VSC Sodba I Kp 7854/2018

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Oba obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbi zoper sodbo.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo so bili obtoženi D. M., A. L., . M. in S. F., po sprejetih sporazumih o priznanju krivde oziroma priznanju krivde (obtoženi S. F.), spoznani za krive storitve kaznivih dejanj ropa po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obtoženi D. M. pa tudi kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1. Izrečene so jim bile zaporne kazni. Obtoženemu D. M. so bile za štiri kazniva dejanja ropa po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 206. člena KZ-1, ob uporabi omilitvenih določil iz 2. točke drugega odstavka 51. člena KZ-1, določene kazni po 4 leta in 3 mesece zapora, za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1 pa mu je bila določena kazen 1 leto zapora. Nato mu je bila na podlagi prvega odstavka 59. člena KZ-1 preklicana pogojna obsodba po sodbi Okrajnega sodišča v Kamniku, opr. št. II K 33603/2015, ki je postala pravnomočna 15. 12. 2015 in upoštevaje kazen 4 mesece zapora iz preklicane pogojne obsodbe ter v tej sodbi določenih kazni, po 3. točki 53. člena KZ-1 izrečena enotna kazen 14 let in 9 mesecev zapora. V enotno izrečeno kazen zapora mu je bil po 56. členu KZ-1 vštet čas, ki ga je prestal v priporu od 16. 2. 2018 od 9.01 ure dalje. Obtoženemu S. F. pa je bila za eno kaznivo dejanje ropa po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 206. člena KZ-1 v zvezi z 2. točko drugega odstavka 51. člena KZ-1 izrečena kazen 2 leti in 2 meseca zapora. V to kazen mu je bil vštet čas pripora od 19. 2. 2018 od 11.10 ure dalje. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sta bila obtoženca oproščena povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila sodne takse, razen stroškov, ki sta jih povzročila po svoji krivdi in stroškov oškodovancev ter nagrad in potrebnih izdatkov njihovih pooblaščencev. Po 73. členu KZ-1 je bil obtoženemu D. M. izrečen varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer pištole Custom Kimber Shop s tremi naboji, kape črne barve z izrezom za oči, kape temno sive barve z izrezom za oči, kape maskirne barve z izrezom za oči, kape zelene barve z izrezom za oči, naboja z napisom 45AUTO, leve črne rokavice Sensilite iz umetnega materiala in telefona Samsung Galaxy A5 z IMEI 354607084754120. Obtoženemu S. F. je bil odvzet telefon Huawei Y625-U21 z IMEI 866337020939335 s spominsko kartico in SIM kartico. Na podlagi drugega odstavka 77.a člena KZ-1 je prvo sodišče odvzelo premoženje, ki izhaja iz kriminalne dejavnosti, storjene v hudodelski združbi in sicer obtoženemu D. M. denar v višini 4.450,00 EUR. Na podlagi prvega in drugega odstavka 105. člena ZKP so obtoženi D.M., Al. L. in S. F. dolžni solidarno plačati oškodovanki M. D. premoženjskopravni zahtevek v višini 28.500,00 EUR, v roku 15 dni pod izvršbo, obtoženi D. M. in A. L. sta dolžna solidarno plačati oškodovani družbi Hotel ... d. o. o. premoženjskopravni zahtevek v višini 1.047,30 EUR, v roku 15 dni pod izvršbo, obtoženi D. M., A. L. in L. M. so dolžni solidarno plačati oškodovanki P. P. premoženjskopravni zahtevek v višini 33.950,65 EUR, v roku 15 dni pod izvršbo. S preostalim delom premoženjskopravnega zahtevka je bila oškodovanka P. P. napotena na pravdo. Oškodovance O. K., L. P., mld. E. K., mld. P. P. K. in mld. P. ... je prvo sodišče z njihovimi premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Obtoženi D. M., A. L. in L. M. so dolžni solidarno plačati Zavarovalnici ... d. d. premoženjskopravni zahtevek v višini 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.600,00 EUR od 14. 03. 2018 dalje do plačila in od 2.400,00 EUR od 31. 05. 2018 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. Obtoženi D. M., A. L. in L. M. so dolžni solidarno plačati oškodovancema B. M. in V. M. premoženjskopravni zahtevek v višini 10.607,99 EUR, v roku 15 dni pod izvršbo. S preostalim delom premoženjskopravnega zahtevka sta bila oškodovanca B. M. in V. M. napotena na pravdo. Prvostopenjsko sodišče je še odločilo, da se bodo prisojeni premoženjskopravni zahtevki oškodovancev M. D., Hotela ... d. o. o., P. P., B. in V. M. v delu poplačali iz zaseženega denarja, ki se hrani pri sodišču. Na podlagi 74. člena KZ-1 je bila odvzeta premoženjska korist obtoženima D. M. in A. L. tako, da se jima naloži v solidarno plačilo 579,70 EUR, na škodo oškodovane družbe Hotel ... d. o. o.

