tudi povračilo stroškov upravnega spora.

11Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja razloge iz izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Prizadeta stranka B.B. v svojem odgovoru na tožbo opozarja na več okoliščin v dosedanjih postopkih v zvezi z zaščitenostjo predmetne kmetije, v zvezi s spremembami namembnosti posameznih zemljišč, v zvezi z dejanskimi razmerji med sodediči, v zvezi s kmetijo in potekom zapuščinskega postopka ter v zvezi z dejanskim obdelovanjem kmetije. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

12Tožnik v več nadaljnjih vlogah sodišču sporoča nova dejstva in okoliščine, ki bi utegnile vplivati na vprašanje, ali je predmetno kmetijo treba šteti za zaščiteno.

13Tožba ni utemeljena.

14Pravna podlaga za določitev zaščitene kmetije je ZDKG, ki v prvem odstavku 2. člena določa, da je zaščitena kmetija kmetijska oziroma kmetijsko-gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali lasti, solasti ali skupni lasti (…) enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca, in obsega najmanj 5 ha (…) primerljive kmetijske površine. Pojem primerljive kmetijske površine po drugem odstavku istega člena pomeni dejansko površino zemljišč, ki jo je treba pri ugotavljanju statusa zaščitene kmetije upoštevati kot 1 ha, kot merilo za določitev primerljive kmetijske površine pa je pri zemljiščih, ki so po dejanski rabi v zemljiškem katastru evidentirana kot kmetijska zemljišča, določena boniteta v skladu s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin (prva in druga alineja drugega odstavka) in pri gozdnih zemljiščih dejanska raba, evidentirana v zemljiškem katastru (tretja alineja drugega odstavka).

15Po prvem odstavku 4. člena ZDKG zaščiteno kmetijo na predlog lastnika, sodišča ali po uradni dolžnosti preveri ali določi z odločbo v upravnem postopku upravna enota, na območju katere leži pretežni del zemljišč, ki sestavljajo kmetijo. Za določitev zaščitene kmetije se po drugem odstavku istega člena glede lastništva uporabljajo podatki iz zemljiške knjige, glede bonitete zemljišč in obsega zemljišč zaščitene kmetije pa podatki iz zemljiškega katastra. Po tretjem odstavku istega člena se na podlagi odločbe iz prvega odstavka tega člena na nepremičninah v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti vpiše ali izbriše zaznamba o zaščiteni kmetiji.

16Navedena določba prvega odstavka 4. člena ZDKG daje organu pooblastilo, da zaščiteno kmetijo preveri oziroma določi tudi po uradni dolžnosti. To pomeni, da pristojni organ začne postopek, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis, ali če ugotovi ali izve, da je postopek glede na obstoječe dejansko stanje treba začeti zaradi javne koristi (126. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Kot navaja že toženka, Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG-A) v drugem odstavku 5. člena določa, da morajo upravne enote v petih letih od uveljavitve tega zakona po uradni dolžnosti preveriti, ali kmetije, ki so bile določene kot zaščitene kmetije v skladu z ZDKG, izpolnjujejo pogoje iz prvega člena tega zakona in o tem v upravnem postopku izdati ustrezno odločbo. Pri tem se prednostno preverjajo tiste kmetije, ki so predmet zapuščinskega postopka ali pravnega prometa med živimi.

17ZDKG-A velja od 13. 4. 2013, navedena določba pa že sama po sebi pomeni enega od razlogov za začetek postopka po uradni dolžnosti v skladu s prej navedenim 126. členom ZUP. Sodišče se je tudi do aktivne legitimacije B.B. že opredelilo v sodbi I U 365/2015, ki je bila izdana v isti zadevi, v njej pa je zavzelo stališče, da v primeru preveritve pogojev za zaščito kmetije ne gre za upravljanje in razpolaganje z dediščino, temveč za dodelitev statusa premoženja, ki je predmet dedovanja, zato gre pravica predlagati preveritev, ali zaščitena kmetija še izpolnjuje pogoje za zaščito tudi le posameznim dedičem. Glede na opisano pravno ureditev pa sodišče k temu dodaja še, da izpodbijana odločba v tem pogledu ne bi bila nezakonita niti v primeru, če B.B. ne bi bilo mogoče priznati pravice predlagati preveritev. Ni namreč razloga, da njene vloge ne bi bilo mogoče šteti zgolj za pobudo organu za začetek upravnega postopka po uradni dolžnosti oziroma obvestilo o okoliščinah, ki po 126. členu ZUP narekujejo pričetek postopka po uradni dolžnosti; na ta način, torej po uradni dolžnosti, bi bila v takem primeru izdana tudi izpodbijana odločba. Tožbene navedbe o tam, da naj bi bila izpodbijana odločba nezakonita zato, ker je bil postopek začet na zahtevo osebe, ki za to ni aktivno legitimirana, so torej v vsakem primeru neutemeljene.

