VSL Sklep II Cp 2057/2018

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožnici postavilo pritožnika (center za socialno delo) za skrbnika za posebni primer z nalogo, da skrbi za varstvo pravic in koristi tožnice, tako da jo zastopa v tem postopku in po potrebi poskrbi za zastopanje po odvetniku ter v 8 dneh izjavi, ali odobrava opravljena pravdna dejanja. Tako je odločilo, ker je v drugem pravdnem postopku istega sodišča P 1756/2015-III s postavitvijo izvedenca psihiatra po uradni dolžnosti ugotovilo, da tožnica zaradi duševne bolezni ni sposobna razumeti pomena svojih dejanj in oblikovati prave volje ter ustrezno skrbeti za varstvo svojih pravic in koristi v pravdnem postopku.

2Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje center za socialno delo. Predlaga razveljavitev sklepa. Sodišču prve stopnje očita napačno uporabo določb 185. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Izpodbijani sklep s sklicevanjem na 13. in 14. člen Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1) ne vsebuje vsebine mnenja sodnega izvedenca, zaradi česar sklepa ni mogoče preizkusiti. Tožnici ni bila dana možnost sodelovanja v postopku postavitve skrbnika za posebni primer, sodišče ni upoštevalo niti določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) niti 183. člena ZZZDR o upoštevanju želje tožnice glede osebe skrbnika. CSD opozarja na kolizijo interesov, saj je tožnica uporabnica storitev CSD in vlaga pritožbe zoper njegove odločitve ter v CSD nima zaupanja. Iz sklepa Okrajnega sodišča v Žalcu N 16/2017 izhaja, da razlogov za omejitev tožničine poslovne sposobnosti ni. Tožničino stanje je ugotovljeno nepopolno.

3Pritožba je utemeljena.

4Če sodišče iz okoliščin primera posumi na pomanjkanje procesne sposobnosti, mora o obstoju oziroma neobstoju procesne sposobnosti odločiti s stopnjo zanesljivosti (arg. iz 80. člena ZPP). Procesno nesposobne osebe morajo biti namreč v pravdnem postopku, kot povsem pravilno izpostavlja sodišče prve stopnje, zastopane, da se zagotovi kakovostnejše varstvo njihovih pravic. Ta zahteva je izraz načela socialne države¹. Prav ima sodišče prve stopnje, ko pojasnjuje, da mora sodišče razčistiti dvom o procesni sposobnosti tudi, če stranki poslovna sposobnost ni bila odvzeta.

5A po drugi strani je treba opozoriti, da predstavlja odločitev, kakršna je izpodbijana, resno omejitev človekovih pravic, ki stranki onemogoča samostojno odločanje o procesnih pravicah in nastopanje v pravdi.² Takšna odločitev mora biti zato vselej jasno, skrbno in popolno obrazložena, slediti pa mora dosledno izvedenemu dokaznemu postopku.

6Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu obrazloži, da iz izvedenskega mnenja psihiatra (pridobljenega v drugem sodnem postopku) izhaja, da tožnica zaradi duševne bolezni ni sposobna razumeti pomena svojih dejanj in oblikovati prave volje ter ustrezno skrbeti za varstvo svojih pravic in koristi v pravdnem postopku. Takšnega zaključka pritožbeno sodišče ne more preizkusiti, saj je povsem neobrazložen. Izvedenskega mnenja sodišče prve stopnje dokazno ne oceni. Obrazložitev izpodbijanega sklepa torej (razen golega neobrazloženega zaključka) ne vsebuje nobene pravno relevantne okoliščine, ki utemeljuje tako resno omejitev tožničinih procesnih pravic. Sklicevanje na 13. in 14. člen ZVOP-1 takšnega neobrazloženega posega ne opravičuje. Ker izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki terja razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena ZPP).

7Pritožbeno sodišče pa še opozarja, da mora poslovno nesposobni osebi, ki nima zakonitega zastopnika, zakonitega zastopnika postaviti CSD. V izjemnih primerih ima to pooblastilo tudi sodišče, ki stranki v postopku postavi začasnega zastopnika (curator ad litem)³. Pogoji za tako ravnanje sodišča so: - da bi redni postopek s postavitvijo zakonitega zastopnika predolgo trajal (pojem rednega postopka ne vsebuje le postopka za postavitev pod skrbništvo, ampak tudi redni postopek za postavitev skrbnika za poseben primer po 211. člen ZZZDR), - če bi zato lahko nastale nepopravljive posledice za eno ali obe stranki, in - predlog nasprotne stranke.⁴ Začasnega zastopnika postavi sodišče med notarji, odvetniki ali drugimi strokovno (torej pravno) usposobljenimi osebami.

