VSL Sodba V Cpg 380/2018

I. Pritožba zoper točki II in III izreka prvostopenjske sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba v teh delih potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Postopek se je začel s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine. Po dolžnikovem ugovoru se je nadaljeval kot gospodarski spor.

2Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki uveljavlja denarna nadomestila za javno priobčevanje komercialnih fonogramov.

3Tožeča stranka je zahtevala plačilo nadomestila za predvajanje fonogramov na dveh različnih prireditvah in povrnitev različnih stroškov. Glede obeh prireditev je trdila, da ju je organizirala tožena stranka. Tožena stranka naj bi ju predhodno sploh ne prijavila ali pa naj bi tega ne storila pravočasno. Poleg tega naj bi za nobeno prireditev ne poslala pravočasno sporedov uporabljenih del ali pa jih sploh naj ne bi poslala.

4Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da se je prireditev F. T. & s. s. odvijala 9. 4. 2016 v K. Š. Na njej je bilo 150 obiskovalcev. Na prireditvi so se predvajali fonogrami. Ti za prireditev niso bili ključnega pomena. Zahtevku na plačilo nadomestila je ugodilo le delno. Kot pravni temelj je navedlo prvostopenjsko sodišče 5. člen Skupnega sporazuma za določitev višine nadomestil za javno priobčitev fonogramov na prireditvah razvedrilne narave, na katerih javna priobčitev fonogramov ni ključnega pomena (Ur. l. RS, št. 51/2012; v nadaljevanju: SS). Glede na ugotovljeno dejansko stanje je prvostopenjsko sodišče odločilo, da je tožeča stranka upravičena do nadomestila v višini 30,00 EUR, DDV v višini 9,5 % in zakonskih zamudnih obresti od 22. 5. 2016 naprej do plačila. Zavrnilo pa je zahtevke na povrnitev stroška za preverjanje in obdelavo podatkov, kilometrine, stroška za nakup vstopnice in stroškov opomina po ZPreZP-1.

5Prvostopenjsko sodišče je tudi ugotovilo, da so se predvajali fonogrami na prireditvi M. d., ki je bila 3. 2. 2016 v C. v L. Med strankama niti ni bilo spora o tem, da sta se med premorom med nastopi izvajalcev predvajala posnetka skladbe C. izvajalca E. in M. izvajalca N. Nesporno je bilo tudi, da so se predvajali tudi drugi fonogrami med nastopi raperjev. Prvostopenjsko sodišče pa je presodilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da so bili ti fonogrami izdani za komercialne namene in dostopni javnosti interaktivno preko spleta ali na zahtevo. Nadomestilo je prvostopenjsko sodišče odmerilo v višini 70,00 EUR, zvišanem za DDV v višini 9,5 %, glede na število obiskovalcev, ki jih je bilo manj kot 1.000.

6Zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi je navedla, da prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi svoje sodbe ni navedlo, na katero odločbo SEU se sklicuje. Zaradi tega naj bi sodbe ne bilo mogoče preizkusiti. Tožeča stranka v pritožbi meni, da prvostopenjsko sodišče ne razlikuje med uveljavljenjem enkratnega primernega nadomestila (1. odstavek 130. člena ZASP) in pravičnim nadomestilom (37. člen ZASP). Navedena direktiva se naj bi nanašala na povsem druge pravice in druga pravna razmerja kot so pravice, o katerih se naj bi odločalo v tem postopku. Prvostopenjsko sodišče naj bi poleg tega pravno razmerje presojalo le v razmerju do proizvajalcev fonogramov, ne pa tudi do izvajalcev.

7V nadaljevanju pritožnica našteva in pojasnjuje razloge za dajanje popustov priobčevalcem fonogramov, ki poročajo o predvajanju fonogramov. Največji razlog za popust naj bi bi, da tožeča stranka od osebe, ki poroča o priobčevanju fonogramov, prejme seznam uporabljenih fonogramov. S skupnim sporazumom določeni popust ni civilna kazen, tako da naj bi ne bilo jasno, čemu prvostopenjsko sodišče primerja popust s civilno kaznijo. Sodišče pa naj bi bilo tudi sicer vezano na skupni sporazum. Za preizkus vsebine skupnega sporazuma naj bi bil pristojen le Svet za avtorsko pravo, nikakor pa ne sodišče. Te navedbe se očitno nanašajo na obe prireditvi, kot je razvidno iz pritožbe pod II in VII.

