UPRS Sodba IV U 15/2018-19

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Upravna enota Slovenske Konjice, je z izpodbijano odločbo št. 214-918/2017-12 (11140) z dne 20. 12. 2017, zavrnila prošnjo A.A. za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca v Republiki Sloveniji (1. točka izreka). Odločila je tudi, da mora A.A. Republiko Slovenijo zapustiti v roku 8 dni po pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka). V 3. točki izreka je odločila, da posebni stroški postopka niso bili zaznamovani.

2Pojasnila je, da je tujec 27. 9. 2017 pri prvostopenjskem organu, na podlagi 37. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) in 11. člena Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (v nadaljevanju ZZSDT), vložil prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca v RS za opravljanje funkcije zastopnika pri delodajalcu B. d.o.o., s sedežem v Zrečah. Skladno z določbo 37.a člena ZTuj-2 je pristojni organ, po uradni dolžnosti, dne 29. 8. 2017 Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje v Ljubljani zaprosil, da poda soglasje k podaljšanju enotnega dovoljenja oziroma se izreče, ali tujec izpolnjuje pogoje za izdajo enotnega dovoljenja na podlagi soglasja za zaposlitev.

3Dne 10. 11. 2017 je prvostopenjski organ prejel odgovor Zavoda RS za zaposlovanje, št. 20170024526 o ne izdaji soglasja, ki je temeljil na ugotovitvi, da delodajalec, družba B. d.o.o., katerega zastopnik je tujec, nima poravnanih davčnih obveznosti, kar je v skladu z drugo točko drugega odstavka 27. člena ZZSDT, razlog za ne izdajo soglasja.

4Skladno z določbo prvega odstavka 9. člena in četrtega odstavka 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), je bila tujcu dana možnost izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. V roku, določenem za odgovor, je tujec navedel, da se z ugotovitvami upravnega organa ne strinja. Velik del pripomb se je nanašal na upravno zadevo št. 214-489/2017 in zatrjevanje, da vloge z dne 27. 9. 2017 ni mogoče obravnavati kot nove vloge za izdajo dovoljenja, ampak samo skupaj z vlogo, ki jo je vlagatelj vložil 5. 6. 2017 in v zvezi s katero je bilo izdano dovoljenje za prebivanje in delo do 7. 10. 2017.

5V nadaljevanju obrazložitve je upravni organ pojasnil, da navedb, ki se nanašajo na zadevo, št. 214-489/2017, v tej upravni zadevi ne more upoštevati. Opozoril je, da stranka ne oporeka, da družba nima poravnanih obveznosti, je pa pooblaščenka vlagatelja pojasnila, da je tujec davčne obveznosti pripravljen poravnati v treh dneh. Ker tujcu s strani Zavoda RS za zaposlovanje ni bilo podano soglasje k izdaji enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, zaradi neizpolnjevanja pogojev po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, je tožena stranka ravnala v skladu s četrtim odstavkom 37.a člena ZTuj-2 in prošnjo zavrnila. Odločitev iz 2. točke izreka pa je tožena stranka oprla na določbo tretjega odstavka 60. člena ZTuj-2.

6Tožeča stranka v tožbi, ki jo vlaga iz razlogov 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), navaja, da so bili na strani tožnika, tako v vlogi z dne 5. 6. 2017 kot vlogi z dne 27. 9. 2017, podani identični pogoji, ki jih organ prvič sploh ni ugotavljal. Tako je tožnik 5. 6. 2017 pri UE Slovenske Konjice podal vlogo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Zadeva se je vodila pod št. 214-489/2017-9. Iz tega spisa izhaja, da je bila upravna enota že v aprilu 2017 obveščena, da je zoper tožnika v Schengenskem informacijskem sistemu razpisan ukrep zavrnitve vstopa, upravni organ pa je bil s strani GPU pozvan k ureditvi statusa tujca in na izvedbo posvetovalnega postopka, ker ima oseba izdano slovensko dovoljenje za bivanje, hkrati pa je Norveška izrekla ukrep po 24. členu Uredbe ES 1987/2006. Dne 26. 6. 2017 je bil upravni organ s strani GPU ponovno pozvan k izvedbi posvetovalnega postopka, ki nikoli ni bil izveden. Tožnik je sicer bil, brez uradnega tolmača, na razgovoru, da je pojasnil okoliščine v zvezi z bivanjem na Norveškem. V vmesnem času so bili prekršeni zakoniti roki za izdajo odločbe in po navedbah tožnika je upravni organ po prejemu tožnikovega pojasnila, da ne obstajajo razlogi za zavrnitev zaprošenega dovoljenja, brez preverjanja vseh okoliščin, dne 19. 9. 2017 izdal enotno dovoljenje za prebivanje in delo z veljavnostjo do 6. 10. 2017, tožnika pa pozval, naj ponovno vloži vlogo.

