156. člen ZKP

Glede na dejstvo, da je bila v predmetni kazenski zadevi odredba po 156. členu ZKP za pridobitev bančnih podatkov izdana dne 7. 9. 2021, sodišče pa je podatke, dostavljene s strani banke, prejelo dne 23. 9. 2021 in je takrat pričel teči 2-letni prekluzivni rok, določen v drugem odstavku 154. člena ZKP, ki se je iztekel dne 23. 9. 2023, je potrebno za konkretni primer uporabiti določbo drugega odstavka 154. člena ZKP veljavno dne 23. 9. 2023, torej novelo ZKP-O. ZKP v drugem odstavku 154. člena namreč določa, da prekluzivni zakonski rok 2 let prične teči od konca izvajanja zadnjega od prikritih preiskovalnih ukrepov, kar v primeru pridobivanja bančnih podatkov po 156. členu ZKP pomeni datum, ko sodišče prejme odgovor banke v zvezi z izdano odredbo. Ravno zaradi ustavne zahteve po jasnosti, določnosti, nedvoumnosti in predvidljivosti področnih zakonskih določil v zvezi s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, je za časovno veljavnost oziroma uporabo procesnega zakona, torej določbo drugega odstavka 154. člena ZKP, bistven trenutek, ko se je iztekel predmetni 2-letni rok in ne trenutek, ko je sodišče odločalo o predlagani izločitvi doka

Ustavno sodišče je v odločbi U-I-144/19 z dne 6. 7. 2023 ugotovilo, da je ureditev po 149.b členu ZKP nesorazmerna v ožjem pomenu zaradi prenizkega dokaznega standarda ter preširoko zastavljenega kataloga kaznivih dejanj. Ukrep iz tretjega odstavka 156. člena ZKP prav tako ni prestal preizkusa sorazmernosti v ožjem pomenu zaradi odsotnosti vnaprejšnje obrazložitve sodne odločbe v primeru pridobivanja zaupnih podatkov fizičnih oseb, ki niso javno dostopni. Takšna odločitev Ustavnega sodišča v odprtih sodnih postopkih v katerih so bili dokazi na podlagi navedenih določb pridobljeni šele pred ugotovitvijo njihove neustavnosti, sama po sebi še ne pomeni, da so bili vsi odrejeni prikriti preiskovalni ukrepi nezakoniti oziroma neustavni. Presoditi je treba, ali je bila dokazna podlaga v času njihove odreditve takšna, da je zadostovala višjemu dokaznemu standardu, ki ga je določilo Ustavno sodišče. V primeru ukrepa po določbi 156. člena ZKP pa je potrebna presoja, ali je šlo za pridobivanje podatkov, ki so bili javno objavljeni oziroma dostopni. Za odločitev o zakonitosti odrejenih ukrepov bo tako treba opraviti presojo dokaznega standarda v odredbah, s katerimi je bil odrejen ukrep po

Uredba 2017/1939/EU torej s svojim neposredno zavezujočim učinkom in hierarhično nadrejenostjo nacionalnemu pravu ne predvideva več faze sodne preiskave, temveč pristojnost za začetek in vodenje predkazenskega postopka dodeljuje EDT. Vendar zgolj zato ni mogoče pritrditi stališču pritožnika, da je prišlo zaradi takšne zasnove predkazenskega postopka do kršitve ustavnih pravic obdolženca, še zlasti, ker se je zaslišanje prič, glede katerih je zagovornik predlagal izločitev zapisnikov o zaslišanju, opravljalo pred preiskovalno sodnico vključno z vsemi zahtevanimi pravnimi pouki.

Pri presoji dolžnosti uničenja izsledka prikritih preiskovalnih ukrepov po drugem odstavku 154. člena ZKP, je treba uporabiti procesni zakon, ki je veljal v trenutku izteka 2-letnega roka po koncu izvajanja ukrepov, ne pa kasneje novelirani zakon.

Ker v luči odločbe US RS U-I-144/19-51 z dne 6. 7. 2023 v odredbah preiskovalne sodnice za prikrite preiskovalne ukrepe po prvem odstavku 149b. člena in prvem odstavku 156. člena ZKP ni bil obrazložen ustavnoskladen dokazni standard (najmanj) utemeljenih razlogov za sum in so osumljenci storili očitano jim kaznivo dejanje, so izsledki prikritih ukrepov podvrženi ekskluzijski sankciji. sankciji.

