44. člen ZKUASP

Pravnomočna odločba Sveta za avtorsko pravo je splošen in abstrakten podzakonski pravni akt. Zato tožnica v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da zahtevek za plačilo nadomestila na podlagi Odločbe SAP ne pomeni enostranskega spreminjanja Tarife III-C/1, kot je to v izpodbijani sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje.

Zgolj dvom v pravilnost višine zneskov in možnost seznanitve z ustaljeno sodno prakso pa ne zadostuje za ugotovitev obstoja kvalificirane oblike toženkine krivde. Še posebej ne zato, ker je toženka tekom postopka opozarjala, "da je v nekem trenutku pričela prejemati račune za mesečno nadomestilo v znatno višji mesečni vrednosti, pri čemer je tožnico prosila za pojasnilo na katero ni dobila odgovora, račune je zavračala - brez odgovora, prosila naj bi za sklenitev nove pogodbe - brez uspeha." Navedena dejstva so ostala neprerekana s strani tožnice. Tožnica je nadomestilo plačevala skladno s Pogodbo 2006 in tako z rednim plačevanjem nadomestila jasno izkazala voljo in pripravljenost plačevanja, sporna je le višina. Kljub zavračanjem računov je toženka iz previdnosti še naprej plačevala s Pogodbo 2006 dogovorjen znesek nadomestila. Toženki tako ni mogoče očitati, da je s tem že kršila pravice namerno (torej, da je vedela, da plačuje premalo) oziroma iz hude malomarnosti.

Besedilo Dovoljenja, da se tožnici "dovoli kolektivno uveljavljanje pravic na že objavljenih fonogramih", v tem primeru pojasnjuje, da lahko tožnica uveljavlja kolektivno varstvo le na javno objavljenih fonogramih in ne tudi na tistih, ki sicer obstajajo in so obstajali že pred izdajo Dovoljenja, a niso (bili) javno objavljeni. Ali so bili javno objavljeni pred ali po izdaji Dovoljenja, pa ne vpliva na tožničino pravico, da po pridobitvi Dovoljenja v času trajanja pravic (132. člen ZASP) kolektivno uveljavlja pravice ob javni priobčitvi fonogramov. Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju SS2006 in Pogodbe 2006 ni primerno drugače obravnavati posameznih strank, ki so imele v preteklosti (toda ne v iztoževanem obdobju) s

Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju Skupnega sporazuma 2006 in Pogodbe 2006 ni primerno drugače obravnavati posameznih strank, ki so imele v preteklosti (toda ne v vtoževanem obdobju!) s tožečo stranko sklenjeno pogodbo, od tistih, ki s tožečo stranko pogodbe v preteklem obdobju niso imele sklenjene. Ker je tožena stranka kljub zavedanju dolžnosti plačevanja nadomestil za javno priobčitev fonogramov v vtoževanem obdobju s plačevanjem nadomestil prenehala in nadomestila ni plačevala niti v višini, za katero bi sama menila, da je primerna, kot je to storila za obdobje avgust - oktober 2017 v višini 320,25 EUR, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se ji odmeri civilna kazen v višini 20 % nadomestila.

Besedilo Dovoljenja, da se tožeči stranki "dovoli kolektivno uveljavljanje pravic na že objavljenih fonogramih" v tem primeru le pojasnjuje, da lahko tožeča stranka uveljavlja kolektivno varstvo le na javno objavljenih fonogramih in ne tudi na tistih, ki sicer obstajajo in so obstajali že pred izdajo Dovoljenja, a niso (bili) javno objavljeni. Pri tem okoliščina, kdaj so bili fonogrami javno objavljeni, pred ali po izdaji Dovoljenja, ne vpliva na pravico tožeče stranke, da po pridobitvi Dovoljenja v času trajanja pravic (132. člen ZASP) kolektivno uveljavlja pravice ob javni priobčitvi fonogramov, vključno z javnim prenašanjem in radijsko retransmisijo. Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju SS 2006 in Pogodbe 2006 ni

