VSL Sodba in sklep II Cp 196/2019

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje spremeni:

- v točki II izreka tako, da se znesek 190.878,24 EUR nadomesti z zneskom 300.311,81 EUR,

- v točki IV izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te odločbe povrniti pravdne stroške v znesku 202,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

II. V ostalem delu se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti zavrneta in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu odločba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te odločbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.319,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo (1) sklenilo, da se tožba v delu, v katerem tožnik zahteva plačilo 126.289,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2013 dalje do plačila, zavrže (točka I izreka), (2) tožencu naložilo, da mora v 15 dneh tožniku iz naslova avtorskega nadomestila plačati 190.878,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2016 dalje do plačila (točka II izreka), (3) v preostalem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III izreka) in (4) odločilo, da stranki nosita vsaka svoje stroške pravdnega postopka (točka IV izreka).

2Zoper navedeno odločbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožujeta obe pravdni stranki. Primarno predlagata ustrezno spremembo sodbe, podrejeno njeno razveljavitev.

3Tožnik se zavzema za prisojo običajnega plačila, ki temelji na zadnjih toženčevih plačilih, ki so imela podlago v licenčnih pogodbah (Memorandumu, dodatku).

Sodbi očita, da je ni mogoče preizkusiti, ker iz nje ne izhaja, v katerem delu naj bi bila tožba zavržena in zakaj. Sodišče prve stopnje zgolj zapiše, da je bila v času izdaje sodbe izdana sodba v zadevi P 3063/2015-II, ne pojasni pa, ali gre za litispendenco ali za že razsojeno stvar in v katerem delu gre za isti predmet. Ker tožnik v pravdi P 3063/2015-II ni zahteval plačila enakega zneska kot v tej pravdi, že iz tega razloga ne gre za identična zahtevka.

Iz več razlogov nasprotuje uporabi minimalne tarife Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (v nadaljevanju Pravilnik 1998 oziroma tarifa Pravilnika 1998). Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do stališča Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 325/2016 o obstoju pravne praznine glede radiodifuznega oddajanja (kabelska retransmisija je namreč le nadaljevanje radiodifuznega oddajanja) in da ni presojalo skladnosti tarife Pravilnika 1998 z določbami Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). Upoštevanje zgolj števila naročnikov, brez upoštevanja obsega uporabe avtorskih del v primeru večjega števila TV programov (in s tem brez upoštevanja višine prihodkov), pomeni odločanje v nasprotju s konkurenčnim pravom ter s 156. in 157. členom ZASP.

Ker je toženec ugovor zastaranja podal le pavšalno, je sodišče prve stopnje z zaključki o tem, za katero vtoževano obdobje je nastopilo zastaranje, preseglo trditveno podlago. Ker se avtorski honorar plača mesečno, in sicer mesec po uporabi, zastaranje za december 2010 ni moglo začeti teči pred januarjem 2011. Če bi toženec izpolnjeval obveznosti, bi za uporabo v januarju 2011 plačal februarja 2011. Plačati bi moral uporabo za cel januar (gre za plačilo mesečnega pavšala), četudi bi uporabljal avtorska dela le v obdobju od 29. 1. do 31. 1. 2011. Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, kako je upoštevalo uporabo avtorskih del za (nezastarano) obdobje od 29. 1. do 31. 1. 2011.

Napačna je tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje, namesto že od uporabe del dalje. Toženec je avtorska dela retransmisiral brez dovoljenja. Zavedal se je svoje obveznosti, ki bi se je lahko razbremenil, če bi tožniku plačeval vsaj minimalni avtorski honorar.

Sodišče je prezrlo njegove trditve o pogojih za prisojo civilne kazni in brez utemeljitve sprejelo toženčeve argumente. Zahtevek za plačilo civilne kazni je zavrnilo v nasprotju z lastnimi ugotovitvami (da toženec nima dovoljenja za zakonito izkoriščanje avtorskih del, da se je zavedal svoje obveznosti plačila nadomestila in ga kljub temu ni plačal).

4Toženec meni, da bi moralo sodišče prve stopnje zahtevek, ki se nanaša le na nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih, zavrniti zaradi nesklepčnosti. Tožnik ni upravičen zahtevati ločenega plačila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v RA programih in za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih.

Sodišče prve stopnje nepravilno ni upoštevalo njegovega ugovora, da je od tarife Pravilnika 1998 treba odšteti delež glasbe, ki se retransmisira v okviru avdiovizualnih del, oziroma (podrejeno), da je tarifo Pravilnika 1998 treba zmanjšati vsaj za delež, ki odpade na pravice skladateljev v avdiovizualnih delih, ki je ustvarjena posebej za avdiovizualno delo. Tarifa Pravilnika 1998 je namreč vključevala vso glasbo v avdiovizualnih delih (tudi glasbo, ustvarjeno posebej za uporabo v avdiovizualnem delu).

