VSRS Sklep II Ips 320/2017

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji potek postopka

1V sporni pravdni zadevi tožnik v tožbi z dne 16. 5. 2016 zahteva plačilo zavarovalnine v zvezi s škodnim dogodkom z dne 8. 1. 2011. Toženka je njegov zahtevek zavrnila, ker se po njenem mnenju nesreča ni zgodila na način, kot ga opisuje tožnik. Šlo naj bi za zavarovalniško goljufijo, v zvezi s čimer je pri Okrajnem sodišču v Novem mestu tekel kazenski postopek, ki se je končal z oprostilno sodbo.

2Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo 12.121,91 EUR z zakonskimi obrestmi zavrnilo in tožniku naložilo povračilo pravdnih stroškov toženke. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je Vrhovno sodišče s sklepom II Dor 236/2017 z dne 7. 9. 2017 dopustilo revizijo glede pretrganja zastaranja po drugem odstavku 353. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in zadržanja zastaranja po 360. členu OZ,

4Na podlagi sklepa o dopustitvi revizije je tožnik vložil pravočasno in dovoljeno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče ugodi, izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasil je revizijske stroške.

5Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

6Dejansko stanje, na katerem temeljita odločitvi nižjih sodišč, je mogoče v bistvenem povzeti v naslednje ugotovitve:

− tožnik zahteva plačilo zavarovalnine v zvezi s škodnim dogodkom z dne 8. 1. 2011, in sicer za nastalo premoženjsko škodo iz naslova sklenjenega kasko zavarovanja vozila, za nepremoženjsko škodo pa iz naslova sklenjenega AO plus zavarovanja (zavarovanja voznika za škodo zaradi telesnih poškodb);

− v zvezi z dogodkom je na podlagi ovadbe toženke, ki je trdila, da je tožnik lažno prikazal okoliščine prometne nesreče, pri Okrajnem sodišču v Novem mestu tekel kazenski postopek I K 44873/2012, ki se je končal z oprostilno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 44873/2012 z dne 24. 2. 2016, ki jo je tožnik prejel 24. 3. 2016;

− tožnik je po končanem kazenskem postopku 18. 4. 2016 od zavarovalnice ponovno (prvič že v letu 2011) zahteval izplačilo premoženjske in nepremoženjske škode;

− ker je toženka plačilo zavarovalnine zavrnila, je tožnik 16. 5. 2016 vložil tožbo.

Odločitev nižjih sodišč

7Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zaradi zastaranja zavrnilo. Ob dejstvu, da so bili vsi podatki glede premoženjske škode znani 20. 1. 2011, glede nepremoženjske pa 21. 1. 2011, je triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 357. člena OZ potekel 31. 12. 2014. Po njegovem mnenju dejstvo, da je v času od leta 2012 do leta 2016 zoper tožnika tekel kazenski postopek, na tek zastaralnega roka v civilnem postopku nima vpliva. Tek kazenskega postopka tudi ne pomeni nepremagljive ovire, zaradi katere tožnik ne bi mogel zahtevati plačila zavarovalnine. Plačilo bi lahko zahteval takoj, ne glede na izid kazenskega postopka.

8Sodišče druge stopnje je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Revizijske navedbe

9Tožnik kot bistveno navaja, da je tožbo vložil v roku treh mesecev po prejemu sodbe Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 44873/2012 z dne 24. 2. 2016, ki jo je prejel 24. 3. 2016 in s katero je bil oproščen kaznivega dejanja zavarovalniške goljufije. Že 25. 1. 2011 je pri toženki podal prijavo o poškodbi vozila, vendar je toženka izplačilo z dopisoma z dne 16, 5, 2011 in 7. 6. 2011 zavrnila. Zoper tožnika je podala kazensko ovadbo, ker naj do nesreče ne bi prišlo na predstavljeni način, kar se izkazalo za neutemeljeno, saj je bil tožnik pravnomočno oproščen kazenske obtožbe. Ker je bil hkrati obdolženec, v kazenskem postopku ni mogel priglasiti premoženjskopravnega zahtevka, ki pa ga je podal pri toženki. Tek kazenskega postopka je bil ovira, zaradi katere ni mogel vložiti odškodninske tožbe. V skladu s 353. členom OZ ima pretrganje zastaranja kazenskega pregona za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka, to pa velja tudi za zadržanje zastaranja. Tožbo je vložil iz naslova kasko oziroma AO plus zavarovanja, ki je pogodbeno zavarovanje in v zvezi s katerim je treba prav tako uporabiti določilo o pretrganju zastaranja iz drugega odstavka 353. člena OZ. Za zastaranje pregona tožniku očitanega kaznivega dejanja je predpisan šestletni zastaralni rok, zato je bila tožba vložena pravočasno. Drugačna razlaga bi pomenila kršitev načela enakopravnosti – tožnik iz razloga, ker je nastopal v isti osebi kot oškodovanec in obdolženec, ne sme biti postavljen v slabši položaj kot drugi oškodovanci,

Presoja utemeljenosti revizije¹

10V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

11Revizija je utemeljena.

