178. člen ZZZDR-UPB1

Po prepričanju višjega sodišča je toženec na premoženjskem področju s tem, ko je poskrbel za plačilo dolgov in preprečil izvršbo na stanovanje, zadostil standardom rednega poslovanja in upravljanja s premoženjem, ki se v skladu s 190. členom ZZZDR pričakuje od skrbnika, oziroma skrbnega upravljanja z varovankinim premoženjem (187. člen ZZZDR). Pri tem je treba upoštevati tudi, da (tedaj) veljavna zakonodaja tožencu za premoženjsko področje ne nalaga poostrene skrbnosti v primerjavi s drugimi skrbniki. Poleg tega je po prepričanju višjega sodišča treba dolžno skrbnost skrbnika odrasle osebe presojati kot celoto, ob uporabi tako drugega kot tretjega odstavka 178. člena ZZZDR. V postopku ni bilo sporno, da je toženec takoj, ko je ugotovil, da prejšnja skrbnica svojih dolžnosti ni opravljala, to razrešil in sam prevzel skrbništvo (tožnika za prevzem nista bila zainteresirana), poskrbel za plačilo zapadlih obveznosti, tekoče plačevanje oskrbe in žepnino za varovanko za leto naprej, s katero si je lahko privoščila priboljške. Ravnal je torej v skladu z namenom skrbništva, ki je prvenstveno v varstvu osebnosti varovanke (oziroma njene dobrobiti), s tem, ko je preprečil izvršbo na stano

Odločitev o spremembi skrbništva, s katero center za socialno delo razreši prejšnjega skrbnika in imenuje novega (prim. 220. člen ZZZDR), je enotna (ena) odločba, zato ne more postati dokončna in pravnomočna le v enem delu (v delu, v katerem je prejšnji skrbnik razrešen dolžnosti), v drugem (v katerem je imenovan nov skrbnik) pa ne. Drugačna razlaga bi dopuščala položaje, ko bi bila oseba, ki ji je bila odvzeta poslovna sposobnost in ji je bil skrbnik iz tega razloga že imenovan, začasno brez skrbnika (zakonitega zastopnika). To bi bilo v nasprotju z namenom instituta stalnega skrbništva nad osebo, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost, ter določbo 210. člena ZZZDR, skladno s katero skrbništvo preneha šele, če sodišče osebi z odločbo vrne poslovno sposobnost.

Sodišče mora, kadar je v drugem sodnem postopku verjetno izkazano, da ena od strank postopka ni procesno sposobna, na podlagi prve točke prvega odstavka 206. člena ZPP, praviloma prekiniti postopek in na podlagi tretjega odstavka 57. člena ZNP-1 pristojnemu okrajnemu sodišču predlagati, naj po uradni dolžnosti začne postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo. Sedaj veljavni DZ v drugem odstavku 267. člena celo določa, da skrbnika za posebni primer ni mogoče imenovati v primerih, ko so podani pogoji za postavitev otroka pod skrbništvo oziroma ko so podani pogoji za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo, razen če zakon določa drugače. Po 82. členu ZPP lahko sodišče stranki, če ni pravdno sposobna, pa nima zakonitega zastopnika, izjemoma na predlog ene od strank postavi začasnega zastopnika. Vendar se mora sodišče zavedati, da s postavitvijo začasnega zastopnika stranki dejansko omeji pravico do izjavljanja v postopku (22. člen Ustave), zato mora najprej opraviti strogi test sorazmernosti. Sodišče mora tako pretehtati, ali je glede na okoliščine obravnavanega primera zaradi varstva ustavne pravice ene stranke do učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave) utemel

Sodišče prve stopnje se je s postavitvijo skrbnika za posebni primer izognilo zahtevam ZPP o postavitvi začasnega zastopnika. Iz razlogov izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati, da bi centru za socialno delo predlagalo postavitev zakonitega zastopnika, skrbnika ali skrbnika za posebni primer (in bi tak postopek predlogo trajal); skrbnika za posebni primer pa je postavilo tudi ne da bi izvedlo postopek, kakršnega za postavitev pod skrbništvo predvideva ZZZDR. Pritožbeno sodišče ne izključuje povsem možnosti, da bi sodišče postavilo skrbnika za posebni primer (če se bo v nadaljevanju postopka res pokazalo, da tožnica ne razume pomena svojih dejanj in ne zmore oblikovati ali izraziti prave volje, ter CSD ne bo postavil skrbnika), a opozarja, da bo morala biti v tem primeru raven vsebinske presoje pogojev za postavitev in primernosti osebe skrbnika takšna, kot je pred CSD. Stranki pa morajo biti ob tem tudi zagotovljene pravice, ki ji jih daje ZZZDR v postopku postavitve skrbnika. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica ni sposobna razumeti pomena svojih dejanj in oblikovati prave volje ter ustrezno skrbeti za varstvo svojih pravic in koristi v pravdnem postopku.

