VSRS Sodba II Ips 242/2017

Revizija se zavrne.

Dosedanji potek postopka

1Toženka je od družbe A., d. o. o., kupila nepremičnine s posameznimi deli št. 95, 96 in 170, vse v stavbi št. 3250, k. o. .... Še pred tem pa je družba A., d. o. o., za zavarovanje svojih dolgov zastavila navedene nepremičnine in dovolila na teh nepremičninah vknjižbo maksimalne hipoteke v korist upnice Banke d. d. Dolžnica A., d. o. o., svojih obveznosti ni poravnala. Terjatev upnice skupaj z zavarovanjem pa je bila kasneje odstopljena tožnici, zato je v pravdo ob soglasju toženke namesto Banke d. d., vstopila sedanja tožnica.

2Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna priznati, da je tožnica upravičena zahtevati poplačilo svojih terjatev v višini 429.000,00 EUR iz zastavljenih nepremičnin s posameznimi deli št. 95, 96 in 170, vse v stavbi št. 3250, k. o. ..., in dopustiti poplačilo navedene terjatve z izvršbo na navedene nepremičnine v lasti toženke. Pojasnilo je, da je bila v času vpisa lastninske pravice v korist toženke na predmetnih nepremičninah v zemljiški knjigi tudi že veljavno vknjižena maksimalna hipoteka v korist upnice Banke d. d., zato je ob upoštevanju nastopa publicitetnega učinka po Zakonu o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) neutemeljeno sklicevanje toženke, da ni vedela za vknjiženo maksimalno hipoteko.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pojasnilo je še, da je tožnica hipotekarna upnica na podlagi Zakona o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank (v nadaljevanju ZUKSB), ki v 11. členu določa, da se na tožnico prenesejo terjatve skupaj s pripadajočim zavarovanjem. Ker je ZUKSB specialnejši zakon (drugi odstavek 29. člena ZUKSB), se ne uporablja 146. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki prepoveduje prenosljivost maksimalne hipoteke.

Bistvo navedb v revizijskem postopku

4Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženka vlaga revizijo in uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja na stališču, da četrti odstavek 146. člena SPZ izključuje prenos maksimalne hipoteke, ZUKSB pa ni pravna podlaga za prenos predmetne terjatve na tožnico, saj določa le pravno podlago za delovanje tožnice in določa obseg dejavnosti oziroma obseg pogodb, ki jih lahko sklene DUTB. Relevantna pravna podlaga so določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o odstopu terjatve. Meni, da ZUKSB ne določa, da se ob odstopu terjatve prenesejo tudi zavarovanja. Navaja še, da pogodba, s katero je bila ustanovljena maksimalna hipoteka, sploh ni bila predmet prenosa. Izpostavlja, da je glede tega vprašanja sodna praksa višjih sodišč neenotna (VSK sklep CDn 54/2016, VSK sklep CDn 56/2016 in VSL sodba II Cp 3016/2015). Nadalje navaja, da tožnica ni predložila temeljne pogodbe o prenosu terjatev, in sicer Pogodbe o izvajanju ukrepov za krepitev stabilnosti banke z dne 18. 12. 2014, ampak zgolj Pogodbo o potrditvi odstopa terjatev, ki pa je bila sklenjena zaradi prenosa stranskih pravic, zato ni izkazala svoje aktivne legitimacije. Zmoten je zaključek sodišča druge stopnje, da toženka tega pred sodiščem prve stopnje ni izpostavila, saj je to navedla v vlogi z dne 16. 11. 2015 in na naroku dne 29. 3. 2016, tožničine stare navedbe pa ni bila dolžna ponovno prerekati, zato je sodišče druge stopnje storilo kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpostavlja, da je v celotni zgodbi žrtev in oškodovanka, saj se je zanašala, da ji sklenjena pogodba in posest nudita ustrezno pravno varnost. Prav tako sodišče druge stopnje ni odgovorilo na njene pritožbene navedbe, da je predmetna hipoteka nična, ker ni bila ustanovljena v kupoprodajni pogodbi z dne 18. 2. 2008 in ker zastavna pogodba nima dopustne podlage (39. člen OZ). Dolžnica pa je zastavila sporne nepremičnine dne 20. 2. 2008, čeprav jih je že 18. 2. 2008 prodala toženki. Upnica pa je ravnala malomarno, saj ni preverila pravnega in dejanskega stanja nepremičnine, zlasti posesti, ki jo je že imela toženka. Prav tako je dolžnica sklenila zastavno pogodbo in izdala zemljiškoknjižno dovoljenje za vknjižbo maksimalne hipoteke, še preden je sploh postala lastnica spornih nepremičnin. S tem je bila kršena kogentna določba tretjega odstavka 141. člena SPZ. Končno meni, da je I. točka izreka ugotovitvena in ne dajatvena sodba, kot meni sodišče druge stopnje, tožnica pa pravnega interesa ni niti zatrjevala niti dokazala. Prav tako se nižji sodišči do tega očitka nista opredelili. II. točka izreka pa je nepopolna, saj je skladno s 153. členom SPZ in 78. členom ZZK-1 možna le prodaja zastavljenih nepremičnin in poplačilo iz izkupička prodaje. Izrek pa sploh ne vsebuje določb o prodaji, zato na podlagi sodbe izvršba s prodajo ni mogoča. Prodaja nepremičnin pa je edina možna pravna podlaga za tožničino poplačilo.