Priloge poročila v dopolnitev kazenske odvadbe, vložene v spis po končani preiskavi in vložitvi obtožnice, niso nedovoljeni dokazi. Sodišče je dolžno odgovoriti na resno in argumentirano pobudo za prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti zakona, vendar ne nujno v sklepu o predlogih za izločitev dokazov. Dokazni standard za odreditev prikritega preiskovalnega ukrepa po prvem odstavku 149.b člena ZKP je neustaven.

Dvoletni prekluzivni rok iz drugega odstavka 154. člena ZKP, ki je veljal v času odreditve izpodbijanih odredb prvostopenjskega sodišča, se nanaša na dokazno gradivo, izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov (PPU), ki so bili zbrani v preiskovanju suma storitve konkretnega kaznivega dejanja. PPU je praviloma več, na kar napotuje že sam zakon v uporabi množinske oblike, saj se z njimi na različne, zakonsko določene oblike, zbira dokazno gradivo in podatki, ki omogočajo odločitev o uvedbi oziroma vodenju kazenskega postopka. Dvoletni prekluzivni rok ne varuje izsledkov vsakega od odrejenih PPU, temveč preprečuje nepotrebno odlašanje tožilčeve odločitve za uvedbo ali opustitev pregona po koncu izvajanja ukrepov. Zakon želi namreč preprečiti, da bi se še naprej hranili osebni podatki, čeprav je jasno, da jih tožilstvo dejansko ne potrebuje za namen kazenskega pregona za kazniva dejanja, zaradi katerih so bili pridobljeni (osebe, zoper katero je bil PPU odrejen). V predmetni zadevi je na predlog tožilca preiskovalna sodnica odredila več PPU, ki so vsi odredbe različnim bankam za pridobitev bančnih podatkov po 156. členu ZKP. S tem je bil pravzaprav izvajan en sam ukrep, čeprav

Doktrina neizogibnega odkritja, na kateri prvo sodišče gradi svojo odločitev o zavrnitvi zahtev za izločitev, pa je povzeta iz sodne prakse ameriškega vrhovnega sodišča v primerih, ko tožilstvo z veliko verjetnostjo dokaže, da bi do tega dokaza neizogibno prišlo tudi po drugi zakoniti poti, ta doktrina pa je sprejeta tudi v nekaterih odločbah VS RS in pomeni izjemo od pravila ekskluzije iz razloga, ker gre za ponovljive dokaze. Zato se je strinjati s stališčem v izpodbijanem sklepu o tem, da bi organi pregona podatke o tem, ali je 42 različnih pravnih oseb pri bankah na območju RS dejansko sploh poslovalo, oziroma, ali je šlo za tako imenovana ″slamnata podjetja″, lahko pridobili zakonito tudi kasneje, saj gre za ponovljive dokaze, slednje pa še dodatno utrjuje racionalnost priznanja tako imenovane izjeme ″neizogibnega odkritja″.

V situaciji, ko je banka sama od sebe, na sicer zakonsko pravilno izdani odredbi preiskovalnega sodnika, sodišču posredovala več podatkov kot je to bilo od nje zahtevano, je še vedno ravnala v okviru določbe 4.a točke drugega odstavka 215. člena ZBan-1 in ne v nasprotju z dolžnostjo varovanja zaupnih podatkov (pravne osebe). S tem tudi ni kršila ustavno omejenega dometa pravic pravne osebe iz 25. in 38. člena, kar pomeni, da dokazi oziroma podatki niso bili pridobljeni s kršitvijo ustavnih pravic. "Presežno" pridobljene podatke bi sodišče lahko pridobilo tudi z izdajo nove odredbe po 156. členu za obdobje, ki presega določeno obdobje v odredbi z dne 12. 3. 2015, po ugotovitvah višjega sodišča pa tudi že na podlagi same odredbe z dne 12. 3. 2015. Razen tega bi še vedno bilo potrebno upoštevati tudi izjemo dobre vere pri ekskluziji dokazov, saj je sodišče pridobilo podatke v dobri veri, na podlagi sicer izdane odredbe pristojnega sodišča, kateri ni moč očitati pomanjkljivosti, in do česar se je že opredelilo tudi Vrhovno sodišče v odločbi I Ips 46/2011 z dne 6. 10. 2021. Ko se v sicer različnih postopkih pojavljajo imena istih obdolžencev, v primerljivih vsebinsko opis