Pri odmeri nadomestila bi moralo biti upoštevano, da tožnik ni pristojen za upravljanje z vsemi pravicami glede avdiovizualnih del. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do nadomestila za t. i. predobstoječo glasbo, to je za glasbo, ki ni bila ustvarjena posebej za avdiovizualno delo, se pa retransmisira kot njen del. Neupravičenost za upravljanje glasbe, ki se priobči v okviru avdiovizualnega dela, izhaja tudi iz nedeljivosti avdiovizualnega dela. Ker je prej obstoječa glasba z vključitvijo v avdiovizualno delo postala njen sestavni del, se ne more upravljati ločeno od avdiovizualnega dela ali se obravnavati kot samostojno glasbeno delo. V tem primeru nastane novo samostojno avtorsko delo, s katerim upravlja ena kolektivna organizacija - Zavod AIPA.

Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo ugovor zastaranja. Tarifa Pravilnika 1998 določa mesečno plačevanje nadomestila, kar pomeni, da gre za občasne terjatve, ki zastarajo v roku treh let. Tožnik ni podal trditev, ki bi utemeljevale uporabo pravil o neupravičeni obogatitvi. Za odškodninske zahtevke pa je predpisan krajši, triletni zastaralni rok.

Sodišču prve stopnje tudi očita, da se ni opredelilo do njegovih ugovorov, s katerimi je oporekal primernosti tarife Pravilnika 1998, niti do izpovedbe priče V. B., v povezavi s študijo EIPF o primerni višini tarife glede na tarifo drugih držav EU. Neutemeljeno je tudi zavrnilo dokazni predlog za imenovanje izvedenca, ki bi preveril ugotovitve študije, in izračunal višino nadomestila po tarifi Pravilnika 1998, zmanjšani za delež glasbe v avdiovizualnih delih, ki je ustvarjena posebej za takšno delo, in za delež predobstoječe glasbe v avdiovizualnih delih.

Odločitev o pravdnih stroških je neobrazložena. O pravdnih stroških bi moralo sodišče odločiti po kriteriju uspeha.

5Obe stranki v odgovoru na pritožbo nasprotnika v pravdi predlagata njeno zavrnitev.

6Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

7Tožnik v predmetni zadevi zahteva od toženca, ki je kabelski operater, plačilo nadomestila za avtorske pravice za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih v obdobju 1. 11. - 31. 12. 2010, 1. 1. - 31. 12. 2011, 1. 1. - 30. 6. 2012 in 1. 12. - 31. 12. 2012 (skupaj 21 mesecev) ter plačilo civilne kazni. Predlaga izračun nadomestila na podlagi meril iz licenčnih pogodb (0,51 EUR na naročnika mesečno x 102.917 naročnikov x 21 mesecev) ali po kriteriju prihodkov uporabnika in odstotka uporabljene glasbe (102.917 naročnikov x 18,44 EUR (naročnina za TV programe na naročnika) x 2,5 % od prihodka x 21 mesecev). Obema izračunoma je toženec nasprotoval.

8Tožnik je v pravdi P 3063/2015-II, vodeni med istima pravdnima strankama, zahteval plačilo (običajnega) nadomestila za avtorske pravice za kabelsko retransmisijo glasbenih del (izključno) v RA programih, in sicer deloma za isto obdobje (1. 1. 2012 - 30. 6. 2012, december 2012) in za leti 2013 in 2014 ter za obdobje 1. 1. 2015 - 30. 11. 2015, v višini 0,03 EUR na naročnika mesečno.

9Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo delno (za obdobje 1. 11. - 31. 12. 2010 in 1. - 28. 1. 2011) zavrnilo zaradi zastaranja. Ob uporabi tarife iz 7. točke drugega odstavka II. poglavja Pravilnika 1998 (0,1753 EUR na naročnika mesečno) je nato izračunalo nadomestilo za 18-mesečno obdobje v višini 324.744,30 EUR. Tožbo je v delu, ki se nanaša na plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo v TV programih za obdobje 1. 1. 2012 - 30. 6. 2012 in za december 2012 (tj. za obdobje, ki se prekriva z obdobjem v pravdi P 3063/2015-II), v višini 126.289,45 EUR, zavrglo. Izračunano nadomestilo za 11-mesečno obdobje v višini 198.454,85 EUR (11 mesecev x 0,1753 EUR na naročnika x 102.917 naročnikov) je znižalo za plačanih 7.576,61 EUR, ter ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 190.878,24 EUR. Zahtevek za plačilo civilne kazni (99.634,50 EUR) je zavrnilo.

