VSK Sodba II Kp 65611/2012

I. Pritožba zagovornika obdolžene R. C. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženko se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

1Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obdolženo R. C. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 ter ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Na podlagi prvega odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ji je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in sodno takso v znesku 136,00 EUR.

2Zoper sodbo je obdolženkin zagovornik vložil pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi kršitve določb 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom, podrejeno pa predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženko oprosti obtožbe za očitano kaznivo dejanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Glede pritožbenega predloga, da sodišče zagovornika obvesti o seji senata, pritožbeno sodišče slednjemu ni sledilo. V postopku odločanja o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje v skrajšanem postopku, se namreč obvesti stranke o seji senata samo, če predsednik senata ali senat spoznata, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). V konkretni zadevi tovrstni razlogi niso podani.

5Po pregledu kazenskega spisa in izpodbijane sodbe v luči pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ob tem pa tudi ni kršilo določb kazenskega postopka, kakor to uveljavlja pritožba. Razlogom izpodbijane sodbe ni kaj bistvenega dodati. Pritožnik tako najprej neutemeljeno uveljavlja, da naj bi bila obdolženki kršena pravica do zagovora, ker naj bi bila na naroku dne 17. 5. 2017 nezmožna razumevanja in govora, kar je bilo posledica zdravil, ki jih je zaradi hudih psihičnih motenj prejela v noči pred narokom. V nasprotju s pritožbenimi izvajanji, za sodišče druge stopnje ni nobenega dvoma, da je tako na naroku dne 17. 5. 2017, kakor tudi na vseh poznejših narokih, obdolženka imela vse možnosti in je bila povsem sposobna podati svoj zagovor in tudi sicer sodelovati v kazenskem postopku. Izpodbijana sodba se pravilno sklicuje na izvedensko mnenje sodne izvedenke psihiatrične stroke dr. B. A. A. z dne 16. 1. 2017 in njegovo dopolnitev z dne 28. 3. 2017, iz katerih izhaja, da naj bi bila pri obdolženki podana blaga do zmerna ponavljajoča se depresivna motnja, ki pa na zmožnost udeležbe in sodelovanja obdolženke v kazenskem postopku ne vpliva. Sodišče druge stopnje ob tem ne dvomi, da je izvedenka obdolženko pred izdelavo mnenj tudi pregledala. Drugačne pritožbene navedbe ostajajo na ravni pisnih trditev, ki niso v ničemer podprte s spisovno dokumentacijo oziroma jih le-ta zanika. Že v teh prvih mnenjih je sodna izvedenka zaznala in navajala, da so depresivne epizode pri obdolženki povezane s tekom sodnih postopkov, v zvezi s katerimi naj bi uporabljala mehanizme agravacije. To je poudarjanje simptomov psihotične motnje z namenom izogibanja se tem postopkom. Drugače kakor pritožnik, sodišče druge stopnje celotno izvedenstvo navedene psihiatrinje ocenjuje kot strokovno in popolno, v nadaljevanju postopka pa podprto tudi z vsebino izvedenskih mnenj drugega sodnega izvedenca. Pritožbena zatrjevanja, da naj bi obdolženka v noči pred narokom dne 17. 5. 2017 v SB I. prejemala infuzijo zdravil, pa zanika že vsebina izvida v prilogi B21. Iz slednjega izhaja, da je bila zdravniška obravnava obdolženke zaključena že v večernih urah dne 16. 5. 2017, pri čemer ni bila deležna nobene medikamentozne terapije.

6Pritožnik v zvezi z nadaljnjimi naroki za glavno obravnavo, ki jih je sodišče opravilo v nenavzočnosti obdolženke, navaja, da slednja na njih ni mogla sodelovati, ker jih je bilo to fizično onemogočeno z nastanitvijo v zaprtem oddelku PBI. Posledično niso bili podani pogoji za sojenje v nenavzočnosti. Njena navzočnost na teh narokih je bila tudi nujna oziroma je ni mogel nadomestiti zagovornik s svojo navzočnostjo. Pritožnik dvomi tudi v pravilnost izvedenskih mnenj dveh sodnih izvedencev psihiatrične stroke, ki jih je v postopku postavilo sodišče prve stopnje. Navaja, da sta druga dva izvedenca, ki ju je v nepravdnem postopku postavilo Okrajno sodišče v Idriji, glede obdolženke podala popolnoma nasprotni mnenji, zaradi česar je obramba tekom postopka tudi predlagala postavitev novega izvedenca oziroma angažiranje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.