2Zagovornica obtoženega D. M. sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v odločbi o premoženjskopravnih zahtevkih in smiselno predlaga, da sodišče oškodovance s celotnimi zahtevki napoti na pravdo. Zagovornica obtoženega S. F. pa prvostopenjsko sodbo izpodbija iz pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 372. členom ZKP in zaradi odločbe o kazni. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni skladno s pritožbenimi navedbami. Zahteva pa, da jo sodišče druge stopnje obvesti o seji senata.

3Okrožna državna tožilka se v odgovoru na pritožbo zagovornice obtoženega S. F. z dne 7. 2. 2019, številka CE-Kt/3385/2018, zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Na zahtevo zagovornice obtoženega S. F. je višje sodišče 29. 3. 2019 opravilo pritožbeno javno sejo in o njej v skladu z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP obvestilo obtožena S. F. in D. M., njuni zagovornici ter pristojnega državnega tožilca. Javne seje sta udeležili le zagovornica obtoženega S. F. in višja državna tožilka. Po posvetovanju je pritožbeni senat sklenil, da se v skladu z določilom četrtega odstavka 378. člena ZKP javna seja opravi v odsotnosti obeh obtožencev ter zagovornice obtoženega D. M., saj so bila obvestila za vse tri odsotne v redu izkazana.

5Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zagovornice obtoženega S. F.:

6Po presoji izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih navedb zagovornice obtoženega S. F., pritožbeno sodišče drugače kot pritožnica ugotavlja, da je v celoti sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je tudi ta obtoženec z ravnanjem, opisanem v krivdoreku izpodbijane sodbe, uresničil vse zakonske znake kaznivega dejanja ropa po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 206. člena KZ-1.

7V skladu z uveljavljeno sodno prakso, ki jo je oblikovalo Vrhovno sodišče RS (npr. odločbe opr. št. I Ips 60778/2011 z dne 12. 12. 2013, I Ips 15355/2013 z dne 6. 2. 2014, I Ips 5664/2013 z dne 19.6. 2014, I Ips 5509/2013 z dne 26. 11. 2015), priznanje krivde v nobenem primeru ne vpliva na sodnikovo materialno pravno presojo dejanja. Ta zajema sodnikovo presojo, ali priznana objektivna in subjektivna dejstva predstavljajo vse zakonske znake določenega kaznivega dejanja, ali je predmetno dejanje protipravno ter ali je obdolžencu moč očitati krivdo. Sodišče pri tem ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja. Če obtoženec izjavi, da krivdo po obtožbi priznava, predsednik senata s sklepom odloči, ali priznanje sprejme ali zavrne. Sprejetega priznanja krivde obtoženec ne more preklicati. Po določbi drugega odstavka 370. člena ZKP sodbe, izrečene na podlagi sprejetega priznanja krivde ni dovoljeno izpodbijati iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, t. j. zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, medtem ko je uveljavljanje ostalih pritožbenih razlogov (bistvena kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, izpodbijanje odločb o kazenskih sankcijah, odvzemu premoženjske koristi, o stroških kazenskega postopka, o premoženjskopravnih zahtevkih in zaradi odločbe o objavi sodbe v tisku, po radiu ali po televiziji), dopustno.

8Zagovornica obtoženega S. F. torej uveljavlja dopusten pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 2. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi s 4. točko 372. člena ZKP torej ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožnice (in priznanja krivde), uporabljen zakon, ki se ne bi bil smel uporabiti. Kot že rečeno, sodišče v nobenem primeru ni vezano na pravno opredelitev kaznivega dejanja v obtožbi (drugi odstavek 354. člena ZKP).