18Tožnik po presoji sodišča nima prav niti glede tega, da bi morala toženka v zadevi izvesti redni ugotovitveni postopek. Da postopek poteka izključno na podlagi podatkov iz uradnih evidenc, izhaja iz izrecne določbe drugega odstavka 4. člena ZDKG, do tega vprašanja pa se je večkrat izrekla tudi sodna praksa (prim. npr. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 219/2011). Po izrecnem stališču Vrhovnega sodišča organ ni dolžan izvesti posebnega ugotovitvenega postopka, saj je v drugi točki prvega odstavka 144. člena ZUP določeno, da lahko organ odloči po skrajšanem postopku, če se da stanje ugotoviti na podlagi uradnih evidenc (sodba VS RS I Up 184/2005). Podlaga za odločanje tako ne more biti dejanska raba zemljišč, drugačna od uradno ugotovljene, ki bi se upoštevala pri izračunu primerljive kmetijske površine (sodbi VS RS I Up 757/2003 in I Up 975/2001 ter sodba Upravnega sodišča I U 1357/2010). V primeru neujemanja stanja v naravi s stanjem v zemljiškem katastru je treba upoštevati slednje, saj na to napotuje že omenjena določba drugega odstavka 4. člena ZDKG (sodba Vrhovnega sodišča I Up 584/2000). Upravni organ, ki odloča o statusu zaščitene kmetije, tudi ni pristojen za spremembe podatkov, razvidnih iz zemljiške knjige in zemljiškega katastra, zato, če se stranka s stanjem uradnih evidenc ne strinja, lahko sproži postopek spremembe pri pristojnem organu, saj gre za podatke, za katere je mogoče dokazovati, da niso pravilni, ter na podlagi spremenjenih evidenc predlaga nadaljevanje postopka oziroma nov postopek za preveritev pogojev za določitev zaščitene kmetije (sodba Upravnega sodišča I U 517/2009).

19Upravni organ je v takem primeru dolžan stranki omogočiti, da uredi podatke v javnih evidencah, po potrebi tudi s prekinitvijo upravnega postopka, vendar tožnik v obravnavani zadevi ne navaja, da bi mu potek oziroma vodenje upravnega postopka kaj takega onemogočalo. Tožnik sicer navaja tudi, da se podatki iz uradnih evidenc, s katerimi razpolaga sam, razlikujejo od podatkov, navedenih v izpodbijani odločbi, vendar se pri tem izrecno sklicuje na podatke, ki se nanašajo na bistveno različna časovna obdobja od tistega, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba. Da bi se podatki, navedeni v tej odločbi, razlikovali od podatkov v uradnih evidencah v času izdaje odločbe oziroma od izpiskov iz teh evidenc, ki se nahajajo v upravnem spisu, tožnik ne navaja, s sklicevanjem na podatke iz uradnih evidenc pa je odločba v tem pogledu tudi ustrezno obrazložena.

20Podatki in okoliščine, na katere se tožnik sklicuje v zvezi z dejanskim stanjem nepremičnin oziroma v zvezi z zatrjevanimi pomanjkljivostmi javnih evidenc, so zato za odločitev v tej zadevi brezpredmetni, zato tudi dokazi, ponujeni v zvezi s tem okoliščinami, niso mogli vplivati na odločitev v zadevi. Podobno velja tudi za trditve oziroma dokaze v zvezi z možnostjo, da je B.B. vsaj posredno vplivala na spremembe omenjenih podatkov, saj - enako kot ostali postopki v zvezi z vpisom teh sprememb - to ni predmet obravnavanega postopka.

