VSL Sklep in sodba I Cpg 167/2018

I. Dopolnitev pritožbe, vložena 12.3.2018, se zavrže.

II. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 2.099,93 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

1Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 723.828,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške. 12.3.2018 je vložila dopolnitev pritožbe.

3Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4Dopolnitev pritožbe je prepozna, pritožba pa ni utemeljena.

5V skladu s 1. odstavkom 343. člena ZPP je pritožba (enako velja za dopolnitev) prepozna, če je vložena po preteku zakonskega roka zanjo (1. odstavek 333. člena ZPP). Pritožbo je tožeča stranka vložila 20.6.2017, skoraj devet mesecev po vloženi pritožbi pa še dopolnitev pritožbe. Le-to je vložila neposredno na višje sodišče v Ljubljani 12.3.2018 (oziroma 11.3.2018 ob 22:50 uri po faksu), kar je prepozno. Višje sodišče je zato dopolnitev pritožbe na podlagi 352. člena ZPP zavrglo.

6Tožeča stranka vtožuje plačilo škode, ki jo utemeljuje na s strani tožene stranke (bivše direktorice tožeče stranke) odrejenih / potrjenih računih (razen računov za plačilo interneta, elektrike in plač delavcev). Toženi stranki očita, da so bili izstavljeni računu navidezni, saj tožeča stranka za izvedena plačila naj ne bi prejela (nobene) odmene. Pri vseh sklenjenih poslih naj bi bila podana osebna, družinska povezanost z osebami, ki so vodile poslovne subjekte – pogodbene partnerje tožeče stranke, toženi stranki pa je očitala tudi storitev kaznivih dejanj. Posledično je zahtevala, da sodišče kot predhodno ugotovi, da je bilo zagrešeno kaznivo dejanje upnikov po KZ-1 in sklenjeni pravni posli nični.

7Sodišče prve stopnje je odškodninski tožbeni zahtevek zavrnilo z nosilnimi razlogi, da tožeča stranka ni dokazala splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti, ki jih je za presojo odškodninske odgovornosti članov uprave potrebno dokazati (prim. 263. člen ZGD-1). Predvsem ni dokazala, da je tožena stranka zaradi kršitve skrbnosti vestnega in poštenega gospodarstvenika ravnala protipravno in da je prišlo do zmanjšanja premoženja tožeče stranke. Ker gre za obligacijo prizadevanja, ne pa za obligacijo uspeha, ravnanja člana uprave ni mogoče presojati ex post, pač pa (le) ex ante (torej v času, ko je prišlo do odločitve uprave). Tožeča stranka ni dokazala, da bi pri spornih poslih dejansko šlo za ožjo prijateljsko in družinsko povezanost, saj v zvezi s tem ni predložila nobenih dokazov. Prav tako ni predložila revizije, na katero se je v postopku sklicevala, njene trditve, da spornim računom ni bila predložena nobena dokumentacija, pa dokazni postopek ni potrdil. Sodišče prve stopnje je še zaključilo, da je potrebno ravnanje tožene stranke presojati kot obligacijo prizadevanja v okviru podjetniške presoje. Tožeča stranka s posplošenimi in nekonkretiziranimi navedbami ni dokazala, da bi toženka kršilka svoje dolžnosti; sodišče prve stopnje je še opozorilo, da uprava ne more vedno sprejemati optimalnih odločitev, saj iz narave podjetniške dejavnosti izhaja, da njihove odločitve ne prinašajo le možnosti za uspeh, pač pa so povezane tudi z določeno stopnjo tveganja. Zaradi tega vsaka podjetniška odločitev, ki se kasneje izkaže kot škodljiva, še ne more pomeniti ravnanja v nasprotju z zahtevanim standardom skrbnosti. Zadostuje namreč, da gre za razumno odločitev v konkretni situaciji.