8V zadnjem delu pritožbe pritožnica še navaja, da po njenem mnenju ni dolžna nositi stroškov, ki nastajajo zaradi neizpolnjevanja zakonskih obveznosti uporabnikov. Konkretno pa meni, da bi moralo sodišče priznati strošek za vstopnico in potne stroške terenskega zastopnika. Tožena stranka naj bi obstoju in višini teh stroškov niti ne nasprotovala konkretno. Nasprotovala je le tako, da se je sklicevala na za tožečo stranko neugodno sodno prakso. Pritožnica še navaja, da bi ji prvostopenjsko sodišče moralo prisoditi stroške za opomin na temelju ZPreZP.

9Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

10Tožeča stranka je na temelju 1. odstavka 130. člena ZASP uveljavljala zahtevek na plačilo nadomestila za predvajanje fonogramov.

I. Odločitev o delu pritožbe, ki se nanaša na uporabo pravilne tarifne postavke v SS

11Pritožba ne izpodbija ugotovljenih dejstev o obeh prireditvah, ki so vplivala na izračun nadomestila. Tudi ne izpodbija samega izračuna; na oboje se zato pritožbeno sodišče sklicuje. Meni pa, da sta bili pri obeh izračunih nadomestil bili uporabljeni napačni postavki tarifnega dela SS. Obakrat je namreč sodišče uporabilo 5. člen SS (v tarifnem delu SS), in ne 4. člena SS, kot bi ga po mnenju tožeče stranke moralo.

12S presojo prvostopenjskega sodišča se pritožbeno sodišče strinja, in sicer v zvezi z obema prireditvama. O skoraj vseh bistvenih razlogih, ki so pritožbeno sodišče vodili do tega, da je treba v podobnih primerih uporabiti tarifo iz 5. člena tarifnega dela SS, je pritožbeno sodišče že odločilo na primer v zadevi z opr. št. V Cpg 1473/2015 in odtlej svojega stališča ni spreminjalo. Temu stališču je prvostopenjsko sodišče sledilo.

13Tožeča stranka je tista pravna oseba, ki uveljavlja pravice proizvajalcev fonogramov in sicer le glede fonogramov. Dogovarja se tudi glede višine nadomestila, in v tem okviru sklepa skupne sporazume z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Obe stranki, ki sklepata skupni sporazum, sta vezani na prisilne določbe različnih zakonov. Eden takšnih zakonov je tudi ZASP. Povedano velja za vse skupne sporazume na splošno, in v tem okviru vsekakor tudi za skupni sporazum, ki ga je potrebno uporabiti v tej zadevi v zvezi z obema prireditvama.

14V 4., 5. in 6. členu SS dogovorjene tarife so enotne glede tarifnih razredov in meril. Mišljena so merila za določitev, kateremu tarifnemu razredu je treba pripisati prireditev. Najnižja je tarifa v 5. členu SS. Ta tarifa predpostavlja, da organizator prireditve svojo prireditev prijavi 10 dni pred samo prireditvijo, vključno s predvidenim številom obiskovalcev in obsegom. Najpozneje v 15 dneh po sami prireditvi mora še predložiti poročilo s seznamom uporabljenih fonogramov, številom obiskovalcev in obsegom predvajanja fonogramov. Takšna tarifa je označena tudi kot „diskontirana tarifa“. Najvišja tarifa je predvidena v 4. členu SS. Uporablja se za tiste, ki prireditve niti ne prijavijo. Razmerje med obema tarifama je 1 : 3, in sicer za vse tarifne razrede enako. To je mogoče pojasniti tudi na primeru: če znaša tarifa za 5. tarifni razred za tiste, ki prijavijo prireditev in program, 250 EUR, znaša tarifa za isti tarifni razred za tiste, ki prireditve niti ne prijavijo, 750 EUR, torej trikratnik prve tarife.

15Poleg obeh prej opisanih tarif obstaja še tretja tarifa. Vsi tisti, ki prireditev vsaj prijavijo, so upravičeni do znižane tarife (6. člen SS), ki znaša natančno dvakratnik tarife po 5. členu SS. Kot "splošna tarifa" je (glej naslov pred 4. členom tarifnega dela SS) označena tarifa, ki računa s tem, da organizator ne bo niti prijavil prireditve, niti poslal seznama uporabljenih fonogramov. SS pa sam navaja, da je že glede na ZASP potrebno prireditev prijaviti in o njej poročati (gl. 2. člen splošnega [netarifnega] dela SS). Sklepanje, da je kot splošna tarifa označena tista tarifa, ki velja za kršitelje, je utemeljeno na samem SS.

16Pogodbeni stranki kateregakoli skupnega sporazuma se seveda lahko dogovorita za tarifo, ki je prilagojena posebnim okoliščinam. Tožeča stranka je v svoji pritožbi okoliščine za prilagajanje tarife tudi navedla. Vendar pa ni dopustno vsako razlikovanje med uporabniki. Do sklepa, ali so bile te meje v SS prekoračene, se je prvostopenjsko sodišče dokopalo s primerjavo določb 168. člena ZASP, ki se sicer nanaša na deliktne zahtevke.