21V prej navedenem prvem odstavku 2. člena ZDKG status zaščitene kmetije pogojuje z ustrezno primerljivo kmetijsko površino, z obstojem kmetijske oziroma kmetijsko-gozdarske gospodarske enote in z lastništvom te enote, ki je omejeno na izrecno določen krog oseb. V ta krog spada tudi solastništvo enega od staršev in otroka. Ker se ta določba nanaša na kmetijo kot kmetijsko-gospodarsko enoto in ne na posamezna zemljišča, ki to enoto sestavljajo, po presoji sodišča ni razloga, da ne bi moglo do solastništva te enote priti že s tem, da je eden od staršev ali otrok solastnik le enega od zemljišč, ki to enoto sestavljajo. Stališče toženke, da v sklop zaščitene kmetije ne more šteti zemljišča, ki je zemljiškoknjižno v solasti zapustnice in tožnika, že samo zaradi takega lastniškega statusa, torej nima podlage v navedeni zakonski določbi, kaj takega pa ne izhaja niti iz sodne prakse, posebej ne iz sodbe tukajšnjega sodišča I U 365/2010 (na katero se toženka posebej sklicuje), kot bo obrazloženo kasneje.

22Kljub temu pa je stališče toženke, da to zemljišče ne spada v sklop zaščitene kmetije, pravilno. ZDKG namreč v vseh primerih solastništva zaščitene kmetije, ki jih izčrpno našteva v prvem odstavku 2. člena, to solastništvo omejuje na največ dve osebi. Zakon namreč s tem preprečuje drobitev zaščitenih kmetij (1. člen ZDKG). Kot izhaja iz tožbenih navedb, pa predmetno zemljišče ni le v solasti zapustnice in tožnika, temveč tudi tožnikove žene, ki po eni strani ne spada v krog (so)lastnikov, izrecno določenih v prvem odstavku 2. člena ZDKG, po drugi strani pa bi z vključitvijo te parcele v sklop zaščitene kmetije prišlo do solastništva treh oseb, kar je v nasprotju z navedeno zakonsko določbo. Tako stališče temelji tudi na enotni in ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (prim. npr. sodbe II Ips 81/2016, II Ips 209/2016 in X Ips 410/2010), sodišče pa dodaja še, da poseben režim dedovanja kmetijskih gospodarstev pomeni poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine (prim. stališča v odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-57/92) in je zato treba zakonsko določene pogoje za ta poseg razlagati ozko, torej znotraj nedvoumnega jezikovnega pomena zakonskega besedila.

23Glede zemljišč v izključni tožnikovi lasti tožnik sicer zatrjuje, da skupaj z zapustničinimi pomenijo eno kmetijsko-gozdarsko enoto, ker "so se ves čas enotno in skupaj obdelovala in so se ves čas smatrala za eno kmetijsko-gozdarsko gospodarsko" enoto. Vendar pa po presoji sodišča zgolj trditev o "enotni" oziroma "skupni" obdelavi že zaradi njene pavšalnosti ne more pomeniti ustrezne trditvene (in posledično še manj dokazne) podlage za tožbene navedbe o tem, katere parcele sestavljajo zaščiteno kmetijo. Teorija (prim. Eneja Drobež: Opredelitev zaščitene kmetije za namene dedovanja, Podjetje in delo 2017, št. 8, stran 1442) posebej opozarja, da pojem kmetijske oziroma kmetijsko-gozdarske enote pomeni več kot zgolj skupek zemljišč, sodna praksa pa je pri tem zavzela enotno stališče, da dejanska obdelava (torej tudi način obdelave) teh zemljišč ni odločilna za obstoj zaščitene kmetije (prim. npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 321/2006). Tožnik torej s takimi navedbami ne more uspešno utemeljiti svojega stališča, da bi bilo treba tudi te parcele šteti v obseg zaščitene kmetije.