Po drugem odstavku 178. člena ZZZDR je namen skrbništva nad drugimi osebami varstvo njihove osebnosti, ki se uresničuje predvsem z oskrbo, zdravljenjem in usposabljanjem za samostojno življenje. Po določbi 179. člena ZZZDR osebi pod skrbništvom postavi Center za socialno delo skrbnika, katerega dolžnost je prostovoljna in častna, po določbi 180. člena ZZZDR pa se za skrbnika postavi osebo, ki v to privoli in ima osebne lastnosti in sposobnosti, potrebne za opravljanje dolžnosti skrbnika. Privolitev osebe, ki bo postavljena za skrbnika za poseben primer, je tako potrebna le v primeru, ko skrbnika za poseben primer postavi Center za socialno delo po določbi 179. člena ZZZDR. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da bi sodišče prve stopnje lahko za skrbnika za poseben primer postavilo CSD X. le z njegovo privolitvijo.

Procesna dejanja, ki jih procesno nesposobna oseba opravi sama, se ne upoštevajo. Posledično se tudi njene vloge ne upoštevajo. Vloge, ki jo vloži procesno nesposobna oseba, zato ni mogoče obravnavati in o njej odločiti kot o procesni vlogi, ne glede na njeno poimenovanje. Zato vloga, ki jo je tožnik vložil sam in poimenoval pritožba, ni vloga, ki bi jo sodišče druge stopnje obravnavalo kot pritožbo in tudi sicer ni vloga, o kateri bi (to) sodišče moralo odločiti. Je torej brez kakršnihkoli pravnih učinkov in zato neupoštevna. Oseba, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost za vse aktivnosti povezane s sodnimi in upravnimi postopki, ima sposobnost biti naslovnik pravic oziroma sposobnost biti stranka, nima pa sposobnosti vlaganja procesnih aktov oziroma procesne sposobnosti. Oseba, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost je ves čas pod skrbništvom bodisi prejšnjega skrbnika oziroma spremenjenega, novega. Tak je tudi namen instituta stalnega skrbništva.

Procesna dejanja, ki jih procesno nesposobna oseba opravi sama, se ne upoštevajo. Posledično se tudi njene vloge ne upoštevajo. Vloge, ki jo vloži procesno nesposobna oseba, zato ni mogoče obravnavati in o njej odločiti kot o procesni vlogi, ne glede na njeno poimenovanje. Zato vloga, ki jo je tožnik vložil sam in poimenoval pritožba, ni vloga, ki bi jo sodišče druge stopnje obravnavalo kot pritožbo in tudi sicer ni vloga, o kateri bi (to) sodišče moralo odločiti. Je torej brez kakršnihkoli pravnih učinkov in zato neupoštevna. Oseba, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost za vse aktivnosti povezane s sodnimi in upravnimi postopki, ima sposobnost biti naslovnik pravic oziroma sposobnost biti stranka, nima pa sposobnosti vlaganja procesnih aktov oziroma procesne sposobnosti. Oseba, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost je ves čas pod skrbništvom bodisi prejšnjega skrbnika oziroma spremenjenega, novega. Tak je tudi namen instituta stalnega skrbništva.

Privolitev osebe, ki bo postavljena za skrbnika za posebni primer, je potrebna v primeru, ko skrbnika za posebni primer postavi Center za socialno delo, ne pa tudi v primeru, ko je kot skrbnik za posebni primer postavljen Center za socialno delo.

Ker tožnik ni bil stranka, niti stranski udeleženec v postopku izdaje izpodbijanega akta, to posledično pomeni, da z izpodbijanim aktom ni bilo odločeno o pravici ali pravni koristi tožnika. Če torej tožnik ni imel zahtevanega položaja v postopku, procesna legitimacija za sprožitev upravnega spora ni podana.

V obravnavanem primeru gre za postavitev skrbnika za posebni primer po določbah 211. do 223. člena ZZZDR, kar ne izključuje uporabe splošnih določb, ki urejajo skrbništvo po tem zakonu. To pomeni, da je prvostopni organ imel pravno podlago, ko je po prejemu izjav tožničinih sorodnikov odločil, da bo sam opravljal dolžnost skrbnika za posebni primer po pooblaščenem strokovnem delavcu za zastopanje tožnice v pravdnem postopku.

S smrtjo osebe, ki ji je postavljen skrbnik, prenehajo vse naloge in obveznosti, ki jih ima skrbnik do svojega varovanca, prav tako pa odpade razlog za imenovanje morebitnega drugega skrbnika. Odprava izpodbijane odločbe torej ne more izboljšati tožnikovega pravnega položaja, saj je oseba pod skrbništvom umrla, kar pomeni, da izpodbijana odločba ne more imeti več nobenega učinka za tožnika kot osebo, ki želi biti imenovana za njenega skrbnika.