17ZASP je jasno določil, da lahko proizvajalec fonogramov zahteva odškodnino v obsegu, ki je „enak nadomestilu za zakonito uporabo“ (2. odstavek 168. člena ZASP). Proizvajalec fonogramov lahko zahteva tudi civilno kazen (3. odstavek 168. člena ZASP) in ta lahko znaša do 200 % nadomestila za uporabo fonogramov (3. odstavek 168. člena ZASP). Vezana je na nadaljnjo predpostavko, da je kršitelj ravnal namerno ali hudo malomarno (3. odstavek 168. člena ZASP). Upoštevajo se lahko tudi druge okoliščine (4. odstavek 168. člena ZASP). Zahtevek na plačilo civilne kazni torej ni zahtevek, ki ga kolektivna organizacija lahko uveljavlja in je utemeljen v vsakem primeru, temveč le, če so izpolnjene predpostavke zanj. Ureditev v ZASP (1. do 4. odstavek 168. člena ZASP) je torej takšna, da nadomestilo za zakonito uporabo in civilna kazen skupaj ne moreta presegati trikratnika nadomestila za zakonito uporabo.

18V SS si je tožeča stranka izgovorila 3 kratno nadomestilo v primeru kršitve pravice. Učinek takšne tarife (1. odstavka 4. člena tarifnega dela SS) je, da je tožeča stranka v primeru kršitve vselej upravičena do trikratnika tarife za zakonito uporabo. Ker je to enako, kot je zgornja meja tega, kar lahko zahteva na temelju 1. in 3. odstavka 168. člena ZASP, je to nedopustno. Nedopustno je zato, ker je sama civilna kazen vezana na krivdo kot dodatno predpostavko, ki ni vedno podana. Celo v primeru kršitve torej proizvajalec fonogramov na temelju ZASP ni samodejno upravičen do civilne kazni, kot je že bilo pojasnjeno. Z oblikovanjem tarife v 4. in 5. členu SS so sklenitelji SS dosegli prav to, da bo do trikratnika tarife za zakonito uporabo (5. člen ZASP) proizvajalec fonogramov upravičen v primeru kršitve vselej, ne glede na stopnjo krivde kršitelja in druge predpostavke.

19Da odškodnina ne sme biti različna, če se uveljavlja zoper na sodelovanje pripravljenega zavezanca, ali pa takšnega, ki ni pripravljen sodelovati, je odločilo že Sodišče Evropske unije (opr. št. C-572/13 z dne 12. 11. 2015 - Hewlett-Packard/Reprobel). Odločba se nanaša na D 2001/29/ES in na nadomestilo za uporabo avtorske pravice. Če to načelo velja za avtorsko pravico, je težko najti razlog, da bi bilo pri sorodnih pravicah kaj drugače. To je odločba, na katero je mislilo v svoji odločitvi prvostopenjsko sodišče.

20S to odločbo, zlasti pa z v njej zapisanim stališčem, je bila tožeča stranka seznanjena že v nekaj desetinah sodb, in tudi s kratico SEU. Ne glede na to, da prvostopenjsko sodišče ni zapisalo opravilne številke odločbe, ni imelo pritožbeno sodišče nobene težave pri preizkusu prvostopenjske sodbe. Mnenje tožeče stranke (v pritožbi pod I), da prvostopenjsko sodišče ne razlikuje med pravicami iz 37. člena in 130. člena ZASP, pa nima nobene opore v sami prvostopenjski sodbi. Isto velja tudi za ostala mnenja, ki jih je tožeča stranka zapisala v pritožbi pod I. Tudi ni prav nič jasno, kakšna naj bi bila povezava 37. člena ZASP s to konkretno zadevo.

21Ne drži niti, da je sodišče vezano na veljavni SS. V tej zadevi je sicer treba uporabiti še določbe ZASP, ker sta bili obe prireditvi pred uveljavitvijo ZKUASP, ki pa sicer ni bistveno spremenil dotedanje ureditve.

22Skupni sporazum po presoji VSL ni pogodba obveznostnega prava. 157. člen ZASP (in sedaj 44. člen ZKUASP), ki ureja skupne sporazume, namreč pojma „pogodba“ niti ne uporablja. Pomembneje kot to je, da skupni sporazum predvsem opredeljuje pravice in obveznosti tretjih oseb, ki pri sklenitvi sploh ne sodelujejo (gl. 4. odstavek 157. člena ZASP in sedaj 4. odstavek 44. člena ZKUASP). Te tretje osebe so uporabniki fonogramov. Res je sicer, da koristi uporabnikov fonogramov v postopku sklenitve skupnega sporazuma zagovarjajo reprezentativna združenja, vendar ti niso pooblaščenci (74. člen OZ) uporabnikov fonogramov, temveč zgolj interesno združenje. Skupni sporazum bi bil lahko, če se ga primerja s pogodbami obveznostnega prava, kvečjemu podoben pogodbi v škodo tretjega, ker določa obveznosti uporabnikov fonogramov. Takšna pogodba pa bi bila po obveznostnem pravu nedopustna.

