VSL Sodba II Cp 862/2018

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke v znesku 6.467,42 EUR in da obstoji terjatev tožene stranke, ki jo je uveljavljala v pobot, v enakem znesku, terjatvi v tem obsegu je pobotalo in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. - III. točka izreka). Glede stroškov postopka je sklenilo, da vsaka stranka krije svoje (IV. točka izreka).

2Tožnik se zoper takšno odločitev pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga zavrnitev pobotnega govora in ugoditev tožbenemu zahtevku. Pritožba očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na trditve glede pobotnega ugovora. Navaja, da je sodišče glede pobotnega ugovora neutemeljeno uporabilo določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o podjemni pogodbi. Opozarja, da je toženec na glavni obravnavi 15. 11. 2017 vložil pravdni pobotni ugovor. Tožnik je na tem naroku in naslednjih vlogah zavrnil obstoj v pobot uveljavljane terjatve. Terjatev je zastarana. Terjatev iz gospodarske pogodbe zastara v treh letih. Zastaralni rok teče od dneva, ko je bila storitev opravljena in ne od izstavitve računa. Ker je bil ugovor vložen 15. 11. 2017, je zastaralni rok že potekel, saj so bila dela opravljena več kot pred tremi leti. Toženec je v prvi pripravljalni vlogi navajal, da so ga sosedje videli opravljati dela na tožnikovi hiši v popoldanskih urah. To je nemogoče, saj se v zimskem času hitro stemni. Zato so lahko bila morebitna dela s strani toženca opravljena najkasneje konec poletja 2012. Toženec je v odgovoru na tožbo navajal, da naj bi določena dela opravljal še maja 2015, čeprav iz listine Baumix z dne 11. 9. 2013 izhaja, da so bila vsa dela opravljena že v letu 2013. Vse navedeno kaže, da toženec prihaja v nasprotje z lastnimi trditvami z namenom izogniti se plačilu obveznosti iz naslova posojilne pogodbe. Tožnik vztraja, da so bila vsa dela, ki jih je toženec opravil, v celoti plačana. Sporna je tudi aktivna legitimacija toženca za uveljavljanje pobotne terjatve. Tožnik ne poda nobene podlage za opredelitev pravnega subjekta, ki naj bi zatrjevana dela opravljala. V kolikor je dolžnik opravljal delo v imenu pravne osebe ali samostojnega podjetnika, pogoj vzajemnosti ni izpolnjen. Če pa je toženec delo opravljal kot fizična oseba, pa se zastavlja vprašanje, ali lahko opravlja takšno dejavnost in zakaj ni izdal računa po opravi del. Pritožnik opozarja, da je dokazno breme glede uveljavljanja pobotnega ugovora na tožencu. Obstoj terjatve mora biti izkazan na podlagi ustreznih dokazil. Toženec obstoj svoje terjatve izkazuje zgolj na podlagi listine, t. im. popis del, ki ne vsebuje formalnih predpostavk. Takšna listina nima dokazne moči. Tožnik zavrača tri fotografije domnevne lokacije opravljenih del, saj slik ni mogoče z zanesljivo stopnjo prepričanja povezati s krajem, kjer naj bi bila dela opravljena in katera dela so bila opravljena. Sodišče prve stopnje ni preverilo tožnikovih navedb preko izvedenega dokaznega postopka, temveč je odločilo, da gre v primeru pobotnega ugovora za podjemno pogodbo, torej za delo, ki naj bi ga opravila fizična oseba. Iz navedb pravdnih strank tudi izhaja, da delo, ki se uveljavlja v pobotnem ugovoru, ni bilo izvršeno dokončno. Del opravil je ostal nedokončan. Sodišče je brez izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da cena za plačano delo na podlagi popisa del zadostuje, da se delo lahko umesti v določilo 1. odst. 642. člena OZ. Cena za opravljene storitve ni bila določena s pogodbo, tudi ne s kakšnim obveznim aktom. Pritožnik nadalje opozarja, da je toženec procesni pobotni ugovor podal na obravnavi 4. 10. 2017. Sodišče je tožniku dalo rok za odgovor na pobotni ugovor. V večih vlogah ga je zavrnil. Zato je navedba sodišča prve stopnje, da so navedbe tožnika, ki niso bile podane do konca prvega naroka za glavno obravnavo, neupoštevne, v nasprotju z dejanskim stanjem. Izpodbijana sodba je sodba presenečenja. Tožnik ni mogel pričakovati, da bo sodišče odločilo v primeru pobotnega ugovora le na podlagi abstraktne določbe OZ, da gre za podjemno pogodbo, ne da bi izvedlo dokazni postopek. Nobena od pravdnih strank ni trdila, da je šlo za podjemno pogodbo. Če bi tožnik vsaj slutil, kakšno pravno podlago bo sodišče uporabilo, bi navajal dodatna pravnorelevantna dejstva. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede pobotnega ugovora toženca oziroma dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo.

3Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Izpodbijana sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je o odločilnih dejstvih navedlo jasne in popolne razloge, ki niso med seboj v nasprotju, prav tako ne nasprotujejo vsebini spisa¹. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, na njegovi podlagi pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6V obravnavani zadevi tožnik od toženca zahteva vračilo posojila v znesku 5.000 EUR, toženec pa v pobot uveljavlja terjatev v znesku 6.826 EUR iz naslova opravljenih del na tožnikovi hiši na podlagi njegovega naročila. Med strankama ni več sporno, da toženec tožniku iz naslova posojilne pogodbe dolguje še 5.000,00 EUR z obrestmi, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Srž pritožbe je v izpodbijanju odločitve o toženčevi terjatvi, ki jo je ta uveljavljal v pobot.

7Pritožnik neutemeljeno trdi, da gre v tej zadevi za sodbo presenečenja. Ta je podana, v kolikor bi sodišče odločitev sprejelo na pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka (v pričakovanju drugačne pravne ocene) ne bi navajala, ker je tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene. Pritožnik pa niti ne trdi, da bi se izjavljal o drugih pravnih vidikih spora. Navaja, da ni mogel pričakovati, da bo sodišče na podlagi določbe OZ, ne da bi izvedlo ustrezen dokazni postopek, odločilo, da gre v primeru pobotnega ugovora za podjemno pogodbo. Vendar pa pravna kvalifikacija zatrjevanega razmerja, v zvezi s katerim je toženec uveljavljal pobotno terjatev, in nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim substratom, ki temelji na neprerekanih (toženčevih) dejstvih in na dokazni oceni, za stranko takega presenečenja ne more predstavljati. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč vse pravočasne trditve strank², ki sta začrtali predmet spora, pravilno subsumiralo v pobot uveljavljano terjatev pod pogodbo o delu (619. člen OZ).

8Sodišče prve stopnje je obstoj v pobot uveljavljane terjatve iz naslova naročenih in opravljenih (ter neplačanih) del na tožnikovi hiši pretežno ugotovilo na podlagi neprerekanih dejstev³ (tč. 15, 16, 19 obrazložitve izpodbijane sodbe). Iz razlogov izpodbijane sodbe je tudi razvidno, da je sodišče obseg in višino terjatve dodatno preverilo tako z listino „popis izvršenih del“ kot tudi z listino „fasada Baumix“⁴. Pritožnik neutemeljeno odreka listini „popis del“ vsakršno dokazno moč, ker ne vsebuje vseh formalnih predpostavk, ki veljajo za fakture. Prvič zato, ker ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil, drugič pa zato, ker popis opravljenih del nima značaja računa. Tudi sicer izdaja (pravilnega) računa ni pogoj za nastanek terjatve, ki je nastala med pravdnima strankama z dogovorom. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da se s pobotnim ugovorom uveljavlja delo, ki ga toženec ni opravil. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da toženec uveljavlja plačilo tistih del, ki so bila dogovorjena in tudi navedena v popisu ter jih je opravil v letu 2014, za katera še ni dobil plačila. Obseg izvedenih del je znan. Tožnik zahteva plačilo za (preostala) končana dela in ne za še nedokončana dela in tudi ne za delo, opravljeno v letu 2015. Tožnik namreč kljub opozorilu sodišča prve stopnje o njegovem pavšalnem zavračanju terjatve, ni obrazloženo navedel, katera dela v popisu del naj ne bi bila opravljena (v letu 2014). Pravdni stranki sta na naroku 15. 11. 2017 celo soglasno potrdili, da so predmet pobotnega ugovora dela, ki so bila opravljena v okviru dogovora - v listini imenovani „fasada Baumix“ z dne 11. 9. 2013, s katerim so bila vsa dela ovrednotena s ceno 13.000 EUR. Tudi cena je bila torej med strankama dogovorjena.

9Tožnik v pritožbi vztraja, da pobotna terjatev ne obstoji, ker je tožencu za vsa opravljena dela na njegovi hiši plačal celotni znesek 13.000 EUR. Dokazni postopek teh trditev ni potrdil. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožencu plačal le 6.000 EUR temelji na v dokaznem postopku ugotovljenih dejstvih (tč. 17 izpodbijane sodbe). Pritožba s pavšalno trditvijo o nasprotnem in z očitkom, da je neverjetno, da bi si toženec v letu 2014 izposodil denar od njega, ko naj bi mu še dolgoval določen znesek za opravljena dela, ne omaje trdnosti dokazne ocene. Zakaj si je izposodil denar od tožnika, čeprav naj mu bi ta še dolgoval iz naslova opravljenih del, tudi ni pravno pomembno za odločitev.

10Ker je ugotovljeno, da je tožnik plačal 6.000,00 EUR, je sodišče prve stopnje ob neprerekani višini terjatve (tožnik ni prerekal količine, vrste dela, vrednosti dela, tudi ni obrazloženo trdil, da bi bila določena dela, navedena v popisu del, opravljena izven obsega dogovorjenih del, povzetih v listini „fasada Baumix“) pravilno zaključilo, da tožnik tožencu iz naslova pogodbenega razmerja dolguje še znesek 6.826 EUR, kot ga uveljavlja in izhaja iz popisa del in tudi iz listine „fasada Baumix“.