Ob zanesljivih ugotovitvah, izhajajočih iz dokaznega postopka opr. št. V K 38276/2018, da je bila pri transakcijah udeležena še tretja, neznana oseba in ob izpolnjenih zakonskih pogojih iz 156. člena ZKP, je pritožnik tudi spregledal pooblastilo sodišča v zvezi s pridobitvijo zaupnih podatkov in dokumentacije drugih oseb, za katere je mogoče utemeljeno sklepati, da so udeležene v finančnih transakcijah ali poslih osumljencev ali obdolžencev kot je bilo to v konkretnem primeru. Zato je bila izdaja obeh odredb in pridobitev dokazov na podlagi teh odredb zakonita, pridobitev podatkov o finančnem toku protipravno pridobljenih sredstev in ugotovitvi, komu so bila ta sredstva na podlagi fiktivnih računov v resnici nakazana, pa bistven podatek v kazenskem postopku opr. št. V K 38276/2018. Ob smiselni razlagi 20. točke odločbe Ustavnega sodišča Up-1006/13 pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodnik pri izdaji obeh odredb v kazenskem postopku, opr. št. V K 38276/2018 za potrebno ocenil pridobitev zaupnih finančnih podatkov, ob oceni, da bi utegnili biti dokaz v kazenskem postopku in potrebnih zaradi zasega predmetov ali zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi oziroma prem

V prekrškovnih postopkih se je odgovorni osebi pravne osebe očitala le zamuda pri plačilu plač trem delavcem, ne pa neplačilo najmanj treh zaporednih plač in s tem oškodovanje več delavcev, kar je predmet kazenskega postopka, pri čemer so predmet kazenskega postopka še kršitve drugih pravic iz delovnega razmerja, ki skupaj tvorijo enotno kaznivo dejanje. Neplačila plače pa tudi ni mogoče enačiti z zamudo pri plačilu plače, kar izhaja tudi iz razlikovanja med zamudo in neplačilom v samem ZDR (in ZDR-1), predvsem pa iz relevantno drugačne vsebine teh ravnanj in njihovih posledic. Iz različnih abstraktnih opisov prekrška in kaznivega dejanja je razvidna različna teža prekrška in kaznivega dejanja ter tudi, da gre za obravnavo različnih vidikov kaznivih ravnanj. Drugačna vsebina ravnanja, ki se kaže v nastali posledici, ki se zahteva na abstraktni ravni in kot je bila v obravnavanem primeru ugotovljena tudi na konkretni ravni, pa upravičuje obravnavo iste osebe najprej v prekrškovnem postopku in nato ob izpolnitvi (dodatnih) zakonskih znakov kaznivega dejanja še v kazenskem postopku. Pri tem ni nepomembno, da so v prekrškovnem postopku kršitve ugotovljene kmalu po njihovem nas

Sodišče druge stopnje meni, da prikriti ukrep po 156. členu ZKP pomeni manj invaziven poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, kar izkazuje tudi nižja stopnja zahtevanega dokaznega standarda (razlogi za sum), ki še dopušča uporabo tega ukrepa. Značilnost tega ukrepa pa je seveda tudi, da je sam po sebi najblažji možen ukrep, saj bančnih podatkov potrebnih za preiskavo, v konkretnem primeru kaznivega dejanja pranja denarja, na blažji način ni možno pridobiti.

Po prepričanju sodišča druge stopnje, gre citirano ustavno odločbo tolmačiti in izvajati tako, da se sporno gradivo ne uniči, razen v primeru, ko državni tožilec izjavi, da kazenskega pregona ne bo začel, zapečati pa se tedaj, ko državni tožilec po poteku dveletnega roka ne izkaže nobene aktivnosti v zvezi z nadaljevanjem kazenskega pregona.

Preiskovalna sodnica je presojala zahtevo za izločitev dokazov in ob upoštevanju doktrine neizogibnega odkritja sprejela zakonito in pravilno odločitev. Gre namreč za specifično situacijo, ko je procesno gradivo, ki se išče s preiskovalnim ukrepom, na voljo tudi po tem, ko se to procesno gradivo že pridobi. Gre za ponovljive dokaze, kjer bi tožilstvo do istih podatkov neizogibno prišlo tudi z vložitvijo enakega predloga, po drugi, od te neodvisni poti, kadarkoli v postopku, s predložitvijo nove odredbe po 156. členu ZKP. To pa odpira pot do doktrine neizogibnega odkritja, ki jo sprejema tudi slovenska sodna praksa. Ker gre torej za ponovljive dokaze, je tako v nasprotju z logiko in zdravo pametjo, da bi v obravnavanem primeru, po mnenju pritožnika sporno pridobljene dokaze iz sodnega spisa izločili. Po oceni pritožbenega sodišča je sprejemljiva obrazložitev preiskovalne sodnice, da zahtevani bančni podatki ne presegajo okvira preiskovanja, kar je utemeljeno s testom sorazmernosti, upoštevajoč specifiko očitanega kaznivega dejanja pranja denarja. Podatki, ki so potrebni za izvedbo kazenskega postopka in utegnejo biti dokaz v kazenskem postopku, so konkretizirani v izreku od

Sodišče druge stopnje pa v nasprotju s pritožnico ugotavlja, da predmetni odredbi preiskovalnih sodnikov izpolnjujeta vse pogoje, ki jih določa prvi odstavek 156. člena ZKP.