Besedilo Dovoljenja, da se tožeči stranki "dovoli kolektivno uveljavljanje pravic na že objavljenih fonogramih" v tem primeru le pojasnjuje, da lahko tožeča stranka uveljavlja kolektivno varstvo le na javno objavljenih fonogramih in ne tudi na tistih, ki sicer obstajajo in so obstajali že pred izdajo Dovoljenja, a niso (bili) javno objavljeni. Pri tem okoliščina, kdaj so bili fonogrami javno objavljeni, pred ali po izdaji Dovoljenja, ne vpliva na pravico tožeče stranke, da po pridobitvi Dovoljenja v času trajanja pravic (132. člen ZASP) kolektivno uveljavlja pravice ob javni priobčitvi fonogramov, vključno z javnim prenašanjem in radijsko retransmisijo. Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju SS 2006 in Pogodbe 2006 ni

V sodni praksi se je že izoblikovalo stališče, da redno sodišče ni pristojno presojati primernosti tarif, ki so splošno določene glede na posamezne načine oziroma obseg izkoriščanja varovanih vsebin in se v praksi tudi dejansko uporabljajo ter da bi pomisleki o primernosti sicer lahko obstajali, če bi dogovorjeno plačilo dejansko in bistveno presegalo primerljiva plačila v drugih državah članicah. Prav tako se je v sodni praksi že izoblikovalo stališče, da je sodišče pristojno, da vsakokrat preveri veljavnost tarif in njihovo skladnost z določili ZASP oziroma ZKUASP. Tožena stranka z ugovorom, da je skupni sporazum ne zavezuje, ker ga ni podpisala in ni članica združenja uporabnikov, ki ga je podpisal, ne more uspeti. Skupni sporazum zavezuje vse istovrstne uporabnike, ne glede na to, ali so sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi tega sporazuma. Ko je reprezentativno združenje uporabnikov pristalo na uporabo določil Pravilnika 2006 za določitev višine nadomestil za uporabo avtorskih del, je Pravilnik 2006 postal pravno zavezujoč za vse istovrstne uporabnike. Ker je treba kot pravno podlago za določitev nadomestila za uporabo avtorskih pravic uporabiti določila Skupnega sp

Pravnomočna odločba Sveta za avtorsko pravo je splošen in abstrakten podzakonski pravni akt.

Izkoriščanje fonograma je množično, obsežno, poteka hitro in je nesledljivo, zaradi česar bi bilo individualno upravljanje njihovega javnega priobčevanja po naravi stvari zelo oteženo, enako kot to velja za male (avtorske) pravice. Predvajanje komercialnih fonogramov, na katerih je posneta glasba, se zato tudi po presoji sodišča po vsebini bistveno bolj približa malim avtorskim pravicam kot pa mehanski avtorski pravici oziroma izpolnjuje vse znake malih (sorodnih) pravic iz 1. točke prvega odstavka 9. člena ZKUASP, saj gre za že objavljena glasbena dela in za njihovo neodrsko priobčitev. Sodišče se strinja s tožnikom, da obvezno kolektivno upravljanje predstavlja monopolni položaj. Vendar zgolj zaradi tega ni nedopustno. SEU je že večkrat zavzelo stališče, da monopol kolektivne organizacije sam po sebi ni v neskladju s pravili konkurence na notranjem trgu, ampak je nedopustna le zloraba prevladujočega položaja.

Pritožbeni argument, da ekonomske vrednosti pravice ni mogoče ugotavljati ločeno za kabelsko retransmisijo v TV in radijskih programih, negira že okoliščina, da je bila v času veljavnosti Memoranduma z dodatki cena za uporabo tožnikovega glasbenega repertoarja v radijskih programih urejena v posebni licenčni pogodbi - Sporazumu.

Tožba, s katero tožnik uveljavlja le del terjatve za kabelsko retransmisijo glasbenih del (le plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih, ne pa v TV in RA programih skupaj), ni nesklepčna. Po naravi gre za deljivo terjatev, ki jo tožnik lahko uveljavlja v več postopkih. Takšna je ustaljena sodna praksa. V postopkih po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije gre za vprašanja, ki zadevajo veljavnost in razlago prava EU, ne za vprašanja o (ne)skladnosti nacionalnega materialnega prava s pravom EU. Zaradi načela odplačnosti v avtorskem pravu neobstoj veljavne tarife ni razlog za zavrnitev zahtevka. Če tarifa ni določena sporazumno in če je tudi ne določi Svet za avtorsko pravo, mora nastalo pravno praznino zapolniti sodišče. Izbira metodologije za izračun tarife ne more biti odvisna od vsebine razpoložljivega procesnega gradiva. V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev bi bilo, če bi sodišča v sporih med SAZAS in kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo.