7V skladu s prvim odstavkom 442. člena ZKP se lahko glavna obravnava opravi v nenavzočnosti obdolženca, ki je bil v redu povabljen in pod pogojem, da njegova nenavzočnost ni nujna, pred tem pa je bil že zaslišan. V predmetni zadevi je bila obdolženka pravilno vabljena na vse naroke za glavno obravnavo. Glede na predhodno obrazloženo, je bila tudi zaslišana oziroma je imela možnost podati svoj zagovor. Podrobnejša opredelitev pa je potrebna v zvezi z okoliščino, ali je imela obdolženka opravičen razlog, da ni prišla na naroke oziroma ali ji je bilo to objektivno onemogočeno. V zvezi z ugotavljanjem slednjega je sodišče prve stopnje v 2. točki obrazložitve dosledno povzelo vsebino izvidov in mnenj dveh v postopku postavljenih izvedencev psihiatrične stroke. Ob tem je upoštevalo skladnost in medsebojno dopolnjevanje teh mnenj ter upoštevaje kronologijo izvajanja narokov za glavno obravnavo, ob hkratnem povzemanju poteka obdolženkinih obiskov pri zdravnikih in njenih hospitalizacij, zavzelo povsem pravilne in ustrezno obrazložene zaključke glede izpolnjenosti zakonskih pogojev za sojenje v nenavzočnosti. Tako v zvezi z izvedbo naroka dne 20. 9. 2017 obramba ne more uspeti s sklicevanjem na zdravniško potrdilo obdolženkine psihiatrinje z dne 24. 8. 2017. Slednje najprej sploh ni izdano na ustreznem obrazcu, predvsem pa iz njegove vsebine, razen očitne psihične izčrpanosti pri obdolženki, dejansko ne izhajajo takšna obdolženkina duševna stanja, ki bi v ključnem vplivala na obdolženkino razpravno sposobnost. Tudi sicer je prvostopenjsko sodišče v zvezi z okoliščino, da je bila obdolženka ob izvedbi narokov dne 20. 9. 2017 in nato 15. 11. 2017 hospitalizirana v PBI, postopalo povsem zakonito in pravilno, ko je s ponovnim angažiranjem najprej sodne izvedenke dr. B. A. A., kasneje pa še sodnega izvedenca mag. M. V., na ta način preverjalo razloge in potrebe za tovrstne bolnišnične namestitve ter ni zgolj sledilo zdravniškim potrdilom, ki jih je predložil zagovornik. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v verodostojnost in strokovnost obeh izvedencev psihiatrične stroke. Izvedenka je ob zaslišanju na naroku dne 20. 9. 2017 povsem prepričljivo utemeljila svoje mnenje, zakaj obdolženka potencira svojo depresivno pozicijo oziroma kako agravira določene bolezenske simptome z namenom sekundarnih koristi, ki so pri obdolženki v tem, da se izogiba sodnemu postopku. Izvedenka je že takrat nakazala možnost, da bo obdolženka v bodoče ponavljala s hospitalizacijami, če se bo zanjo to izkazalo za učinkovito. Pravilno je napovedala tudi ponujanje samomorilnosti s strani obdolženke, kar se je v nadaljevanju dejansko zgodilo. Tudi v pisnem mnenju z dne 23. 10. 2017 je izvedenka ponovno navedla, da pri obdolženki ni prisotna nobena psihotična simptomatika ali motnje spoznavnih sposobnosti, ampak je sposobna obravnave na sodišču. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je sodelovanje v kazenskem postopku pri obdolženki lahko povzročilo večjo ali manjšo stopnjo tesnobe in posledično željo po izognitvi temu postopku, vendar pa navedena stanja in občutenja ne pomenijo, da je oseba po intelektualni in voljni plati nesposobna za sodelovanje v kazenskem postopku. Slednje je namreč vedno povezano z obstojem določenih duševnih motenj ali bolezni, ki pa pri obdolženki gotovo niso bilo podane. Sodišče je ravnalo pravilno, ko je navedena dva naroka opravilo v nenavzočnosti obdolženke. Slednja, četudi nameščena v PBI, je imela vse možnosti in je bila sposobna udeležiti se glavne obravnave, vendar se je zavestno odločila drugače oziroma je z namenom izogibanja postopku celo sama dosegla, da je bila v kratkem času pred razpisanimi naroki sprejeta v bolnišnico.

