VSM Sodba PRp 47/2019

Pritožba prekrškovnega organa se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Okrajno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijano sodbo z dne 12. 2. 2019 zahtevi za sodno varstvo storilca ugodilo in je plačilni nalog prekrškovnega organa spremenilo tako, da se postopek o prekršku na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavi, ker ni dokazano, da je storilec storil prekršek, razsodilo pa je tudi, da stroški postopka v skladu s četrtim odstavkom 144. člena ZP-1 bremenijo proračun.

2Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožil prekrškovni organ in v svoji pritožbi med drugim navedel, da kršitelj v zahtevi za sodno varstvo z ničemer ni dokazal, da tega prekrška ni storil, temveč je le zanikal storitev prekrška in navajal, da je iz fotografije jasno razvidno, da je osebni avtomobil upravljala ženska, za razbremenitev odgovornosti pa ni predložil nobenega dokazila. Kršitelj bi lahko dokazal, da očitanega prekrška ni storil, na dva načina, in sicer z dokazom, kdo je vozil vozilo, ali pa, da bi zase dokazal, da prekrška ni mogel storiti, ker je bil drugje (alibi). Storilec v zahtevi za sodno varstvo nič od navedenega ni storil, vendar je sodišče prve stopnje kljub temu, da se je kršitelj skliceval na fotografijo zapisa podatkov o opravljeni meritvi hitrosti, dokazni postopek dopolnilo po pravilih rednega sodnega postopka in zaslišalo kršitelja ter si od prekrškovnega organa pridobilo povečavo fotografije v območju voznika osebnega avtomobila. Sodišče prve stopnje je pri obravnavni zahteve za sodno varstvo prezrlo dejstvo, da storilec ni predložil nobenih dokazov, niti ni navajal nobenih prič in je zaključek o odgovornosti za storitev prekrška sprejelo le na podlagi fotografije in prepoznave oziroma neprepoznave storilca na fotografiji. V tovrstnih zadevah velja obrnjeno dokazno breme, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, zaradi česar prekrškovni organ predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik v svoji pritožbi smiselno uveljavlja napačno razumevanje in uporabo prvega odstavka 8. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) s strani sodišča prve stopnje, kar pomeni kršitev te materialne določbe predpisa, ki določa prekršek (2. točka prvega odstavka 154. člena ZP-1). Določba prvega odstavka 8. člena ZPrCP predpisuje, da če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se kaznuje za prekršek lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008 te določbe ni mogoče razumeti tako, da bi moral storilec z dokazi prepričati sodišče, da prekrška ni storil, temveč lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga predložitev razbremenilnih dokazov. Takšna predložitev razbremenilnih dokazov ne pomeni, kot to glede na pritožbene navedbe očitno meni pritožnik, da jih mora izključno lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila predložiti sodišču (predlaganje prič, vlaganje ustreznih listin itd.), temveč lahko predlaga izvedbo že predloženih dokazov, v obravnavani zadevi fotografije vozila z voznikom ali voznico le-tega, čemur je sodišče prve stopnje sledilo, od prekrškovnega organa pridobilo povečavo potniške kabine osebnega vozila storilca v času storitve prekrška, zatem pa je ob storilčevem zaslišanju in predložitvi navedene povečave fotografije le temu primerjalo storilca z osebo v vozilu ter zaključilo, da že po laični oceni ne gre za isti osebi. Storilec je že v svoji zahtevi za sodno varstvo zatrjeval, da je iz izdelane fotografije razvidno, da je vozilo vozila ženska in ne moški, isto pa je navedel tudi v svojem zagovoru pri sodišču prve stopnje 11. 2. 