Čeprav tožnik nadomestilo obračunava na mesečna časovna obdobja, ne gre za občasno terjatev, pri kateri bi bil prehod koristi (in s tem trenutek, ko lahko tožnik uveljavlja zahtevek) vezan na mesečno obdobje (avtorske pravice niso bile predmet pogodbenega prenosa, ob katerem bi bilo predvideno mesečno plačilo avtorskega honorarja). Tožba, s katero tožnik uveljavlja le del terjatve za kabelsko retransmisijo glasbenih del (le plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih, ne pa v TV in RA programih skupaj), ni nesklepčna. Obrazloženost izpodbijane sodbe je treba presojati v luči dejstva, da je bilo nadomestilo za uporabo avtorskega dela v času izdaje sodbe pravni standard, v zvezi s katerim je obstajala ustaljena sodna praksa, oziroma da je sodišče prve stopnje ta pravni standard napolnilo z vsebino, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse. Zaradi načela odplačnosti v avtorskem pravu neobstoj veljavne tarife ni razlog za zavrnitev zahtevka. Če tarifa ni določena sporazumno in če je tudi ne določi Svet za avtorsko pravo, mora nastalo pravno praznino zapolniti sodišče.

Pritožbeno izpodbijanje načina določitve običajnega honorarja za kabelsko retransmisijo glasbenih del ni utemeljeno, saj se je Vrhovno sodišče RS oprlo na Pravilnik Zavoda AIPA o delitvi nadomestil zaradi uporabe analogije pri urejanju podobnih primerov in v izogib arbitrarnosti, pri tem pa je upoštevalo tudi pogodbeno dogovorjeno razmerje med avdiovizualnimi in glasbenimi deli v Memorandumu. Ustaljena sodna praksa je zavzela stališče, da je licenčna analogija v primeru kabelske retransmisije glasbe v radijskih programih uporabljiva, ker se v primeru radijskih programov stanje na področju kolektivnega upravljanja ni spremenilo. V primeru terjatve z obogatitveno pravno naravo je s prehodom koristi opredeljen trenutek, ko lahko tožnik uveljavlja zahtevek. Čeprav je višina nadomestila obračunana na mesečna časovna obdobja, ne gre za občasno terjatev, pri kateri bi bil prehod koristi (in s tem trenutek, ko lahko tožnik uveljavlja zahtevek) vezan na mesečno obdobje.

Prikrajšanje, ki ga utrpi proizvajalec fonogramov zaradi opustitve prostovoljnega plačila nadomestila, je enako, če priobčevalec sodeluje pri plačevanju nadomestila in sklene pogodbo ali pa ne. Proizvajalec fonogramov je pač prikrajšan za nadomestilo, do katerega je upravičen. To pa je stališče, pri katerem vztraja VSL od februarja 2013 naprej in na katerem temelji tudi prvostopenjska sodba.

Pritožbena navedba, da bi za utemeljenost svojega zahtevka tožnik moral izkazati, da je dejansko nakazoval nadomestilo za uporabo fonogramov tujim proizvajalcem fonogramov, ni prepričljiva, saj velja ločenost notranjega razmerja med kolektivno organizacijo in imetniki pravic od zunanjega razmerja z uporabniki. V novejši sodni praksi je zavzeto stališče (glej 8. točko obrazložitve sodbe V Cpg 817/2016 z dne 3. 11. 2016), da je razmerje med kolektivno organizacijo in imetniki pravic notranje razmerje, ki se tiče samo njih in ne uporabnikov. Upoštevaje navedeno, ugovor, ali je tožnik svoje obveznosti do tujih proizvajalcev fonogramov izpolnil, za presojo utemeljenosti njegovega zahtevka ni relevanten.