5Revizija je bila tožnici vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

PRESOJA VRHOVNEGA SODIŠČA

6Revizija ni utemeljena.

7Nižji sodišči sta ugotovili naslednja dejstva, na katera je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP):

- da je družba A., d. o. o., kot zastavna dolžnica, 13. 2. 2008 z Banko d. d., sklenila Pogodbo o zastavi nepremičnin zaradi zavarovanja denarnih terjatev, s katero je družba A., d. o. o., zastavila svoje nepremičnine in dovolila na teh nepremičninah vknjižbo maksimalne hipoteke do najvišjega zneska 429.000,00 EUR v korist Banke d. d., in sklenila 15. 12. 2009 z Banko d. d., kot kreditodajalcem, še Pogodbo o kratkoročnem kreditu v višini 350.000,00 EUR in še tri dodatke k tej pogodbi;

- da so se obveznosti po Pogodbi o kratkoročnem kreditu (vključno s tremi dodatki) vključile v Pogodbo o zastavi nepremičnin zaradi zavarovanja terjatev;

- da je namen zavarovanja obveznosti družbe A., d. o. o., razviden iz kreditne pogodbe in Pogodbe o zastavi nepremičnin zaradi zavarovanja denarnih terjatev; da so sestavni del te zastavne pogodbe vse bodoče posojilne in kreditne pogodbe, garancije in ostala obligacijska razmerja, ki jih bosta pogodbeni stranki v okviru zastavne pogodbe še sklenili;

- da je bila dne 20. 2. 2008 pri predmetnih nepremičninah v zemljiški knjigi za obveznosti družbe A., d. o. o., vpisana maksimalna hipoteka v korist upnice Banke d. d.;

- da družba A., d. o. o., svojih obveznosti ob zapadlosti 30. 10. 2012 ni poravnala; da iz pregleda stanja terjatev po komitentu na dan 1. 5. 2014 izhaja obveznost družbe A., d. o. o., v višini 465.468,88 EUR;

- da je družba A., d. o. o., dne 18. 2. 2008 s toženko sklenila kupoprodajno pogodbo in da je toženka od dne 24. 12. 2009 dalje v zemljiški knjigi vpisala kot lastnica predmetnih zastavljenih nepremičnin;

- da je tožnica (DUTB d. d.) z Banko d. d., dne 18. 5. 2015 sklenila Pogodbo o potrditvi odstopa terjatev tudi iz naslova Pogodbe o kratkoročnem kreditu z dne 15. 12. 2009, vključno s tremi dodatki k tej pogodbi; da iz Pogodbe o potrditvi odstopa terjatev z dne 18. 2. 2015 izhaja, da je njen namen prenos vseh stranskih pravic, ki so povezane z odstopljenimi terjatvami (tudi) do dolžnika A., d. o. o., ter da se dovoli prenos zastavnih pravic v zvezi s temi navedenimi terjatvami in se v zemljiško knjigo vpiše prenos maksimalnih hipotek, vknjiženih na podlagi Pogodbe o zastavi nepremičnin z dne 13. 2. 2008 in zaradi zavarovanja terjatev za znesek maksimalne hipoteke v višini 429.000,00 EUR (med drugim tudi) na predmetnih nepremičninah.

