185. člen ZZZDR-UPB1

Tožnika sta s tožbenimi navedbami presegla pritožbene navedbe in pritožbi tožnikov tako nista bili materialno, po vsebini, izčrpani, zaradi česar gre za nedovoljene navedbe, ki jih sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 6. člena ZUS-1). Poleg tega gre hkrati za nedovoljene navedbe novih dejstev in predložitev novih dokazov, ki niso bile podane in izkazane ne v prvostopenjskem postopku (čeprav sta bila po že navedenem tožnika izkazano (vsaj) dvakrat vabljena k udeležbi) ne v pritožbah tožnikov, in za katere v tožbi ni opravičeno, zakaj niso bile navajane že v upravnem postopku, zaradi česar gre za nedovoljene tožbene novote, ki jih sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1).

Tožena stranka je postopek postavitve pod skrbništvo izvedla po tem, ko je pristojno sodišče tožnici delno odvzelo poslovno sposobnost za urejanje vseh zadev, ki se nanašajo na razpolaganje z nepremičninami. Tožnico je seznanila s potekom postopka in ji dala možnost, da se izjavi, svojo odločitev pa oprla na relevantne določbe takrat veljavnega ZZZDR in pri tem upoštevala obseg poslovne sposobnosti, ki je bila z odločitvijo nepravdnega sodišča odvzeta tožnici.

V primeru dvoma v pravdno sposobnost stranke mora sodišče vprašanje (ne)obstoja pravdne oziroma procesne sposobnosti rešiti v postopku. V primeru zaključka, da stranka ni procesno sposobna, mora sodišče ukrepati v skladu z 80. členom in drugim odstavkom 81. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je v podobnih primerih že zavzelo stališče, da ni potrebno predhodno soglasje centra za socialno delo v primeru, če ga sodišče postavi za skrbnika. Po določbi 179. člena ZZZDR osebi pod skrbništvom postavi Center za socialno delo skrbnika, katerega dolžnost je prostovoljna in častna. Po določbi 180. člena ZZZDR pa se za skrbnika postavi osebo, ki v to privoli in ima osebne lastnosti in sposobnosti, potrebne za opravljanje dolžnosti skrbnika. Omenjene določbe jasno določajo, da je privolitev osebe, ki bo postavljena za skrbnika za posebni primer, veljajo le v primeru, ko skrbnika za posebni primer postavi Center za socialno delo po določbi 179. člena ZZZDR. Le v tem primeru je potrebna privolitev osebe, ki bo postavljena za skrbnika za posebni primer.

Sodišče prve stopnje se je s postavitvijo skrbnika za posebni primer izognilo zahtevam ZPP o postavitvi začasnega zastopnika. Iz razlogov izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati, da bi centru za socialno delo predlagalo postavitev zakonitega zastopnika, skrbnika ali skrbnika za posebni primer (in bi tak postopek predlogo trajal); skrbnika za posebni primer pa je postavilo tudi ne da bi izvedlo postopek, kakršnega za postavitev pod skrbništvo predvideva ZZZDR. Pritožbeno sodišče ne izključuje povsem možnosti, da bi sodišče postavilo skrbnika za posebni primer (če se bo v nadaljevanju postopka res pokazalo, da tožnica ne razume pomena svojih dejanj in ne zmore oblikovati ali izraziti prave volje, ter CSD ne bo postavil skrbnika), a opozarja, da bo morala biti v tem primeru raven vsebinske presoje pogojev za postavitev in primernosti osebe skrbnika takšna, kot je pred CSD. Stranki pa morajo biti ob tem tudi zagotovljene pravice, ki ji jih daje ZZZDR v postopku postavitve skrbnika. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica ni sposobna razumeti pomena svojih dejanj in oblikovati prave volje ter ustrezno skrbeti za varstvo svojih pravic in koristi v pravdnem postopku.