24Podobno velja tudi za zemljišča tožnikovega brata C.C., s tem, da tožnik v zvezi s temi zemljišči navaja še, da so skupaj z zapustničinimi registrirana kot enotno kmetijsko gospodarstvo. Po drugi točki prvega odstavka 3. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1), ki je podlaga za to registracijo, je kmetijsko gospodarstvo organizacijsko in poslovno zaokrožena gospodarska celota, ki obsega eno ali več proizvodnih enot, se ukvarja s kmetijsko ali kmetijsko in gozdarsko dejavnostjo, ima enotno vodstvo, naslov ali sedež, ime ali firmo in je organizirano v eni izmed z zakonom določenih oblik. Po tretji točki istega odstavka je nosilec kmetijskega gospodarstva lahko pravna oseba, fizična oseba, agrarna skupnost ali pašna skupnost, ki je odgovorna za izvajanje kmetijske dejavnosti na kmetijskem gospodarstvu, ima pravico za kmetijsko gospodarstvo vlagati vloge iz naslova ukrepov kmetijske politike in je dolžna posredovati podatke v evidence iz delovnega področja ministrstva, pristojnega za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

25Pojem kmetijskega gospodarstva po tem zakonu je torej bistveno širši od pojma zaščitene kmetije, tako po vsebinski opredelitvi, kot po možnem lastništvu, kar nenazadnje izhaja tudi iz četrtega člena tega zakona, po katerem je kmetija le ena od oblik kmetijskega gospodarstva. Tudi ta navedba sama po sebi torej ne utemeljuje stališča, da zemljišča v izključni lasti C.C. pomenijo sestavni del zaščitene kmetije, okoliščin, iz katerih bi izhajala dejanska ekonomska povezanost teh ali njegovih zemljišč z zapustničinimi, pa tožnik ne navaja.

26Kot je bilo že obrazloženo, tako iz zakona kot iz upravnosodne prakse izhaja, da upravni organ pri odločanju o statusu zaščitene kmetije glede lastništva uporabi podatke iz zemljiške knjige. Zato se sodišče strinja s toženko, da pri določanju obsega zaščitene kmetije ni mogla upoštevati zemljišča, za katerega tožnik navaja, da ga je priposestvovala, ker za to ni imela podlage v zemljiškoknjižnih podatkih. Na to ne vpliva okoliščina, da gre za (bivše) zemljišče agrarne skupnosti in to kljub določbi drugega odstavka 3. člena ZDKG, ki določa, kaj poleg kmetijskih zemljišč in gozdov še spada v zaščiteno kmetijo in v tem sklopu našteva tudi pravice na zemljiščih agrarnih skupnosti. Pogoje za določitev zaščitene kmetije namreč ZDKG opredeljuje izključno v prej navedenem drugem členu, v tretjem členu pa le dodatno določa, kaj je še treba šteti v sklop zaščitene kmetije kot predmeta dedovanja, da bi bila omogočena redna kmetijska oziroma gozdarska proizvodnja ter s tem dosežen namen zakona, kot je opredeljen v njegovem prvem členu. V tem smislu drugi odstavek 3. člena v sklopu sestavin zaščitene kmetije navaja tudi nekmetijska zemljišča, premičnine in pravice, kar po presoji sodišča jasno kaže na to, da zakonodajalec z njim ni nameraval opredeliti dodatnih pogojev oziroma meril za določitev zaščitene kmetije, temveč – kot že rečeno – zgolj obseg te kmetije kot predmeta dedovanja.

27Najpomembnejše za odločitev v tej zadevi pa je po mnenju sodišča vprašanje, ki ga tožba izrecno niti ne odpira, vendar povsem nedvoumno izhaja tako iz tožbenih navedb, kot iz navedb tožene stranke. Gre namreč za obseg oziroma predmet odločanja v obravnavanem upravnem postopku.