12Predmet zavarovalne pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki, je bilo kritje škode, ki nastane na tožnikovem motornem vozilu (kasko) in nepremoženjske škode, ki nastane tožniku kot povzročitelju škode v prometni nesreči z motornim vozilom (AO plus). Obema zavarovalnima kritjema je skupno, da ni zavarovana odgovornost krivega povzročitelja prometne nesreče, ampak se zavarovalnica zaveže izplačati zavarovalnino za škodo (premoženjsko ali nepremoženjsko) osebam, ki ne spadajo v krog tretjih oseb. To pa pomeni, da bosta zavarovanec (oseba, ki ji pripadajo zavarovalne pravice po uresničitvi zavarovalnega rizika) in povzročitelj škode pogosto (pri kasko zavarovanju) oziroma vselej (pri AO plus zavarovanju) ista oseba. Ni sporno, da je bil tožnik, ki zahteva plačilo zavarovalnine za (ne)premoženjsko škodo, tudi povzročitelj prometne nesreče 8. 1. 2011.

O pretrganju zastaranja

13V sodni praksi se je uveljavilo stališče, da dokler traja kazenski postopek zoper povzročitelja škode, odškodninski zahtevek tretjega, ki vloži neposredno tožbo zoper zavarovalnico – neodvisno od izida kazenskega postopka, ki je v času, ko nastopi pretrganje zastaranja po določbi drugega odstavka 353. člena OZ, vselej še neznan -, ne more zastarati.² Ni pa sodna še praksa odgovorila na vprašanje, ali se tako izoblikovana zgornja premisa drugega odstavka 353. člena OZ ujema z dejanskim položajem, ki predpostavlja, da sta povzročitelj škode, zoper katerega je tekel kazenski postopek, in zavarovanec ista oseba.

14Odgovor na to vprašanje je, izhajajoč iz narave pravnega razmerja med pravdnima strankama, nikalen. Določba 353. člena OZ določa pravila o vplivu zastaranja kazenskega pregona na zastaranje odškodninske terjatve, ne glede na to, ali je škoda izvor neposlovne odškodninske obveznosti (131. do 189. člen OZ) ali pa je posledica kršitve poslovne obveznosti (239. do 246. člen OZ). Predpostavka (hipoteza) za uporabo posebnega pravnega pravila o pretrganju zastaranja odškodninske terjatve iz drugega odstavka 353. člena OZ, ki izključuje uporabo triletnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 357. člena OZ, bi bila v konkretnem primeru posebej kvalificirana kršitev zavarovalne pogodbe, ki jo je storila odgovorna oseba (toženka) in ki se ugotavlja v kazenskem postopku. Tožnik toženki takšnega protipravnega dejanja ne očita, nasprotno, srž spornih dejanskih in pravnih vprašanj v postopku je povezanih z njegovim lastnim izpolnitvenim ravnanjem. Narava njegove terjatve zoper zavarovalnico ni odškodninska – od nje zahteva, naj, ker se je uresničil zavarovalni primer, izpolni pogodbeno obveznost in plača zavarovalnino. Čeprav je bil kot zavarovalni primer s pogodbo določen škodni dogodek, to je nastanek (ne)premoženjske škode v prometni nesreči, in čeprav je v zvezi s tem dogodkom tekel kazenski postopek, to ne pomeni, de se določba o pretrganju zastaranja odškodninske terjatve iz drugega odstavka 353. člena OZ razteza na razmerje med pogodbenima strankama zavarovalnega razmerja.

O zadržanju zastaranja

15Pritrdilen pa je odgovor na vprašanje, ali specifične okoliščine primera zapolnjujejo pravni pojem nepremagljive ovire (360. člen OZ), zaradi katerih tožniku ni mogoče naložiti bremena, da bi moral zahtevati izpolnitev obveznosti iz zavarovalne pogodbe, dokler je tekel kazenski postopek.

16Za zastaranje sporne trejatve iz zavarovalne pogodbe OZ v prvem odstavku 357. člena predpisuje zastaralni rok treh let. S tem ko sili k čimprejšnji razrešitvi spornih pravnih razmerij, je institut zastaranja namenjen vzpostavitvi pravne varnosti. Z njim sledi javnemu interesu, da se negotovost, povezana z možnostjo uveljavljanja zahtevkov, čim prej konča ter da se po možnosti preprečijo zahtevni in s stroški povezani spori o oddaljeni preteklosti. Po drugi strani razlaga pravil o zastaranju ne sme biti taka, da bi njihov učinek stranki preprečil ali ji naložil nesorazmerno breme pri uveljavljanju pravice do sodnega varstva. Upniku, ki ni imel prave možnosti uveljaviti svoje pravice, ne moremo očitati pasivnosti. Zoper tistega, ki ne more ukrepati (uveljaviti pravice), zastaranje ne teče (Contra non valentem non currit praescriptio).