Glede tožničine materialne aktivne legitimacije:

8Sodišče prve stopnje je s sklepom P 448/2014 z dne 18. 11. 2015, ki ni bil izpodbijan, ugodilo predlogu tožnice, s katerim je toženka soglašala, da vstopi v pravdo namesto prvotne tožnice Banke d. d. (drugi odstavek 190. člena ZPP).

9Kljub temu je toženka podala ugovor pomanjkanja materialne aktivne legitimacije sedanje tožnice, ki ga je utemeljevala z navedbami, da je po določbi četrtega odstavka 146. člena SPZ v primeru odstopa terjatve, zavarovane z maksimalno hipoteko, prenos hipoteke izključen.

10Revizijsko sodišče v prvi vrsti sodi, da toženka s temi ugovori, tudi če bi bili utemeljeni, v tem postopku ne more uspeti. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je v korist tožnice kot hipotekarne upnice v zemljiški knjigi vknjižena maksimalna hipoteka. Domneva se, da so vpisi v zemljiški knjigi pravilni, da obstaja pravica v obsegu, kot izhaja iz vsebine vpisov, da pravica obstaja do izbrisa in da po izbrisu ne obstaja več.¹ Toženka bi tako, ker gre za očitek o materialnopravni neveljavnosti vknjižbe, za izbris prenosa maksimalne hipoteke na tožnico ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov morala vložiti izbrisno tožbo. Dokler pa je v korist tožnice kot hipotekarne upnice v zemljiški knjigi vknjižena maksimalna hipoteka, je podana tudi tožničina materialna aktivna legitimacija.

11Ne glede na to pa je pravilno osrednje materialnopravno stališče nižjih sodišč, da je v konkretnem primeru prenos maksimalne hipoteke dopusten. V času, ko je bila vložena revizija, Vrhovno sodišče o tem vprašanju še ni odločalo, praksa višjih sodišč pa je bila neenotna. Je pa Vrhovno sodišče dne 22. novembra 2018 v primerljivi zadevi s sodbo II Ips 84/2017 že razsodilo skladno s stališčem nižjih sodišč v obravnavani zadevi. Pri teh razlogih Vrhovno sodišče vztraja in v nadaljevanju odgovarja na revidentkine navedbe.

12Maksimalna hipoteka varuje celotno pravno razmerje med hipotekarnim upnikom in dolžnikom in ne zgolj posameznih terjatev, ki iz tega razmerja izvirajo. Če bi prenosu ene ali več terjatev sledil prenos hipoteke, bi hipotekarni upnik izgubil zavarovanje za terjatve, ki jih (še) ni prenesel, kar pa ni namen maksimalne hipoteke. Tudi če bi prenosu posameznih terjatev sledil le ustrezen delež hipoteke, bi prej ali slej zmanjkalo hipotekarnega jamstva za nove terjatve iz temeljnega razmerja. Zato SPZ v četrtem odstavku 146. člena izrecno določa, da je v primeru odstopa terjatve, zavarovane z maksimalno hipoteko, prenos hipoteke izključen.²

13Vendar pa je ZUKSB v odnosu do SPZ kasnejši (lex posterior derogat legi priori) in specialnejši zakon (lex specialis derogat legi generali), saj podrobno ureja prenos terjatev bank na sedanjo tožnico, medtem ko SPZ ureja prenose terjatev in maksimalnih hipotek na splošno, torej ne glede na subjekte.

14Prvi odstavek 11. člena ZUKSB določa, da lahko DUTB za namensko premoženje, ki ga predstavlja Sklad za stabilnost bank (v nadaljevanju SSB), pridobi ali z drugimi sredstvi krije tveganja, ki so nastala pred 1. septembrom 2012, zlasti terjatve, vrednostne papirje, izvedene finančne instrumente, pravice in obveznosti iz odobrenih kreditov ali garancij in deležev, v vsakem primeru skupaj s pripadajočim zavarovanjem. DUTB zagotovi nadomestilo za odkup premoženja iz prejšnjega stavka kot denarno nadomestilo ali kot nedenarno nadomestilo v obliki obveznic, ki jih izda DUTB v skladu s prvim odstavkom 12. člena tega zakona.

15Drugi odstavek 29. člena ZUKSB pa tudi izrecno določa, da prenos premoženja učinkuje v razmerju med DUTB in dolžniki banke, ne glede na morebitne omejitve prenosljivosti tega premoženja, ki bi izhajale iz prepovedi prenosa, zahteve po pridobitvi soglasja ali dovoljenja za prenos ali druge podobne omejitve, ki so določene z drugimi zakoni ali v pogodbi med banko in njenimi dolžniki.

