VSL Sklep I Cp 1645/2018

I. Pritožbi dedičev G. K. in S. K. se delno, pritožbi dedičev A. K., Š. K. in U. K. pa v celoti ugodi in se

- v II. točki izreka sklep o dedovanju tako spremeni, da glasi:

„II. razglasilo:

za oporočne dediče:

- zap. sina B. K. roj. ..., EMŠO ..., do 34/80,

- zap. vnukinjo S. K., roj. .... EMŠO ..., do 17/80,

- zap. vnuka G. K., roj. ..., EMŠO ..., do 17/80,

na podlagi vstopne pravice po D. K. za nujne dediče:

- zap. vnuka A. K., roj. ..., EMŠO ..,. do 1/20,

- zap. vnukinjo U. K., roj. ..., EMŠO..., do 1/20,“

1. 1. - zap. vnukinjo Š. K., roj. ..., EMŠO ..., do 1/20“,

- v III. točki izreka pa sklep o dedovanju razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V ostalem pa se pritožba dedičev S. K. in G. K. (zoper 5. točko I. izreka) zavrne in se v tem delu sklep o dedovanju potrdi.

1Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da spadajo v zapuščino po pokojnem K. K. nepremičnine, navedene v I/1. točki ter da sta bila zakonita dedna upravičenca zapustnikova sinova B. K. in pokojni D. K., vsak do 1/2 zapuščine (I/2. točka). Ugotovilo je nadalje, da je zapustnik napravil pisno oporoko, s katero je vse svoje premoženje ob smrti zapustil sinu B. K. do 1/2 ter vnukoma S. K. in G. K. vsakemu do 1/4, sina D. K. pa je razdedinil (I/3. točka). Na podlagi pravnomočnih odločb v pravdnih postopkih je ugotovilo, da je zapustnikova oporoka pravno veljavna ter da je bil dedni upravičenec D. K. popolno dedno razdedinjen (I/4. točka) ter da so se B. K., S. K. in G. K. priglasili k dedovanju na podlagi oporoke, A. K., Š. K. in U. K. pa so na podlagi vstopne pravice po razdedinjenem zapustniku D. K. zahtevali nujni dedni delež (I/5. točka). Za oporočne dediče je v II. točki izreka razglasilo zapustnikovega sina B. K. do 9/24 ter vnuka S. in G. K., vsakega do 9/48, za nujne dediče na podlagi vstopne pravice po D. K. pa zapustnikove vnuke A. K., Š. K. in U. K., vsakega do 1/12. V III. točki izreka je odredilo pristojni zemljiški knjigi ustrezne vpise lastninske pravice za dediče po uradni dolžnosti.

2Zoper takšno določitev se pritožujejo zapustnikovi vnuki, oporočna dediča G. K. in S. K. ter nujni dediči A. K., Š. K. in U. K. Oporočna dediča zahtevata spremembo sklepa tako, da sodišče v I/5. točki izreka doda ugotovitev, da sta tudi onadva zahtevala nujni dedni delež, v II. in III. izreka sklepa pa naj se zniža višina deležev nujnih dedičev na 1/20 za vsakega ter ob upoštevanju nujnih dednih deležev zviša njune dedne deleže na 19/80 za vsakega. Navajata, da zahtevata nujni dedni delež na podlagi vstopne pravice po očetu D. K. Njuna izjava o sprejemu dediščine in uveljavljanju nujnega dednega deleža je pravočasna, saj se dedne izjave lahko podajajo vse do pravnomočnega zaključka zapuščinskega postopka. Dediči, ki dedujejo po vstopni pravici, dedujejo po svoji lastni pravici, zato je irelevantno, da sta se v zapuščinskem postopku po očetu D. K. dedovanju po njem odpovedala. Ker sprejemata dediščino po vstopni pravici in zahtevata nujni dedni delež na tej podlagi, se del zapuščine, ki bi šel razdedinjenemu D. K., razdeli med vseh pet njegovih otrok po enakih delih, tako da tudi njima pripada delež do 1/20. Celo v primeru, da jima sodišče ne bi priznalo nujnega dednega deleža, ne morejo U. K., Š. K. in A. K. dedovati po vstopni pravici celotni nujni dedni delež, ki bi šel D. K., če ne bi bil razdedinjen, ampak le vsak 1/5, torej le 1/20 od celote. Odločitev sodišča, da slednji trije dedujejo vsak 1/12, je zato napačna.