10Neutemeljen je pritožbeni očitek, da iz odločbe ni razvidno, v katerem delu je bila tožba zavržena in zakaj. Iz razlogov odločbe jasno izhaja, da se zavrženi del tožbe nanaša na zahtevek za plačilo avtorskega nadomestila, izračunanega z upoštevanjem minimalne tarife Pravilnika 1998, za 7-mesečno obdobje, ki se prekriva z obdobjem iz pravde P 3063/2015-II (7 mesecev x 0,1753 EUR na naročnika x 102.917 naročnikov). Iz 30. točke obrazložitve izpodbijane odločbe tudi izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu zavrglo zaradi litispendence (sodišče se izrecno sklicuje na tretji odstavek 189. člena ZPP). Ker zahtevka iz predmetne pravde in pravde P 3063/2015-II nista istovetna, pa je utemeljen pritožbeni očitek, da litispendenca ne obstoji. Pri vprašanju istovetnosti denarnih tožbenih zahtevkov je treba upoštevati tožbeni predlog in dejansko podlago. Zahtevka se razlikujeta po obeh merilih, saj tožnik vtožuje različna zneska¹ avtorskega nadomestila za različna načina izkoriščanja glasbenih del (kabelska retransmisija glasbenih del v RA programih in kabelska retransmisija glasbenih del TV programih), ki imata (sta imela) različno pogodbeno podlago (kot bo obrazloženo v nadaljevanju).

11Tožnikove trditve, da toženec ni imel urejenega prenosa pravic in da za uporabo ni plačeval ustreznega avtorskega nadomestila, so omogočale presojo zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Vtoževano avtorsko nadomestilo predstavlja nadomestilo koristi, ki jo je imel toženec od nezakonite uporabe avtorskih del. Tudi toženčeve trditve, da bi vtoževana terjatev (če bi zanjo veljali pogoji iz licenčnih pogodb) predstavljala občasno terjatev, ki zastara v treh letih, in da tudi odškodninske terjatve zastarajo v treh letih, so zadostovale za odločanje o utemeljenosti ugovora o zastaranju. Sodišče prve stopnje je odločitev o zastaranju pravilno oprlo na določbo 346. člena OZ; zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve (198. člen OZ) zastarajo v splošnem, petletnem zastaralnem roku. Toženec se v pritožbi neutemeljeno zavzema za uporabo krajšega triletnega zastaralnega roka, ki velja za odškodninske terjatve (352. člen OZ) in občasne terjatve (347. člen OZ). Vtoževana terjatev nima pogodbene podlage (tožnik ne zahteva izpolnitve pogodbe, saj uporaba avtorskih del med pravdnima strankama ni bila dogovorjena, zahteva plačilo nadomestila za uporabo), zato ni utemeljena pritožbena argumentacija, da se avtorski honorar plačuje po uporabi (mesečno), in da bi bil posledično toženec dolžan za uporabo v januarju 2011 plačati šele februarja 2011 (da bi terjatev za januar 2011 v plačilo dospela šele februarja 2011). Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ). V primeru terjatve z obogatitveno pravno naravo je s prehodom koristi (od tožnika na toženca)² opredeljen trenutek, ko lahko tožnik uveljavlja zahtevek. Čeprav je višina nadomestila obračunana na mesečna časovna obdobja, ne gre za občasno terjatev, pri kateri bi bil prehod koristi (in s tem trenutek, ko lahko tožnik uveljavlja zahtevek) vezan na mesečno obdobje. Pravilna je torej presoja sodišča prve stopnje, da je terjatev iz naslova avtorskega nadomestila, vtoževana za obdobje 1. 11. - 31. 12. 2010 in 1. 1. - 28. 1. 2011, nastala več kot pet let pred vložitvijo tožbe, in je do vložitve tožbe (29. 1. 2016) zastarala. Ker ne gre za terjatev s pogodbeno podlago, tudi ni mogoče pritrditi tožnikovi pritožbeni trditvi, da bi moral toženec tudi za uporabo avtorskih del v krajšem časovnem obdobju od enega meseca (v obdobju 29. - 31. 1. 2011), plačati celotni mesečni pavšal. Drži pa pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri izračunu avtorskega nadomestila ni upoštevalo uporabe avtorskih del v (nezastaranem) obdobju 29. 1. - 31. 1. 2011. Pritožbeno sodišče je zato v spremenjeni izračun (gl. točko 19 obrazložitve) zajelo tudi uporabo avtorskih del v tem obdobju.