17Oporna točka za presojo utemeljenosti očitkov revidenta, da sodišči nista pravilno ovrednotili posebnih okoliščin, v katerih se je znašel, zaradi česar sta zmotno uporabili pravila o pretrganju zastaranja, so stališča Ustavnega sodišča, ki jih je sprejelo v odločbah o ustavnih pritožbah oseb, ki so bile ob uveljavitvi osamosvojitvene zakonodaje izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (t.i. „izbrisani“).³ Ustavno sodišče poudarja, da mora sodišče pravila o zastaralnih rokih uporabiti glede na okoliščine posameznega primera dovolj prožno, torej tako, da stranki ni nesorazmerno oteženo ali celo preprečeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago. Pri tem je opozorilo na a) razlagalni prostor, ki ga nudi zakonski pojem nepremagljivih ovir kot temelj za uporabo instituta zadržanja zastaranja, in b) na ustavno spornost stališča Vrhovnega sodišča, ki implicira, da bi morali tožniki že v času, ko so uveljavljali primarno pravno varstvo (v času upravnega postopka za sprejem v državljanstvo), zoper državo uveljavljati odškodninske zahtevke. Možnost uveljavljanja odškodninskega zahtevka zoper državo je v takih okoliščinah zgolj hipotetična, kar ni združljivo z zahtevami Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice o učinkovitem varstvu pravic.

18Podobno je Ustavno sodišče v zadevi Up 450/2015 z dne 2. 6. 2016 presodilo, da je nerazumno strogo in togo stališče, da bi moral pritožnik, da bi se izognil ugovoru zastaranja, tožiti državo v času, ko bi to zanj v praksi pomenilo zavrnitev zahtevka ali prekinitev pravdnega postopka do pravnomočnega konca kazenskega postopka. Ustavnopravno je neprimerno z grožnjo zastaranja siliti obdolženca, da še med kazenskim postopkom sproža civilnopravne postopke, v katerih se razpravlja o protipravnosti prisilnih ukrepov, ki so bili zoper obdolženca odrejeni in izvršeni na podlagi kazenskopravne zakonodaje. Jamstvo učinkovitih možnosti doseči povračilo škode od države zahteva tako razlago zakona, po kateri zastaranje ne začne teči pred pravnomočnostjo oprostilne kazenske sodbe zoper pritožnika.⁴ Tem argumentom je sledilo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 42/2016 z dne 11. 1. 2018.

19Dejanski stan v zadevah "izbrisanih" oziroma Up 450/2016 in II Ips 42/2016, ki je bil podlaga za odškodninsko odgovornost države po 26. členu Ustave, ni primerljiv z dejanskimi okoliščinami spornega primera. Pa vendarle je treba povzeta stališča Ustavnega sodišča smiselno uporabiti pri razlagi določb o zastaranju tudi v civilnih zadevah, v katerih se ne uveljavlja kvazi civilnopravna odškodninska odgovornost države, ampak gre za horizontano razmerje med dvema subjektoma zasebnega prava. Učinek zastaranja je namreč v svojem bistvu usmerjen zoper pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, ki je del vsake civilne pravice. Konvencijska in ustavna pravica do sodnega varstva ne zagotavlja samo pravice predložiti zadevo sodišču, temveč tudi pravico do vsebinske odločitve sodišča o spornih pravicah oziroma obveznostih. Upniku, ki se je z zahtevkom obrnil na sodišče, zastaranje preprečuje uveljavitev zahtevka, ne glede na to, kakšne civilnopravne narave je.⁵