3Nujni dediči A. K., Š. K. in U. K. v obširni pritožbi kot bistveno navajajo, da imajo kot zakoniti dediči po razdedinjenem nujnem dediču D. K. pravico zahtevati vštevanje darila, ki ga je od zapustnika dobil B. K. za nakup dvosobnega stanovanja v L. Po pravnomočni sodbi P 424/2006 z dne 19. 12. 2007, ki je veljavna in upoštevna, je B. K. kot skupno darilo staršev dobil 494.400 DIN, od tega od svojega očeta K. K. polovico tega zneska. Opozarjajo, da je sodišče ravnalo napačno, ko darila ni upoštevalo, saj sodba, ker gre za enotno sosporništvo, učinkuje tudi zoper druge, četudi niso bili istočasno zajeti s tožbo. Pritožniki poudarjajo, da nihče ni nasprotoval dejstvu, da je darilo dano B. K. in že iz tega razloga bi moralo sodišče darilo upoštevati. Ker sodišče ni pravilno upoštevalo darila B. K., ni pravilno ugotovilo obsega zapuščine, zato ni moglo pravilno odločiti o velikosti nujnega deleža razdedinjenega dediča oziroma ni pravilno odločilo o velikosti dednih deležev pritožnikov. Sodišče je vodilo postopek, kot da je darilo upoštevno in vrednost darila dalo oceniti po sodni izvedenki ter dopustilo pripombe na izvedeniško mnenje. Potem pa je brez kakršnekoli razlage postopek zapuščine zaključilo, ne da bi upoštevalo dokaz z izvedenko. Ugotovitev pravde o darilu sicer D. K. ni mogel uporabiti kot razdedinjeni dedič, to pa še ne pomeni, da sodišče o tem ni smelo odločati.

4Dedič B. K. je odgovoril na pritožbo sodedičev Š. K., U. K. in A. K., ti pa so odgovorili na pritožbo S. K. in G. K.

5Pritožbi sta utemeljeni glede odločitve o višini dednih deležev razglašenih oporočnih in nujnih dedičev ter glede odredbe za vpis lastninske pravice za dediče v zemljiško knjigo pri nepremičninah v lasti oz. solasti zapustnika. Glede ugotovitve o podanih zahtevah za nujni dedni delež (I/5 točka izreka) pa pritožba dedičev S. K. in G. K. ni utemeljena.

6V obravnavanem zapuščinskem postopku je prvostopenjsko sodišče dedovanje po pokojnem K. K. uvedlo na podlagi oporoke, s katero je zapustnik vse svoje premoženje v primeru smrti zapustil sinu B. K. (do 1/2) in vnukoma S. K. in G. K. (vsakemu do 1/4). Ker so zapustnikovi vnuki A. K., Š. K. in U. K. na podlagi vstopne pravice po očetu D. K. uveljavljali nujne dedne deleže, jih je razglasilo za nujne dediče ter za ugotovljene nujne deleže zmanjšalo oporočna razpolaganja zapustnika. Ugotovilo je namreč, da je zapustnik, ki je bil ob smrti vdovec in je imel dva sinova, sina D. K. v oporoki razdedinil. Razdedinjenje dediča in izguba njegove dedne pravice ter veljavnost oporoke so bili ugotovljeni v pravdnem postopku s pravnomočnimi sodnimi odločbami. Vstopno pravico po razdedinjenem sinu D. K. so tako pridobili njegovi otroci (zapustnikovi vnuki) S. K. in G. K. ter A. K., Š. K. in U. K. Nadalje je zapuščinsko sodišče ugotovilo, da zapustnikovi vnuki A. K., Š. K. in U. K., ki so uveljavljali nujni delež, ne morejo zahtevati, da se v tem zapuščinskem postopku upošteva darilo oporočnemu dediču B. K., četudi je bilo s sodbo P 424/2006 z dne 19. 12. 2007 Okrožnega sodišča v Novem mestu v zvezi s sodbo I Cp 1133/2008 Višjega sodišča v Ljubljani pravnomočno ugotovljeno, da je B. K. za nakup dvosobnega stanovanja v Ljubljani prejel skupno darilo staršev 494.400 DIN, od tega pa je bilo darilo pokojnega K. K. 247.200 DIN. Glede darila, ki naj bi ga tudi zapustnikov sin D. K. prejel po navedbah zapustnika v oporoki, je odločilo, da ni pravne podlage za vštevanje v njegov nujni dedni delež, do katerega so na podlagi vstopne pravice upravičeni njegovi otroci A. K., Š. K. in U. K. Nadalje je še ugotovilo, da je zapustnikov sin D. K. umrl tekom zapuščinskega postopka, njegova otroka S. K. in G. K sta se dedovanju po njem odpovedala, otroci A. K., Š. K. in U. K. pa so se k zakonitemu dedovanju priglasili. Glede na ugotovljen obseg zapuščine, ki jo sestavljajo tri nepremičnine (parcele 291/2, k. o. X, do 1/2, 65/9, k. o. Y, do 1/2 in 2100/103, k. o. X, do celote), je v izpodbijanem sklepu za oporočne dediče razglasilo zapustnikovega sina B. K. do 9/24, vnuka S. K. in G. K. vsakega 9/48, nujne dediče A. K., Š. K. in U. K. pa vsakega 1/12.