8Višje sodišče ugotavlja, da tožeča stranka zgoraj navedenih zaključkov sodišča prve stopnje ne izpodbija, prav tako ne, da je iz primopredajnega zapisnika in Sporazuma o prenehanju mandata in delovnega razmerja toženke (v nadaljevanju: Sporazum) razvidno, da so urejena vsa medsebojna pravna razmerja med pogodbenima strankama iz naslova individualne pogodbe o opravljanju funkcije direktorice tožeče stranke ali kateregakoli drugega naslova oziroma medsebojne pogodbe, tako da druga do druge iz naslova civilnega, korporacijskega ali delovnega razmerja nimata več nobenih zahtevkov. Prav tako ne izpodbija, da je dokazni postopek potrdil, da je toženka ob prenehanju delovnega razmerja vso dokumentacijo izročila tožeči stranki, zaradi česar ni mogoče slediti njenim navedbam, da ni posredovala specifikacije del, ki so bila plačana posameznim dobaviteljem in ni predložila poročila o njihovem delu, saj kaj takega niti iz Sporazuma niti iz primopredajnega zapisnika ne izhaja. Če toženka ob prenehanju delovnega razmerja ne bi izročila vse zahtevane dokumentacije, bi bilo logično pričakovati, da bi jo tožeča stranka pozvala, da to stori. Tega tožeča stranka ni niti zatrjevala, še manj dokazala. Nenazadnje pa tudi ni logično (in tega tožeča stranka niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni pojasnila), da škodo utemeljuje na prav vseh računih, ki jih je toženka odobrila / potrdila, pri čemer (posplošeno) navaja zgolj to, da je šlo za škodljive pogodbe in naročila oziroma fiktivne račune. Če bi temu bilo res tako, potem ni jasno, kako da nadzorniki v spornih dveh letih niso ugotovili nobene nepravilnosti v ravnanju tožene stranke. Še več: po letu 2012 so ji mandat celo podaljšali (neprerekane trditve tožene stranke v postopku na prvi stopnji).

9Višje sodišče še opozarja, da iz navedb tožeče stranke izhajajo zgolj domneve, ki z ničemer niso dokazno podprte: tožeča stranka „domneva“, da gre za pretirane urne postavke (v delu, ki se nanaša na makedonsko družbo, saj v pritožbi navede, da urna postavka niti v Sloveniji verjetno ni tako visoka), prav tako pa pri programu E. domneva, da je bilo osnovno vodilu pri njegovem nakupu prihranek. Že iz tega razloga njenim pritožbenim navedbam ni mogoče slediti. Zgolj „prihranek“ tudi sicer ne more biti odločilnega pomena za ugotovitev, ali je program res neuporaben in brez vsake vrednosti, kot to trdi tožeča stranka; posplošene špekulacije in „ugibanja“ tožeče stranke pa same zase ne morejo biti podlaga za ugotovitev odškodninske odgovornosti tožene stranke.

10V zvezi z zatrjevano bistveno kršitvijo postopka, ki jo tožeča stranka vidi v neizvedbi dokazov (zaslišanje prič, angažiranje izvedenca finančne stroke), višje sodišče pojasnjuje: predvsem ne drži, da je sodišče prve stopnje dokazne predloge zavrnilo pavšalno in neobrazloženo. V točkah 5 in 7 izpodbijane sodbe je pojasnjeno, da so bili dokazni predlogi zavrnjeni zaradi pomanjkljive trditvene podlage ter dejstva, da je tožeča stranka predlagala informativne dokaze.

11Odločitev o tem, da sodišče ne izvede predlaganih dokazov, samo po sebi ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka. Zavrnitev dokaznega predloga je (izrecna) možnost sodišča v okviru proste dokazne ocene. Zavrnitev dokaza, ki se nanaša na odločilno ali pomembno dejstvo, ima lahko za posledico (le) zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Presoja o tem, katera dejstva se dokazujejo in s katerimi dokazi, je prepuščena sodišču (213. člen ZPP). Zavrnitev dokaznega predloga je dopustna, če so podani upravičeni razlogi, kar mora biti razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga bodisi iz obrazložitve končne odločbe. V konkretnem primeru je sodišče pravilno zavrnilo dokazne predloge ter zavrnitev ustrezno obrazložilo.