12Utemeljeno je pritožbeno nasprotovanje uporabi minimalne tarife za kabelsko retransmisijo glasbenih del iz Pravilnika 1998. Vrhovno sodišče je v preteklem letu večkrat zavzelo in obrazložilo stališče, da tarifa Pravilnika 1998 ne more biti podlaga za določitev višine nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del, in s tem ugotovilo obstoj pravne praznine tudi glede kabelske retransmisije.³ V luči zagotovitve enotne prakse pritožbeno sodišče sprejema stališče Vrhovnega sodišča, v nadaljevanju pa strnjeno povzema njegove bistvene razloge. Minimalna tarifa iz drugega odstavka II. poglavja tarife Pravilnika 1998 z uveljavitvijo ZASP-B ni pridobila narave skupnega sporazuma, ker se v praksi ni uporabljala. Na veljavnost tarife torej vpliva njena dejanska uporaba. Minimalna tarifa se brez splošne tarife ne more uporabljati, ker predstavlja le njeno dopolnitev v skrajnih primerih. Samo splošna tarifa lahko izraža dejansko vrednost izkoriščanja avtorskih del, namen minimalne tarife pa ni, da nadomesti splošno. Z Memorandumom (o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji) kot krovno pogodbo je predstavnik slovenskih kabelskih operaterjev s predstavniki imetnikov pravic sporazumno vzpostavil celosten sistem plačevanja nadomestil v zvezi s kabelsko retransmisijo. Ta je nadomestil enostransko določen sistem po Pravilniku 1998. Tarifa Pravilnika 1998 po prenehanju veljavnosti Memoranduma ni "oživela", zaradi česar mora sodišče, upoštevaje načelo odplačnosti, ki velja v avtorskem pogodbenem pravu (81. člen ZASP), ob upoštevanju vseh okoliščin primera določiti (običajen) honorar. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 43/2018 in kasnejših obrazložilo, da primeren honorar za kabelsko retransmisijo glasbenih del znaša 0,198 EUR na naročnika mesečno.⁴ Ob tem je pomembno poudariti, da ob določitvi tega zneska vprašanje dvotirnega uveljavljanja nadomestila v ločenih postopkih še ni bilo aktualno (tožnik je do tedaj vtoževal nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del kot celoto).

13V skladu s pojasnjenim je treba ugotoviti, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je pri izračunu vtoževanega nadomestila uporabilo minimalno tarifo za kabelsko retransmisijo glasbenih del Pravilnika 1998, napačno uporabilo materialno pravo.

14Pred obdobjem, na katerega se nanaša vtoževano nadomestilo, so bila razmerja med pravdnima strankama urejena v skladu z Memorandumom (priloga B18) in njegovimi dopolnitvami, ter posledično v skladu z Pogodbo o licenci za urejanje avtorskih in povezanih pravic za sočasno nespremenjeno in neskrajšano prenašanje TV programov javnih RTV organizacij, ki jih zastopata EBU kabelska koordinacija in VG Media, preko kabla v Sloveniji (priloga A3), Licenčno pogodbi o licenci za sočasno nespremenjeno in neskrajšano prenašanje televizijskih programov z izjemo programov EBU in VG Media preko kabla v Sloveniji (priloga A4) in Pogodbo o neizključni licenci, ki ureja avtorske glasbene pravice, ki jih ščiti Združenje SAZAS za sočasno, nespremenjeno in neskrajšano retransmisijo v radijskih programih, preko kabla v Sloveniji (priloga B16). Z licenčnimi pogodbami so bile na toženca neizključno prenesene vse pravice, ki jih ta potrebuje za kabelsko retransmisijo avtorskih del. Po prenehanju veljavnosti Memoranduma in odstopu od licenčnih pogodb (med pravdnima strankama ni sporno, da so navedene pravne podlage prenehale veljati⁵) je nastala pravna praznina, ki je (kar zadeva kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih) ni mogoče zapolniti z naslonitvijo na (zadnje) pogodbeno dogovorjene cene (tožnik v pritožbi vztraja pri takšni metodologiji). Na zneske, ki jih je tožnik za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih prejemal na podlagi licenčnih pogodb, sklenjenih leta 2009 (prilogi A3, A4), se ni mogoče opreti iz sledečih razlogov: prvič, dogovor je temeljil na širšem obsegu pravic, ki jih je tedaj upravljal tožnik, odražal je drugačna razmerja oziroma stanje pred letom 2010, ko je na trg ponujanja pravic kabelske retransmisije vstopila nova kolektivna organizacija - Zavod AIPA,⁶ drugič, cena licence v paketu se lahko razlikuje od cene, določene za eno pravico kabelske retransmisije, in tretjič, znesek, ki ga zahteva tožnik (0,51 EUR na naročnika), je glede na zneske, ki jih je v spornem obdobju prejemal Zavod AIPA za vse soavtorje avdiovizualnih del, občutno pretiran.⁷