Skrbnik zapuščine je tudi skrbnik za posebni primer v smislu ZZZDR, zanj veljajo tudi določbe ZZZDR, ki urejajo pravni položaj skrbnika. Po določbi 180. člena ZZZDR se za skrbnika postavi oseba, ki ima osebne lastnosti in sposobnosti, potrebne za opravljanje dolžnosti skrbnika in ki privoli, da bo skrbnik. Sodna praksa je enotna, da se privolitev nanaša le na fizično osebo, ki se postavi za skrbnika, ni pa potrebna privolitev v primeru, ko se za skrbnika postavi center za socialno delo. Prav tako ni ovire, da sodišče kot skrbnika za posebni primer ne bi postavilo centra za socialno delo.

Privolitev osebe, ki bo postavljena za skrbnika za posebni primer, je potrebna v primeru, ko skrbnika za posebni primer postavi Center za socialno delo, ne pa tudi v primeru, ko je kot skrbnik za posebni primer postavljen Center za socialno delo.

Pojem poslov, ki bistveno vplivajo na življenje nasprotne udeleženke, ki ji je v tej zvezi delno odvzeta poslovna sposobnost, mora biti določen že v izreku o delnem odvzemu.

V konkretni zadevi tožnik s tožbo izpodbija prvostopenjski upravni akt, sklep tožnikovega skrbnika, s katerim je ta ustavil postopek spremembe stalnega skrbnika tožniku. S tem je nastala situacija, ko je zastopanje tožnika po postavljenem stalnem skrbniku, CSD Domžale, ki je hkrati organ prve stopnje, v tem upravnem sporu neprimerno saj med tožnikom kot varovancem in skrbnikom obstaja navzkrižje interesov. Zakon določa obveznost centra za socialno delo, da je dolžan pod skrbništvo postaviti osebe, ki jim je po odločbi sodišča odvzeta poslovna sposobnost. Omenjena dolžnost ni fakultativna, kar posledično pomeni, da mora organ osebi pod skrbništvom postaviti skrbnika ali ga spremeniti v okviru postopka, ki ga izvede po uradni dolžnosti. V skladu z izrecno določbo četrtega odstavka 135. čelna ZUP pa lahko organ ustavi postopek, če se je ta začel po uradni dolžnosti. To tudi pomeni, da pristojni organ mora ustaviti postopek, če ugotovi, da ni pogojev za nadaljevanje postopka.

Zaključka pravdne nesposobnosti tožnice ni mogoče graditi le na izvedenskem mnenju sodne izvedenke psihiatrinje, ki mu tožnica nasprotuje, in ki temelji le na pregledani medicinski dokumentaciji. Tožnici je bila odvzeta možnost, da bi bila „slišana“.

Center za socialno delo postavi skrbnika za posebni primer ali skrbnika za določeno vrsto opravil odsotni osebi, katere prebivališče ni znano, pa nima zastopnika, neznanemu lastniku premoženja, kadar je potrebno, da nekdo za to premoženje skrbi, pa tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno za varstvo pravic in koristi posameznika. Svoje odločitve glede skrbništva sme center za socialno delo spreminjati, če je to varovancu v korist in če s tem niso prizadete pravice drugih. Pri postavljanju skrbnika je torej ključni kriterij to, da dela skrbnik v korist varovanca. Center za socialno delo lahko odloči, da osebi pod skrbništvom ne bo postavil skrbnika, ampak bo sam opravljal to dolžnost.

CSD je po prvem odstavku 185. člena ZZZDR imel pravno podlago za odločitev, glede postavitve začasnega skrbnika tožniku, da bo sam opravljal to dolžnost. Če pa je CSD v primeru, ki ga tožnik izpostavlja v tožbi, presodil, da bi bilo primerneje, da bi v tam navedenem sodnem postopku sodišče postavilo tožniku kot začasnega zastopnika pravnika z opravljenim pravniškim državnim izpitom in ne kot skrbnika za posebni primer CSD, pa to še ni podlaga, iz katere bi bilo mogoče izvesti sklep, da CSD ni ali strokovno usposobljen ali primeren za opravljanje nalog skrbnika tožniku.