23Učinek skupnega sporazuma je enak kot pri podzakonskem splošnem aktu, sprejetem za izvrševanje javnopravnih upravičenj (121. člen Ustave). Podoben je tudi kolektivni pogodbi delovnega prava. Razlogov za to, da gre za vrsto podzakonskega akta, je več. Že vabilo na pogajanja za sprejem skupnega sporazuma se mora objaviti v Uradnem listu in potem še sklenjeni sporazum (3. in 5. odstavek 157. člena ZASP). Predvsem pa je pomembno, da skupni sporazum velja za vse istovrstne uporabnike avtorskih del. Velja celo, če niso sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi (6. odstavek 157. člena ZASP). To velja tudi za tarifo kot nujni sestavni del takšnega sporazuma (1. točka 4. odstavka 157. člena ZASP). Uporabniki avtorskih del so dolžni s kolektivno organizacijo skleniti pogodbo v skladu s tem skupnim sporazumom (6. odstavek 157. člena ZASP). Da so potem tudi sodišča vezana na skupni sporazum, je logična posledica (7. odstavek 157. člena ZASP). Vezana pa so lahko le toliko, kolikor so vezana na druge podzakonske predpise. 44. člen ZKUASP te ureditve ni v ničemer bistveno spremenil.

24Sodišče je vezano le na ustavo in zakone (125. člen Ustave), pri ostalih podzakonskih predpisih lahko uporabi exceptio illegalis. To pomeni, da sodišče samo preizkusi, ali je podzakonski predpis v skladu z zakonom. Doslej ni bilo dvoma, da ima takšno pravico pri vsakem, po javnopravnem telesu izdanem podzakonskem aktu. Nobenega razloga pa že glede na besedilo 125. člena Ustave ni, da bi imelo sodišče manjšo pravico preizkusiti akt, ki ima vse učinke podzakonskega akta zgolj zato, ker ga ni sprejelo kakšno javnopravno telo. Če je kakšna določba o predpostavkah za uporabo SS v nasprotju z ZASP, je sodišče ne uporabi. Pritožbeno sodišče je zato v tej zadevi 125. člen Ustave uporabilo za preizkus pravne pravilnosti posameznih določb SS. Na odločitve Sveta za avtorsko pravo sodišča niso vezana, ker lahko uporabijo exceptio illegalis.

II. Odločitev o pritožbi zoper odločitev o stroških

25Pritožbeno sodišče se strinja tudi z odločitvijo prvostopenjskega sodišča o stroških, zlasti tistih za vstopnico in potnih stroških, čeprav iz drugih razlogov (glej tudi odločbo VSL, opr. št. V Cpg 683/2017, r. št. 24). Tožeča stranka v pritožbi sama navaja, da je po zakonu dolžna nadzorovati uporabo del iz repertoarja. To je res njena dolžnost (5. točka 1. odstavka 146. člena ZASP). Zadosti ji s med drugim s t. i. terensko kontrolo, pri kateri pa nastajajo stroški. Te pa mora nositi iz svojih splošnih prihodkov. Kolektivna organizacija mora namreč že po ZASP del svojih prihodkov, to je nadomestil, ki jih prejme od uporabnikov fonogramov, nameniti za pokrivanje stroškov poslovanja (1. odstavek 153. člena ZASP).

26Tožeča stranka tudi ni upravičena do povrnitve stroškov po ZPreZP-1. Pritožba se tako ali tako zmotno sklicuje še na ZPreZP, ki pa v času obeh prireditev že nekaj let ni več veljal. ZPreZP-1 je bil namreč objavljen v Ur. l. RS, št. 5/72012 z dne 27. 7. 2012 in je začel veljati 28. 7. 2012.

27Ena od predpostavk za uporabo ZPreZP-1 je, da je bila sklenjena pogodba (1. odstavek 3. člena ZPreZP-1). Takšne ugotovitve pa v prvostopenjski sodbi ni mogoče najti. Ker ni bila sklenjena pogodba med obema strankama tega spora, je tožbeni zahtevek tožeče stranke v vsakem primeru neutemeljen. Na ostale pritožbene navedbe torej ni treba niti odgovarjati, saj ne vplivajo na odločitev pritožbenega sodišča.

III. Odločitev o stroških postopka

28Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).