15Predmetna tožba, s katero tožnik uveljavlja le del terjatve za kabelsko retransmisijo glasbenih del, ni nesklepčna⁸. Tožnik je ponudil dovolj trditev, ki bi v primeru, da bi se izkazale za resnične, omogočale ugoditev tožbenemu zahtevku. V presojo o nesklepčnosti tožbe tudi ne vodi okoliščina, da tožnik v drugem sporu (za delno isto obdobje) uveljavlja zahtevek za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v RA programih. V praksi obstajata oba načina izkoriščanja avtorskih del, ki imata (sta imela) različno pravno podlago, kar pomeni, da gre po naravi za deljivo terjatev, ki jo tožnik lahko uveljavlja v več postopkih. Kadar tožnik zahteva nadomestilo ločeno v več sodnih postopkih, pa mora sodišče paziti na to, ali je bilo o nadomestilu za kabelsko retransmisijo glasbenih del za isto obdobje že pravnomočno odločeno.⁹ Tožnik namreč ne more uspeti z zahtevkom za plačilo več kot 0,198 EUR na naročnika mesečno, kolikor znaša primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del kot celota. V pravdni zadevi P 3063/2015-II je bilo s sodbo pritožbenega sodišča II Cp 2673/2017 z dne 27. 6. 2018 pravnomočno odločeno, da je tožnik za celotno vtoževano obdobje (torej tudi za obdobje, ki se prekriva z obdobjem iz te pravde) upravičen do plačila nadomestila, izračunanega na temelju števila naročnikov in (z licenčno pogodbo) dogovorjene cene za uporabo glasbenih del v RA programih v višini 0,03 EUR na naročnika RA programa.

16Vrhovno sodišče je materialnopravno stališče, da tarifa Pravilnika 1998 ni uporabna, sprejelo po koncu postopka na prvi stopnji. Ker so bila vsa dejstva, pomembna za pravilno uporabo materialnega prava, ugotovljena že v postopku na prvi stopnji, je imelo pritožbeno sodišče podlago za spremembo sodbe (prim. 5. alineja 358. člena ZPP).

17Nastalo pravno praznino je treba zapolniti s pomočjo nadomestila, ki ga je Vrhovno sodišče ocenilo kot primernega za kabelsko retransmisijo glasbenih del. To nadomestilo zajema vsa glasbena dela, ki jih je tožnik upravičen upravljati, to je glasbo v njeni čisti obliki in predobstoječo glasbo, ki se predvajata v RA in TV programih. Ob znani višini primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del kot celoto (0,198 EUR) lahko ocenimo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe, ki se predvaja v TV programih tako, da od 0,198 EUR odštejemo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo za glasbo, ki se predvaja v RA programih. Ob dejstvu, da je toženec v vtoževanem (in nezastaranem) obdobju 29. 1. - 31. 12. 2011 kabelsko retransmisiral glasbo tudi v RA programih, je nepomembno, da tožnik za to obdobje ne zahteva nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v RA programih v ločenem postopku. Znižanje zneska 0,198 EUR narekuje že okoliščina, da se v TV programih predvaja manj glasbe kot v TV in RA programih skupaj. Iz 7. člena licenčne pogodbe (priloga B16) izhaja dogovor o ceni za leto 2011 v višini 0,03 EUR na naročnika RA programov. Ker se v primeru RA programov stanje na področju kolektivnega upravljanja ni spremenilo (v RA programih se ne prenašajo avdiovizualna dela, zato je obseg pravic, s katerimi je upravljal tožnik, kljub ustanovitvi Zavoda AIPA po sklenitvi omenjene licenčne pogodbe ostal nespremenjen), je uporaba omenjene cene primerna (v primeru kabelske retransmisije glasbe v RA programih je licenčna analogija uporabljiva – dogovorjena cena predstavlja običajno nadomestilo v smislu 81. člena ZASP).¹⁰ Tarifa za kabelsko retransmisijo glasbe v TV programih torej v vtoževanem obdobju znaša 0,168 EUR na naročnika mesečno (in ne 0,1753 EUR, kot jo je materialnopravno napačno odmerilo sodišče prve stopnje).

18Ker je tožnik za 7-mesečno obdobje, ki se prekriva z obdobjem iz pravde P 3063/2015-II, iz naslova avtorskega nadomestila zahteval plačilo 332.113,16 EUR,¹¹ (zneskovno neopredeljen) zavrnilni del sodbe (točka III izreka) zajema tudi odločitev o plačilu razlike (205.823,71 EUR) med zahtevanim zneskom 332.113,16 EUR in zneskom 126.289,45 EUR. Čeprav iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da je bilo o tožbenem zahtevku za plačilo avtorskega nadomestila za sporno 7-mesečno obdobje odločeno deloma s sklepom o delnem zavrženju tožbe in deloma z zavrnilno sodbo (s tem je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti), gre za postopkovno kršitev, ki jo glede na njeno naravo lahko odpravi pritožbeno sodišče (prvi odstavek 354. člena ZPP). Upoštevajoč materialnopravno izhodišče, da je tožnik (tudi) za obdobje, za katero zahteva nadomestilo za kabelsko retransmisijo v ločenem postopku, upravičen do največ 0,198 EUR na naročnika mesečno, ter dejstev, - da je bilo o nadomestilu za kabelsko retransmisijo glasbenih del v RA programih za obdobje 1. 1. - 30. 6. 2012 in 1. 12. - 31. 12. 2012 že pravnomočno odločeno, in - da se v postopku na prvi stopnji ugotovljena pravno pomembna dejstva nanašajo tudi na to obdobje, je imelo pritožbeno sodišče v dani procesni situaciji podlago za spremembo sodbe v opisanem delu (torej v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo avtorskega nadomestila za obdobje 1. 1. - 30. 6. 2012 in 1. 12. - 31. 12. 2012).