7Zmotno je sklicevanje oporočnih dedičev G. K. in S. K. v njuni pritožbi, da sta upravičena zahtevati na podlagi vstopne pravice po očetu D. K. tudi nujni dedni delež, poleg tistega, kar jima gre po oporoki. Sicer drži, da je njuna izjava o uveljavljanju nujnega deleža pravočasna, četudi je prvič podana šele v pritožbi. Po stališču sodne prakse je pravica do nujnega dednega deleža dedna pravica, ki jo v zapuščinskem postopku dediči lahko uveljavljajo do pravnomočnosti sklepa o dedovanju, torej tudi še v pritožbenem postopku¹. Kljub temu je neutemeljena zahteva obeh oporočnih dedičev, da jima gre po zakonitem dedovanju tudi nujni dedni delež. Zakon o dedovanju (ZD) pozna dva pravna naslova, na podlagi katerih lahko določena oseba deduje (dedna naslova): zakon in oporoko (7. člen). Hkrati dedovati po oporoki in po zakonu je dopustno le v določenih primerih², npr. takrat, ko zapustnik z oporoko ne razpolaga s celotnim svojim premoženjem, ampak le z njegovim delom. V tej zadevi pa ne gre za tak primer. Zapustnik je z oporoko razpolagal s celotnim svojim premoženjem, dediča G. K. in S. K. pa sta se priglasila k dedovanju na podlagi oporoke in sprejela dedni delež, ki jima gre na podlagi oporoke, kar pomeni, da hkrati ne moreta dedovati po oporoki in zahtevati še nujnih dednih deležev na podlagi zakonitega dedovanja.

8Oporočna dediča pa v pritožbi utemeljeno uveljavljata, da je zapuščinsko sodišče napačno izračunalo višino dednih deležev nujnim dedičem, zapustnikovim vnukom U. K., Š. K. in A. K., vsakemu 1/12 (torej vsakemu 1/3 od nujnega dednega deleža 1/4, ki bi šel zapustnikovemu sinu D. K.). Ker je bil D. K. razdedinjen, je izgubil dedno pravico po zapustniku in se na podlagi 44. člena ZD šteje, kot da bi bil razdedinjeni umrl pred zapustnikom. To pomeni, da potomci razdedinjenega dedujejo njegov nujni delež na temelju vstopne pravice. Ker je imel pokojni D. K. pet otrok in so vstopno pravico po njem pridobili vsi njegovi potomci, znaša zakoniti dedni delež vsakega od njih 1/10, nujni dedni delež pa 1/20 zapuščine (26. člen ZD). To pomeni, da znašajo nujni dedni deleži skupaj in rezervirani del zapuščine 3/20, razpoložljivi pa 17/20, ki se razdeli med oporočne dediče. Dedni deleži oporočnih dedičev tako znašajo za B. K. 34/80, za G. K. in S. K. pa za vsakega 17/80. Pritožbeno sodišče je zato v tem obsegu ugodilo pritožbi dedičev G. K. in S. K. in sklep o dedovanju zaradi napačnega izračuna višine dednih deležev v II. točki izreka spremenilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