16Že glede na dobesedno vsebino prvega odstavka 11. člena ZUKSB je jasno, da zakon pod pojem „premoženja“ šteje tudi zavarovanja, zato tudi prenos premoženja, ki se prenaša na DUTB po drugem odstavku 29. člena ZUKSB, ki ni podvržen omejitvam prenosljivosti iz drugega zakona, zajema tudi zavarovanja, torej tudi navadno in maksimalno hipoteko.

17Smisel te ureditve torej je, da z odplačnim prevzemom tveganih postavk na DUTB preidejo vsa upravičenja iz naslova tveganih postavk, ki so predmet prenosa, s čimer DUTB stopi v položaj upnika in v razmerju do dolžnika ni v slabšem položaju od položaja banke upravičenke pred dnem prenosa.³

18Tudi sicer je v pravni teoriji sprejeto stališče, da če se prenese celotna pogodba, iz katere izvira temeljno razmerje, zavarovano z maksimalno hipoteko, ni nikakršnih ovir za prehod maksimalne hipoteke na novega upnika. Podobno velja tudi, če je z maksimalno hipoteko zavarovana zgolj ena terjatev, ki se prenaša, ali če pride do prenosa vseh z maksimalno hipoteko zavarovanih terjatev.⁴

19Ob upoštevanju že navedenih zakonskih določb ter osmega⁵ in devetega odstavka⁶ 11. člena ZUKSB⁷, na podlagi katerega se na DUTB prenesejo tudi kreditne mape, ki vsebujejo temeljne podatke iz temeljnega razmerja, ne gre za običajno cesijo, saj na DUTB ne preidejo samo terjatve, temveč tudi pogodba, iz katere izvira osnovno razmerje. Če pa se prenese celotna pogodba, iz katere izvira temeljno razmerje, zavarovano z maksimalno hipoteko, ni nikakršnih konceptualnih, iz narave stvari izvirajočih ovir za prehod maksimalne hipoteke na novega upnika.

20Neutemeljene so tudi toženkine revizijske navedbe, da tožnica ni izkazala svoje aktivne legitimacije, ker ni predložila Pogodbe o izvajanju ukrepov za krepitev stabilnosti banke z dne 18. 12. 2014, ter procesni očitek sodišču druge stopnje v zvezi s tem. Sodišče druge stopnje namreč ni spregledalo toženkinih navedb v pripravljalni vlogi z dne 16. 11. 2015 in na prvem naroku za glavno obravnavo, in sicer očitek tožnici, da ni predložila osnovne pogodbe o prenosu terjatev, vendar pa je pravilno pojasnilo, da v nadaljevanju toženka ni prerekala tožničine trditve, da tudi pogodba o potrditvi odstopa v celoti dokazuje prenos terjatev skupaj s stranskimi pravicami Banke d. d., na tožnico. Tudi sicer pa je sodišče druge stopnje presodilo, da predložena Pogodba o potrditvi odstopa terjatev dokazuje prenos terjatev, tako da toženka s temi revizijskimi navedbami v bistvu nedovoljeno izpodbija dokazno oceno nižjih sodišč oziroma ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

21Ob povedanem je torej v obravnavanem primeru tožničina aktivna materialna legitimacija podana.

Glede pravilnosti oblikovanega tožbenega zahtevka in izreka ugodilne sodbe:

22Tožbeni zahtevek hipotekarne tožbe temelji na prvem odstavku 153. člena SPZ. V obravnavanem primeru osebni dolžnik (družba A., d. o. o.) ni tudi realni dolžnik (to je toženka), zato mora biti tožbeni zahtevek oblikovan kot klasični zahtevek iz hipotekarne tožbe. Hipotekarni upnik mora zahtevati, da sodišče naloži hipotekarnemu dolžniku, da je dolžan priznati, da je tožnik upravičen zahtevati poplačilo svoje terjatve iz zastavljene nepremičnine in dopustiti poplačilo tožnikove terjatve z izvršbo na te nepremičnine.⁸

23Ravno na ta način je tudi tožnica oblikovala tožbeni zahtevek, sodišče prve stopnje pa je tožbenemu zahtevku ugodilo in ga povzelo v izrek svoje ugodilne sodbe. Pravnomočna sodba, izdana na podlagi hipotekarne tožbe, je izvršilni naslov v smislu 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju za realizacijo hipoteke oziroma prodajo nepremičnine in poplačilo iz kupnine. Neutemeljen je torej očitek toženke, da je drugi del izreka nepopoln. Prav tako ne drži, da se nižji sodišči do tega očitka nista opredelili (sodišče prve stopnje na 5. in 6. strani svoje sodbe; sodišče druge stopnje v 13. točki svoje sodbe).