19Ob upoštevanju neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje o številu naročnikov (102.917) in primerne tarife na TV naročnika (0,168 EUR na naročnika mesečno), je toženec za obdobja 29. 1. - 31. 1. 2011, 1. 2. - 31. 12. 2011, 1. 1. - 30. 6. 2012 in 1. 12. - 31. 12. 2012 (18 mesecev in 3 dni) dolžan tožniku plačati 312.894,24 EUR (3 dni x 0,0054193548 EUR na naročnika na dan¹² x 102.917 naročnikov + 18 mesecev x 0,168 EUR na naročnika mesečno x 102.917 naročnikov), oziroma upoštevajoč nesporno plačilo, izvedeno za relevantno vtoževano obdobje (18 mesecev in 3 dni), v višini 12.582,43 EUR (po neprerekani toženčevi trditvi je toženec tožniku za celotno 21-mesečno vtoževano obdobje plačal 14.571,59 EUR),¹³ 300.311,81 EUR.

20Čeprav odločitev o delnem zavrženju tožbe temelji na napačnem stališču o obstoju litispendence, pritožbeno sodišče sklepa o delnem zavrženju tožbe (točka I izreka odločbe) ni razveljavilo (in vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek). Ker odločitev pritožbenega sodišča zajema tudi nadomestilo za kabelsko retransmisijo v TV programih v 7-mesečnem obdobju, ki se prekriva z obdobjem iz pravde P 3063/2015-II (s predmetno sodbo je bilo ugodeno zahtevku za plačilo avtorskega nadomestila za to obdobje v višini 121.030,39 EUR¹⁴), tožnik za pritožbo zoper sklep o delnem zavrženju tožbe nima več pravnega interesa.

21Neutemeljen je tožnikov pritožbeni očitek, da mu zakonske zamudne obresti pripadajo od (nezakonite) uporabe dalje. Čeprav se je toženka obveznosti (nezakonite uporabe) zavedala, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ji na podlagi dejstev, da je za vtoževano obdobje tožniku plačala nesporni del nadomestila (ni torej zanikala uporabe del, niti upravičenja tožnika do primernega plačila) in da med pravdnima strankama (oziroma širše – med tožnikom in združenjem kabelskih operaterjev, pred Svetom za avtorsko pravo) obstaja spor o višini primernega nadomestila, ni mogoče očitati nedobrovernosti (nepoštenosti). Pravilna je torej odločitev sodišča prve stopnje o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje (193. člen OZ). Z enakimi razlogi je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno (skladno z 168. členom ZASP) utemeljilo tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo civilne kazni, saj toženec ni kršil avtorskih pravic namerno ali iz hude malomarnosti. Pritožbeno sodišče argumentom sodišča prve stopnje še dodaja, da toženec do zapolnitve pravne praznine s strani Vrhovnega sodišča ni bil (ni mogel biti) seznanjen z višino svojih obveznosti.

22Ostale pritožbene navedbe niso utemeljene, kar velja tudi za posplošene tožnikove pritožbene očitke o kršitvah ustavnih pravic (pravice do enakosti pred zakonom, pravice do sodnega varstva in pravice iz ustvarjalnosti). Nekatere pritožbene navedbe pa posebnega odgovora ne terjajo, ker za odločitev niso (več) odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Po sprejetju materialnopravnega stališča, da tarifa Pravilnika 1998 ni uporabna, mednje sodijo tako tožnikove navedbe o neprimernosti te tarife, kot tudi obširne toženčeve navedbe o tem, ali je tožnik s tarifo Pravilnika 1998 zajel tudi filmsko glasbo, ali je tožnik upravičen upravljati s pravicami na predobstoječi glasbi, ter o neutemeljeni zavrnitvi njegovih dokaznih predlogov (zaradi dokazovanja trditev, da bi morala biti tarifa Pravilnika 1998 zmanjšana za delež glasbe v avdiovizualnih delih, ki je ustvarjena posebej za takšno delo in delež predobstoječe glasbe v avdiovizualnih delih) in pomanjkljivi dokazni oceni.

23Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo delno ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo v točki II izreka spremenilo tako, da je znesek 190.878,24 EUR nadomestilo z zneskom 300.311,81 EUR (prvotno prisojeni znesek je torej zvišalo za 109.433,57 EUR) (peta alineja 358. člena ZPP). Ta sprememba glede na zapis v točki III izreka izpodbijane sodbe ("Višji tožbeni zahtevek se zavrne.") ni narekovala spremembe tudi v zavrnilnem delu sodbe.

24Z zvišanjem nadomestila, ki ga je toženec dolžan plačati tožniku, se je spremenil tožnikov uspeh v pravdi, kar vpliva na odločitev o pravdnih stroških (drugi odstavek 154. člena ZPP). Na podlagi stroškovnih zahtevkov pravdnih strank in njunega uspeha v pravdi (27,4 % v korist tožnika, 72,6 % v korist toženca), je, upoštevajoč določbe Odvetniške tarife (OT), tožnik upravičen do povrnitve pravdnih stroškov v višini 4.501,60 EUR¹⁵ (2000 točk za tožbo, 2000 točk za prvo pripravljalno vlogo, 1500 točk za drugo pripravljalno vlogo, 1000 točk za tretjo pripravljalno vlogo, 2000 točk za zastopanje na naroku 12. 4. 2017, 1000 točk za zastopanje na naroku 24. 5. 2017 in 1000 točk za zastopanje na naroku 27. 11. 2017, skupaj 10.500 točk (4.819,50 EUR¹⁶), kar povečano za materialne stroške 115 točk¹⁷ (52,79 EUR), 22 % DDV in plačano sodno za postopek pred sodiščem prve stopnje (10.485,00 EUR), znaša 16.429,19 EUR), toženec pa do povrnitve pravdnih stroškov višini 4.299,22 EUR¹⁸ (2000 točk za odgovor na tožbo, 2000 točk za prvo pripravljalno vlogo, 1500 točk za drugo pripravljalno vlogo in 1000 točk za tretjo pripravljalno vlogo, skupaj 6.500 točk (2.983,50 EUR), povečano za materialne stroške 75 točk (34,43 EUR) in 22 % DDV, ter 2000 točk za zastopanje na naroku 12. 4. 2017, 1000 točk za zastopanje na naroku 24. 5. 2017 in 1000 točk za zastopanje na naroku 27. 11. 2017, skupaj 4000 točk (1.836,00 EUR), povečano za 22 % DDV, kar vse skupaj znaša 5.921,79 EUR). Pravdni stranki nista upravičeni do povrnitve stroškov za posvet s stranko oziroma pregled listin, ker ne gre za samostojni storitvi, temveč za storitvi, zajeti v tar. št. 18 oziroma 19 OT (sestava tožbe/odgovora na tožbo). Po pobotu obeh zneskov (4.501,60 EUR/4.299,22 EUR) je dolžan toženec tožniku iz naslova stroškov postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje, plačati 202,38 EUR. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo sodišča prve stopnje tudi v stroškovnem delu (v točki IV izreka), in sicer tako, da je tožnikove pravdne stroške v višini 202,38 EUR naložilo v plačilo tožencu.

25V ostalem delu je tožnikovo pritožbo ter toženčevo pritožbo v celoti zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu (353. člen ZPP).

26Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP pritožbeno sodišče odloča še o pritožbenih stroških. Toženec, ki s svojo pritožbo ni uspel, je dolžan tožniku povrniti sorazmerni del stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP), in sicer v višini 1.319,57 EUR¹⁹ (2.500 točk za pritožbo (1.147,50 EUR), povečano za materialne stroške v višini 35 točk (16,07 EUR), 22 % DDV in sodno takso za pritožbeni postopek v višini 9.495,00 EUR, skupaj 10.914,55 EUR). Priznane stroške mu mora plačati v 15-ih dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude s plačilom pa mu dolguje tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila. Pravdni stranki sami krijeta stroške vloženega odgovora na pritožbo, ki vsebinsko nista prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (prim. 155. člen ZPP).