2019, ko je pojasnil, da se iz povečave navedene fotografije še toliko bolj vidi, da je bila tedaj za volanom njegovega vozila ženska, navedel pa je tudi, da se je sam tedaj nahajal doma v D. Storilec se je na tak način ves čas postopka skliceval na to, da v času storitve obravnavanega prekrška ni bil v svojem vozilu, pri tem pa se je skliceval na dokaz, ki ga je predložil prekrškovni organ, ta dokaz pa je sodišče prve stopnje izvedlo tudi z dodatno povečavo navedene fotografije, z vpogledom vanjo in zatem s primerjavo osebe v vozilu s storilcem. Storilec je na tak način nedvomno predložil razbremenilni dokaz s predlogom za izvedbo dokaza prekrškovnega organa oziroma navedene fotografije, sodišče pa je v skladu z načelom proste presoje dokazov ocenilo, da je storilec s tem dokazom izkazal razumen dvom glede domnevanega dejstva, da naj bi on v časovnih in krajevnih okoliščinah iz plačilnega naloga prekrškovnega organa z dne 16. 8. 2018 vozil svoj osebni avtomobil, kar je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo v 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Po mnenju pritožbenega sodišča je povsem neutemeljeno pritožnikovo pritožbeno stališče, da bi se storilec kot lastnik vozila lahko izognil odgovornosti za prekršek v povezavi s prvim odstavkom 8. člena ZprCP-1 le v primeru, če bi razbremenilne dokaze v postopek vložil zgolj on sam, ne pa tudi v primeru, če tega ne bi storil, pa čeprav bi bilo iz spisovnega gradiva oziroma iz drugih v postopek predloženih dokazov (npr. kot v obravnavani zadevi s fotografijo storilčevega vozila, ki jo je v postopek vložil prekrškovni organ) jasno razvidno, da storilec prekrška ni storil, ali pa kot v obravnavani zadevi, da gre za jasno izkazan razumen dvom glede domnevanega dejstva, da naj bi v krajevnih in časovnih okoliščinah iz navedenega plačilnega naloga svoj osebni avtomobil vozil storilec sam, posebej v obravnavani zadevi ob dejstvu, da je bil prav storilec tisti, ki je ves čas postopka izvedbo tega dokaza (s povečavo fotografije in s primerjavo osebe na njej z obdolžencem), sicer predloženega s strani prekrškovnega organa, predlagal sam. Predlagana izvedba tega dokaza je pri sodišču prve stopnje glede na obrazložitev izpodbijane sodbe očitno izkazala razumen dvom glede domnevanega dejstva, da je storilec v času storitve prekrška svoj osebni avtomobil vozil sam, in ker pri tovrstni presoji ni izključena uporaba načela materialne resnice (prvi odstavek 68. člena v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1), je sodišče prve stopnje od prekrškovnega organa pridobilo povečavo notranjosti storilčevega osebnega avtomobila v času storitve prekrška, zatem pa ob storilčevem zaslišanju 11. 2. 2019 izvedlo primerjavo, čeprav laično, osebe v vozilu s storilcem in zaključilo, da ne gre za isti osebi. Na tej podlagi je, kakor je to pojasnilo v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, v dvomu odločilo v korist storilca in očitno ocenilo, da nadaljnja izvedba dokazov (npr. z zaslišanjem storilčeve žene itd.) ni potrebna, nenazadnje pa niti pritožnik v svojih pritožbenih navedbah ne uveljavlja, da bi naj sodišče prve stopnje kršilo načelo materialne resnice oziroma določb prvega odstavka 68. člena v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1, temveč celo nasprotno, pritožnik je v četrtem odstavku pritožbe sodišču očital, da je dokazni postopek dopolnilo po pravilih rednega sodnega postopka, zaslišalo kršitelja ter si od prekrškovnega organa pridobilo povečavo fotografije v območju voznika osebnega avtomobila. Utemeljenosti ocene sodišča prve stopnje iz obrazložitve izpodbijane sodbe, da glede na laično oceno osebe iz povečave fotografije in storilca ne gre za isti osebi, kar pomeni tolikšen dvom, da je sodišče prve stopnje zaradi tega odločilo v korist storilca, pritožbeno sodišče ni presojalo, saj gre pri tem za vprašanje pravilne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar je pritožbeni razlog iz 3. točke prvega odstavka 154. člena ZP-1, ki ga pritožnik skladno z določbo tretjega odstavka 66. člena istega zakona ne sme uveljavljati v tovrstni pritožbi oziroma je nedovoljen.

5Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče skladno z določbo tretjega odstavka 163. člena ZP-1 razsodilo, kot je navedeno v izreku te sodbe in je pritožbo pritožnika zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.