8V zvezi z izvedbo narokov dne 14. 2. 2018 in 14. 3. 2018 pritožnik pravilno izpostavlja, da je bila obdolženka takrat po sklepih Okrajnega sodišča v Idrija opr. št. Pr 384/2017 z dne 17. 11. 2017 in opr. št. Pr 68/2018 z dne 14. 3. 2018 zadržana na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom v PBI. Čeprav slednje, vsaj na prvi pogled lahko pomeni določeno objektivno oviro za prihod na narok, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče ravnalo povsem pravilno in zakonito, ko je tudi navedena dva naroka opravilno v obdolženkini nenavzočnosti. Sodišče prve stopnje se je ob tem odločanju seznanilo in je ustrezno presojalo tudi mnenje izvedenca dr. M. K., ki je bil angažiran s strani sodišča v nepravdnem postopku. Sodišče takrat ni vztrajalo pri izvedbi že razpisanih narokov za glavno obravnavo, ampak je v skladu z določbo 258. člena ZKP odredilo novo izvedenstvo psihiatrične stroke, ki ga je zaupalo mag. M. V.. Slednji je v svojem pisnem in nato tudi ustno podanem izvedenskem mnenju navedel, da je obdolženka sposobna sodelovati na glavni obravnavi. Ugotovil je, da slednja nima nobene izmed duševnih bolezni. Drugače kakor pritožnik, sodišče druge stopnje verjame navedbam izvedenca, da je preučil obdolženkino zdravstveno dokumentacijo in slednjo tudi pregledal. Izvedenec je bil glede slednjega zaslišan na glavni obravnavi tako prepričljiv, da se drugačne pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene. Izvedenec se je obrazloženo opredelil tudi do vseh predhodnih zdravljenj obdolženke in prepričljivo izključil možnost nastanka porsttravmatske stresne motnje in morebitnih njenih posledic pri obdolženki. Le-te so bile očitno podlaga za vse predhodne napačne diagnoze in za nepotrebne hospitalizacije. Vse navedeno pravilno povzema tudi izpodbijana sodba na str. 8 - 10. Izvedenec opozarja, da je obdolženka ravnala manipulativno; da je sama želela sprejem v PBI; da je njeno vedenje psihogeno povzročeno in ni posledica duševne motnje; ter da je pri vsem tem njen vodilni motiv izogibanje sodelovanju v kazenskem postopku. Prepričljivo je opisal tudi psevdodementnost obdolženkinega vedenja tekom pregleda (še nekaj dni pred tem je ob nevrološkem pregledu ustrezno podala anamnezo). Izvedenec je na logičen način prikazal časovno povezavo med začetki različnih sodnih postopkov in obdolženkinimi obiski psihiatrov. Enako kakor dr. B. A. A. je tudi mag. M. V. ocenil, da obdolženka agravira lastne težave. Izvedenec se je najprej v pisnem mnenju, še podrobneje pa nato zaslišan na glavni obravnavi, opredelil tako do mnenj izvedencev v drugih postopkih, kakor tudi do vsebine določenih obdolženkinih zdravniških izvidov (odpustna pisma in nevrološki izvid). Pritožba tudi ne more uspeti s sklicevanjem na odpustno pismo iz PBI z dne 14. 2. 2018, saj je tudi v slednjem navedena obdolženkina nagnjenost k agravaciji in dramatizaciji lastnih težav. Kakršnakoli drugačna pritožbena zatrjevanja so neutemeljena.

