VSRS Sodba I Ips 203/2009

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Mariboru obsojenega V.O. v ponovljenem sojenju spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ, za katero mu je izreklo kazen dve leti in osem mesecev zapora, v katero mu je vštelo že prestano kazen od 26.6.1998 do 6.2.2001, ter mu naložilo plačilo povprečnine, ga oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, ter odločilo, da potrebni izdatki in nagrada postavljenega zagovornika v delu, ko je obsojenca zagovarjal po uradni dolžnosti, bremenijo proračun. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu je naložilo plačilo sodne takse, s potrebnimi izdatki in nagrado po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika pa obremenilo proračun.

2Obsojenec je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in iz razloga po 427. členu ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da pravnomočno sodbo spremeni tako, da ga oprosti vseh obtožb, oziroma da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva ni utemeljena, zaradi česar Vrhovnemu sodišču predlaga, da jo zavrne.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki je izjavil, da se ne strinja z navedbami v odgovoru.

B.

5Vložnik v zahtevi navaja, da je podan dvom o resničnosti odločilnih dejstev, saj celotna obsodba temelji na izpovedbah tajnih policijskih delavcev D. in B., ki naj bi bila dvomljivih moralnih kvalitet ter policijska plačanca, ki naj bi lažno pričala, da zoper njega ne obstoji noben materialni dokaz in da sta tajna policijska delavca ponovila le tisto, kar so jima naročili policisti. Vložnik tudi vztraja pri svojih dejanskih navedbah, podanih na obeh sojenjih, ter Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev pravnomočne sodbe na podlagi 427. člena ZKP. Z izpodbijanjem verodostojnosti prič – tajnih policijskih delavcev, vložnik ne more uspeti, ker po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti iz tega razloga ni mogoče vložiti. Prav tako se vložnik zahteve ne more sklicevati na določbo 427. člena ZKP. Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti ne preizkuša dejanskega stanja, ampak samo pravilnost tistih odločilnih dejstev, na katera se opira zakon, ki naj bi bil po navedbah vložnika kršen, izpodbijano pravnomočno odločbo pa sme razveljaviti samo v primeru precejšnjega dvoma v odločilna dejstva. Ob presojanju uveljavljanih kršitev določb kazenskega postopka Vrhovno sodišče ni podvomilo v resničnost odločilnih dejstev.

6Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je po mnenju vložnika podana s tem, ko se v sodnem spisu nahaja le odredba preiskovalnega sodnika za navidezni odkup, ki ga je policija opravila 20.6.1998, ne nanaša pa se na aktivnosti policije z dne 26.6.2009 (pravilno 26.6.1998). Policija bi po stališču vložnika morala za nadaljnje aktivnosti pridobiti dovoljenje državnega tožilca, saj naj bi bilo po takrat veljavni določbi 159. člena ZKP zaradi razkritja obsežne kriminalne dejavnosti dovoljeno začasno odložiti odvzem prostosti osumljene osebe ali izvršitev drugih ukrepov le, če ni podana nevarnost za življenje in zdravje tretjih oseb in če je dovoljenje za odložitev teh ukrepov dal na obrazložen predlog policije državni tožilec. Že izražena stališča drugostopenjskega in Vrhovnega sodišča o tem vprašanju so po mnenju vložnika pravno napačna in protiustavna. Po odločbi Ustavnega sodišča U-I-25/98 (pravilno U-I-25/95) z dne 27.11.1997, s katero so bile razveljavljene določbe od 150. do 156. člena ZKP, je lahko državni tožilec odredil samo posamezen navidezni odkup, za vsak nadaljnji navidezni odkup pa je potrebno pridobiti novo odredbo. Vložnik meni, da je bilo zato ravnanje policije, ko je na podlagi ene odredbe preiskovalnega sodnika opravila dva navidezna odkupa, pri čemer za drugi odkup ni pridobila dovoljenja državnega tožilca za začasno odložitev odvzema prostosti, v nasprotju z ustavo. Nepravilno naj bi bilo tudi stališče drugostopenjskega sodišča, ki je ta vložnikov očitek zavrnilo z navedbo, da odločba Ustavnega sodišča v času odreditve ukrepa navideznega odkupa še ni učinkovala. Sodišče je sicer res ravnalo v skladu s takrat veljavnim zakonom, vendar vložnik meni, da bi sodišče moralo ob odreditvi navideznega odkupa ob poznavanju odločbe Ustavnega sodišča ravnati v skladu s to odločbo. Vložnik prav tako nasprotuje razlogom drugostopenjskega sodišča, v katerih se slednje sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča iz prvega sojenja glede uveljavljanja kršitve 159. člena ZKP, saj meni, da so se njegove navedbe nanašale na pravilno uporabo omenjene določbe, ne pa na pravilno ugotovitev dejanskega stanja.

7Vrhovno sodišče ugotavlja naslednje:

- da je Okrožno sodišče v Mariboru s sodbo K 226/98 z dne 20.5.1999 obsojenega V.O. skupaj s sostorilcema spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ, za katero mu je izreklo kazen zapora, v katero je vštelo čas, prebit v priporu;

- da je Višje sodišče v Mariboru s sodbo Kp 614/99 z dne 25.11.1999 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter da je Vrhovno sodišče s sodbo I Ips 70/2000 z dne 9.9.2004 zavrnilo zahtevi obsojenca in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeni;

- da je Ustavno sodišče z odločbo Up-754/04 z dne 14.9.2006 zgoraj omenjene sodbe v delu, ki se nanaša na V.O., razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, ker pritožniku v kazenskem postopku ni bila dana možnost zaslišati obremenilne priče (tajne policijske delavce).