20V obravnavani zadevi sta civilno in pred tem kazensko sodišče, vsako s svojega vidika, obravnavali identično dejansko stanje - pred prvim je imel tožnik položaj obdolženca, pred drugim pa položaj stranke, ki zahteva pravno varstvo določene vsebine. Vrhovno sodišče meni, da bi bila protiustavna razlaga določb o teka zastaranja, ki bi obdolženca pod grožnjo zastaranja silila, da še med kazenskim postopkom sproži civilnopravni postopek, v katerem se razpravlja o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ki izvira istega sklopa dejstev kot kazenska obtožba. Razlog za to ni toliko hipotetična (ne)skladnost sodnih odločb, izdanih v kazenskem oziroma civilnopravnem sporu - civilno procesno pravo ima vgrajene mehanizme, ki le-to preprečujejo oziroma odpravljajo. Tudi ni pomisleka, češ da bi sodišče v pravdnem postopku lahko ugotavljalo, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje oziroma ali je podana kazenska odgovornost pravdne stranke, saj se to zgodi le v zelo redkih, izjemnih primerih. Odločilni razlog, zaradi katerega ni mogoče šteti, da zastaranje teče, dokler teče kazenski postopek zoper tožnika, je, kot poudarja Ustavno sodišče, da je treba obdolžencu v tem času omogočiti popolno osredotočenost na obrambo v kazenskem postopku.⁶ Zanj je obramba pred kazensko obtožbo, da je storil kaznivo dejanje, neke vrste primarno pravno varstvo – dokler to primarno varstvo še traja, se od obdolženca ne more pričakovati , da bo uveljavljal s kazensko zadevo posredno povezani odškodninski zahtevek.

21Kot je bilo omenjeno, se relevantna judikatura Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča nanaša na primere, v katerih so oškodovanci uveljavljali odškodninsko odgovornost države, medtem ko tožnik v spornem pravnem razmerju zahteva plačilo zavarovalnine od zavarovalnice. Po prepričanju Vrhovnega sodišča to v okoliščinah konkretnega primera ni odločilno. Ker 23. člen Ustave zagotavlja učinkovito uresničevanje (in ne le formalno) pravice do sodnega varstva, so bistveni argumenti, zaradi katerih se mora prenehanje obveznosti zaradi zastaranja „odložiti“ na čas po koncu kazenskega postopka, v bistvenem enaki tistim v zadevah, v katerih so oškodovanci uveljavljali odškodninsko odgovornost države. Ne glede na to, da se obstoj civilnopravne obveznosti presoja po pravilih civilnega prava in se civilnemu sodišču ni treba opredeljevati, ali iz obravnavanega dejanskega stanja, ki je podlaga nastanka civilne obveznosti, izhaja, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, so številna dejstva, pomembna za razrešitev spora, ki jih mora ugotoviti, enaka kot tista, ki jih mora ugotavljati sodišče v kazenskem postopku. To je v navzkrižju s položajem tožnika, ki se hkrati zagovarja v sočasnem kazenskem postopku, v katerem med drugim uživa tudi t. i. privilegij zoper samoobtožbo, ki ga Ustava varuje v četrti alineji 29. člena kot človekovo pravico. Zato nižji sodišči ne bi smeli pred tožnika postaviti zahteve, da bi moral že v času, ko se brani pred kazensko obtožbo goljufije, zoper zavarovalnico uveljavljati tudi s to kazensko zadevo posredno povezani zahtevek za izpolnitev zavarovalne pogodbe. To pa ne pomeni nič drugega, kot da specifične okoliščine primera zapolnjujejo pojem nepremagljive ovire (360. člen OZ).

22Ker sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo in zahtevek ob upoštevanju dejstva, da je tožnik tožbo vložil v trimesečnem roku iz prvega odstavka 367. člena OZ, ni zastaral, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 380. člena ZPP). Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da ponovno odloči o utemeljenosti tožnikovega zahtevka.

23Stroškovni izrek temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

¹ Vrhovno sodišče je na podlagi prehodne določbe prvega in tretjega odstavka 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/2017) odločalo na podlagi določb ZPP, ki so veljale pred uveljavitvijo novele ZPP-E.
² Sklep II Ips 539/2004 z dne 14. 9. 2006.
³ Odločbe Ustavnega sodišča Up-1177/12 , Up-89/14, Up-1141/12 , Up-1195/12 ter Up-124/14 in U-I-45/14, vse z dne 28. 5. 2015.
⁴ Ustavno sodišče je razveljavilo sodbe sodišč, ki so pritožnikov odškodninski zahtevek zavrnila zaradi zastaranja. Pritožnik je državo tožil, ker mu je policija zaradi suma kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje mamil, ki se je kasneje izkazal za neupravičenega, požela, in s tem uničila, nasad industrijske konoplje.
⁵ Tako tudi D. Možina, Zastaranje nepogodbenih odškodninskih zahtevkov, Pravni letopis, letnik 2015, str. 227, in J. Zobec, Procesni vidiki zastaranja, Pravni letopis, letnik 2015, str. 141, ki povzema tudi sodno prakso ESČP, ki ji je skupno stališče, da pretoga razlaga predpisov o zastaranju, ki ne upošteva okoliščin konkretnega primera, lahko pomeni nesorazmeren poseg v pravico do dostopa do sodišča. Takšno stališče je Vrhovno sodišče obiter dictum že zavzelo v zadevi II Ips 183/2016 z dne 9. 3. 2017.
⁶ Odločba ustavnega sodišča Up 450/2015 z dne 2. 6. 2016 , tč. 15 in 16.