9Izvedenec je skozi kritično oceno načinov, na katere naj bi obdolženka poskušala storiti samomor, prepričljivo izrazil tudi svoj dvom glede njene samomorilnosti. Ob tem, ko je bila ravno slednja razlog za obdolženkino zadržanje na zaprtem oddelku PBI, pa se je izvedenec jasno in prepričljivo opredelil do mnenj psihiatrov v okviru nepravdnih postopkov. V zvezi z obsežnimi pritožbenimi izvajanji, ki poudarjajo predvsem pomen teh drugih strokovnih mnenj, pritožbeno sodišče dodaja, da slednja niso bila pridobljena v okviru kazenskega postopka in v zvezi z vprašanji, ki so relevantna za predmetni postopek. Ravno tako je šlo za mnenja, ki so bila izdelana v neprimerno krajšem času, kakor izvedenska mnenja v predmetnem postopku, pri izdelavi katerih sta lahko izvedenca preučila tako obdolženkino zdravstveno dokumentacijo, kakor tudi ustrezno kritično presojala stopnjevanje obdolženkinih težav v povezavi s hkratnim tekom sodnih postopkov. Mnenja, ki so bila pridobljena v nepravdnem postopku, očitno niso upoštevala vseh teh okoliščin. V kazenskem postopku angažirana sodna izvedenca sta podajala v bistvenem skladna mnenja, med katerimi ni nasprotij, ampak se medsebojno dopolnjujejo in nadgrajujejo. Pritožbeno sodišče, za razliko od pritožnika, ne dvomi v strokovne podlage izvedenskih mnenj in v celoti verjame pojasnilom obeh izvedencev, da sta opravila razgovore z obdolženko in bila v kontaktih z zdravstvenim osebjem.

10Sodišče prve stopnje je na teh podlagah pravilno zaključevalo, da je bila obdolženka ves čas sposobna sodelovati v postopku, predvsem pa, da so bila vsa njena ravnanja v obliki zavestnega poudarjanja določene duševne simptomatike in suicidalnosti motivirana z željo po prelaganju narokov in zavlačevanju kazenskega postopka. Zadržanji obdolženke v PBI po sklepu nepravdnega sodišča sta bili tako zgolj navidezno prisilni, saj ju je obdolženka sama želela in dosegla z namenom izogibanja teku kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo zakonito, ko je tudi zadnja dva naroka za glavno obravnavo opravilo v obdolženkini nenavzočnosti. Glede na ugotovljena ravnanja obdolženke slednji prihod na naroke ni bil onemogočen s strani zunanjih in nezakrivljenih dejavnikov, ampak je navidezno nezmožnost prihoda dosegla sama - naklepoma in krivdno. Obdolženka je zlorabila ne le svoje procesne pravice, ampak tudi širše pravice znotraj zdravstvenega sistema. Ravno tako iz spisovnih podatkov ne izhaja, da naj bi se zadržanje v PBI izvajalo na način, da zdravstveno osebje obdolženke ne bi moglo pripeljati na naroke, če bi to sama želela. V zvezi s tem bi se lahko obdolženka obrnila tudi na ustrezno posredovanje s strani sodišča, pa tega ni storila, saj na naroke ni hotela pristopiti. Ob izpolnjenosti pogojev za sojenje v nenavzočnosti, sodišče ni bilo dolžno odrediti pripora zoper obdolženko, kakor to zatrjuje pritožnik. Obdolženka, ki je z namenom zavlačevanja zlorabila svoje pravice in možnosti, se ne more uspešno sklicevati na ustavno pravico do sojenja v navzočnosti, ki naj bi ji bila kršena. Postopanje sodišča je skladno tudi z določbo 15. člena ZKP, po kateri si mora sodišče prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja in da se onemogoči kakršnokoli zlorabo pravic. Obdolženki je bila zagotovljena pravica do učinkovitega udeleževanja v kazenskem postopku, sodišče pa je pravilno preprečilo poskuse obstrukcije postopka, ki so se kazali v njenem naklepnem povzročanju videza procesne nesposobnosti in objektivne nezmožnosti prihoda na naroke.

11Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da naj bi bila obdolženkina navzočnost na narokih nujna, ker naj bi le ona vedela, kaj se je dogajalo. Ob izpolnjenosti drugih pogojev za sojenje v nenavzočnosti je namreč obdolženka pristala na to, da sama na glavni obravnavi pričam ali izvedencem ne bo mogla postavljati vprašanj in dajati pripomb. Obdolženki je bila dana možnost aktivne obrambe. Bila je seznanjena tako z obtožnim predlogom, kakor tudi z obremenilnimi dokazi, na katerih je temeljil obtožni predlog, oziroma dokazi, katerih izvedba je bila tam predlagana. Obdolženka je bila tudi zaslišana oziroma je imela možnost podati svoj zagovor. Posledično je neutemeljeno tudi pritožbeno zatrjevanje, da se sodba ne bi smela opreti na izpovedbe prič, ker se obdolženka o njih ni mogla izreči. Sojenje v nenavzočnosti je potekalo v skladu s procesnim zakonom in tako niso podane nobene od okoliščin iz drugega odstavka 18. člena ZKP, zaradi katerih bi morali biti zapisniki o zaslišanjih izločeni iz spisa. To je ustrezno pojasnilo že sodišče prve stopnje v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

12Pritožba uveljavlja tudi, da je bila obdolženki kršena pravica do uporabe njenega jezika in navaja, da slednja ne govori in ne razume slovenskega jezika. Ob tem se pritožba neutemeljeno sklicuje na obdolženkina izjavljanja na naroku, da ničesar ne razume. Ob upoštevanju celotnega konteksta je namreč jasno, da se je ta izjava nanašala na vsebinsko razumevanje očitka po obtožnem predlogu in ne na vprašanje jezikovnega razumevanja. Obdolženka je pred tem ustrezno poučena izjavila, da tolmača ne potrebuje. Tekom postopka je vloge na sodišče pošiljala v slovenskem jeziku in tudi zagovornik je to okoliščino prvič izpostavil šele v pritožbenem postopku.

13Zagovornik skozi celotno pritožbo navaja tudi večje število dokaznih predlogov, o katerih naj se sodišče prve stopnje sploh ne bi izreklo, ampak jih je le na splošno zavrnilo. Slednje ne drži. Sodišče druge stopnje po pregledu spisovne dokumentacije ugotavlja, da obramba na narokih dne 17. 5. 2017 in 20. 9. 2017 ni imela nobenih dokaznih predlogov v zvezi s sedaj obravnavanim kaznivim dejanjem. Obramba tudi ni predlagala angažiranja grafologa ali zaslišanja nekaterih prič, kakor to sedaj trdi pritožba. V zvezi z ugotavljanjem obdolženkine procesne sposobnosti je zagovornik v pisni vlogi z dne 7. 11. 2017 predlagal postavitev drugega izvedenca. Sodišče je temu njegovemu predlogu očitno sledilo, pri čemer pa pri izbiri osebe, ki ji je zaupalo izvedenstvo, ni bilo dolžno slediti predlogu, da se angažira komisija izvedencev. Kakor je bilo predhodno obrazloženo, je izvedenec mag. M. V. podal strokovno in ustrezno obrazloženo izvedensko mnenje, ki je predhodna mnenja dr. B. A. A. zgolj potrdilo in nadgradilo, sicer pa med temi mnenji ni bilo nasprotij, pomanjkljivosti ali dvoma v njihovo pravilnost, ki bi zahtevala mnenje dodatnih izvedencev pri določenih komisijah ali celo tujih izvedencev, kakor je to predlagal zagovornik. Sodišče prve stopnje je vse to ustrezno obrazložilo v točki 5 izpodbijane sodbe. Ob pridobljenih izvedenskih mnenjih tako za ugotavljanje obdolženkine procesne sposobnosti tudi ni bilo potrebno zaslišanje psihiatra V. M., psihiatrinje M. F. in tudi ne drugih zdravstvenih delavcev, kakor je to predlagala obramba. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ki se v zvezi z ugotavljanjem obdolženkine procesne sposobnosti sklicuje na vsebino pridobljenih izvedenskih mnenj, smiselno izhajajo tudi razlogi za zavrnitev navedenih dokaznih predlogov obrambe. Pritožba tudi z vsemi drugimi obsežnimi izvajanji, s katerimi nasprotuje ugotovitvam v izpodbijani sodbi, ne more uspeti. Pritožbeno sodišče slednjih ni prezrlo, ampak se je z njimi seznanilo in jih obravnavalo, pri čemer pa ne morejo vzbuditi nobenega dvoma v pravilnost izpodbijane sodbe.