9Zagovornica v pritožbi izraža prepričanje, da v tenorju obtožnice in sedaj v krivdoreku sodbe opisano dejanje, ki se očita obtoženemu S. F., nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja glede katerega se je izrekel za krivega, torej kvalificirane oblike kaznivega dejanja ropa po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 206. člena KZ-1, ki strožje sankcionira kaznivo dejanje ropa, kadar je to storjeno v hudodelski združbi. Pravna opredelitev predmetnega dejanja obtoženega S. F., prav tako pa tudi obrazložitev pod točko 4 izpodbijane sodbe, po mnenju pritožnice ne vzdržita resne presoje. Pritožnica poudarja, da že iz obtožnice ni bilo razvidno na kakšni podlagi je državno tožilstvo obtoženčevo inkriminirano ravnanje pravno opredelilo po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 206. člena KZ-1. Iz opisa dejanja ni razvidno, v čem naj bi združitev več oseb določala hudodelsko združbo, sodišče ni niti ugotavljalo objektivnih in subjektivnih kriterijev, iz opisa ne izhaja vnaprejšnje dogovarjanje za nadaljevanje izvrševanja tovrstnih kaznivih dejanj niti močnejša pripadnost oziroma močnejše razmerje povezanosti. Pritožnica se sklicuje na nedorečenost sodne prakse v zvezi z ureditvijo instituta hudodelske združbe.

10V nasprotju s pritožnico, sodišče druge stopnje meni, da je sodna praksa, predvsem skozi odločbe Vrhovnega sodišča RS (opr. št. I Ips 747/2010 z dne 23. 6. 2011, I Ips 185/2011 z dne 22. 12. 2011, I Ips 23071/2014 z dne 7. 2. 2018 in druge) izoblikovala dokaj jasne kriterije na podlagi katerih sodišče presoja, ali je bilo določeno kaznivo dejanje, v konkretnem primeru rop, storjeno v kvalificirani obliki z udeležbo v hudodelski združbi. Pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da bi storilec kaznivega dejanja strožje odgovarjal zaradi izvršitve dejanja v hudodelski združbi, določa že prvi odstavek 41. člena KZ-1. Ti pogoji so: 1) da gre za člana združbe najmanj treh oseb, 2) da izvrši kaznivo dejanje zaradi izvedbe hudodelskega načrta te združbe in 3) da izvrši kaznivo dejanje v povezavi z najmanj še enim članom kot sostorilcem ali udeležencem. Morajo pa biti za to, da lahko govorimo o hudodelski združbi, izpolnjeni še nekateri dodatni pogoji, ki jih zakon izrecno ne navaja. Povezave med člani združbe tako niso le naključne ter med njimi obstaja več kot le dogovor za storitev kaznivega dejanja, saj so dejavnosti združbe usmerjene v vnaprejšnje načrtovanje in koordinacijo uresničitve širšega hudodelskega načrta, katerega cilj je storitev enega ali več kaznivih dejanj. Hudodelska združba ima običajno vodjo, ki izvaja nadzor, koordinacijo, razdeli naloge posameznim članom. Združba deluje po načelu delitve dela, ko ima vsak njen član točno določeno vlogo.