¹ Prav tako ne gre za položaj vključenih zahtevkov.
² Tj. z neupravičeno uporabo avtorskih del.
³ Tako npr. v sodbah II Ips 43/2018 (35. točka obrazložitve) in II Ips 219/2017 (31. točka obrazložitve) in naslednjih (II Ips 52/2018, II Ips 41/2018, II Ips 86/2018, II Ips 185/2017, II Ips 107/2018, II Ips 327/2017, II Ips 136/2018).
⁴ V zadevah II Ips 43/2018 (48. in 49. točka obrazložitve) in II Ips 219/2017 (43. in 44. točka obrazložitve) ga je določilo, v zadevi II Ips 52/2018 (36. in 37. točka obrazložitve) pa navedlo razloge za njegovo uporabo v vseh (obstoječih in bodočih) sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del (dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena), ki jih je ponovilo v kasnejših odločbah (II Ips 41/2018, II Ips 86/2018, II Ips 185/2017, II Ips 107/2018, II Ips 327/2017, II Ips 136/2018 ). Opirajoč se na tarifo sporazuma, sklenjenega med ZKOS in Zavodom AIPA, Pravilnik Zavoda AIPA o delitvi nadomestil ter v Memorandumu predvideno pogodbeno razmerje med avdiovizualnimi deli in glasbenimi deli (61,4 % : 38,6 %), je Vrhovno sodišče pri določanju nadomestila upoštevalo: kakšen delež od nadomestil, ki jih pobere Zavod AIPA, bi primeroma pripadal skladateljem filmske glasbe, kakšen pa ostalim soavtorjem; razmerje med avdiovizualnimi deli, brez filmske glasbe in glasbo, vključno s filmsko; kakšen delež nadomestila bi glede na tisto, kar so dobili skladatelji filmske glasbe, pripadal skladateljem druge glasbe, ki se retransmisira po kablu.
⁵ Tožnik ni prerekal toženčeve trditve v odgovoru na tožbo, da je odstopil od vseh licenčnih pogodb.
⁶ Licenčni pogodbi sta bili sklenjeni leta 2009, po tem ko je bilo tožniku 24. 1. 2001 podeljeno začasno dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije avdiovizualnih del, in preden je 11. 10. 2010 Urad za intelektualno lastnino podelil Zavodu AIPA stalno dovoljenje za upravljanje pravic kabelske retransmisije za soavtorje avdiovizualnih del. Tožnik torej od 11. 10. 2010 ne upravlja več s pravicami na filmski glasbi (glasbi, ki se predvaja v okviru avdiovizualnega dela, za katerega je bila ustvarjena). Pravica do avtorskega honorarja za kabelsko retransmisijo se zagotavlja vsem avtorjem, katerih glasba se predvaja v okviru avdiovizualnih del - skladateljem filmske glasbe po Zavodu AIPA, skladateljem predobstoječe glasbe pa po tožniku. Glede obsega pravic, ki jih je tožnik upravičen upravljati (ni upravičen zahtevati plačila za kabelsko retransmisijo glasbe, ki se predvaja v okviru avdiovizualnega dela, za katerega je bila ustvarjena, sme pa zahtevati plačilo za kabelsko retransmisijo predobstoječe glasbe), je Vrhovno sodišče zavzelo stališče v zadevi II Ips 43/2018 (21. – 33. točka obrazložitve) in v kasnejših (II Ips 219/2017, II Ips 52/2018, II Ips 86/2018, II Ips 107/2018, II Ips 327/2017).
⁷ Razlogi za nenaslonitev na dogovorjeno so povzeti iz odločb Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 43/2018 (47. točka obrazložitve), II Ips 219/2017 (42. točka obrazložitve), II Ips 52/2018 (34. točka obrazložitve), II Ips 41/2018 in II Ips 185/2017 (24. točka obrazložitve) II Ips 107/2018 (32. točka obrazložitve), II Ips 327/2017 (28. točka obrazložitve), II Ips 136/2018 (26. točka obrazložitve).
⁸ Sklepčnost pomeni, da iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja v zahtevku zatrjevana pravna posledica.
⁹ Prim. odločbe VSL II Cp 2485/2017, II Cp 2673/2017, II Cp 2858/2017.
¹⁰ Prim. odločbe VSL II Cp 851/2018, II Cp 727/2018, I Cp 993/2017, II Cp 2858/2017.
¹¹ 7 mesecev x 102.197 naročnikov x 18,44 EUR x 2,5 %
¹² 0,168 EUR/31 dni
¹³ Od zneska 14.571,59 EUR je pritožbeno sodišče odštelo plačila, izvedena za november in december 2010 (851,78 EUR + 520,57 EUR) ter za obdobje 1. - 28. 1. 2011 (616,8078 EUR), kot jih je mogoče povzeti iz preglednice v prilogi B22.
¹⁴ 7 mesecev x 0,168 EUR na naročnika mesečno x 102.917 naročnikov
¹⁵ 16.429,19 EUR x 0,274
¹⁶ Vrednost točke znaša 0,459 EUR (prvi odstavek 13. člena OT).
¹⁷ V višini 2 % od skupne vrednosti storitve do 1000 točk in 1 % od skupne vrednosti storitve nad 1.000 točk (tretji odstavek 11. člena OT).
¹⁸ 5.921,79 EUR x 0,726
¹⁹ 10.914,55 EUR x 0,1209 (tožnikov uspeh v pritožbenem postopku je bil 12,09 %)