Glede drugih revizijskih navedb:

24Z nekaterimi drugimi revizijskimi navedbami toženka ponavlja svoje pritožbene navedbe (in sicer da je predmetna hipoteka nična, ker zastavna pogodba nima dopustne podlage (39. člen OZ); da je prodajalec zastavil sporne nepremičnine in predlagal vpis maksimalne hipoteke v zemljiško knjigo dne 20. 2. 2008, čeprav jih je že dne 18. 2. 2008 prodala toženki; da je upnica ravnala malomarno, saj ni preverila pravnega in dejanskega stanja nepremičnine, zlasti posesti, ki jo je že imela toženka; da je dolžnica sklenila zastavno pogodbo in izdala zemljiškoknjižno dovoljenje za vknjižbo maksimalne hipoteke, še preden je sploh postala lastnica spornih nepremičnin, s tem pa je bila kršena kogentna določba tretjega odstavka 141. člena SPZ.), za katere pa je že sodišče druge stopnje navedlo, da gre za nova dejstva, ki jih toženka prvič navaja v pritožbi, pri tem pa ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti pravočasno, zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ker toženka v reviziji zgolj ponavlja svoje „nove navedbe“ in ne napada razlogov sodišča druge stopnje, zakaj teh navedb ne bo upoštevalo, iz revizije ni mogoče izluščiti, katero procesno kršitev naj bi zagrešilo sodišče druge stopnje, zato se revizijsko sodišče do teh navedb ne more in ne sme opredeljevati. Novih navedb kot takih pa revizijsko sodišče tudi ne sme upoštevati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Odločitev o reviziji in revizijskih stroških:

25Uveljavljani revizijski razlogi toženke po povedanem niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče njeno revizijo kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP). Revizijski neuspeh deli tudi zahteva toženke za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Primerjaj Plavšak, Frantar, Juhart v: Zakon o zemljiški knjigi s komentarjem, GV Založba, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1998, str. 359-360.
² Glej dr. Miha Juhart, dr. Matjaž Tratnik, dr. Renato Vrenčur v: Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 453, in Keresteš, T. v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 663.
³ Primerjaj Merc, Peter v: Upravljanje slabe aktive bank v okviru mehanizma slabe banke, PiD 6-7/2013, str. 1067.
⁴ Glej dr. Miha Juhart, dr. Matjaž Tratnik, dr. Renato Vrenčur v: Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 453, in Keresteš, T. v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 663.
⁵ Pri prenosu terjatev je potrebno oceniti potencialne izgube za banke na podlagi popolnega prenosa kreditne mape posameznega dolžnika banke, ki je deležna ukrepov po tem zakonu. Pri prenosu kreditnih map z bank, ki so deležne ukrepov po tem zakonu, na DUTB v skladu s tem odstavkom, za banke, ki so deležne ukrepov po tem zakonu, ne veljajo določbe zakona, ki ureja bančništvo, o varovanju zaupnih podatkov. Pri ravnanju s kreditnimi mapami DUTB zavezujejo določbe zakona, ki ureja bančništvo, o varovanju zaupnih podatkov.
⁶ Kreditne mape iz prejšnjega odstavka predstavljajo dokumentacijo, kot jo določa sklep Banke Slovenije, ki ureja ocenjevanje izgub iz kreditnega tveganja bank.
⁷ Uradni list RS, št. 105/2012, 26/2017, 27/2017- popr., 63/2013- ZS-K, 23/2014 – ZDIJZ-C, ki je veljal v času sklenjene Pogodbe o izvajanju ukrepov za krepitev stabilnosti banke z dne 18. 12. 2014. Po noveli ZUKSB-A, objavljeni v Ur. l. RS, št. 104/2015, sta to določbi sedmega in osmega odstavka 11. člena ZUKSB, ki pa sta vsebinsko enaki.
⁸ Povzeto po: Keresteš, T. v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Ljubljana 2004, str. 688-689.