11Iz opisa kaznivega dejanja očitanega obtoženemu S. F. po prepričanju sodišča druge stopnje izhajajo vsi zgoraj našteti pogoji, ki pritrjujejo pravilnosti pravne opredelitve kaznivega dejanja ropa po tretjem, v zvezi z drugim in prvim odstavkom 206. člena KZ-1. V uvodnem delu opisa je opredeljena oblast vodje hudodelske združbe A. J., ki je družbo informiral, opremljal in usmerjal pri realizaciji širšega hudodelskega načrta izvedbe večjega števila ropov. Za izvedbo hudodelskega načrta se je združilo sedem oseb, ki so imele kot izhaja iz opisa razdeljene vloge. Prav tako iz opisa jasno izhaja, da ni šlo za naključne povezave med sostorilci pač pa za tesnejšo povezanost, ki ji ni bil podlaga le dogovor o storitvi več kaznivih dejanj ropa, pač pa hudodelski načrt. Tudi obtoženi S. F. je imel v tej hudodelski združbi točno določeno vlogo. Iz opisa dejanja izhaja, da je njegova vloga bila v tem, da pri vratih žrtve pozvoni, da žrtva odpre vrata in nato v hišo vstopi zadnji, zaklene vrata ter z lepilnim trakom veže žrtve in jih straži. Iz opisa dejanja pod točko 1. izhaja, da je točno takšno naloženo mu vlogo obtoženi S. F., skupaj s še tremi sostorilci, dosledno izvrševal pri izvedbi ropa 29. 11. 2017 na naslovu G ... . Najprej je pozvonil. Ko je oškodovani A. G. odprl vrata, so trije sostorilci in sicer z obtoženim S. F. tudi D. M. ter A. L. vstopili v notranjost (A. J. je ostal zunaj ter stražil in opazoval hišo). Glede udeležbe obtoženega S. F. mu opis v nadaljevanju očita, da je skupaj z ostalima dvema sostorilcema A. G. ter M. D., ki sta morala ležati na trebuhu na tleh, z lepilnim trakom na hrbtu zvezal roke, noge in usta, nakar so ju vsi trije namestili ločena. Kljub drugačnemu mnenju zagovornice, sodišče druge stopnje ugotavlja, da iz opisa dejanja, kjer je uporabljena množina "so A. G. ter M. D. ..." nedvomno izhaja, da je tudi obtoženi S. F. poleg ostalih dveh sostorilcev, ki so se nahajali v stanovanjski hiši, sodeloval pri vezanju obeh žrtev. Dalje opis dejanja navaja vlogo obtoženega S. F. pri straženju oškodovanke M. D. v otroški sobi ter udeležbo pri delitvi denarja. Zagovornica, sklicujoč se na obtoženčev zagovor, sicer skuša minimalizirati njegovo vlogo pri storitvi kaznivega dejanja, češ da naj do zadnjega trenutka, kot sam pravi, dokler ni potrkal na vrata, niti ne bi vedel, da bo udeležen pri storitvi ropa, da ni vedel za obstoj hudodelske združbe in hudodelski načrt, da njegovo minorno vlogo potrjuje okoliščina, da je bil udeležen le pri prvem ropu. Tovrstne pritožbene navedbe pa gre šteti za problematiziranje dejanskih okoliščin, ki pa jih sodišče prve stopnje glede na sprejeto priznanje krivde, v predmetni sodbi ni ugotavljalo. V skladu z določbo šestega odstavka 285.č člena ZKP se sodišče v sodbi, s katero se obtoženec spozna za krivega po podanem in sprejetem priznanju krivde, pri obrazložitvi izreka o krivdi omeji samo na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Kljub temu, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da se tudi sicer ne postavlja vprašanje tesne povezanosti obtoženega S. F. z ostalimi člani hudodelske združbe in njegove seznanjenosti s hudodelskim načrtom, katerega je v skupnosti z ostalimi po točno določeni vlogi izvrševal pri ropu pod točko 1. krivdoreka. Nikakor ni mogoče mimo dejstva, ki ga priznava sam obtoženec v zagovoru pred preiskovalno sodnico 22. 2. 2018, da je skupaj z ostalimi tremi sostorilci na kraj načrtovanega ropa prišel že dan prej (28. 11. 2017). Kot se zagovarja, se je govorilo, da bodo ropali hišo, zaradi neustreznih okoliščin, pa so tega dne od ropa odstopili, obtoženec je prespal pri D. M. in se skupaj z ostalimi tremi soobtoženci naslednjega dne vrnil na isti kraj, ko pa je bilo kaznivo dejanje realizirano. Tesno povezavo tega obtoženca s hudodelsko združbo pa je sodišče prve stopnje pravilno izpeljalo pod točko 22 obrazložitve, kjer se je oprlo na analitično poročilo o pogostem telefonskem komuniciranju obtoženca z soobtoženim D. M., pa tudi komuniciranju z ostalima dvema sostorilcema. Zgoraj povzete okoliščine pa potrjujejo tudi obstoj obtoženčeve zavestne komponente o članstvu v hudodelski združbi pri izvršitvi kaznivega dejanja ropa.

12Sodišče prve stopnje se je do vprašanja udeležbe obtoženega S. F. kot člana hudodelske združbe pri storitvi kaznivega dejanja ropa pod točko 1. krivdoreka v povsem zadostni meri opredelilo pod točko 4 obrazložitve izpodbijane sodbe. Zaključilo je, da opis kaznivega dejanja kot se ga očita obtožencu, vsebuje vse elemente, ki upravičujejo uporabo tretjega odstavka 206. člena KZ-1. Obrazložilo je, da je bil član hudodelske združbe pri izvršitvi kaznivega dejanja ropa na škodo družine G., da ga je storil skupaj s člani združbe, da je imel točno določeno vlogo, da je bil deležen izplena ropa, da za pravno opredelitev hudodelskega združevanja zadostuje že namen storitve enega kaznivega dejanja.