Dedni dogovor ni v koristi mladoletnih otrok in z njim njihove koristi niso bile ustrezno zavarovane, saj so jim zagotovljeni zgolj minimalni deleži, ki niso sorazmerni s premoženjem, ki je predmet dediščine. Osnovna obveznost glede preživljanja otrok je ob temeljni določbi v Ustavi, določena v 123. členu ZZZDR. Pri preživninski obveznosti, kot je določena v 16. členu ZDKG, pa gre za dodatno obveznost, ki pride v poštev le pri dedovanju zaščitene kmetije, kjer je zaradi varovanja kmetije predvidena rešitev za primere, ko so med dediči tudi mld. otroci zapustnika.

Sodna praksa v posameznih primerih pri delnem odvzemu poslovne sposobnosti določa posle, ki jih sme oseba z delno odvzeto poslovno sposobnostjo sklepati sama, vendar pa je po veljavni zakonodaji opredelitev poslov, za katere oseba z delno odvzeto poslovno sposobnostjo ne potrebuje soglasja skrbnika, v pristojnosti Centra za socialno delo in ne v pristojnosti sodišča.

Z vložitvijo pritožbe je center za socialno delo jasno nakazal, da bo sam opravljal vlogo skrbnika za poslovno nesposobnega dediča, kljub že postavljenemu skrbniku.

Skrbništvo ima med drugim tudi namen, da se zavarujejo premoženjske in druge pravice in koristi oseb (v tem primeru otroka), ki so pod skrbništvom (tretji odstavek 180. člena ZZZDR). Po določbi prvega odstavka 185. člena ZZZDR center za socialno delo lahko odloči, da osebi pod skrbništvom ne bo postavil skrbnika, ampak bo sam opravljal to dolžnost. Iz določb ZZZDR, ki se nanašajo na skrbništvo in na vlogo Centra za socialno delo pri postavljanju skrbnika, nedvomno izhaja poudarjena kontrolna funkcija, ki jo Center za socialno delo opravlja. Ker ima Center za socialno delo, ki ima po omenjeni določbi prvega odstavka 185. člena ZZZDR celo pravico, da osebi pod skrbništvom ne bo postavil skrbnika, ni sprejemljiva toga razlaga. po kateri ne bi smel sam odobriti vložitve tožbe zaradi varovanja otrokovih premoženjskih koristi, posebej v obravnavanem primeru, ko skrbnica ni pravočasno podpisala pooblastila odvetniku.

Center za socialno delo nima niti aktivne procesne legitimacije niti aktivne materialnopravne legitimacije, da v svojem imenu s tožbo zahteva neko izpolnitev v korist mladoletnega otroka.

Po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih mora skrbnik centru za socialno delo v poročilu prikazati in dokumentirati izdatke za varovanca zaradi zavarovanja zavarovančevih koristi. Neverodostojno prikazani izdatki za varovanca so zakonita podlaga za omejitev skrbniških pravic skrbnika.

Po določbi 1. odst. 185. člena ZZZDR center za socialno delo lahko odloči, da osebi pod skrbništvom ne bo postavil skrbnika, ampak bo sam opravljal to dolžnost. S citirano zakonsko določbo tudi ni v nasprotju ugotovljena odločitev, da skrbništvo tega centra opravlja v imenu centra njegova socialna delavka. Po določbi 201. člena ZZZDR postavi center za socialno delo pod skrbništvo mladoletnika, ki nima staršev ali za katerega starši ne skrbijo. Pri ugotovljenih dejanskih okoliščinah tudi ni mogoče imeti (po presoji s stališča določbe 201. člena ZZZDR) materialnopravno utemeljenega pomisleka proti temu, da se toženec obravnava kot preživninski zavezanec, ki mora za svojega otroka - ml. tožnika prispevati denarno preživnino njegovemu skrbniku.