9Utemeljeno pa tudi nujni dediči v pritožbi grajajo odločitev zapuščinskega sodišča, da s pravnomočno sodbo³ ugotovljenega darila zapustnika sinu B. K. (denar za nakup dvosobnega stanovanja v L.) ni upoštevalo, ker je zavzelo stališče, da D. K. zaradi razdedinjenja ni bil upravičen zahtevati vštevanja daril B. K., učinki pravnomočne sodne odločbe, v kateri je bilo za potrebe zapuščinskega postopka po njegovi pokojni mami M. K. ugotovljen obstoj skupnega darila obeh staršev B. K., pa da se zaradi subjektivnih mej pravnomočnosti sodnih odločb ne more upoštevati v obravnavanem zapuščinskem postopku. Pritožba nujnih dedičev ima prav, da so navedeni razlogi prvostopenjskega sodišča neustrezni in jim ni mogoče pritrditi. Darilo je bilo B. K. izročeno, kar je ugotovljeno s pravnomočno sodbo in se nanj nujni dediči lahko sklicujejo, četudi je tožbo vložil v tem postopku razdedinjeni dedič na podlagi napotitve na pravdo v drugem zapuščinskem postopku. Zapuščinsko sodišče je očitno štelo, da so se nujni dediči na obstoj tega darila v zadostni meri sklicevali, saj je zaradi ugotovitve vrednosti prejetega darila že postavilo izvedenko finančne stroke, ki je izdelala izračun vrednosti darila B. K., danega v januarju 1982, na dan zapustnikove smrti (list. št. 234 spisa). Poleg tega pritožba utemeljeno opozarja še na dodatno okoliščino, da nihče od dedičev, niti obdarjenec B. K. , prejema darila v tem postopku ni zanikal.

10Nujni dediči v pritožbi zahtevajo upoštevanje darila dediču B. K. v zvezi s pravilno ugotovitvijo obsega zapuščine, ne pa tudi vračunanje darila v njegov dedni delež po 46. členu ZD. Ustanova vračunanja daril v dedni delež (kolacija) sicer pride v poštev samo za zakonite dediče (in nujne dediče, ker so tudi zakoniti dediči), za oporočne pa le tedaj, če je oporočitelj tako izrecno določil⁴. A tudi v primeru oporočnega dedovanja, kot v obravnavani zapuščinski zadevi, so darila, dana določenim oporočnim dedičem za časa življenja zapustnika, pomembna za ugotovitev obračunske vrednosti zapuščine, ki po določbi 28. člena ZD predstavlja podlago za obračun nujnega deleža posameznega nujnega dediča, skupnega nujnega deleža ter razpoložljivega dela zapuščine. Zaradi varovanja položaja nujnega dediča, da ne bi zapustnik z darili inter vivos obšel predpisov o nujnem deležu, ZD v določbah 28. do 31. člena natančno predpisuje način ugotavljanja obračunske vrednosti zapuščine. V skladu s temi določbami mora sodišče vrednosti čiste zapuščine (to je vrednost premoženja zapustnika ob smrti, od katere so odšteti dolgovi zapustnika in določeni dolgovi zapuščine) prišteti vrednost daril, ki jih je zapustnik kadarkoli in na katerikoli način naklonil osebam, ki bi pri zakonitem dedovanju prišle v poštev kot dediči, če ne bi bilo oporoke. Takšna oseba pa je tudi zapustnikov potomec B. K. Seštevek vrednosti čiste zapuščine in vrednosti daril je obračunska vrednost zapuščine. Od obračunske vrednosti zapuščine se izračunajo vrednosti zakonitih dednih deležev posameznih nujnih dedičev in njihovi nujni deleži kot določene kvote dednih deležev. Na tej podlagi se ugotovi razpoložljivi del zapuščine ter morebitno prikrajšanje nujnega dednega deleža, zaradi česar se oporočna razpolaganja zmanjšajo, darila pa vrnejo (prvi in drugi odstavek 34. člena ZD).