Nadalje je potrebno še ugotoviti, da je obsojenec zgoraj navedeni očitek podal že v prvi zahtevi za varstvo zakonitosti, o kateri je Vrhovno sodišče odločilo z zgoraj navedeno sodbo I Ips 70/2000. Takrat je Vrhovno sodišče obrazložilo, da zaradi ravnanja M.A., ki je pri prvi prodaji heroina ponudil v prodajo še večjo količino tega mamila, niso odpadli razlogi za opravo ukrepa navideznega odkupa (zagotoviti materialne dokaze za uvedbo kazenskega postopka in njegovo kasnejše uspešno dokončanje – 2. stran odredbe za izvedbo posebnih ukrepov z dne 18.6.1998 v spisu 4 Pp 3/98), saj je šlo v tem primeru za pridobitev dokazov glede obsega njegove dejavnosti. Tudi kasnejša sprememba ZKP (Ur. l. RS, št. 72/98), na katero se sklicuje obsojeni O., ni omejila števila navideznih odkupov: odredba državnega tožilca (ne preiskovalnega sodnika) se je res lahko nanašala le na enkraten ukrep navideznega odkupa (drugi odstavek 155. člena ZKP), mogoč pa je bil predlog za nadaljnji ukrep zoper isto osebo, pri čemer je moral vsakokratni predlog vsebovati razloge, ki so utemeljevali njihovo uporabo. Glede zatrjevane kršitve določbe 159. člena ZKP, po kateri se zaradi razkritja obsežne kriminalne dejavnosti lahko začasno odloži odvzem prostosti osumljene osebe (v konkretnem primeru A.), vendar le, če oziroma dokler ni podana nevarnost za življenje in zdravje tretjih oseb, pri čemer da na obrazložen predlog organov za notranje zadeve dovoljenje za to pristojni državni tožilec, pa je Vrhovno sodišče zaključilo, da je ugotavljanje okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče napraviti sklep, da je podana nevarnost za življenje in zdravje tretjih oseb – glede na to, da mamilo ni bilo prodano neposrednemu uporabniku – pomeni uveljavljanje dejanskega stanja, kar ni predmet zahteve za varstvo zakonitosti, ter da neupravičen odlog odvzema prostosti ni mogel vplivati na zakonitost izvedbe in rezultatov posebnih ukrepov. Vložnik zahteve ne podaja nobenih novih argumentov za svoje navedbe, zato Vrhovno sodišče vztraja pri obrazložitvi, podani v citirani sodbi.

8Vložnik se sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča U-I-25/95 z dne 27.11.1997, s katero je Ustavno sodišče razveljavilo člene od 150 do 156 ZKP, pri čemer je razveljavitev začela učinkovati v roku enega leta od objave te odločbe v Uradnem listu RS. V citirani odločbi je Ustavno sodišče v delu, ki se nanaša na ukrep navideznega odkupa, opozorilo na to, da kriminalna dejavnost ne sme biti izzvana in da bo potrebno določno opredeliti ta pojem, v ničemer pa se ni ukvarjalo s številom navideznih odkupov, ki jih je mogoče opraviti na podlagi ene odredbe. Po določbi prvega odstavka 152. člena ZKP, veljavnega v času izdaje odredbe Pp 3/98 z dne 18.6.1998, je izvajanje vseh posebnih preiskovalnih ukrepov, naštetih v določbi prvega odstavka 150. člena ZKP, lahko trajalo največ en mesec, iz tehtnih razlogov pa je bilo mogoče njihovo trajanje podaljšati vsakič za en mesec, vendar so skupno smeli trajati največ šest mesecev. Izvajanje posebnih ukrepov je bilo potrebno odpraviti takoj, ko so prenehali razlogi, zaradi katerih so bili odrejeni. Kot je v izpodbijani sodbi ugotovilo prvostopenjsko sodišče in kot je navedeno že v točki 7 te sodbe, je A. tajnemu policijskemu delavcu že ob prvi prodaji prepovedane droge takoj ponudil v nadaljnjo prodajo še večjo količino droge, kar pomeni, da so razlogi za prenehanje izvajanja ukrepa navideznega odkupa prenehali ob naslednji prodaji, to je 26.6.1998. Vložnikovo zatrjevanje, da so bili že po prvi prodaji izpolnjeni pogoji za prenehanje ukrepa navideznega odkupa, predstavlja uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9V zvezi z vložnikovimi navedbami je potrebno še pojasniti, da v primerih, ko je z odločbo Ustavnega sodišča ugotovljena neskladnost zakona z ustavo, zakon ni razveljavljen, zaradi česar ga je potrebno uporabljati še naprej vsaj do poteka roka, danega zakonodajalcu za odpravo neskladnosti. Prav tako to velja za razveljavljeni zakon do preteka roka za učinkovanje razveljavitve. Tako se protiustavni zakon uporablja še naprej, saj bi sicer prišlo do pravnih praznin, če zakonodajalec v danem roku ne odpravi zakonskih neskladnosti. Zakon se mora uporabljati naprej, vendar z ustavnoskladno razlago. Prav tako je Ustavno sodišče v citirani odločbi zapisalo, da ugotovljena neustavnost ni takšne narave, da bi zahtevala takojšnjo razveljavitev in ker se razveljavlja celotna ureditev posebnih ukrepov, je Ustavno sodišče učinkovanje razveljavitve odložilo za čas enega leta ter s tem zakonodajalcu omogočilo najdaljši možni rok za uskladitev zakonskih določb z Ustavo, razveljavitev pa je v skladu s 43. členom Zakona o ustavnem sodišču pričela učinkovati naslednji dan po poteku določenega (enoletnega) roka.

C.

10Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka in Ustave, zato je obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

11Obsojenec je sicer dolžan plačevati preživnino za svoja mladoletna otroka, vendar je zaposlen in za svoje delo prejema plačilo, zato mu je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.