7V nadaljevanju tožnik pojasnjuje razloge za izrek ukrepa na Norveškem ter druge okoliščine, ki se nanašajo na obravnavanje vloge z dne 5. 6. 2017. V tem postopku ni bilo preverjeno, ali ima družba B. d.o.o. poravnane vse obveznosti. V tožbi pojasnjuje ravnanje strokovne delavke UE Slovenske Konjice, ki je vodila oba postopka in je tožniku predlagala, naj zapusti Slovenijo, da dovoljenja v Sloveniji ne bo dobil in naj podpiše listino o umiku vloge. Vsebino tega pogovora lahko potrdita dve priči, kljub vsemu pa je bilo 6. 10. 2017 dovoljenje izdano. Tožnik glede na vse okoliščine in potek postopka na podlagi vloge z dne 5. 6. 2017, navaja, da je vlogo z dne 27. 9. 2017 nemogoče obravnavati kot novo vlogo.

8V nadaljevanju pojasnjuje, da družba B. d.o.o ob podaji vloge ni imela poravnanih obveznosti in da jih ni imela poravnanih niti 27. 9. 2017, kar pa je tudi posledica navedb strokovne delavke, da tožnik v Sloveniji nikoli ne bo dobil dovoljenja. Sklicuje se na določbe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (v nadaljevanju ZZSDT-A), ki pristojnim zavodom za zaposlovanje nalaga, da družbo v primeru ugotovitve, da nima poravnanih davčnih obveznosti, na to opomnijo in ji določijo rok za poravnavo. Gre za vsebino določbe 23. člena tega predpisa, ki je za tožnika ugodnejši, zato bi ga bilo treba v tem postopku uporabiti. Sodišču prilaga tudi potrdilo FURS-a z dne 7. 2. 2018, ki dokazuje, da so bile obveznosti družbe iz naslova davkov in drugih obveznosti, v celoti poravnane.

9Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in odgovor na tožbo, v katerem se sklicuje na obveznost uporabe četrtega odstavka 37.a člena ZTuj-2. Ker so bili predhodni postopki, ki se nanašajo na izdana dovoljenja za prebivanje, pravnomočno zaključeni, je opredeljevanje do teh navedb v tem sporu nepotrebno.

K I. točki izreka :

10Tožba ni utemeljena.

11V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje pravilnost in zakonitost uvodoma navedene odločbe, s katero je tožena stranka po prejemu obvestila ZRSZ o ne izdaji soglasja za zastopnika, zavrnila tožnikovo prošnjo za izdajo nadaljnjega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, glede na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v času izdaje izpodbijane odločbe.

12Izpodbijana odločba je izdana na podlagi drugega odstavka 37. člena ZTuj-2, v zvezi z drugim odstavkom 27. člena ZZSDT in četrtega odstavka 37.a člena ZTuj-2.

13ZTuj-2 v 37. členu določa, kateri pogoji morajo biti kumulativno izpolnjeni za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. V drugem odstavku 37. člena ZTuj-2 je določeno, da se tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, lahko izda enotno dovoljenje za prebivanje in delo, če izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2, če pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, poda soglasje k izdaji enotnega dovoljenja in ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz prve, druge, tretje, četrte, pete, šeste, sedme, devete, desete ali enajste alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2.

14ZRSZ izda soglasje za zastopnika pravne osebe, ustanovljene v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe, pri kateri se tujec želi zaposliti ali opravljati delo, če so izpolnjeni predpisani pogoji iz 27. člena ZZSDT. Kumulativno izpolnjeni morajo biti naslednji pogoji (prva do peta točka drugega odstavka 27. člena ZZSDT), in sicer, da delodajalec oziroma naročnik dela aktivno posluje (prva točka); da je delodajalec za dohodke iz delovnega razmerja za zadnjih šest mesecev pred mesecem vložitve vloge ali za čas poslovanja, če je ta krajši od šest mesecev, predlagal obračune davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja oziroma plačilne liste, če je zaposloval delavce in na dan vložitve vloge nima neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti (druga točka); da je zastopnik vpisan v ustreznem registru (tretja točka); da je priložena s strani delodajalca podpisana pogodba o zaposlitvi ali s strani naročnika dela podpisana pogodba civilnega prava (četrta točka) in da ni izkoriščena kvota iz 41. člena ZZSDT (peta točka).