13Sodišče druge stopnje ne soglaša s pritožnico, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja niti vnaprejšnje dogovarjanje o nadaljevanju izvrševanja istovrstnih kaznivih dejanj, kar je celo eden izmed pogojev za pravno opredelitev ropa po drugem odstavku 206. člena KZ-1. Pritožnica je v zmoti, saj očitek sodelovanja obtoženca v hudodelski združbi zaradi izvrševanje širšega hudodelskega načrta izvajanja ropov, po sami naravi stvari vsebuje tudi obstoj dogovora o nadaljevanju izvrševanja istovrstnih kaznivih dejanj. Opis kaznivega dejanja pa obtožencu in soobtožencem očita prav združevanje z namenom, da bi ropali v hudodelski združbi in pri ropih jemali tuje premične stvari, da bi si jih protipravno prilastili, tako, da so uporabili silo zoper druge osebe in jim zagrozili z neposrednim napadom na življenje in telo. V okviru konkretizacije hudodelskega načrta pa je bila nenazadnje obtožencu dodeljena vloga (dosledno jo je uresničil), ki ima vse zakonske znake sostorilstva v smislu določbe drugega odstavka 20. člena KZ-1, in mu zagotovljena maskirna sredstva (podkapa z izrezom za oči in rokavice), ki jih je pri izvrševanju kaznivega dejanja za prikrivanje identitete uporabil.

14Glede na opis obtožencu očitanega kaznivega dejanja se ni mogoče strinjati s pritožnico, da naj bi imel pri storitvi le vlogo pomagača, ker naj bi bil po ostalih sostorilcih uporabljen zgolj za zvonjenje in straženje pri enem ropu, za nadaljnje sodelovanje pa ga niso uspeli prepričati. Manj intenzivna oblika udeležbe pri storitvi kaznivega dejanja kot je pomoč je primeroma opisana v drugem odstavku 38. člena KZ-1. Gre zlasti za dajanje nasvetov ali navodil storilcu, kako naj stori kaznivo dejanje, dajanja na razpolago sredstev ali odstranitev ovir za storitev, vnaprejšnja obljuba prikritja kaznivega dejanja, storilca, sredstev, s katerimi bo kaznivo dejanje storjeno, sledi kaznivega dejanja, predmetov, nastalih s kaznivim dejanjem ali premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. Glede na opis dejanja, ko je obtožencu očitano, da je z ostalimi tremi sostorilci že izvrševal znake kaznivega dejanja ropa, obtoženčeve vloge nikakor ni mogoče opredeliti kot pomoč. Kot je bilo že poudarjeno, se je v pravni teoriji in praksi izoblikovalo stališče, da za presojo, da bi lahko določeno osebo šteli sostorilca kaznivega dejanja, ki je storjeno v okviru hudodelske združbe, ni potrebno, da uresniči vse zakonske znake tega kaznivega dejanja, temveč zadošča, da sodeluje pri uresničitvi le enega od njih ali pa kako drugače odločilno prispeva k storitvi (sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 185/2011 z dne 22. 2. 2011 in opr. št. I Ips 23071/2014 z dne 7. 2. 2018), za pravno opredelitev hudodelskega združevanja pa zadostuje že namen storitve enega kaznivega dejanja v okviru hudodelskega načrta. Torej na pravilnost pravne opredelitve obtoženčevega inkriminiranega ravnanja ne more vplivati niti časovna komponenta izvršitve vseh hudodelski združbi očitanih ropov, na katero se sklicuje pritožnica.