12V zvezi z dokaznim predlogom za postavitev izvedenca finančne stroke višje sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni pojasnila, kaj konkretno naj bi izvedenec sploh ugotavljal. Izračun višine škode v obliki izgubljenega dobička, kot to navaja v pritožbi, ne more zadostovati. Če stranka uveljavlja izgubljeni dobiček, je potrebno za ugotovitev višine le-tega primerjati dejanski položaja oškodovanca s položajem, ki bi ga imel v primeru, če škodljivega dejanja ne bi bilo (3. odstavek 168. člena OZ). Tožeča stranka v zvezi z izgubljenim dobičkom ni zmogla niti trditvenega niti dokaznega bremena. Iz njenih navedb tudi sicer izhaja, da šteje kot škodljive prav vse posle, opravljene v spornem času, ko je bila toženka njena zakonita zastopnica. V tej zadevi ne gre za to, da bi imela tožeča stranka pomanjkljivo strokovno znanje, zaradi česar bi bilo mogoče ugoditi njenemu dokaznemu predlogu za informativni dokaz. Škoda, ki jo tožeča stranka vtožuje obravnavanem primeru, ne predstavlja tako zapletenega dejanskega vprašanja, ki bi zahtevalo znanje, s katerim tožeča stranka ne razpolaga: trdi namreč, da je pri vseh sklenjenih poslih šlo za osebno, družinsko povezanost z osebami, ki so vodile pogodbene partnerje tožeče stranke in posledično za škodljive, navidezne posle. Izvedenec zatrjevanih osebnih povezav (bodisi sorodstvenih, bodisi prijateljskih) in posledično fiktivnih poslov ne more ugotavljati. Tožeča stranka dokaznega predloga za angažiranje izvedenca tudi ne more uspešno utemeljiti z navedbami, da ne razpolaga z nobenimi listinami, zaradi česar naj bi sodišče toženi stranki naložilo, da predloži listine (katere konkretno ni pojasnjeno), na podlagi katerih bi izvedenec (šele) izračunal višino škode. Dokazni postopek je potrdil, da so bile storitve po izdanih računih opravljene, toženka pa je ob primopredaji poslov dokumentacijo in delovne pripomočke predala tožeči stranki. Slednja ni niti zatrjevala niti dokazoval, da bi toženko pozvala, da predloži še kakšno drugo dokumentacijo, ki ob primopredaji morebiti ni bila izročena ali za katero bi tožeča stranka naknadno ugotovila, da je nima, zato njenemu dokaznemu predlogu sodišče prve stopnje pravilno ni ugodilo. Tega ne more spremeni niti obširno pritožbeno sklicevanje na pravno teorijo in prakso v zvezi z informativnimi dokazi. Tožeča stranka v tem postopku trdi, da so (prav) vsi računi fiktivni, izvedenec pa naj bi na podlagi te trditve ugotovil, kakšna škoda ji je nastala, in sicer tako, da bi ugotavljal, katera storitev je bila opravljena in katera ne. To ne le, da ni naloga izvedenca, tudi sicer sodišče izvedenca angažira za ugotovitev / razjasnitev kakšnega dejstva, za katerega je potrebno strokovno zanje, s katerim sodišče ne razpolaga, ne pa zato, da bi namesto stranke ugotavljal zanjo ugodna dejstva.

13Da bi sodišče lahko ugodilo denarnemu odškodninskemu zahtevku, mora tožeča stranka konkretno navesti (2. člen ZPP) in dokazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti za vtoževano škodo, in sicer: konkretno protipravno dejanje, nastanek in višino škode, obstoj pravnorelevantne vzročne zveze med očitanim ravnanjem in nastalo škodo in odškodninska odgovornost zatrjevanega povzročitelja škode. Zaradi načela ekonomičnosti in pospešitve postopka (1. odstavek 11. člena ZPP) v primeru, ko sodišče ne ugotovi enega izmed pogojev odškodninske terjatve, ni potrebno ugotavljati še obstoja drugih elementov in v zvezi s tem ni potrebno izvajati dokazov. Dokazovanje namreč obsega le tista dejstva, ki so pomembna za odločbo (1. odstavek 213. člena ZPP). Tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka zaradi kršitve skrbnosti vestnega in poštenega gospodarstvenika ravnala protipravno, v posledici česar naj bi prišlo do zmanjšanja premoženja tožeče stranke, zato se sodišču prve stopnje ni bilo potrebo posebej opredeljevati do posameznih (sicer obširnih, vendar povsem posplošenih in nekonkretiziranih) trditev, ki jih je tožeča stranka podala v postopku na prvi stopnji in ji ponavlja tudi v pritožbi.

14Tudi, če bi se poslovna odločitev toženke naknadno izkazala kot napačna, ta okoliščina sama po sebi še ne bi pomenila kršitve dolžne skrbnosti. Obveznosti članov uprave gospodarske družbe namreč niso obveznosti rezultata, temveč obveznosti (skrbnega) prizadevanja, kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje (prim. sodba III Ips 80/2010 z dne 9.7.2013). Takšna presoja ravnanja toženke, za kakršno se v tej zadevi zavzema tožeča stranka, je prestroga, saj ji nalaga (odškodninsko) odgovornost za ravnanje na podlagi naknadno očitane in z ničemer dokazane fiktivnosti poslov.

15Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.