Skrbništvo ni pravica postavljenega skrbnika, temveč dolžnost, iz katere pa za skrbnika izvira upravičenje ukreniti vse, kar je treba za varstvo varovančeve osebnosti in njegovih pravic. Iz tega upravičenja, in samo iz njega, izhaja tudi pravni interes skrbnika za vložitev tožbe v upravnem sporu v primeru, ko je postavljeni skrbnik z odločbo pristojnega organa razrešen.

Nasprotni udeleženec ni bil pravilno zastopan, saj so si v navzkrižju interesi CSD X (kot predlagatelja postopka) in CSD X (kot začasnega skrbnika nasprotnega udeleženca).

Odprava izpodbijane odločbe ne more izboljšati tožnikovega pravnega položaja, saj je oseba pod skrbništvom umrla, kar pa pomeni, da izpodbijana odločba ne more imeti več nobenega učinka za tožnika kot razrešenega skrbnika, saj je namen skrbništva varstvo osebnosti oseb pod skrbništvom ter zavarovanje njihovih premoženjskih in drugih pravic in koristi. V obravnavanem primeru izpodbojna tožba ni primerno sodno varstvo, ki bi lahko učinkovito zaščitila pravice in pravne interese tožnika.

Iz določb ZZZDR izhaja, da je glavno vodilo pri odločanju o skrbništvu korist varovanca. Skrbništvo ni pravica postavljenega skrbnika, temveč dolžnost, iz katere za skrbnika izvira upravičenje ukreniti vse, kar je potrebno za varstvo varovančeve osebnosti in njegovih pravic. Glede na izčrpno izpeljan dokazni postopek je tudi po presoji sodišča B.B. naloge, ki so bile s sklepi z dne 26. 6. 2007, 2. 7. 2007 in 31. 8. 2008 (torej takoj po bolezni) prenesene na tožnika, zmožna opravljati sama. Zato je center za socialno delo pravilno odločil, da skrbništvo za poseben primer nad B.B. preneha ter da se tožnika razreši s funkcije skrbnika za poseben primer.

Odločitev, da se posamezniku poslovna sposobnost odvzame delno brez vsaj načelne, okvirne opredelitve poslov oziroma področij, na katerih je njegova poslovna sposobnost omejena, pomeni prevelik, prekomeren poseg v njegove pravice. Sodišče mora v izreku sklepa (vsaj) okvirno določiti posle oziroma področja, na katerih poslovno omejena oseba ohranja poslovno sposobnost, ali obratno, posle oziroma področja, na katerih je posamezniku poslovna sposobnost odvzeta in jih torej brez skrbnika ne more opravljati, center za socialno delo pa nato sodno odločbo z odločbo po drugem odstavku 208. člena ZZZDR pravzaprav le dopolni oziroma konkretizira.

Iz določb ZZZDR nesporno izhaja, da s tem zakonom brezplačna pravna pomoč ni drugače urejena kot v ZBPP oziroma sploh ni urejena. To pomeni, da z odločbo o postavitvi skrbnika za poseben primer v skladu z ZZZDR ne gre za drugače urejeno brezplačno pravno pomoč. Zato v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti 3. odstavka 3. člena ZBPP.

Predlagatelj si je v obravnavanem postopku prizadeval doseči odvzem poslovne sposobnosti, medtem ko bi si skrbnik varovanke glede na njeno izraženo nasprotovanje predlogu za odvzem poslovne sposobnosti moral prizadevati za njegovo zavrnitev. Funkciji predlagatelja in skrbnika sta imeli oz. bi vsaj morali imeti v konkretnem primeru nasprotujoča si cilja. S tem ko je obe funkciji opravljal isti organ in to celo po isti fizični osebi, ni bila zagotovljena nepristranskost začasne skrbnice, koristi in interesi varovanke so bili iz tega razloga vprašljivo zavarovani, zastopanje nasprotne udeleženke pa zato nepravilno.

Skrbnica je ogrožala premoženjske koristi svoje varovanke, zaradi česar je za varovanko koristneje, da ima drugega skrbnika.

Iz določb ZZZDR izhaja, da je za skrbniški organ pri odločanju o tem, kdo bo skrbnik osebe, ki ne more v celoti skrbeti za svoje pravice in koristi, glavno vodilo korist varovanca. Iz določb šestega dela ZZZDR tudi izhaja, da skrbništvo ni pravica postavljenega skrbnika, temveč dolžnost, iz katere pa za skrbnika izvira upravičenje, ukreniti vse, kar je potrebno za varstvo varovančeve osebnosti in njegovih pravic. Iz tega upravičenja, in samo iz njega, izhaja tudi pravni interes skrbnika za vložitev tožbe v upravnem sporu v primeru, ko je postavljeni skrbnik z odločbo pristojnega organa zamenjan z drugim.