8Sodišče prve stopnje se je s postavitvijo skrbnika⁵ za posebni primer⁶ izognilo zgoraj povzetim zahtevam ZPP o postavitvi začasnega zastopnika. Iz razlogov izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati, da bi centru za socialno delo predlagalo postavitev zakonitega zastopnika, skrbnika ali skrbnika za posebni primer (in bi tak postopek predlogo trajal); skrbnika za posebni primer pa je postavilo tudi ne da bi izvedlo postopek, kakršnega za postavitev pod skrbništvo predvideva ZZZDR (216. člen in naslednji). Ravnalo je torej tako, kot da 212. člen ZZZDR predvideva neko drugačno obliko skrbništva, od tiste v 211. členu ZZZDR. Zakaj je ravnalo tako, ni obrazložilo. Četudi sodna praksa do tej podobne uporabe 212. člena ZZZDR ni odklonilna⁷ (niso pa zadeve v vseh dejanskih okoliščinah primerljive z obravnavano), ima to sodišče v pravilnost ravnanja sodišča prve stopnje pomisleke. Teorija sicer dopušča, da pravdno sodišče postavi skrbnika, a pri tem terja uporabo določb ZPP o postavitvi začasnega zastopnika.⁸

9Pritožbeno sodišče kljub temu ne izključuje povsem možnosti, da bi sodišče postavilo skrbnika za posebni primer (če se bo v nadaljevanju postopka res pokazalo, da tožnica ne razume pomena svojih dejanj in ne zmore oblikovati ali izraziti prave volje, ter CSD ne bo postavil skrbnika), a opozarja, da bo morala biti v tem primeru raven vsebinske presoje pogojev za postavitev in primernosti osebe skrbnika takšna, kot je pred CSD. Stranki pa morajo biti ob tem tudi zagotovljene pravice, ki ji jih daje ZZZDR v postopku postavitve skrbnika. Neposredna postavitev CSD za skrbnika ni v duhu 185. člena ZZZDR, v katerem je takšno ravnanje predvideno kot druga možnost, ki mora biti utemeljena na odločitvi CSD, da bodo koristi varovanca na ta način bolje zavarovane.⁹ Obrazložitev sodišča prve stopnje, da samo ne pozna primerne osebe iz socialne mreže tožnice in da CSD ni sporočil primerne osebe, zaradi česar druge izbire nima, ni v cilju boljšega varovanja koristi tožnice. Enako velja za obrazložitev, da je CSD strokovni in posebej usposobljeni organ z izkušnjami, ki varuje pravice in pravne koristi oseb, ki tega same ne zmorejo. Rezultat zakonodajne presoje o tem, kakšno naj bo strokovno znanje skrbnika, da bo najustrezneje varoval koristi stranke v pravdnem postopku (če bi redni postopek s postavitvijo zakonitega zastopnika predolgo trajal), je po prepričanju tega sodišča določba 4. odstavka 82. člena ZPP.

10Višje sodišče opozarja še na zadnjo dilemo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica ni sposobna razumeti pomena svojih dejanj in oblikovati prave volje ter ustrezno skrbeti za varstvo svojih pravic in koristi v pravdnem postopku. Takšna ugotovitev še ne pomeni nujno, da je bila njena pooblastitev odvetnika neveljavna. Kakšno je (bilo) tožničino razumevanje enostranskega pravnega posla pooblastitve oziroma njeno razumevanje mandatne pogodbe (v času, ko je podpisala pooblastilo), bi moralo sodišče prve stopnje tudi preveriti z izvedencem.

¹ Tako: Ustavno sodišče RS v odločbi Up-752/07 z dne 6. 12. 2007 in A. Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 333 - 336.
² Tako že sklep VSL I Cp 964/2018.
³ A. Galič, delo navedeno v 1. opombi, stran 354.
⁴ A. Galič, delo navedeno v 1. opombi, stran 355.
⁵ Namen skrbništva je v skladu z 2. in 3. odstavkom 178. člena ZZZDR v varstvu osebnosti, ki se uresničuje predvsem z oskrbo, zdravljenjem in usposabljanjem za samostojno življenje, ima pa tudi namen, da se zavarujejo premoženjske in druge koristi oseb, ki so pod skrbništvom.
⁶ Skrbnika za posebne primere pa CSD postavi predvsem odsotni osebi, katere prebivališče ni znano, pa tudi nima zastopnika, neznanemu lastniku premoženja, kadar je potrebno, da za premoženje nekdo poskrbi, pa tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno za varstvo pravic in koristi posameznika (211. člen ZZZDR).
⁷ Prim. odločbe VSL II Cp 2032/2012, I Cp 1166/2015, I Cp 2533/2017, II Ip 1718/2017 in I Cp 1608/2018.
⁸ Prim. K. Zupančič, Oris družinskega prava, ČZ Uradni list RS, Ljubljana, 1993, stran 164, B. Novak, Civilnopravni položaj polnoletne osebe z omejeno poslovno sposobnostjo za samostojno odločanje, Pravnik, Ljubljana, let. 58 (2003), 9-12, stran 590, opomba 79.
⁹ Če bo ponovno postavljalo skrbnika za poseben primer, bo moralo biti sodišče prve stopnje pozorno tudi na opozorila CSD o koliziji interesov.