43. člen ZUstS

Z odločitvijo USRS o protiustavnosti ZPSVIKOB in njegovi razveljavitvi so razlogi za prekinitev postopka, na katerih je tožeča stranka utemeljevala svoj predlog za prekinitev, odpadli.

Posamični akti, ki so zaradi odločbe ustavnega sodišča ostali brez pravne podlage, so še vedno predmet presoje v rednem sodnem postopku. Tožnik je imel ves čas postopka pravni interes za razveljavitev sklepa o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga brez utemeljevanja, ker je sklep še vedno obstajal, tožniku pa so s pravočasno vložitvijo tožbe za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nastali tudi stroški postopka v tem individualnem delovnem sporu. Ker je toženka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov brez utemeljevanja na podlagi 156.a člena ZJU, ki je bil z odločbo ustavnega sodišča z dne 18. 11. 2021 razveljavljen, je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo sklep ministra za notranje zadeve o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 10. 2. 2021 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 22. 4. 2021, s katerim je bil sklep organa prve stopnje potrjen.

V obravnavanem primeru je bila tožba zaradi plačila odškodnine v višini 2.347.404,66 EUR vložena dne 14.7.2016. Glede na vrednost spornega predmeta in takrat veljavna določila ZST-1 je sodišče prve stopnje z nalogom z dne 15.9.2016 pravilno odmerilo sodno takso v višini 18.735,00 EUR. O taksni obveznosti za postopek pred sodiščem prve stopnje po navedenem nalogu je bilo pravnomočno odločeno s sklepom sodišča prve stopnje z dne 7.9.2016 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1149/2016 z dne 26.10.2016, taksa pa poravnana dne 20.1.2017. Za to odmero sodne takse torej odločba Ustavnega sodišča RS U-I-46/15-15 z dne 25.4.2018, objavljena v Uradnem listu RS dne 25.5.2018, ne more učinkovati. Ta taksa je bila tako povsem pravilno odmerjena in poravnana v dolžni višini, zaradi česar ne gre za nikakršno preplačilo (36. člen ZST-1) in tudi ne za nekakšen zatrjevani presežek, ki bi se lahko upošteval pri odmeri oziroma plačilu takse za pritožbeni postopek (18. člen ZST-1). Slednja predstavlja samostojno obveznost, ki je nastala z vložitvijo pritožbe zoper sodbo dne 26.6.2018. Za njeno odmero je glede na datum vložitve pritožbe in vrednost izpodbijanega dela sodbe (2.347.404,6

Registrsko sodišče mora zaradi vezanosti na pravnomočno začet postopek prisilne poravnave nad subjektom vpisa in zapovedane omejitve pristojnosti skupščine subjekta vpisa po 151.a členu ZFPPIPP, kot pogoj za presojo obstoja vseh procesnih predpostavk pred odločanjem o vsebinski presoji utemeljenosti predloga upoštevati ali je bilo pred odločitvijo o skupščinskem sklepu o odpoklicu članov in imenovanju novih članov upravnega odbora dano soglasje sodišča, ki vodi postopek prisilne poravnave nad subjektom vpisa. Predlagatelji ga kljub pravilnemu pozivu na podlagi prvega odstavka 30. člena ZSReg, registrskemu sodišču niso predložili. Nenazadnje ni brez pomena, da subjekt vpisa sam kot dolžnik uvedbi, začetku in vodenju postopka upniške prisilne poravnave, ni nikoli nasprotoval. Ni vložil niti ugovora zoper sklep o začetku postopka prisilne poravnave po takrat še neugotovljeno ustavno neskladnem desetem odstavku 221.j členu ZFPPIPP. Zato se sploh ni zastavil dvom o insolventnosti subjekta vpisa. Kot je pravilno obrazložilo že registrsko sodišče, pri odločanju o konkretnem predlogu, ni vezano na razloge iz odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani Ng 18/2020 z dne 5. 3. 2020,

Pritožbeno sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko ob odločanju o pritožbi tretje toženke zoper sklep sodišča prve stopnje o delni oprostitvi sodne takse in obročnem plačilu njenega preostanka dne 24. 4. 2019 ni upoštevalo načina izvršitve odločbe Ustavnega sodišča, ki je bila objavljena že pred tem (18. 5. 2018). V skladu z načinom izvršitve odločbe, kot ga je določilo Ustavno sodišče, bi moralo pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti izdati nov plačilni nalog tretji toženki za pritožbo zoper sodbo.

Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev o odvzemu premoženja oprlo (tudi) na kasneje razveljavljeno določbo prvega odstavka 57. člena ZOPNI. Glede na to, da so bila kazniva dejanja izvršena pred uveljavitvijo ZOPNI, določba prvega odstavka 57. člena zakona pa razveljavljena, po tem zakonu ni (več) nobene pravne podlage za odvzem premoženja prvemu tožencu in z njim povezanim osebam. Do premika premoženja v premoženjsko pravno sfero prvega toženca je prišlo, še preden je 29. 11. 2011 začel veljati ZOPNI, nakar je svojo obliko le spreminjalo. Da spremenjeno premoženje deli usodo premoženja iz katerega izvira, izhaja tudi iz opredelitve pojavnih oblik premoženja v drugem delu 1. točke 4. člena ZOPNI, po kateri premoženje niso le stvari in pravice, ki iz njega neposredno izvirajo, ampak tudi premoženje, ki iz njega neposredno ali posredno izhaja, premoženje, v katero je spremenjeno, in premoženje, s katerim je pomešano. Res je, da tožeči stranki (novi) drugi odstavek 34. člena ZOPNI omogoča privilegirano spremembo tožbe, tako da zahteva odvzem premoženja, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora ali plačilo tej vrednosti ustrezajočega zneska. A le v primeru,

Ustavno sodišče RS je z odločbo opr. št. U-I-46/15-15 z dne 25. 4. 2018 odločilo, da se prvi odstavek 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST-1 razveljavi v delu, ki določa višino sodnih taks pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000,00 EUR. Odredilo je, da se do drugačne zakonske ureditve njegova odločitev izvrši tako, da sodišče odmeri sodno takso v višini, predpisani za vrednost spornega predmeta 500.000,00 EUR, kadar odmerja sodno takso pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000,00 EUR, na podlagi prvega odstavka 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST-1. Navedeno pomeni, da je najvišja vrednost spornega predmeta, od katere se taksa odmerja, 500.000,00 EUR.

Ker razveljavitev zakona ne učinkuje za nazaj, odločba ustavnega sodišča ne more učinkovati na pravnomočno odločbo o plačilu sodne takse v pravnomočno končanem pravdnem postopku. Pri tem sklep o odmeri sodne takse ni procesni sklep, ampak je meritorni sklep, s katerim je bil postopek odmere sodne takse pravnomočno končan, saj tožniki plačilnemu nalogu niso ugovarjali in so takso plačali, prav tako pa tudi niso dali pobude za začetek postopka pred ustavnim sodiščem. Četrti odstavek 206. člena ZPP omogoča sodišču prekinitev postopka, če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa višjih sodišč ni enotna, sodne prakse vrhovnega sodišča pa ni. V takem primeru sodišče lahko predlaga vrhovnemu sodišču izdajo svetovalnega mnenja, ki se izda v obliki sklepa. Gre za ukrep sodišča zaradi pospešitve postopka in krepitve pravne varnosti v določenih situacijah, ne pa za pravno sredstvo stranke.

Tožeča stranka je tožbo vložila 25. 11. 2009, torej pred začetkom uporabe ZPŠOIRSP, zato je za zadevo tožeče stranke razveljavitev 12. člena ZPŠOIRSP začela učinkovati naslednji dan po objavi odločbe v uradnem listu, torej 15. 4. 2018 (43. člen Zakona o ustavnem sodišču).

Z zahtevo za vračilo davka je mogoče zahtevati vračilo le tistega davka, ki ga zavezanec ni bil dolžan plačati, koliko davka je dolžan plačati, pa je razvidno iz odmerne odločbe. Ker je v obravnavanem primeru odmerna odločba postala pravnomočna, iz knjigovodske kartice zavezanca pa je razvidno, da ta ne izkazuje preplačila, zahtevku za vračilo davka ni bilo mogoče ugoditi. Podlaga za ugoditev zahtevku tožnika bi bila lahko podana le v 97. členu ZDavP-2, vendar iz podatkov spisa nesporno izhaja, da pogoji za vračilo davka po omenjeni zakonski določbi niso bili izpolnjeni in je zato odločitev davčnih organov pravilna.

Zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče RS razveljavilo, se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. V predmetni zadevi ni sporno, da je odločba, s katero je bil odmerjen davek na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013, postala dokončna 19. 12. 2014, po poteku roka za vložitev tožbe v upravnem sporu (18. 1. 2015) pa tudi pravnomočna. Razveljavitev določbe ZUJF na podlagi ustavne odločbe tako ne učinkuje na predmetno odločbo, učinka pa tudi nima na odločbe vseh drugih zavezancev, katerih odločbe o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti so do 7. 3. 2015 postale pravnomočne.

Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na ZMVN, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Določbe 193. člena ZUJF o davčni osnovi za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v obravnavani zadevi pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.

Ustavno sodišče je s svojo odločbo izdano 28. 9. 2016 razveljavilo 184. člen OZ. Odločba je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 64/2016 dne 14. 10. 2016. Razveljavitev začne učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi, torej 15. 10. 2016 in od takrat dalje se pravdni postopek nadaljuje (43. člen Zakona o ustavnem sodišču - v nadaljevanju ZUstS). Na podlagi določila 44. člena ZUstS se del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno.