11Nujni dedni deleži pritožnikov A. K., Š. K. in U. K. so bili prikrajšani, ker je zapustnik razpolagal z oporoko in z darili z vsem zapuščinskim premoženjem. Pri izračunu prikrajšanja nujnih deležev pa je glede na zgoraj navedeno potrebno izhajati iz obračunske vrednosti zapuščine, v kateri bo upoštevano s pravnomočno sodbo ugotovljeno darilo dediču B. K. Višino darila je izvedenka že izračunala, dediči pa so že podali pripombe na izvedensko mnenje. Vrednosti čiste zapuščine pa prvostopenjske zapuščine ni ugotavljalo (ugotovilo jo je le za potrebe odmere sodne takse na 44.750,50 EUR, po podatkih GURS, dostopnih na spletnem portalu). Ker zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča prvostopenjsko sodišče pri obračunu nujnih dednih deležev na nepremičninah, ki so predmet zapuščine in obsega zmanjšanja oporočnih razpolaganj zaradi prikrajšanja nujnih deležev ni ugotavljalo obračunske vrednosti zapuščine, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbama in sklep o dedovanju razveljavilo v delu, ki se nanaša na odreditev zemljiškoknjižnih vpisov (III. točka izreka) ter v tem delu vrača zadevo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Napotki za ravnanje sodišča v ponovljenem postopku so vsebinsko že nakazani v gornji obrazložitvi. Pritožbeno sodišče zato le še dodaja, da bo moralo prvostopenjsko sodišče vrednost zapustnikovega premoženja, ki ga sestavljajo nepremičnine (razen če se bodo dediči strinjali z oceno vrednosti nepremičnin po podatkih GURS), ugotoviti z ustrezno cenitvijo izvedenca gradbene stroke.

12Neutemeljena pa je pritožba dedičev G. K. in S. K. v tistem delu, ko se izrecno pritožujeta tudi zoper ugotovitev zapuščinskega sodišča v 5. točki I. izreka sklepa. V tej točki je pravilno ugotovljeno, kateri od dedičev so se priglasili k dedovanju na podlagi oporoke in kateri so na podlagi vstopne pravice po razdedinjenem zapustnikovem sinu D. K. zahtevali nujni dedni delež. Pritožnika zato neutemeljeno očitata sodišču v tem delu napačno odločitev v tem, ko ni ugotovilo, da sta tudi sama zahtevala nujni dedni delež (zahtevala sta ga šele v pritožbi). Pritožbeno sodišče je zato v tem obsegu zavrnilo njuno pritožbo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

13Pritožbeno sodišče glede na določbo drugega odstavka 355. člena ZPP ocenjuje, da izvedba pritožbene zapuščinske obravnave ne bi predstavljala ustreznega sredstva za zagotavljanje sojenja brez nepotrebnega odlašanja glede na okoliščine te zadeve. Četudi je bil zapuščinski postopek zaradi prekinitev postopka in napotitve na pravdo dolgotrajen, bi bilo neekonomično dediče, katerih večina biva na D., vabiti na zapuščinsko obravnavo na sedež pritožbenega sodišča. Prvostopenjsko sodišče je tudi že izvedlo nekatere dokaze (izvedensko mnenje izvedenke finančne stroka za ugotavljanje vrednosti darila), ki jih mora le še oceniti, medtem, ko bi moralo pritožbeno sodišče ta dokaz ponovno neposredno izvajati, kar bi tudi lahko zavleklo postopek.

PRAVNI POUK

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba v delu, v katerem je odločeno o razveljavitvi sklepa. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ VSL sklepi I Cp 2238/2009, 833/2017, 2050/2017.
² Dr. Karel Zupančič, dr. Viktorija Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, Ljubljana 2009, stran 65.
³ P 424/2006 z dne 19. 12. 2007 Okrožnega sodišča v Novem mestu.
⁴ Prof. dr. Karel Zupančič, prof. dr. Viktorja Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, Ljubljana 2009, stran 108.