28Po prvem odstavku 4. člena ZDKG pristojni upravni organ zaščiteno kmetijo "preveri oziroma določi". Ker je bilo po navedbah vseh strank v postopku o statusu predmetne kmetije že odločeno, je torej lahko šlo v obravnavanem postopku le za njeno "preveritev", kar smiselno pomeni ugotavljanje, ali so še izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka ZDKG. Kot je pravilno navedla toženka, zakon ne daje podlage za stališče, da bi to preverjanje lahko potekalo "za nazaj" oziroma kako drugače kot na podlagi podatkov, ki veljajo v trenutku izdaje odločbe. Nenazadnje je bilo o tem, ali je kmetija pogoje iz 2. člena ZDKG izpolnjevala v določenem trenutku v preteklosti, že odločeno s pravnomočno upravno odločbo, da bi "preverjanje" po prvem odstavku 4. člena ZDKG omogočalo spremembo tedaj ugotovljenega dejanskega stanja oziroma nekakšno obnovo tedanjega postopka za določitev zaščitene kmetije, pa zakon ne določa.

29Po drugi strani pa v obravnavanem postopku, ki se nanaša na zaščiteno kmetijo, sestavljeno iz zemljišč, ki so predmet dedovanja, ni podlage za to, da bi upravni organ pri preverjanju upošteval ekonomska oziroma pravna razmerja, ki so se morda vzpostavila po zapustničini smrti. S trenutkom njene smrti je namreč njeno premoženje po zakonu prešlo na dediče, vendar s sodno odločbo še ni ugotovljeno, v kakšnih deležih oziroma na kakšen način. Zato tudi ni mogoče preverjati ali kmetija, kot obstaja (oziroma je obstajala) po zapustničini smrti, ustreza pogojem lastništva, kot jih določa prvi odstavek 2. člena ZDKG. Zgolj to in nič drugega pomeni tudi prej omenjeno stališče naslovnega sodišča v sodbi I U 365/2015, na katerega se sklicuje toženka, sodišče pa pripominja še, da bi v primeru drugačne razlage ureditve po ZDKG lahko solastnik zaščitene kmetije po smrti zapustnika poljubno spreminjal obseg te kmetije in s tem v skladu s svojimi interesi vplival na izpolnjevanje pogojev za njeno zaščito.

30Iz povedanega izhaja, da je lahko predmet odločanja oziroma preverjanja v obravnavanem upravnem postopku zgolj to, ali še izpolnjuje pogoje za obstoj zaščitene kmetije tista oziroma taka kmetija, kot je bila določena za zaščiteno kmetijo v času zapustničine smrti oziroma s pravnomočno upravno odločbo, kar v skladu s tretjim odstavkom 4. člena ZDKG formalno pomeni zemljišča, pri katerih je v zemljiški knjigi vpisana zaznamba o zaščiteni kmetiji. Povedano drugače: iz navedenih razlogov ne more biti predmet odločanja ne to, ali bi bilo treba za nazaj, v času, ko je bila izdana pravnomočna upravna odločba o določitvi zaščitene kmetije, šteti, da je ta zaščitena kmetija obsegala kaj več oziroma kaj drugega, kot izhaja iz te odločbe, niti to, kaj bi bilo treba v obsegu zaščitene kmetije upoštevati danes, če bi organ upošteval vse spremembe ekonomskih in pravnih razmerij, do katerih je prišlo po zapustničini smrti. Zato na odločitev v zadevi ne morejo vplivati ne navedbe, ki se nanašajo na katero od teh okoliščin, ne dokazi, ki so jih stranke predlagale v zvezi s temi navedbami.

31Glede na tožbene navedbe sodišče dodaja še, da je ZDKG-A določil nova merila za določanje primerljive kmetijske površine, zato bi bilo načeloma možno, da se status kmetije spremeni celo ob sicer nespremenjenih katastrskih in zemljiškoknjižnih podatkih; da je to mogoče ob spremembi teh podatkov in kakšno je razmerje te spremembe do postopkov v zvezi z zaščito, izhaja tako iz zakonskega besedila kot gornje obrazložitve.

32Do ustreznosti uporabe izključno podatkov iz javnih evidenc, kot določa drugi odstavek 4. člena ZDKG, in do ustreznosti teh podatkov, kot so povzeti v izpodbijani odločbi, kot tudi do pravilnosti odločanja v skrajšanem postopku, se je sodišče že opredelilo, tako da iz vseh navedenih razlogov ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato je na podlagi prvega odstavka 63. čelna Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, ker je (prav tako iz že navedenih razlogov) ugotovilo, da dejstva in dokazi, ki jih navajajo stranke, ne morejo vplivati na odločitev, pa je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

33Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.