Čeprav podlage za izterjavo zamudnih obresti ne predstavlja le sklep o izvršbi, temveč tudi zakon, to ne pomeni, da lahko organizacija za plačilni promet na podlagi zakonskih določb (oziroma učinka, ki je posledica razveljavitve zakona ob intervenciji Ustavnega sodišča) posega ali omejuje izvršbo ob upoštevanju take ureditve. Obveznost organizacije za plačilni promet je (fiksno) določena v 138. členu ZIZ in naslednjih členih. Prvi odstavek 138. člena ZIZ določa, da s sklepom o izvršbi na denarna sredstva sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet, naloži sodišče organizaciji za plačilni promet naj blokira dolžnikova sredstva na vseh računih v višini obveznosti iz sklepa o izvršbi in po pravnomočnosti sklepa ta znesek izplača upniku.

Z odločbo Ustavnega sodišča je bilo ugotovljeno, da je bil 193. člen ZUJF, ki je v konkretnem primeru predstavljal pravno podlago za določitev davčne osnove, v neskladju z Ustavo. Ker v času zahteve za oceno ustavnosti zakonska določba ni več veljala, je Ustavno sodišče odločitev sprejelo z učinkom razveljavitve. To pomeni, da se določba 193. člena ZUJF ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Drugače povedano, na razmerja, o katerih je bilo do začetka njenega učinkovanja pravnomočno odločeno, odločitev Ustavnega sodišča ne vpliva. To po presoji sodišča pomeni, da glede na določbe ZUstS, ki izrecno urejajo pravne posledice odločitve Ustavnega sodišča in ki jih je šteti za specialne glede na določbe ZDavP-2, ni pravne podlage za to, da se, pa čeprav z izrednim pravnim sredstvom, poseže v pravnomočno odmerno odločbo. Ponovna presoja drugostopenjskega davčnega organa, ki je hkrati nadzorstveni organ (276. člen ZUP), o zakonitosti konkretne prvostopenjske odločbe je izključena, če je nadzorstveni organ o pritožbi oziroma drugem pravnem sredstvu zoper isto odločbo že odločal ter odlo

Z odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015, je bilo ugotovljeno, da je bil 193. člen ZUJF, ki v konkretnem primeru predstavlja pravno podlago za določitev davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti, v neskladju z Ustavo. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 47. člena ZUstS z učinkom razveljavitve. To pa, v skladu s 44. členom ZustS, pomeni, da se določba 193. člena ZUJF ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Drugače povedano: na razmerja, o katerih je bilo do začetka njenega učinkovanja pravnomočno odločeno, odločitev Ustavnega sodišča ne vpliva. Glede na določbe ZUstS, ki izrecno urejajo pravne posledice odločitve Ustavnega sodišča in ki jih je glede na določbe ZDavP-2 šteti za specialne, ni pravne podlage za to, da se, pa čeprav z izrednim pravnim sredstvom, poseže v pravnomočno odmerno odločbo. Zato je bila zahteva tožnice za odpravo odmerne odločbe po nadzorstveni pravici utemeljeno zavrnjena.

Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na ZMVN, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Določba 193. člena ZUJF o davčni osnova za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v obravnavani zadevi pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.

Ustavno sodišče je ugotovilo, da je ZMVN v neskladju z Ustavo, kolikor se nanaša na množično vrednotenje nepremičnin zaradi obdavčenja nepremičnin. Odločitev, ki jo Ustavno sodišče sprejme na podlagi 48. člena ZUstS, ima ob smiselni uporabi 43. in 44. člena ZUstS učinek razveljavitve, ki je v tem, da se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Z izrednimi pravnimi sredstvi se torej po določbah ZUstS, ki so glede omenjenega vprašanja specialna v razmerju do ZUP oziroma ZDavP-2, v pravnomočno rešene zadeve ne more posegati.

Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF, ki je podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, v neskladju z Ustavo. Ker je z uveljavitvijo Zakona o davku na nepremičnine 193. člen ZUJF prenehal veljati 1. januarja 2014, je Ustavno sodišče o ustavnosti zakona odločilo na podlagi 47. člena ZUstS. Takšna odločba ima učinek razveljavitve. Določba 193. člena ZUJF o davčni osnovi za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi. V obravnavani zadevi to pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti. Davek je bil torej tožnici odmerjen v nasprotju z zakonom, nepravilna uporaba materialnega prava pa narekuje odpravo izpodbijane odločbe.

Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo; odločba ima učinek razveljavitve. Določba 193. člena ZUJF, ki je urejala davčno osnovo za davek na nepremično premoženje večje vrednosti, se tako v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar za obravnavano zadevo pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.