Sodnik mora tudi v obrazložitvi odredbe izdane po določbah 156. člena ZKP pojasniti: 1) na podlagi česa ocenjuje, da so podani razlogi za sum, da naj bi osumljenec storil ali sodeloval pri storitvi določenega kaznivega dejanja (oziroma, da je za določeno osebo, ki ni osumljenec, mogoče utemeljeno sklepati, da je udeležena v finančnih transakcijah ali poslih osumljenca), kot tudi 2) potrebnosti pridobitve zaupnih bančnih podatkov, torej da bi utegnili biti dokaz v kazenskem postopku, ali so potrebni zaradi zasega predmetov ali zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, oziroma premoženja v vrednosti premoženjske koristi.

Zahtevani dokazni standard utemeljenih razlogov za sum je bil v predmetni kazenski zadevi, ko je bila zoper obdolžene že vložena zahteva za posamezna preiskovalna dejanja in so bili z njo ter obenem s predmetnim dokaznim predlogom tožilstva seznanjeni, že več kot dognan in zato pozneje izdane izločevane sodne odredbe ne morejo biti nedovoljene zgolj zaradi tega, ker v njih zahtevani dokazni standard ni posebej obrazložen.

Obrazložena sodna odredba pomeni bistven del poštenega postopka, ki ga zagotavljajo 22. člen, prvi odstavek 23. člena in 29. člen Ustave RS. Poseg v pravico do varstva osebnih podatkov, ne da bi sodišče v sodni odredbi obrazložilo, zaradi katerih razlogov so izpolnjeni pogoji za poseg v navedeno ustavno varovano pravico bančnih komitentov, pomeni kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave RS. Dejstvo, da je predlog državnega tožilca za odreditev prikritega ukrepa obrazložen, preiskovalnega sodnika ne odvezuje dolžnosti, da sam presodi obstoj pogojev za njegovo odreditev in nato svojo odločitev skrbno obrazloži. Ob izkazanosti materialnih pogojev po 156. členu ZKP in dejstvu, da gre za ponovljive dokaze, četudi gre za dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi nezakonite odredbe, so v obravnavanem primeru podane specifike, ki upravičujejo uporabo t.i. izjeme neizogibnega odkritja.

Zahteva Parlamentarne komisije za zaseg bančnih listin ni v skladu z zakonom, ker iz njene obrazložitve ni razvidna potrebna zveza med zasegom bančne dokumentacije na eni strani ter predmetom, namenom in obsegom konkretne parlamentarne preiskave na drugi. Parlamentarna komisija ni obrazložila, zakaj so se družbe, katerih bančne izpiske zahteva, znašle v parlamentarni preiskavi, kakšen položaj imajo, kdaj – če kdaj – je vsaka od družb dobavljala in/ali upravljala z medicinsko opremo in/ali z zdravstvenim materialom kateremu od zdravstvenih zavodov v RS, v kolikšnem obsegu, za kakšne vrste materiala in/ali opremo je šlo, ipd. Zahtevani zaseg listin pa zaradi svoje nedoločnosti, neopredeljenosti in širokega časovnega obdobja ne prestane niti testa sorazmernosti.

Ugovor pravne narave je lahko sestavni del ugovora zoper obtožnico, ki ga je obdolženi B.V. vložil 27. 2. 2013, sodišče prve stopnje pa ga je že s sklepom I Ks 52458/2010 z dne 8. 10. 2013, kot neutemeljenega zavrnilo. Lahko pa je tudi sestavni del odgovora na obtožbo, vendar šele po predstavitvi obtožnice, ko se je torej glavna obravnava že začela (prvi odstavek 321. člena v zvezi z drugim odstavkom 322. člena ZKP). Kdaj sta odredba za hišni preiskavo in odredba iz prvega odstavka 156. člena ZKP v zadostni meri obrazloženi, je dejansko vprašanje, odvisno od okoliščin posameznega primera. Pritožnikova pripomba o identičnosti vsebine in obrazložitev, bržkone odredb za hišne preiskave, je sicer točna, vendar mora biti hkrati upoštevana nespremenjenost kaznivih dejanj, njihovih osumljencev in končno, da so bile hišne preiskave odrejene na različnih naslovih. V takšnem primeru kakšna posebna ali dodatna individualizacija, kolikor je sploh mogoča, ni potrebna.