11Neutemeljen je pritožbeni očitek, da toženec ni aktivno legitimiran za uveljavljanje pobotnega ugovora. Toženec je podal podlago za opredelitev subjekta, ki je zatrjevana dela opravljal. Do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo (15.11.2017) je navedel, da mu je tožnik naročil izvedbo del, in da se jih je osebno zavezal opraviti zanj, ker mu je posodil denar. Teh trditev tožnik ni prerekal. Iz njih torej izhaja, da se je toženec zavezal dela opraviti osebno in ne morebiti kot zastopnik neke pravne osebe. Sicer pa se je sodišče prve stopnje dodatno prepričalo v pravilnost trditve s prepričljivo izpovedbo toženca v povezavi z trditvijo tožnika, da je za delo plačeval tožencu, in vsebino listine „fasada Baumix“, iz katere izhaja, da je prejem (določenih) zneskov potrdil toženec osebno. Vprašanje, ali je toženec delal na črno in z neizdajo ustreznega računa kršil davčne predpise, na presojo v tem postopku nima pravnega pomena. Ker sta pravdni stranki pobotnega razmerja v medsebojnem odnosu upnika in dolžnika iz različnih pravnih razmerij, je tudi pogoj vzajemnosti izpolnjen.

12Ugovor zastaranja v pobot uveljavljane terjatve je bil pravilno zavrnjen. Toženec je procesno pobotanje, ki pomeni uveljavljanje nasprotnega zahtevka v obrambne namene, izrecno podal na naroku 4. 10. 2017, ko je na vprašanje sodišče prve stopnje ali (na že predhodno podane trditve v smeri pobotnega ugovora) uveljavlja predpravdni ali pravdni pobotni ugovor, potrdil slednje. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, velja za to terjatev splošni petletni zastaralni rok, saj z zakonom ni določen drugačen rok (346. člen OZ). Obravnavano pogodbeno razmerje, v katerem obe pravdni stranki ne nastopata kot gospodarska subjekta, ni gospodarska pogodba v smislu 13. člena OZ, za katero bi veljal triletni zastaralni rok. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje na podlagi neprerekane trditve (2. odst. 214. člena ZPP), da je vtoževana terjatev, ki se nanaša na dela, ki jih je toženec opravljal do konca leta 2014, v plačilo zapadla konec tega leta, zastaralni petletni rok ni mogel poteči. Pritožbena navedba, da so bila dela, ki jih vtožuje toženec s pobotnim ugovorom, opravljena konec avgusta 2012, je neupoštevna. Tožnik jo je sicer podal že pred nižjim sodiščem, vendar prepozno, saj jo je zatrjeval v vlogi po koncu prvega naroka za glavno obravnavo, ki je bil opravljen 15. 11. 2017. Toženec ne tedaj ne sedaj v pritožbi ne pojasni, zakaj teh trditev ni mogel navesti pravočasno (286. člen ZPP, 1. odst. 337. člen ZPP). Kot je že ugotovilo sodišče prve stopnje, pa so te navedbe tudi sicer v nasprotju s samo (sicer nedokazano) izpovedjo tožnika, da je toženec (vsa) dela opravil v letu 2013, kot tudi z listino „fasada Baumix“, v kateri je naveden datum sklenitve dogovora o izvedbi del (11. 9. 2013). Skratka, četudi bi sodišče sledilo izpovedi tožnika, terjatev ne bi zastarala.

13Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, podane pa tudi niso (procesne in materialnopravne) kršitve, na katere se pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).

¹ Procesna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, t. im protispisnost, je napaka tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokaza. Toženec pa konkretno niti ne navede, kateri vsebini določenega listinskega dokaza naj bi sodišče pripisalo drugačno vsebino, kot jo ima v resnici.
² Tiste podane do konca/zaključka prvega naroka za glavno obravnavo 15. 11. 2017. Sodišče je upoštevalo pred tem podane navedbe v vlogah strank, tudi vlogo tožnika (l. št. 45), kateremu je dalo rok za odgovor na toženčevo vlogo. Sicer pa tožnik niti ne pove, katerih navedb naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo, pa bi jih moralo.
³ V skladu s 2. odst. 214. člena ZPP se navedbe stranke štejejo za priznane, če nasprotna stranka ne prereka oziroma jih prereka neobrazloženo. Takšnih dejstev pa ni treba dokazovati, čeprav bi lahko iz dokazov kazalo drugače. Določba 212. čl. ZPP namreč tudi tožniku nalaga obveznost, da substancirano, obrazloženo prereka navedbe nasprotne stranke in da svoje ugovore tudi dokazno podpre, pri čemer izpovedba stranke ali vsebina listine trditvene podlage ne nadomešča.
⁴ V zvezi s to listino je tožnik sam trdil, da po naravi predstavlja pogodbo v zvezi z naročenimi in izvedenimi deli.