15Za kaznivo dejanje ropa po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 206. člena KZ-1 je v tretjem odstavku 206. člena KZ-1 zagrožena kazen zapora od petih do petnajstih let. Kot izhaja iz odločbe o kazni, je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni uporabilo omilitvena določila iz 2. točke drugega odstavka 51. člena v zvezi s 50. členom KZ-1 in obtožencu kazen omililo pod predpisanim posebnim minimumom petih let zapora. Okvir možne omilitve, ki je določen v cit. zakonskem določilu, dovoljuje v predmetnem primeru, ko je kot najnižja kazen predpisan zapor od treh do desetih let in je obtoženec priznal krivdo, ko se je prvič izjavil o obtožnem aktu, omilitev kazni do treh mesecev zapora. Glede na to, da je sodišče obtožencu izreklo kazen dveh let in dveh mesecev zapora, je očitno, da ga je pri tem vodila ugotovitev o prevladujočih olajševalnih okoliščinah oziroma celo obstoj omilitvenih. Ne drži očitek pritožnice, da sodišče prve stopnje ni v dovolj veliki meri upoštevalo ugotovljenih olajševalnih okoliščin, še zlasti pa obtoženčevega priznanja krivde, saj je prav v sledenjem dejstvu ter iskrenem obžalovanju kaznivega dejanja, obtoženčevi mladosti in dejstvu, da je v hudodelski združbi storil le en rop, našlo razloge za uporabo omilitvenih določil. Seveda pa sodišče prve stopnje ni moglo spregledati tehtnih obteževalnih okoliščin, še zlasti, da je bil žrtev brutalnega ravnanja tudi otrok J., ki je bil celo ustrahovan z uporabo orožja, da je bil oškodovanec A. G., pri neizprosnem ravnanju članov hudodelske združbe, tudi telesno poškodovan, višino protipravno pridobljene koristi ter posledice, ki so se odražale v travmatiziranosti oškodovanih A. G. in M. D. Res je, kot trdi pritožnica, da uporaba orožja, v konkretnem primeru pištole, ni kvalifikatorni znak predmetnega kaznivega dejanja, a po prepričanju sodišča druge stopnje gre vsekakor za okoliščino, še zlasti glede na način uporabe v obravnavanem primeru (nastavitev cevi pištole na otrokovo glavo in repetiranje), ki dela obravnavano kaznivo dejanje še bolj zavržno. Res pištole ni uporabil obtoženec, je pa bil član hudodelske združbe pri storitvi kaznivega dejanja ropa, katere hudodelski načrt je predvideval tudi uporabo orožja. Sodišče prve stopnje je po prepričanju višjega sodišča v zadostni meri upoštevalo tudi pritožbeno izpostavljene okoliščine, da obtoženi S. F. ni žrtvam ropa grozil, da ni bil aktiven pri jemanju predmetov, da je sodeloval le pri enem ropu, kar nenazadnje izkazuje že sama razlika med kaznimi, ki so bile za predmetni rop določene temu obtožencu v primerjavi s soobtoženima A. L. (3 leta in 3 mesece zapora) in D. M. (4 leta in 3 mesece zapora). Glede na vse navedeno sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožba zagovornice tudi glede odločbe o kazni ni utemeljena, saj obtoženemu S. F. izrečena omiljena kazen dveh let in dveh mesecev zapora ni previsoka, ampak je odmerjena v primerni višini in ob ustreznem upoštevanju vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin, teže kaznivega dejanja ter stopnje obtoženčeve krivde.

K pritožbi zagovornice obtoženega D. M.:

16Zagovornica obtoženega D. M. pritožbeno izpodbija le odločbo o premoženjskopravnih zahtevkih, v kateri je sodišče prve stopnje, na podlagi prvega in drugega odstavka 105. člena ZKP odločilo, da so obtoženi D. M., A. L. in S. F. dolžni solidarno plačati oškodovanki M. D. premoženjskopravni zahtevek v višini 28.500,00 EUR, v roku 15 dni pod izvršbo, obtoženi D. M. in A. L. sta dolžna solidarno plačati oškodovani družbi Hotel ... d. o. o., premoženjskopravni zahtevek v višini 1.047,30 EUR, v roku 15 dni pod izvršbo, obtoženi D. M., A. L. in L. M. so dolžni solidarno plačati oškodovanki P. P. premoženjskopravni zahtevek v višini 33.950,65 EUR, v roku 15 dni pod izvršbo. S preostalim delom premoženjskopravnega zahtevka je bila ta oškodovanka napotena na pravdo. Oškodovance O. K., L. P., mld. E. K., mld. P. P. K. in mld. P. ... je prvo sodišče z njihovimi premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Obtoženi D. M., A. L. in L. M. so dolžni solidarno plačati Zavarovalnici ... d. d. premoženjskopravni zahtevek v višini 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.600,00 EUR od 14. 03. 2018 dalje do plačila in od 2.400,00 EUR od 31. 05. 2018 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. Obtoženi D. M., A. L. in L. M. so dolžni solidarno plačati oškodovancema B. M.in V. M. premoženjskopravni zahtevek v višini 10.607,99 EUR, v roku 15 dni pod izvršbo. S preostalim delom premoženjskopravnega zahtevka sta bila oškodovanca B. M. in V. M. napotena na na pravdo.