15Četrti odstavek 37.a člena ZTuj-2 pa določa, da če soglasje k izdaji ali podaljšanju enotnega dovoljenja ni podano zaradi neizpolnjevanja pogojev po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, organ, pristojen za podajo soglasja o teh razlogih obvesti pristojni organ, ki prošnjo za izdajo ali podaljšanje enotnega dovoljenja zavrne.

16Po proučitvi podatkov in listin upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Iz podatkov v spisu je namreč razvidno, da je tožena stranka dne 10. 11. 2017 prejela akt ZRSZ, št. 20170024526, označen kot ne izdaja soglasja za zastopnika, v katerem navaja, da izdaja soglasja ni možna in se soglasje ne izda, ker niso izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji za izdajo soglasja iz 27. člena ZZSDT. Iz vpogleda v uradno evidenco FURS je namreč razvidno, da delodajalec vlagatelja na dan vložitve vloge 27. 9. 2017 nima poravnanih zapadlih davčnih obveznosti, kar pomeni, da niso bili izpolnjeni predpisani pogoji iz 27. člena ZZSDT, natančneje iz 2. točke drugega odstavka 27. člena ZZSDT. Ta ugotovitev pa daje zadostno podlago za zaključek, da tožnik v času izpodbijane odločbe ni izpolnjeval vseh zakonsko predpisanih pogojev za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, za katerega je vložil prošnjo, zato je bila odločitev tožene stranke, da zavrne tožnikovo prošnjo za izdajo zaprošenega dovoljenja, pravilna.

17Ker je izpodbijana odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče tožbene ugovore, ki se nanašajo na upoštevanje ZZSDT-A, kot neutemeljene zavrača. Navedeni zakon v prehodni in končni določbi 23. člena res določa, da se postopki, ki so se začeli pred začetkom uporabe tega zakona in o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno, nadaljujejo in končajo po določbah Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (Uradni list RS, št. 47/15 in 10/47 - ZČmIS), razen če so določbe zakona za stranko ugodnejše, vendar je bil ZZSDT objavljen v Uradnem listu RS, št. 59-2772/2017, dne 27. 10. 2017, in se uporablja od 1. 1. 2018, torej so se njegove določbe pričele uporabljati po izdaji izpodbijanega akta in zato ne more predstavljati relevantne pravne podlage v sporni zadevi.

18Kot neutemeljene pa sodišče zavrača tudi tožbene navedbe, da bi morala biti enotno vodena postopka, začeta z vlogama z dne 5. 6. 2017 in z dne 27. 9. 2017. Sodišče tožniku pojasnjuje, da je bila vloga z dne 27. 9. 2017 vložena kot samostojna vloga, zato je zahtevala izvedbo in odločanje v samostojnem postopku. V nadaljevanju ta ugotovitev zahteva tudi odločitev, da v tem postopku sodišče ne more upoštevati ugovorov, ki se nanašajo na pravilnost izvedbe postopka v zadevi št. 214-489/2017, tovrstne ugovore bi namreč tožnik moral uveljavljati s pravnimi sredstvi zoper odločbo, izdano v tem postopku (ob pogoju izkazanega pravnega interesa).

19Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena, tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

20Tožnik je sodišču predlagal, da v dokazne namene vpogleda v dokumentacijo upravnega spisa in izpodbijano odločbo, ga po potrebi zasliši in vpogleda v potrdilo FURS z dne 7. 2. 2018 o poplačilu vseh davkov in drugih finančnih obveznosti, torej je smiselno predlagal, da se opravi glavna obravnava. Sodišče je ne glede na navedeni predlog odločilo na seji senata, brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ker na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je tožnik navedel v tožbi, dejanskega stanja ne bi bilo mogoče dopolniti z ugotovitvami, pomembnimi za odločitev, zato je sodišče odločilo na seji sodnega senata, brez oprave glavne obravnave.

K II. točki izreka:

21Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.