V primeru naknadne odobritve ni pravno odločilno, kdo je pogodbo podpisal in niti ali je ta oseba imela ustrezno pooblastilo. Naknadna odobritev namreč sanira pomanjkljivosti pri sklenitvi pogodbe. Odpoved pogodbe, ki je sklenjena za nedoločen čas velja za naprej (ex nunc). V primerih, ko je vsebina pogodbe predpisana, soglasna volja pogodbenih strank ni pogoj za določitev vsebine pogodbe. Določilo drugega odstavka 17. člena OZ predpisuje, da so določbe predpisov, s katerimi je delno ali v celoti določena vsebina pogodb, sestavni del teh pogodb in jih dopolnjujejo ali pa stopajo na mesto pogodbenih določil, ki niso v skladu z njimi. Pravica proizvajalcev fonogramov je enaka, če priobčevalec sodeluje pri pobiranju dajatve ali ne. Tudi prikrajšanje, ki ga utrpi proizvajalec fonogramov zaradi opustitve prostovoljnega plačila nadomestila je enako, če priobčevalec sodeluje pri plačevanju nadomestila in sklene pogodbo, ali pa ne. Proizvajalec fonogramov je pač prikrajšan za nadomestilo, do katerega je upravičen.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je toženec na podlagi vpogleda v register radijskih programov pri AKOS ter javno objavljenega seznama ustanoviteljev tožnika na spletni strani AJPES ugotovil, da približno dve tretjini vseh komercialnih radijskih programov emitirajo izdajatelji, včlanjeni pri tožniku, zato ima tožnik lastnost reprezentativnega združenja. Toženec pa v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni presodil izvedenega dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožnika v delu, v katerem se njegova izpoved nanaša na to, da tožnik nima lastnosti reprezentativnosti v smislu prvega odstavka 44. člena ZKUASP. Vsak izvedeni dokaz mora biti namreč podvržen presoji oziroma oceni organa, ki odloča v postopku

Neodvisni so sodniki vseh stopenj, saj Ustava glede tega ne dela nobene izjeme. Pravica proizvajalcev fonogramov je enaka, če priobčevalec sodeluje pri pobiranju dajatve ali ne. Tudi prikrajšanje, ki ga utrpi proizvajalec fonogramov zaradi opustitve prostovoljnega plačila nadomestila je enako, če priobčevalec sodeluje pri plačevanju nadomestila in sklene pogodbo, ali pa ne. Proizvajalec fonogramov je pač prikrajšan za nadomestilo, do katerega je upravičen. Skupni sporazum torej ni pogodba, njegov učinek pa je enak kot pri podzakonskem splošnem aktu, sprejetem za izvrševanje javnopravnih upravičenj. Podoben je tudi kolektivni pogodbi delovnega prava.

Pravica proizvajalcev fonogramov je enaka, če priobčevalec sodeluje pri pobiranju dajatev ali ne. Tudi prikrajšanje, ki ga utrpi proizvajalec fonogramov zaradi opustitve prostovoljnega plačila nadomestila je enako, če priobčevalec sodeluje pri plačevanju nadomestila in sklene pogodbo, ali pa ne. Proizvajalec fonogramov je pač prikrajšan za nadomestilo, do katerega je upravičen.

Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije neodvisen. Odločati pa mora v okvirih, ki mu jih dajeta ustava in zakon. Neodvisni so sodniki vseh stopenj, saj Ustava glede tega ne dela nobene izjeme. Prepovedan je le samovoljen odstop od sodne prakse. Sodišče ne sme brez razumne pravne obrazložitve odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Tudi če je VSRS odločilo drugače, smejo nižja sodišča odstopiti od tako oblikovanih pravnih stališč, če za svojo odločitev ponudijo zadostno utemeljitev. Samovolje tudi ni, če najde sodišče nižje stopnje dodatne razloge, ki pri obravnavi precedenčnega primera niso bili izpostavljeni, oziroma se instančno sodišče do njih ni argumentirano opredelilo. Pravica proizvajalcev fonogramov je enaka, če priobčevalec sodeluje pri pobiranju dajatve ali ne. Tudi prikrajšanje, ki ga utrpi proizvajalec fonogramov zaradi opustitve prostovoljnega plačila nadomestila je enako, če priobčevalec sodeluje pri plačevanju nadomestila in sklene pogodbo, ali pa ne. Proizvajalec fonogramov je pač prikrajšan za nadomestilo, do katerega je upravičen.