VSRS Sodba in sklep II Ips 797/2008

Revizija proti sodbi v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v višini 191,74 EUR, se zavrže.

Revizija proti sodbi v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 8.012,02 EUR, se zavrne.

1Tožnica je vložila tožbo zaradi plačila odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela pri padcu na hodniku prve toženke (dom za varstvo odraslih). Za čiščenje tega hodnika je bila zadolžena druga toženka (čistilni servis). Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu zahtevku ter odločilo, da sta ji prva in druga toženka dolžni solidarno plačati odškodnino za premoženjsko škodo v višini 191,74 EUR in za nepremoženjsko škodo v višini 8.012,02 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2Prva in druga toženka sta vložili pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje v delu, s katerim sta bili obsojeni na plačilo odškodnine. Pritožbeno sodišče je njuni pritožbi zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper sodbo pritožbenega sodišča o zavrnitvi njene pritožbe druga toženka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (iz prvega odstavka 339. člena in iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Navaja, da pogodba o izvajanju del določa, da izvajalec čistilnih del (druga toženka) odgovarja za škodo, ki jo iz malomarnosti povzroči njeno osebje, če naročnik (prva toženka) izvajalca o nastali škodi pisno obvesti v roku štiriindvajset ur. Ker prva toženka druge toženke ni pravočasno obvestila, druga toženka za škodo ne odgovarja. Zmotna uporaba te pogodbene določbe pomeni kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotno uporabo 206. člena ZOR o solidarni odgovornosti. Poleg tega sta sodišči napačno ugotovili odločilno dejstvo, da je bil hodnik, na katerem je tožnici spodrsnilo, očiščen ročno in ne strojno.

4Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5Revizija proti odločitvi o odškodnini za premoženjsko škodo ni dovoljena, proti odločitvi o nepremoženjski škodi pa ni utemeljena.

O reviziji proti odločitvi o odškodnini za premoženjsko škodo

6Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Predmet revizijskega postopka je dolžnost plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 8.012,02 EUR in plačila odškodnine za premoženjsko škodo v višini 191,74 EUR. Ta dva zahtevka se ne opirata na isto pravno in dejansko podlago, zato se po drugem odstavku 41. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP upošteva kot vrednost spornega predmeta, od katerega je odvisna dovoljenost revizije, vrednost vsakega posameznega zahtevka. Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe glede odškodnine za premoženjsko škodo ne presega 4.172,93 EUR, revizija druge toženke proti temu delu odločitve ni dovoljena. Zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O reviziji proti odločitvi o odškodnini za nepremoženjsko škodo

7Druga toženka v reviziji ne navede, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP naj bi zagrešilo pritožbeno sodišče. Ker revizijsko sodišče na procesne kršitve ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), tega nekonkretiziranega očitka ni upoštevalo.

8Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). To pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je potrdilo pritožbeno sodišče. Za odločanje v tem primeru sta pomembni ugotovitvi, da se je tožnica poškodovala, ker je padla na mokrih ploščicah hodnika prve toženke in da zaposleni druge toženke po končanem čiščenju niso posušili tal niti označili, da so spolzka. Tako revizijsko sodišče ni upoštevalo trditev o tem, da je bil hodnik očiščen strojno, zaradi česar ni mogel ostati moker.

9Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je pritožbeno sodišče odločilo, da prva toženka za povzročitev škode objektivno odgovarja kot imetnica nevarne stvari – mokrega in spolzkega hodnika v domu za varstvo odraslih, na katerem je padla obiskovalka doma (drugi odstavek 154. člena ZOR). Poleg tega je odločilo, da je druga toženka kriva za škodo zaradi ravnanja njenih zaposlenih. Ti so namreč za seboj pustili mokra tla, kar je povzročilo tožničin padec, druga toženka pa ni uspela dokazati, da so ravnali tako, kot je bilo treba (prvi odstavek 154. člena ZOR v zvezi s prvim odstavkom 170. člena ZOR). Ker ni bilo mogoče ugotoviti deležev vsake od toženk pri povzročeni škodi, je sodišče na podlagi tretjega odstavka 206. člena ZOR določilo njuno solidarno odgovornost. Odločitev o solidarni odgovornosti pravdnih strank je materialnopravno pravilna. Ni pomembno, ali je prva toženka zaradi prepoznega obvestila o nastanku škode kršila kakšno svojo dolžnost v notranjem razmerju z drugo toženko. To bi utegnilo vplivati le na odločitev o morebitnih regresnih zahtevkih med obema toženkama. Prav tako navedena odločitev ne more pomeniti kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 334. člena ZPP.

10Razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani. Zato je bilo treba revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.