17Pritožnica izraža prepričanje, da je sodišče prve stopnje odločbo o teh zahtevkih skopo obrazložilo oziroma je sploh ni. Sodišče naj ne bi v obrazložitvi povzelo premoženjskopravnih zahtevkov niti se ni opredelilo do njihove vsebine. Odločitev sodišča o solidarni odgovornosti soobtožencev naj bi bila le pavšalna in se obtoženci zato do le-te ne morejo opredeliti.

18V nasprotju s pritožnico sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločbo o premoženjskopravnih zahtevkih obrazložilo v zadostnem obsegu, upoštevajoč tudi odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 6. 6. 2018, št. Up-103-13/27, v kateri je začrtalo nekatere kriterije, ki jih mora kazensko sodišče upoštevati pri svoji odločitvi. Tako mora sodišče navesti: a) formalne pravne vire, na temelju katerih je izpeljalo svojo odločitev, b) ugotovljena dejstva in dokaze, iz katerih ta dejstva izhajajo ter c) utemeljiti oblikovanje zgornje in spodnje premise pravnega silogizma in podreditev spodnje premise zgornji. Sodišče prve stopnje se je pod točko 24 obrazložitve izpodbijane sodbe sklicevalo na določbe 131., 132. in 164. člena Obligacijskega zakona (v nadaljevanju OZ), kot zakonske podlage za odločanje o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev. Poudarilo je, da je oškodovancem škoda nastala s storitvijo kaznivih dejanj in je torej z njimi v vzročni zvezi ter da so tako podane civilnopravne predpostavke odškodninske odgovornosti soobtožencev, ki jim je kot sostorilcem naložilo plačilo denarne odškodnine v solidarno plačilo. Oškodovana M. D. je svoj zahtevek priglasila na zaslišanju 30. 3. 2018 v znesku 28.500,00 EUR in pri tem izhajala iz seznama odtujenih predmetov. Znesek prisojenega premoženjskopravnega zahtevka je enak znesku protipravne premoženjske koristi, ki so si jo obtoženci pridobili s storitvijo kaznivega dejanja po točko 1. na škodo oškodovancev A. G. in M. D. Enako velja tudi glede premoženjskopravnega zahtevka Hotela ... (dejanje pot točko 2). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev primerno obrazložilo, saj iz opisa dejanja pod točko 2. izhaja, da je bilo pri ropu na škodo B. L. odtujenih tudi 1.547,00 EUR gotovine, ki pa je pripadala Hotelu ... Slednjemu je zavarovalnica povrnila zavarovalnino v znesku 500,00 EUR, torej znaša znesek škode povzročene Hotelu ... še 1.047,30 EUR, kolikor je tudi znašal zahtevek te družbe. Protipravna premoženjska korist, pridobljena s storitvijo kaznivega dejanja ropa pod točko 3. in kot izhaja iz opisa tega dejanja, znaša 43.950,65 EUR. Oškodovanka P. P. je premoženjskopravni zahtevek priglasila po pooblaščencu, sodišče prve stopnje pa ji je prisodilo 33.950,65 EUR, pri čemer je upoštevalo, da je bil oškodovanki del škode v skupnem znesku 10.000,00 EUR že izplačan po zavarovalnici. Oškodovancema iz kaznivega dejanja ropa pod točko III. B. in V. M. je prvo sodišče prisodilo premoženjskopravni zahtevek v znesku 10.607,99 EUR, kar povsem ustreza s tem kaznivim dejanjem po soobtožencih pridobljeni protipravni premoženjski koristi navedeni v opisu dejanja. Odločbo o premoženjskopravnih zahtevkih je sodišče prve stopnje po prepričanju višjega sodišča torej v zadostni meri obrazložilo po točkami 25 do 28. Glede na navedeno sodišče druge stopnje zaključuje, da pritožbeni očitki zagovornice obtoženega D. M. o neobrazloženosti odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih, kar naj bi pomenilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, niso utemeljeni.

19Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbi obeh zagovornic zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

20Iz istih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče oba obtoženca oprostilo plačila sodne takse za pritožbi zoper sodbo.