14Kljub drugačnim pritožbenim izvajanjem, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo tudi dejansko stanje, pomembno za odločanje o obdolženkini storitvi kaznivega dejanja krive ovadbe. Sodišče je najprej pravilno ugotovilo, da je obdolženka vložila ovadbo zoper štiri osebe zaradi kaznivega dejanja krive izpovedbe v zvezi z njihovim pričanjem v postopku pred delovnim sodiščem. V zvezi z ugotavljanjem, ali so te osebe takrat po resnici izpovedale, da je obdolženka s strani delodajalca prejemala plačila za delo, je sodišče prve stopnje v točkah 9 in 10 obrazložitve podalo povsem prepričljivo dokazno oceno izpovedb V. U., M. J. in B. T., kakor tudi izpovedb A. B. in B. M.. Ob hkratnem upoštevanju njihovih izpoved v delovnopravnem sporu je pravilno ugotovilo, da so predhodno navedeni, skupaj še z D. V., takrat govorili resnico. V zvezi z ugotavljanjem, ali je obdolženka s strani delodajalca res prejemala plačila, o katerih so izpovedale priče, se je sodišče pravilno oprlo tudi na pravnomočno sodbo delovnega sodišča. Pritožnik v zvezi z izpovedbami prič sicer izpostavlja okoliščine o sorodstvenih ali drugih razmerjih zaslišanih prič z obdolženkinim nekdanjim delodajalcem in na ta način izpodbija njihovo verodostojnost, vendar so o vseh teh okoliščinah zaslišane priče izpovedale že same. Po oceni pritožbenega sodišča ne gre za okoliščine, ki bi vplivale na pravilnost dokazne ocene v izpodbijani sodbi. Pritožnik očitno izpodbija tudi izpovedbo priče D. V., čeprav slednji v predmetnem postopku sploh ni bil zaslišan. Sodišče je o resničnosti izpovedbe slednjega v delovnopravnem sporu pravilno zaključevalo na podlagi drugih izvedenih dokazov, iz katerih nedvomno izhaja, da je obdolženka prejemala plačila s strani delodajalca. Pritožnik pri tem tudi ne more uspeti s sklicevanjem na pisno evidenco delovnih ur, ki jih je opravila obdolženka, in okoliščino, da ob zapisih o plačilih ni njenega podpisa. Jasno je namreč, da gre delodajalčeve zapise o opravljenih plačilih, glede katerih očitno ni bilo predvideno, da bi se morala obdolženka podpisovati. Pritožba povsem zmotno zatrjuje, da bi moral obdolženkin delodajalec dokazati od kod mu denar, ki je bil potreben za plačila obdolženki. Da je obdolženka prejemala plačila, o katerih so izpovedale priče, pa nenazadnje izhaja tudi iz okoliščine, da obdolženka gotovo nebi več let opravljala del, če zanje ne bi prejemala plačil. V zvezi z obstojem subjektivnih znakov kaznivega dejanja, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bila obdolženka zaradi pisne evidence ur prepričana, da so priče krivo pričale. Slednje ni verjetno ob ugotovitvi, da je obdolženka plačo prejemala gotovinsko na roke. Tudi vse druge pritožbene navedbe, ki jih je pritožbeno sodišče obravnavalo in preverilo, so neutemeljene.

15Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko se je ob upoštevanju teže kaznivega dejanja in obtoženkine nepredkaznovanosti odločilo za izrek pogojne obsodbe. Pri odmeri kazni je ustrezno upoštevalo večje število oseb, ki jih je obdolženka krivo ovadila. V kazni se pravilno odraža tudi stopnja obdolženkine krivde, preizkusna doba pa je ustrezna z vidika doseganja preventivnih učinkov. V odločitev o kazenski sankciji tako ni bilo potrebno poseči.

16Glede na obrazloženo neutemeljenost pritožbenih navedb in ker pri preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere je po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na obdolženkino premoženjsko stanje in dejstvo, da je prejemnica denarne socialne pomoči, je pritožbeno sodišče ugodilo predlogu njenega zagovornika za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo, saj bi bilo lahko zaradi njenega plačila ogroženo obdolženkino vzdrževanje.